PONEDELJEK, 08. februar 2010
Danes je naš kulturni praznik, v spomin na pred 161-imi leti umrlega največjega slovenskega pesnika doktorja Franceta Prešerna, imenovan tudi Prešernov dan. 8. februar je za kulturni praznik 1. februarja leta 1945 razglasilo predsedstvo slovenskega narodnoosvobodilnega sveta. Tudi nova država je ta praznik ohranila in ga leta 1991 razglasila za dela prost dan. Na osrednji proslavi Prešernovega dne podelijo tudi najvišja priznanja za dosežke na področju umetniškega ustvarjanja - Prešernove nagrade. Sklep o podeljevanju le-teh je ljubljanski mestni svet sprejel leta 1938, prve pa so bile podeljene že naslednje leto. Dobili so jih: Miško Kranjec za roman Kapitanovi, Alojz Gradnik za pesniško zbirko Večni studenci in Stanko Cajnkar za dramo Potopljeni svet.
Kruci, tudi križarji imenovani, so bili ogrski uporniki; na obleki so nosili pripet križ. Ime izhaja iz latinskega “cruaiatus” in je najprej pomenilo križarje, ki so se v Palestini bojevali proti Saracenom. Uporni ogrski kmetje so si namreč na desne rame ali na prsi pripeli rdeč križ in ropali plemiške gradove in njihovo okolico. Ime se je prvič pojavilo med uporom leta 1514, vendar so se po zatrtju le-tega nezadovoljneži in uporniki še vedno imenovali kruci. Pozneje je bil eden večjih uporov pod vodstvom Rakoczýja Drugega proti cesarskemu absolutizmu in zaradi odpravljene verske svobode protestantov in kalvincev, bil pa je to tudi kmečki upor proti novostim v zemljiškogosposkem režimu. Kruci so razširili oblast tudi prek ogrskih meja. Leta 1703 so pri Veržeju prekoračili Muro ter oplenili trg in vasi na Murskem polju, v začetku naslednjega leta so prišli pred Čakovec, v Središče ob Dravi ter do Velike Nedelje in Ormoža, na današnji dan leta 1704 pa so napadli Ljutomer. Oropali so cerkev, oltarje in cerkvene podobe so zažgali, izpraznjeni prostor pa spremenili v konjušnico. Čez dober mesec so domačini s pomočjo Radgončanov in krajišnikov kruce porazili, vendar so ti v Prekmurje vpadali še naslednja leta. Nevarnosti je bilo konec šele leta 1711, ko je ogrski dvor uresničil velik del zahtev upornikov.
Slikar in grafik RIKO DEBENJAK se je rodil na današnji dan leta 1908 v Kanalu pri Gorici. Študiral je v Beogradu in se izpopolnjeval v Parizu. Od leta 1937 je živel v Ljubljani in delal sprva kot slikar, pozneje pa predvsem kot grafik. Od leta 1950 je poučeval na Akademiji za likovno umetnost, od leta 1960 pa vodil katedro za grafiko. Bil je član umetniške skupine "Grupa 69". V slikarstvu je od začetnega postimpresionizma prešel h geometrijski stilizaciji figur in krajin, pomembnejši pa je bil kot grafik. Svoje dragoceno znanje in mojstrstvo je prenašal na številne učence tako imenovane Ljubljanske grafične šole. V umetniški grafiki je našel sodoben izraz za motive, ki jih je v stoletjih gojila slovenska narodna tradicija. Panjskim končnicam, nečkam in drugim folklornim elementom je vdahnil novo likovno vrednost, polno sodobne poezije. Ob teh motivih je v njegovih poznejših grafikah še več drugih elementov iz sodobnega sveta, ki jih je ujel v svojo skalo grafično barvnih odtenkov. Kot umetnik je imel vedno nenavaden, izviren in drzen grafični prijem, zaradi česar je njegova osebna umetniška izrazna sila danes priznana v svetovnih središčih umetniške grafike. Riko Debenjak je za svoja dela prejel Prešernovo, Jakopičevo in Herderjevo nagrado.
