V Sloveniji po oceni državnega statističnega urada ob slovenščini, materinščini večine govorcev, živi še več kot 50 materinščin. Materinščina je jezik, ki se ga ljudje običajno naučijo kot prvega. To je jezik, ki ga večinoma govorijo naši starši in jezik, v katerem se najlažje izražamo, čustvujemo, razmišljamo, tudi sanjamo. Glede na življenjske okoliščine ima človek lahko tudi dva materna jezika, prvega in drugega.

Za razmišljanje o današnjem svetovnem dnevu maternega jezika smo nagovorili izr. prof. dr. s Filozofske fakultete v Mariboru.

Organizácija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) je leta 1999 21. februar razglasila za mednarodni dan maternega jezika. UNESCO je posebna agencija znotraj Organizacije združenih narodov, ki je bila ustanovljena že leta 1945. Njen glavni cilj, ki je naveden v prvem členu njene ustave, je prispevati k miru in varnosti s sodelovanjem držav na področjih izobraževanja, znanosti in kulture, vse z namenom poglobiti splošno spoštovanje pravic, zakona prava ter človekovih pravic in osnovnih svoboščin. Sem sodi torej tudi kultura, znotraj kulture pa ne smemo pozabiti na jezik.

Že kar nekaj let se tudi v Sloveniji izpostavlja mednarodni dan maternega jezika. 21. februar je bil kot tovrstni dan izbran kot praznik raznolikosti in pestrosti jezikov v svetu in v spomin na ubite študente, ki so 21. februarja 1952 v Bangladešu protestno zahtevali uradno rabo svojega maternega jezika, bengalščine.

Materni jezik je pravzaprav najpomembnejši jezik v življenju vsakega človeka

Nanj lahko gledamo z dveh zornih kotov. Tisto, na kar pomislimo najprej, je zagotovo, da je to časovnozaporedno glede na sprejemanje začetni oz. naš prvi jezik, ki ga usvajamo. To je jezik, ki se ga naučimo od matere, zato takšen izraz, torej jezik naših staršev, prvih vzgojiteljev. To je jezik osnovnega govornega okolja, v katerega se rodimo in s katerim smo v stiku; lahko bi rekli, da je to jezik, ki se ga učimo spontano, nekako nagonsko.

Na materni jezik pa lahko gledamo tudi kot na jezik subjekta še žive jezikovne skupnosti. Ta jezik je seveda zaznamovan vsaj z minimalnimi družbenimi okoliščinami.

Tako je naš materni jezik, torej jezik vsakega posameznika, tisti, ki neutrudno oblikuje našo osebno, lastno identiteto, ima pa, če je to tudi uradni jezik države, seveda tudi močno narodnopovezovalno vlogo in oblikuje nacionalno identiteto. Koliko močni sta osebna, lastna identiteta in nacionalna identiteta, pa je odvisno tako od posameznika kot od celotne narodne oz. jezikovne skupnosti. Poudariti je treba, da sta tako ena kot druga močno prepleteni in ena na drugo izjemno vplivata.

Materinščina je temelj identitete in kulture naroda

Še posebej pomembno je, da materni jezik dovolj trdno in ustrezno postavimo kot identitetni kulturni temelj, saj ga lahko nato le s teh trdnih temeljev suvereno postavimo ob bok tudi drugim vrstam jezika, s katerimi se vseskozi in čedalje bolj srečujemo. Samo tako lahko zagotovimo njegovo trdnost, stalnost, suverenost in neizpodbitnost. Ti drugi jeziki, ob katere ga postavljamo ob bok, pa so:

– prvi jezik (ki je lahko za nekoga hkrati tudi materni jezik, če je to jezik države, v kateri živi, ali pa tudi ne),

– drugi jezik (to je tisti, ki poleg prvega jezika postane drugo orodje za komunikacijo in ki se običajno pridobiva v družbenem okolju, v katerem se tudi govori),

– tuji jezik (jezik, ki ni jezik okolja, v katerem se ga učimo, in ni jezik komunikacije v rutinskih situacijah),

– potem je tu še nacionalni jezik (to je jezik državotvornega naroda, ki je ali pa tudi ni nujno državni jezik),

– vsaka država ima tudi vsaj en uradni jezik,

– govorimo lahko tudi o regionalnih oz. lokalnih jezikih.

Slovenci imamo v slovenskem jeziku neizmerno bogastvo. Slovenski jezik ima pravzaprav tisočletno zgodovino zapisanega jezika, morda se tega ne zavedamo dovolj. Samo pomislimo na to, da so Brižinski spomeniki nastali konec prvega tisočletja našega štetja, to je zapisani vir! Slovenski jezik je neizmerno bogat funkcijskozvrstno (različne zvrsti jezika glede na funkcijo, ki jo opravljajo: bodisi, da jezik uporabljamo v določeni stroki bodisi da ga uporabljamo za objavo novice, poljudnega prispevka ipd) in tudi socialnozvrstno (poleg knjižnega jezika, ki se ga začnemo učiti sicer že predšolskem obdobju, še posebej usmerjeno in načrtno pa v šoli, je slovenski jezik bogat s skoraj 50 narečji). Tega bogastva se, menim, zavedamo, se pa zdi, da se včasih malo izgubimo v vrtiljaku vseh jezikov, ki so nam zaradi vse močnejše globalizacije pravzaprav na voljo, na dosegu roke.

Materinščina pogosto kratena pravica

V teh dneh je ogromno govora o jeziku in o maternem jeziku, o tem, da je naša pravica (kar seveda je, po ustavi), a da nam je prepogosto kratena (kot jezik sporazumevanja npr. v podjetjih, na šolah ipd.).

V Firenški resoluciji o rabi jezika pri univerzitetnem poučevanju in raziskovanju, ki jo je potrdila Generalna skupščina EFNIL-a (European Federation of National Institutions for Language; potrdila Accademia della Crusca 28. septembra 2014), je zapisano, da narašča težnja po rabi angleščine kot jezika akademskega poučevanja in raziskovanja. EFNIL »spremlja sedanjo težnjo po rabi angleščine kot jezika akademskega poučevanja v neangleško govorečih državah z globoko zaskrbljenostjo. Ta težnja po rabi angleščine namesto standardnih jezikov različnih držav pri univerzitetnem poučevanju in raziskovanju omejuje področja teh jezikov in njihov razvoj ter tako ogroža jezikovno pestrost Evrope, ki je bistvenega pomena za kulturno raznolikost in bogastvo naše celine«.

Za ohranjanje slovenščine kot materinščine lahko veliko naredimo sami

Menim, da se kršitve dogajajo, kot so se v preteklosti vedno, je pa na nas, da se jih zavedamo in da jih skušamo odpraviti, kar gre le z našo zavestjo o pomenu maternega in/ali uradnega jezika. Pretekla leta, ko je bila na prepihu slovenščina kot učni jezik na univerzah, so pokazala, da lahko še vedno z dovolj moči in vztrajnosti dosežemo, da se nam temeljna pravica izražanja v maternem in/ali uradnem jeziku države ne krati. V teh dneh se veliko torej opozarja na težave, manj pa se govori o tem, da za jezik vendarle kar dosti tudi storimo. To je tisto, na kar se je smiselno opreti v prihodnje.

Razmišljanje dr. Melite Zemljak Jontes lahko tudi poslušate: