PONEDELJEK, 17. oktober 2011
SVETOSLAV PERUZZI je prvo kiparsko izobrazbo dobil na obrtni strokovni šoli v Ljubljani, nato pa je študiral na šoli za umetno obrt na Dunaju. Leta 1906 se je vrnil v Ljubljano, a se je kmalu preselil v Split in postal profesor modeliranja na obrtni šoli. Kiparil je v mavcu, bronu in kamnu. Bil je odličen portretist s poudarjenim označevanjem; zgledoval se je pri antični umetnosti, vendar je ohranil izviren osebni izraz. Prvo priznanje je dobil leta 1903, ko je bil nagrajen njegov osnutek za spomenik cesarja Franca Jožefa I. v Ljubljani; odkrili so ga leta 1908 v sodnijskem parku, po koncu prve svetovne vojne pa so cesarjevo glavo nadomestili z doprsnim kipom Frana Miklošiča. Poleg nekaterih javnih spomenikov je Svetoslav Peruzzi ustvaril vrsto odličnih portretov, med njimi Frana Levstika, Primoža Trubarja in Ivana Cankarja. Kipar Peruzzi se je rodil na današnji dan pred 130-imi leti v kraju Lipe na Ljubljanskem barju.
Ljubljanska občinska volilna reforma, ki jo je izglasoval kranjski deželni zbor, je začela veljati na današnji dan leta 1910 hkrati s splošno volilno pravico na Kranjskem. Ta je bila svojevrstno povezana s starim volilnim sistemom tako imenovanih razredov, ki se mu avstrijske oblasti niso hotele odpovedati. Vsak izmed treh razredov je po novem volil tretjino občinskih svetovalcev, hkrati pa so število članov občinskega sveta povečali na 45 in odpravili vsakoletno obnavljanje tretjine odbornikov z volitvami. V prvi volilni razred sta sodili dve petini po višini davka razvrščenih davkoplačevalcev – torej premožnejši meščani, v drugem razredu pa so bili preostale tri petine davkoplačevalcev, ki so plačevali več kot 30 kron osebne dohodnine, in razumniki. V novi, tretji razred so uvrstili vse druge davčne zavezance in moške, ki niso plačevali davkov, a so bili vsaj tri leta zapored prijavljeni v Ljubljani. Velika novost te zakonodaje, sprejete pred stoletjem, pa je bila tudi volilna pravica za ženske. Ta je sicer obstajala že prej, vendar ženske niso smele glasovati osebno. Novi zakon pa je ljubljanskim ženskam odprl tudi vrata volišč, vendar je volilni red zahteval, da morajo za volilke “določiti posebno žensko volišče”. Po novem volilnem redu je bilo tudi treba prijavljati kandidatne liste in jim dati “določno in jasno oznako stranke oziroma politične, socialne ali kake druge skupine volilcev”.
Pesnik in prevajalec JOŽE UDOVIČ je na ljubljanski filozofski fakulteti leta 1940 diplomiral iz slavistike. Ob začetku druge svetovne vojne se je s krščanskimi socialisti vključil v odporniško gibanje, naslednje leto pa je bil aretiran in interniran v Gonarsu. Po kapitulaciji Italije se je pridružil partizanom, po vojni pa nekaj let delal v knjižnici in arhivu Muzeja narodne osvoboditve v Ljubljani. Nato se je kot svobodni kulturni delavec posvetil prevajanju poezije, proze in dramatike. S svojim pesniškim ustvarjanjem se je Jože Udovič izrazito približeval nadrealizmu ter prinašal oblikovne in vsebinske novosti. Za svoje ustvarjanje je prejel Prešernovo in Sovretovo nagrado ter nagrado mesta Ljubljane. Rodil se je na današnji dan leta 1912 v Cerknici.
TOREK, 18. oktober 2011
V srednjem veku sta bregova reke Ljubljanice v Ljubljani povezovala le dva mostova: Stari most (pozneje so mu rekli Spodnji), ki je stal na kraju poznejšega Špitalskega mostu (danes Tromostovja), in most na kraju današnjega Čevljarskega mostu. Tega so imenovali Zgornji ali Mesarski most; na njem so imeli namreč mesarji svoje klavnice in prodajalne. V začetku 17. stoletja so ta most podrli in leta 1614 zgradili novega. Namesto klavnic in mesnic so postavili majhne lope in jih dali v najem predvsem čevljarjem; po njih je most dobil tudi ime – Čevljarski ali Šuštarski. V drugi polovici 19. stoletja so ta most zaradi varnosti zamenjali z novim; to je bil prvi litoželezni most v Ljubljani in kmalu so ga uvrstili med najzanimivejše tehnične rešitve tistega časa. Sestavili so ga iz vnaprej pripravljenih elementov trikotne oblike, ki so jih odlili v livarni Dvor pri Žužemberku in na gradbišču spojili z vijaki. Promet po njem je stekel na današnji dan leta 1867, v čast takratnemu županu pa so ga poimenovali Hradeckega most. Tu je stal do začetka 30-ih let prejšnjega stoletja, ko je arhitekt Jože Plečnik med prenovo obrežij Ljubljanice od Špice do zapornic pri Cukrarni postavil nov, širok in monumentalen most, spet imenovan Čevljarski, litoželeznega pa so prenesli do takratne mrtvašnice ob Zaloški cesti; zaradi tega se ga je prijelo ime »Mrtvaški most«. Ker za gost promet ni bil načrtovan, je bil od leta 2004 namenjen le pešcem. Lani so ga prepeljali v livarno, kjer so ga strokovnjaki konstrukcijsko pregledali, od letošnje pomladi pa stoji na novi lokaciji: na sotočju Ljubljanice in Gradaščice v Trnovem, kjer spet s prvotnim imenom Hradeckega most povezuje Žabjek in Krakovo
Na današnji dan leta 1906 se je na Vrhniki rodil pisatelj KAREL GRABELJŠEK - GABER. Po končani višji pedagoški šoli leta 1938 v Zagrebu je poučeval v Trbovljah in na Vrhniki. Leta 1942 je odšel v partizane in se tam ukvarjal tudi z novinarstvom, po vojni pa je bil urednik pri časopisih Ljudska pravica in Kmečki glas. Pisati je začel že pred vojno, pravo spodbudo za pisanje pa mu je dal narodnoosvobodilni boj. Poleg črtic in novel je napisal tri romane iz partizanskega boja v Dolomitih, četrti - "Med strahom in dolžnostjo" - pa s prepričljivo epsko silo prikazuje stisko kmečkih ljudi v navzkrižju vojnih obračunov. Ta roman sodi med najboljša prozna dela s partizansko tematiko. Karel Grabeljšek je napisal še niz del za mladino in dvakrat dobil Prešernovo nagrado: 1948. in 1976. leta.
Teolog JANEZ ORAŽEM je leta 1935 diplomiral, leta 1943 pa doktoriral na teološki fakulteti v Ljubljani. Med drugo svetovno vojno je bil katehet na ljubljanski realni gimnaziji, po njej pa stolni vikar, vodja bogoslovnega semenišča ter urednik verskega lista »Oznanilo« in revije »Cerkev v sedanjem svetu«. 32 let je na ljubljanski teološki fakulteti predaval pastoraliko, liturgiko in homiletiko (nauk o oznanjevanju), skrbel za prevajanje liturgičnih knjig ter urejal novejši del semeniške knjižnice. Med urejanjem odnosov med državo in Rimskokatoliško cerkvijo je bil zaupni sodelavec škofov Antona Vovka in Jožefa Pogačnika. Janez Oražem je za svoje delo dobil najvišje slovensko cerkveno priznanje: odličje svetih Cirila in Metoda. Rodil se je na današnji dan leta 1910 na Runarskem na Blokah.
SREDA, 19. oktober 2011
Na današnji dan pred 250-imi leti se je v Podrági pri Vipavi rodil filozof in zdravnik JOŽEF PETER ALKANTRA MÍSLEJ. Po študiju filozofije, bogoslovja, astronomije in medicine je delal na Dunaju, pozneje pa se je zaman potegoval za mesto docenta filozofije v Gradcu, Linzu in Gorici, zaslovel pa je kot dober zdravnik. Njegovo osrednje filozofsko delo, tako imenovani sistem filozofije, je izšlo v treh knjigah. Temelj njegovega matematično utemeljenega filozofskega sistema sta vprašanje pravičnosti in dvom o splošni veljavnosti zakona o izključenem protislovju. S tem je uvedel novo filozofsko vedo, imenovano protomatematika. Menil je, da mora razum podpirati vero, in ne nasprotno, zato mu je tako imenovana "matematika pratemelja" pomenila tudi "pratemelj" krščanstva. Poskus zdravnika in filozofa Jožefa Petra Alkantre Misleja, da bi materializiral duhovnost, je ostal osamljen in ni vplival na slovensko izobražensko okolje.
IVO FABINC je diplomiral na Ekonomsko-komercialni visoki šoli v Zagrebu, leta 1965 pa doktoriral na Ekonomski fakulteti v Beogradu. Med drugim je delal v zunanjetrgovinskih podjetjih, v Gospodarski zbornici Hrvaške in na Inštitutu za zunanjo trgovino v Beogradu. V letih od 1974 do 1988 je bil redni profesor za mednarodne gospodarske odnose na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in dve leti tudi njen dekan, bil pa je tudi rektor ljubljanske univerze. Ukvarjal se je s svetovno gospodarsko ureditvijo in mednarodnimi ekonomskimi odnosi ter z razvojem in položajem jugoslovanskega gospodarstva v svetu. Posvečal se je tudi razvoju visokega šolstva in izobraževalnega ter raziskovalnega sistema. Predaval je po številnih univerzah po svetu in sodeloval na mednarodnih konferencah, bil član Predsedstva Socialistične republike Slovenije in član evropske Akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu. Zaslužni profesor ljubljanske Univerze Ivo Fabinc se je rodil na današnji dan leta 1918 v Ljubljani.
Arhitekt OTON JUGOVEC se je rodil na današnji dan pred 90-imi leti v Radljah ob Dravi. Študiral je v Pragi in Ljubljani ter v Ljubljani tudi diplomiral. Izhodišče njegove arhitekture sta racionalizem in stroga podreditev sodobni konstrukcijski logiki; v takem purističnem slogu je leta 1960 zasnoval bencinsko črpalko v Kopru. Reaktorski center v Podgorici pri Ljubljani, ki ga je projektiral leto pozneje, pa kaže inventivno oblikovanje prostora ter s stilizirano gobasto obsekano obliko reaktorja tudi občutek za material in arhitekturno simboliko. Načrtoval je tudi Kulturni dom španskih borcev v Ljubljani; ta stavba iz leta 1980 s poudarjenim vhodom in stopniščem ter skrbno obdelavo strukture zunanjih sten kaže odmeve postmodernizma. Oton Jugovec je dobil Plečnikovo pa tudi Prešernovo nagrado.
Dramatik, režiser in igralec MARJAN MARINC je med drugo svetovno vojno deloval v partizanskem gledališču, bil nato do leta 1955 režiser v novosadski operi, potem pa do leta 1975 urednik zabavnih oddaj in režiser pri Radiu Ljubljana. Pisal je skeče, po vojni pa komedije, ki so jih igrali predvsem v amaterskih gledališčih. Nekatere njegove radijske igre za otroke so izvajale tudi tuje radijske postaje. Leta 1989 je prejel Ježkovo nagrado. Rodil se je na današnji dan pred 90-imi leti v Kamniku.
ČETRTEK, 20. oktober 2011
Avstrija je leta 1774 vpeljala osnovnošolsko obveznost za vse otroke, »katerih starši nočejo ali ne morejo plačevati domačih učiteljev«. Na današnji dan pred 230-imi leti pa je z odredbo določila tudi kazni za starše, ki svojih otrok ne pošiljajo v šolo. Šolobvezni so bili vsi otroci od šestega leta naprej, vendar le, če so stanovali do pol ure hoda od nje. Premožni starši so morali za kazen odšteti dvojno šolnino, revnejši pa opravljati različna javna dela, predvsem pri zidanju ali obnavljanju šolskih zgradb.
FRANC POGAČNIK je bil eden naših najboljših lirskih tenoristov svojega časa. V letih študija je veliko nastopal za slovenska društva na Dunaju in si že v tistem času nadel umetniški priimek Naval. Po končanem konservatoriju je bil leta 1888 najprej angažiran v Frankurtu ob Maini, pozneje pa v berlinski ter dunajski Dvorni operi; to je zaradi spora z direktorjem Gustavom Mahlerjem kmalu zapustil. Potem je nastopal v večjih evropskih in ameriških mestih; med drugim je pel tudi v sloviti Metropolitanski operi v New Yorku. V domovini ni nastopal, razen leta 1894 na nekem dobrodelnem koncertu na Bledu. Pevsko kariero je končal v Berlinu, nato pa je bil profesor na dunajskem konservatoriju. Rodil se je na današnji dan leta 1865 v Ljubljani.
Založnik in bibliotekar JOŽE ŽUŽEK je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani, nato pa prekinil šolanje in se izučil za knjigotržca. Delal je v Novi založbi in Jugoslovanski knjigarni ter nekaj let pred začetkom druge svetovne vojne ustanovil svojo knjigarno – delovala je do leta 1948 - in založbo Klas; ta je delovala do konca druge svetovne vojne. V njej je izdajal izvirna slovenska leposlovna, znanstvena in mladinska dela. Nato je bil zaposlen v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani; tam je organiziral in vodil oddelek za dopolnjevanje knjižničnega gradiva. Pri tem je teoretično opredelil in uveljavljal strokovne postopke, med drugim za izbiro in nakup tuje znanstvene literature, za mednarodno knjižnično izmenjavo ter za ocenjevanje oziroma pridobivanje starejših tiskov, literarnih in znanstvenih rokopisnih dokumentov ter zapuščin. Za svoje strokovno delo je prejel Čopovo diplomo. Jože Žužek se je rodil na današnji dan pred sto leti na Stŕmcu pri Velikih Laščah.
BORIS ČERNIGOJ je pripadal pionirski skupini slovenskih visokošolskih pedagogov, ki so vzgajali prve generacije diplomiranih strojnih inženirjev in jih uspeli zelo dobro pripraviti za hiter razvoj slovenske termoenergetike po drugi svetovni vojni. Študiral je v Ljubljani in Zagrebu. Leta 1941 se je zaposlil na Tehniški fakulteti v Ljubljani, od leta 1968 pa je bil redni profesor na Fakulteti za strojništvo; bil je tudi njen dekan. Dve desetletji je poučeval tudi na Višji pomorski šoli v Piranu, sedanji fakulteti za pomorstvo in promet. Njegovo ožje področje raziskovanja je bilo termoenergetsko strojništvo, predvsem parni stroji in turbine ter plinske turbine. Pisal je učbenike in druge strokovne in znanstvene članke, aktivno pa je sodeloval tudi pri ustvarjanju slovenske strokovne terminologije ter izdal angleško-slovenski slovar za strojno stroko. Bil je zaslužni član jugoslovanske Zveze strojnih in elektroinženirjev in tehnikov ter častni član slovenske Zveze. Rodil se je na današnji dan leta 1915 v Innsbrucku v Avstriji.
PETEK, 21. oktober 2011
Škof in diplomat KRIŠTOF RAVBAR se je rodil okog leta 1476 v Trstu. Cesar Friderik III. ga je še mladoletnega imenoval za ljubljanskega škofa, Rim pa je to najprej zavrnil. Na cesarjev pritisk je papež Aleksander VI. imenovanje sicer potrdil, vendar pod pogojem, da bo Ravbar posvečen v duhovnika v 22-em letu starosti, v škofa pa po dopolnjenem 27. letu. Kot škof je bil Ravbar velik nasprotnik reformacije in je skušal z različnimi protireformacijskimi dekreti ustaviti širjenje luteranskega nauka v ljubljanski škofiji; med drugim je prepovedal pridigati tudi Primožu Trubarju. Velik del življenja je posvetil tudi vojaški in diplomatski dejavnosti, bil pa je tudi kranjski deželni glavar in leta 1532 vodja obrambe pred Turki. Za zasluge v cesarski službi je cesar Ferdinand I. Krištofa Ravbarja leta 1533 povzdignil v knežji stan.
Surdopedagoginja VITA ZUPANČIČ je leta 1887 končala učiteljišče v Ljubljani. Dve leti je poučevala v Loškem Potoku in Metliki, po ustanovitvi gluhonemnice v Ljubljani pa se je posvetila gluhonemi mladini. Kot surdopedagoginja - specialna pedagoginja za slušno prizadete – se je izpopolnjevala v sorodnih zavodih v Zagrebu, Beogradu, Berlinu, na Dunaju in v Pragi. Pri delu z gluhonemo mladino v Ljubljani je dosegla odlične pedagoške uspehe, kot soavtorica pa je leta 1921 sestavila tudi »Berilo za gluhoneme otroke za 3. in 4. razred«, organizirala razne tečaje in predavala. Od ustanovitve je delovala v Društvu učiteljic in v Slovenski šolski matici, leta 1930 pa je sodelovala pri ustanovitvi Podpornega društva za gluhonemo mladino. V sklopu društva je šest let deloval Sklad Vite Zupančič, po njej pa se imenuje tudi kulturno-umetniško društvo gluhih, ki deluje od leta 1935. Rodila se je na današnji dan leta 1868 na Selah pri Šmarju.
Kipar, slikar in likovni pedagog JANEZ SAJEVIC se je rodil na današnji dan pred 120-imi leti v Stari vasi pri Postojni. Zaradi odličnega uspeha na umetnoobrtni šoli v Ljubljani je dobil štipendijo na dunajski likovni akademiji. Med prvo svetovno vojno je padel v rusko ujetništvo, po njej pa je v Postojni poučeval risanje. Zaradi fašistične prepovedi pouka v slovenščini se je umaknil v Jugoslavijo in bil profesor risanja na gimnazijah v Kranju, Celju in Ljubljani. Tu je bil pozneje tudi ravnatelj šole za umetno obrt. Kot kipar je v kamnu, marmorju in bronu ustvarjal predvsem portrete, med drugim pa je za znameniti Plečnikov paviljon na Brionih izdelal nekaj živalskih likov. Janez Sajevic se je posvečal tudi akvarelu; priljubljeni so mu bili motivi iz domače vasi ter Gorenjske, Vipavske doline in Istre.
Elektrotehnik RAFAEL ERŽEN je po diplomi na tehniški fakulteti v Ljubljani leta 1925 delal pri direkciji Pošte, telegrafa in telefona ter sodeloval tudi pri postavitvi prve avtomatske telefonske centrale v Jugoslaviji – to je bilo v Ljubljani leta 1927 - in pri uvajanju visokofrekvenčne telefonije. Po drugi svetovni vojni je vodil obnovo telefonske mreže v Sloveniji, v letih od 1951 do 1970 pa je bil redni profesor na fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Rafael Eržen je bil tudi eden prvih radioamaterjev v Sloveniji. Leta 1928 je sodeloval pri postavitvi prve radijske postaje v Sloveniji in bil tudi govorec v napovedniku na prvi uradni dan oddajanja Radia Ljubljana. Rodil se je na današnji dan leta 1899 v Ložu.
SOBOTA, 22. oktober 2011
Prvi grad v kraju Olimje blizu Podčetrtka naj bi leta 1015 postavila sveta Hema, sedanjega, zgrajenega v prvi polovici 16. stoletja, pa je na današnji dan leta 1662 tedanji lastnik baron Ivan Zakmardi odstopil hrvaški redovni provinci pavlinskega reda za samostan. Pozneje so ob njem redovniki zgradili cerkev Marijinega vnebovzetja, prizidali Frančiškovo kapelo in v enem izmed okroglih stolpov uredili samostansko lekarno, kot so velevala pravila pavlinskega reda. Lekarna sodi med najstarejše v Evropi. Okrašena je s freskami, ki prikazujejo bibilijske motive, povezane z boleznimi, pripravljanje zdravilnih snovi ter portrete znamenitih zdravnikov. Leta 1782 je cesar Jožef II. samostan ukinil, leta 1805 pa je grad v Olimju kupil grof Ferdinand Attems. Njegovi nasledniki so bili lastniki do konca druge svetovne vojne, ko so grad podržavili.
Tiskar in knjigár DRAGOTIN HRIBAR se je tiskarstva učil pri uglednem ljubljanskem tiskarju Blazniku, na Dunaju pa je končal še Višjo trgovsko šolo. Pozneje je vodil ljubljansko Narodno tiskarno, nato Društveno tiskarno v Celju in od leta 1902 svojo lastno v Ljubljani. Deloval je tudi kot knjigar, novinar in urednik. Med drugim je urejal časnike in publikacije Slovenski narod, Domovino, Ilustrovani narodni koledar in Ježa ter tiskal delavska glasila. Dragotin Hribar se je rodil na današnji dan leta 1862 v Ljubljani.
Na današnji dan pred sto leti se je v Horjulu rodila mladinska pisateljica, prevajalka in urednica KRISTINA BRENK. Leta 1935 je iz pedagogike in psihologije diplomirala na filozofski fakulteti v Ljubljani, štiri leta pozneje pa doktorirala iz pedagogike. Med drugo svetovno vojno je kot kurirka Osvobodilne fronte sodelovala v narodnoosvobodilnem gibanju, od leta 1949 pa do upokojitve leta 1973 pa je bila urednica pri založbi Mladinske knjige. Skoraj vse, kar je napisala, je bilo namenjeno otrokom – osrednja tematika je bila doživljajski svet sodobnega otroka. Pomembni so tudi njeni spomini iz otroštva in tematika narodnoosvobodilnega boja, v dramatiki pa prevladujejo pravljična besedila. Ob pisanju se je posvečala še prevajanju. V slovenščino je prevedla nekatera ključna dela svetovne mladinske književnosti. Med naše otroke je pripeljala tudi Piko Nogavičko. Kristina Brenkova je med drugim prejela Levstikovo nagrado za življenjsko delo, častni znak svobode Republike Slovenije za življenjsko delo v mladinski literaturi in založništvu, leta 2000 je bila uvrščena na častno listo Hansa Christiana Andersena, pred štirimi leti pa je postala častna meščanka Ljubljane.
Pianist, skladatelj in dirigent FRANZ LISZT, sin Madžara in Avstrijke, je študiral na Dunaju in v Parizu. Od leta 1824, ko je trinajstleten s senzacionalnim uspehom debitiral kot koncertni pianist, je dobro desetletje nastopal pretežno v Parizu, pozneje pa po skoraj vsej Evropi, bil pa je tudi glasbeni ravnatelj v Weimarju v Nemčiji. Bil je klavirski virtuoz z revolucionarno tehniko, pomemben pedagog, inovativen skladatelj in osrednja osebnost tako imenovane novonemške šole oziroma novoromantične smeri. Močno je vplival tudi na ruske skladatelje. Odkril je nove izrazne možnosti klavirja, med drugim je poudaril njegov volumen, orkestralni zvok in tonsko barvitost. Kot izvirno vrsto skladbe je utemeljil simfonično pesnitev. Ustvaril je več kot 700 del: simfonije, simfonične pesnitve, koncerte za klavir, madžarske rapsodije, sonate in legende, po letu 1861, ko je v Rimu prejel nižje duhovniške redove in postal menih, pa tudi cerkveno glasbo. Pred 165-imi leti je nastopil tudi v Sloveniji; 2. avgusta leta 1846 je ob odprtju nove zdraviliške dvorane koncertiral v Rogaški Slatini. Franz Liszt se je rodil na današnji dan pred 200 leti v Doborjánu na Madžarskem.