TOREK, 09. februar 2010
Zdravnik IVAN ORAŽEN je leta 1900 diplomiral v Gradcu ter se nato kot pomožni zdravnik zaposlil v ljubljanski deželni bolnišnici, pozneje pa je delal kot praktični zdravnik. Leta 1912, med prvo balkansko vojno, je bil nekaj časa prostovoljni vojaški zdravnik v Nišu, med prvo svetovno vojno pa je podobno delo opravljal v Ljubljani. Pozneje je bil šef zdravstvenega oddelka pri Deželni vladi za Slovenijo, bil pa je tudi politično dejaven. V letih pred prvo svetovno vojno je kot član Narodno napredne stranke zastopal Ljubljano v deželnem zboru, kot vodjo Slovenske sokolske zveze pa so ga leta 1919 izvolili za prvega starosto Jugoslovanske sokolske zveze. Doktor Oražen pa je znan predvsem kot dobrotnik medicincev. Z oporoko je vse svoje premoženje zapustil Univerzi v Ljubljani oziroma medicinski fakulteti za ustanovitev in vzdrževanje študentskega doma. Z ustanovno listino je določil, da lahko dobijo brezplačno stanovanje predvsem nezakonski oziroma revni in marljivi študenti medicine slovenske, srbske in hrvaške narodnosti, morebitna prosta mesta pa še študenti drugih fakultet. Oražnov dom v Wolfovi ulici v Ljubljani so odprli leta 1925; sprejel je 29 študentov medicinske fakultete, s povečanjem nekaj let pozneje pa jih je lahko v njem bivalo 84. Podoben dom je ustanovil tudi na Zelenem hribu na Rakovniku, v obeh pa so najrevnejši študentje dobivali tudi brezplačna kosila. Zdravnik in mecen Ivan Oražen se je rodil na današnji dan leta 1869 v Kostanjevici na Krki.
Na današnji dan leta 1913 se je v Trzinu rodil publicist, urednik in organizator planinstva TINE OREL. Kot profesor slavistike je od leta 1938 poučeval na celjski gimnaziji, pozneje pa je bil tudi njen ravnatelj. Po drugi svetovni vojni je urejal “Celjski zbornik” in “Turistični vestnik”, delal v republiških pedagoških službah in predaval na pedagoški fakulteti. Bil je tudi uspešen alpinist, gorski reševalec in predsednik Planinskega društva Celje. Skrbel je za obnovo med vojno porušenih planinskih postojank ter se trudil za vzgojno in izobraževalno delo v planinski organizaciji. Do leta 1979 je trideset let urejal “Planinski vestnik”, ga vsebinsko in oblikovno prenovil ter dvignil na zavidanja vredno raven. Tine Orel je za svoje delo prejel Bloudkovo nagrado.
Lutkovni režiser JOŽE PENGOV je bil od leta 1936 član igralske družine Radia Ljubljana. Že pred drugo svetovno vojno je igral Pavliho v Lutkovnem gledališču, v letih od 1950 do 1968 pa je bil igralec, režiser, ravnatelj in dramaturg ljubljanskega lutkovnega gledališča. V naše lutkarstvo je uvedel sodobno dramaturgijo, marionetam pa je dodal še oder ročnih lutk. Njegove režije so postale vzor estetskih meril za lutkovno umetnost v nekdanji Jugoslaviji in v svetu. Jože Pengov se je rodil na današnji dan leta 1916 v Ljubljani.
SREDA, 10. februar 2010
Letalski pionir in izumitelj FRANC WELS je po vzoru letečega rastlinskega semena razvil brezmotorno brezrepno letalo. Z njim je oktobra leta 1906 tudi letel. To je bil prvi uspeli polet z letalno napravo, težjo od zraka, v Avstro-Ogrski in prvi s takšnim letalom – “letečim krilom” – na svetu. Ker mu ga v naslednjih letih ni uspelo usposobiti za motorno letenje, se je posvetil raznovrstnemu izumljanju in si pridobil več kot trideset patentov, ki pa tržno niso uspeli.
V tridesetih letih prejšnjega stoletja je v svojem letalskem laboratoriju v Mariboru opravljal aerodinamične poskuse ter se posvetil predvsem razvoju “cikloidnega letala”, nekakšnega helikopterja z rotorjem na vodoravni osi; z načrtovanjem letala, ki bi se lahko navpično dvigalo in spuščalo ali pa lebdelo na izbrani točki, so se namreč tedaj veliko ukvarjali, vendar nikomur ni uspelo. Franc Wels se je rodil na današnji dan leta 1873 v Mariboru.
Skladatelj in muzikolog VILKO UKMAR je v Ljubljani diplomiral na pravni fakulteti in končal konservatorij, nato pa se je izpopolnjeval na Dunaju in v Zagrebu. V letih od 1934 do 1943 je predaval glasbeno zgodovino na akademiji v Ljubljani ter bil hkrati tudi direktor ljubljanske opere. Po drugi svetovni vojni je nadaljeval predavateljsko delo. Njegov skladateljski opus je obsežen in zajema vsa področja komponiranja. Ustvaril je veliko število orkestralnih, komornih in vokalno-instrumentalnih del in dva baleta: “Lepo Vido” in “Godca”. Je tudi avtor prve svetovne zgodovine glasbe v slovenščini. Leta 1985 je prejel Prešernovo nagrado. Rodil se je na današnji dan leta 1905 v Ljubljani.
Ruski pesnik in pisatelj judovskega rodu BORIS LEONIDOVIČ PASTERNAK je v mladosti hotel postati glasbenik, a se je vse bolj posvečal pesništvu. Po študiju glasbene teorije in kompozicije je v Moskvi in Marburgu študiral še pravo, filologijo in filozofijo. Leta 1922 je s pesniško zbirko “Življenje, sestra moja” zaslovel kot obetaven lirik, pozneje pa je razvil svoj skoraj impresionistični slog, poln izvirnih metonimij in presenetljivih ritmov. Vsebinsko je bil apolitičen, glavne teme njegovega ustvarjanja pa so bili ljubezen kot skrivnostna moč, ki lahko vse spremeni, in filozofski utrinki o naravi in zgodovini. Pisal je tudi oblikovno izvirne novele, njegovo najbolj znano delo pa je roman “Doktor Živago”. Ruski založniki so ga zavrnili, menda zato, ker je obrekoval oktobrsko revolucijo, njene ljudi in socialno zgradbo Sovjetske zveze. Roman o usodi razumnika in njegovi ljubezni v nemirnih časih revolucije je tako prvič izšel leta 1957 v Italiji in bil v enem letu preveden v osemnajst jezikov. V domovini so “Doktorja Živaga” objavili šele leta 1988, osemindvajset let po pisateljevi smrti. Že tri desetletja prej so Pasternaku za ta roman podelili Nobelovo nagrado, vendar je zaradi nasprotovanja sovjetskih oblasti ni mogel sprejeti, izključili pa so ga tudi iz Zveze sovjetskih pisateljev. Boris Pasternak se je rodil na današnji dan pred 120-imi leti v Moskvi.
ČETRTEK, 11. februar 2010
Samassa je bila rodbina zvonarjev in podjetnikov, katere člani so se v začetku 18. stoletja iz Furlanije priselili v Ljubljano. Tu so bili do konca prve svetovne vojne družabniki, najemniki ali lastniki podjetij, ki so z zvonovi in različnimi livarskimi izdelki oskrbovala Kranjsko in druge avstrijske dežele ter nekatere evropske države. Kot vrhunski livarji in zvonarji ter uspešni podjetniki so sodelovali v vojaškem in pomorskem gospodarstvu ter izdelovali učila. Samassova livarna, eno najuspešnejših ljubljanskih podjetij v 18. in 19. stoletju je velik razcvet doživela pod vodstvom ustanoviteljevega vnuka ALBERTA SAMASSE. Rodil se je na današnji dan leta 1833 v Ljubljani. Šolal se je na višji realki v Gradcu in se nato izobraževal na potovanjih po Evropi. Domače podjetje je prevzel leta 1866 in začel izdelovati še umetnoobrtne predmete iz medenine in brona (te je izvažal predvsem na Češko in Moravsko), gasilske brizgalne ter sesalne in vodovodne naprave za pivovarne in papirnice. Pozneje je prevzel še tovarno lončenih peči (izvažal jih je tudi v Anglijo in na Bližnji vzhod), na Prulah zgradil tovarno kovinskih izdelkov ter se povezal s tržaško ladjedelnico in za avstro-ogrsko mornarico začel izdelovati kovinsko opremo. Med več kot dva tisoč zvonovi, ki jih je ulil Albert Samassa, so bili tudi zvonovi za katedralo v Sarajevu in za cerkev svetega Jakoba v Ljubljani, veliko pa so jih odpeljali tudi v Južno Afriko in celo na Cejlon.