NEDELJA, 23. oktober 2011
V drugi polovici 15. stoletja so Turki kar dvaindvajsetkrat plenili po Kočevskem, leta 1491 pa so Kočevje in Ribnico celo požgali. Prebivalstvo je ostalo brez domov in pridelka in se je zaradi tega hotelo odseliti. Da bi preprečil izseljevanje, je cesar Friderik III. na današnji dan leta 1492 podelil podložnikom kočevskega zemljiškega urada posebno pravico do trgovanja z vsem, kar sami vzgojijo in pridelajo. Med dovoljenim blagom so se znašli tudi leseni predmeti, kakršne so kmetje izdelovali doma. Pravico do prostega trgovanja s suho robo so najbolj izkoristili prebivalci ribniške pokrajine in s tem dali suhi robi značilno oznako »ribniška«, po kateri jo pozna vsa Slovenija in velik del sosedstva, saj so bile takrat trgovske poti »Ribničanov Urbanov« usmerjene v dežele, ki jim je vladal cesar Ferdinand III.: Hrvaška, Dalmacija, Istra, Ogrska ter avstrijske in nemške dežele.
Letak, ki je bil natisnjen v Ljubljani na današnji dan pred 260-imi leti, je pozival deželnoknežjo gosposko, da naj resno posvari vse novinarje, katerih navedbe v časopisih so neresnične ali količkaj sumljive, da se takšnega pisanja vzdrže. V nasprotnem primeru bodo spoznani za krive in najstrožje kaznovani – z batinami (udarci s palico) in izgonom. Da bi prišli do takšnih zlobnih prestopnikov, so ponujali ovaduhom, poleg njihove anonimnosti tudi nagrado – sto zlatnikov.
Na današnji dan leta 1910 se je rodila gledališka igralka VLADOŠA SIMČIČ. Po končani meščanski šoli se je zaposlila v Mariboru kot uradnica in hkrati nastopala na Ljudskem odru. Leta 1935 je postala članica Narodnega gledališča, po uspešnem gostovanju tega gledališča v Ljubljani pa je dobila angažma v ljubljanski Drami. Med drugo svetovno vojno je bila članica Slovenskega narodnega gledališča v Črnomlju. Takoj po osvoboditvi je nastopala v Trstu, leta 1946 pa se je vrnila v Ljubljano in igrala v Drami ter pozneje v Mestnem gledališču ljubljanskem. Bila je igralka s posebnim posluhom za občutljive, krhke, skoraj dekliške odrske podobe in jih je še v zrelih letih laže oblikovala kot svojim letom primerne. Leta je 1981 prejela Borštnikov prstan, najvišje slovensko priznanje za življenjsko delo na področju gledališke igre.
Sveti sedež je na današnji dan pred 80-imi leti sprejel odstop zadnjega slovenskega nadškofa v Gorici, Frančiška Borgia Sedeja. Nanj so že od 1923. leta pritiskale fašistične oblasti z obtožbami, da podpira narodno gibanje manjšine in je z duhovščino glavna ovira pri njeni asimilaciji. Slovenski duhovniki so namreč odklonili verouk v italijanskih šolah in sklenili, da "ne bodo slovenskih otrok nikdar potujčevali s krščanskim naukom v italijanščini". Nadškof Frančišek Sedej je ustanovil tako imenovane "farne šole" z veroukom v cerkvah in zakristijah in ne več v italijanskih šolah, pozneje pa je izdal še navodilo o uporabi materinega jezika pri verskih obredih. S tem je uzakonil župnijske šole, ki so bile do leta 1943 na Primorskem edini branik slovenščine na področju osnovnošolske izobrazbe.
Arhiv >>>
Komentarji