Na današnji dan leta 1824 se je v Kranjski Gori rodil naravoslovec SIMON ROBIČ. Kot kaplan je služboval v raznih krajih na Kranjskem, najdlje na Šenturški Gori, kjer je nekaj let vodil tudi zasilno šolo. Povsod je nabiral prirodnine in o najdbah poročal v različnih listih, sistemske preglede pa v zadnjem desetletju 19. stoletja objavljal v “Izvestjah Muzejskega društva za Kranjsko”. Ustvaril je bogate zbirke; del teh (fosile, alge, glive, lišaje, mahove, mehKužce, hrošče in skelete ptičev) hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Simon Robič je našel več novih vrst in podvrst gliv, mahov, polžev in hroščev; nekatere so imenovali po njem.
Med deli mladinske pisateljice ELE PEROCI - z njimi so zrasli številni rodovi slovenskih otrok – je gotovo najbolj priljubljena “Muca Copatarica”, ki je prvič izšla pred več kot pol stoletja, nato pa doživela vrsto lutkovnih uprizoritev doma in na tujem. Tako kakor druge njene pravljice tudi ta pripoveduje o vsakdanjih stvareh, ki gredo neopazno mimo nas, prisateljica pa jih je z močjo besede osvetlila in pokazala, da so v otrokovem doživljanju sveta pomembne. Med priljubljenimi deli izpod njenega peresa so med drugimi še “Moj dežnik je lahko balon”, “Hišica iz kock”, “Siva miš, ti loviš”, “Povestice Tik-tak” in “Stara hiša številka 3”. Njena dela so prevedena v večino evropskih jezikov, objavila pa je tudi dve osebnoizpovedni pesniški zbirki. Ela Peroci se je rodila na današnji dan leta 1922 v Rogaški Slatini. Leta 1942 je v Ljubljani končala učiteljišče, leta 1954 pa diplomirala na filozofski fakulteti iz pedagogike. Kot novinarka je delala v uredništvih Pionirja in Cicibana, v Mladem svetu, nato pa do upokojitve v uredništvu mladinskih oddaj na Radiu Ljubljana. Dvakrat je dobila Levstikovo nagrado, leta 1971 pa nagrado Prešernovega sklada.
PETEK, 12. februar 2010
Narodni delavec, pesnik in alpinist VALENTIN STANIČ je bil leta 1802 posvečen v duhovnika; služboval je v različnih slovenskih krajih, 1819. leta pa je bil imenovan za kanonika in višjega šolskega nadzornika v Gorici. Bil je dejaven preroditelj, ljubitelj narave in človekoljub, mentor in dobrotnik slovenskh študentov v Gorici, glavni pobudnik za ustanovitev goriške gluhonemnice in njen prvi ravnatelj, Ustanovil je tudi knjigarno in leta 1842 izdal prvi knjižni katalog v slovenščini. Leta 1845 je postal član münchenskega društva proti trpinčenju živali, pozneje pa je v Gorici ustanovil podobno društvo, prvo takšno na avstrijskem ozemlju. Valentin Stanič je veljal za prvega alpinista v Vzhodnih Alpah, ki za vzpone ni najemal gorskih vodnikov. Kot samohodec in prvopristopnik je bil takrat v vrhu evropske alpinistike. Po njem se imenujeta zavetišče pod vrhom Triglava in planinska koča vrh Pekla nad triglavsko dolino Kot. V Staničevih pesmih, ki so pogosto odsev njegovega navdušenja nad petjem, je malo izvirnega, motive pa spremljajo religiozne, socialne in vzgojne misli. Valentin Stanič se je rodil na današnji dan leta 1774 v Bodrežu na Goriškem.
PETER MAJDIČ je izhajal iz ugledne mlinarske družine v Jaršah pri Mengšu. Rodil se je na današnji dan leta 1862. Po končani realki in Mahrovi trgovski šoli v Ljubljani je prevzel parni mlin, ki mu ga je oče kupil v Spodnji Hudinji pri Celju, ga moderniziral in avtomatiziral; časniki so takrat zapisali, da mlinu “ni enakega v vseh Vzhodnih Alpah”. Nekaj pozneje je v Škofji vasi pri Celju kupil še drugi mlin, ki pa ga je čez nekaj let zaradi krize v mlinarstvu preuredil v tovarno volnenih izdelkov ter konjskih in posteljnih odej. V začetku 20. stoletja je v Celju odprl veletrgovino z železnino Merkur in kmalu njeno podružnico v Kranju. Leta 1922 je na pogorišču očetovega mlina v Jaršah postavil tovarno platnenih izdelkov (poznejši Induplati), v Štorah pa kupil tovarno šamota, ki je bila po drugi svetovni vojni priključena železarni. Veleidustrialec in veleposestnik Peter Majdič je ob pomoči jezikoslovcev izdal tudi prvi večji cenik železninskih izdelkov in tako precej pripomogel k obogatitvi slovenske strokovne terminologije na tem področju.
Pesnica in pisateljica VERA ALBREHT je znana predvsem po literarnih delih za mladino. Rodila se je na današnji dan leta 1895 v Krškem. Med svetovnima vojnama je sodelovala pri ženskem gibanju in v mednarodni Ligi za mir in svobodo, med narodnoosvobodilno vojno pa je bila večkrat zaprta in internirana v Ravensbrücku. Pesmi in prozna dela, zlasti za mladino, je začela pisati že pred drugo svetovno vojno, po njej pa je izdala več zbirk mladinske poezije in proze, napisane pretežno v tradicionalnem slogu. Vera Albreht je delovala tudi kot publicistka ter sodelovala v mednarodni zvezi književnikov.
Nemška policija je na današnji dan leta 1945 iz celjskega zapora pripeljala do Straníc pri Frankólovem sto talcev ter jih 99 obesila na jablane ob cesti - z nekaterih dreves je viselo tudi po pet ljudi - enega pa so ustrelili, ko je skušal pobegniti. To je bilo nemško maščevanje za uboj pomembnega nacističnega funkcionarja, okrožnega vodje Štajerske domovinske zveze in deželnega svetnika Antona Dorfmeistra, ki so ga partizani ranili in je pozneje umrl. Ta zločin sodi med najhujše, kar so jih nemški okupatorji med drugo svetovno vojno zagrešili nad Slovenci. Talce so pokopali v dveh skupnih grobovih, domačini pa so pozneje veje jablan požagali in jih zažgali, da se na tem kraju kaj takega ne bi nikoli ponovilo.
SOBOTA, 13. februar 2010
Na današnji dan leta 1801 se je v Nóršincih pri Murski Soboti rodil pastor in šolnik JANOŠ KARDOŠ, poleg Štefana Kűzmiča najuspešnejši in najuglednejši prekmurski evangeličanski pisec. Leta 1845 je postal cerkveni nadzornik slovenskih evangeličanskih šol v Prekmurju, pozneje pa tudi cerkveni cenzor in šolski recenzent za slovenske učbenike. Prevajal in prirejal je priročnike za verski pouk in za bogoslužje pripravil pesmarico z več kot 500 pesmimi. Evangelčani namreč cerkvenih pesmaric niso uporabljali le pri bogoslužju, temveč tudi v šoli, pri pouku tako pomebnega predmeta, kot je bilo zanje cerkveno petje. Ta knjiga velja za njegovo najbolj samostojno in umetniško najbolj ustvarjalno delo. Janoš Kardoš je znan tudi kot prevajalec pesmi znanih madžarskih pesnikov.
Zbiratelj in prirejevalec ljudskih pesmi ZDRAVKO ŠVIKARŠIČ je leta 1904 maturiral na učiteljišču v Celovcu in nato med drugim delal na šolah v Šmihelu blizu Pliberka in na Jezerskem. Po študiju na konservatoriju v Ljubljani je do konca leta 1946 poučeval glasbo na realkah v Kranju in Ljubljani ter na učiteljišču v Ljubljani. Že pred prvo svetovno vojno je po Rožu in v okolici Celovca zapisoval ljudske pesmi ter jih prirejal po zgledu ljudskega moškega večglasja; 130 jih je v letih od 1914 do 1987 izšlo v štirih zvezkih v zbirki “Koroške slovenske narodne pesmi”. Zdravko Švikaršič se je rodil na današnji dan leta 1885 v Žvabeku na Koroškem.
Logoped ZDRAVKO OMERZA je leta 1931 opravil izpit za predmetnega učitelja gluhih otrok. Najprej je poučeval na osnovnih šolah, nato na Zavodu za usposabljanje slušno in govorno prizadetih, v letih od 1956 do 1968 pa je bil predavatelj logopedije na Višji pedagoški šoli v Ljubljani. Njegova poglavitna prizadevanja so bila prepričati strokovno javnost, kako pomembno je razvijati dober govor že v predšolski dobi in nujno popravljati slabega; ena najpomembnejših nalog predšolskih ustanov in osnovnih šol naj bi bila naučiti otroke pravilno govoriti, saj je govor podlaga njihovega umskega in naravnega razvoja ter sredstvo za izobrazbo in vzgojo. Zdravko Omerza je napisal tudi nekaj knjig in več kot sto strokovnih člankov. Rodil se je na današnji dan leta 1902 v Krškem.
V Sloveniji je v dneh od 13. do 15. februarja leta 1952 zelo močno snežilo. Snega je bilo toliko, da je vlada razglasila izredne razmere in ustanovila krizni štab. V treh dneh je na Tolminskem zapadlo več kot dva metra snega, v Ljubljani 130 centimetrov, v Mariboru 90 in v Celju 80. K temu je treba prišteti še star sneg. Bilo ga je toliko, da so bile mestne ulice po večini neprehodne, prebivalci pa so hodili skozi snežne “predore”. Kljub pomoči vojske in mobilizaciji delavcev je čiščenje, tudi železniških tirov, potekalo počasi, zato so bile povezave z delom Gorenjske vzpostavljene šele v treh do petih dneh, s Tolminskim, ki je bilo zaradi visokega snega najbolj prizadeto, pa šele enajsti dan po prenehanju sneženja.
NEDELJA, 14. februar 2010
Politik in podjetnik MIHAEL AMBROŽ se je leta 1848 kot deželnozborski poslanec na Dunaju zavzemal za odpravo smrtne kazni in za to, da bi odškodnino za odpravo podložništva plačala država. Leta 1858 je odprl prvi parni mlin v Ljubljani, tri leta pozneje pa je kot ljubljanski župan vpeljal plinsko razsvetljavo, kanalizacijo in tlakovanje. Mihael Ambrož se je rodil na današnji dan leta 1808 v Ljubljani.
Pripovednik VALENTIN ZARNIK se je rodil na današnji dan leta 1837 v Repnjah pod Šmarno goro. Gimnazijo je končal v Ljubljani, v Gradcu pa je doktoriral iz prava in bil nato odvetnik v Ljubljani. Kot literat je najprej objavil romantično ljubezensko zgodbo iz Napoleonovih časov "Katarina" in pripovedko "Povodni mož", napisal pa je tudi novelo o izprijenem zágorskem plemiču za naslovom "Maščevanje usode". Kot politik je bil Valentin Zarnik izredno priljubljen govornik na taborih za Zedinjeno Slovenijo.
Speleolog in krasoslovec IVAN ANDREJ PERKO je bil že kot gimnazijec leta 1893 v Trstu soustanovitelj in predsednik jamskega kluba Hades, ki se je pred prvo svetovno vojno pridružil jamarskemu odseku Primorske sekcije Nemško-avstrijskega planinskega društva. V letih od 1901 do 1941 je bil najprej tajnik jamske komisije pri Postojnski jami, nato pa upravnik jame. Ta je po njegovi zaslugi postala svetovno znana. Skrbel je za jamsko infrastrukturo, raziskovanje in turistično urejanje jame. Leta 1921 so pod njegovim vodstvom odprli za obisk Lepe jame in prekopali predor med Postojnsko in Črno jamo. Še pred prvo svetovno vojno so v prostorih jamske komisije odprli manjši jamarski muzej, leta 1929 ustanovili državni speleološki inštitut in nekaj pozneje biospeleološko postajo v stranskem rovu. Ivan Andrej Perko je pisal tudi strokovne članke o podzemeljskih vodnih zvezah in kapnikih ter bil avtor oziroma soavtor več vodnikov po Postojnski jami. Rodil se je na današnji dan leta 1876 v Voloskem na Hrvaškem.
Politik BORIS KRAIGHER - rodil se je na današnji dan leta 1914 v Gradišču v Slovenskih goricah - je po predvojnem političnem delovanju po okupaciji leta 1941 postal sekretar ljubljanskega okrožnega komiteja ter kmalu potem še centralnega komiteja komunistične partije Slovenije. Pozneje je bil tudi politični komisar glavnega štaba. Po osvoboditvi je bil med drugim minister za notranje zadeve in v letih od 1953 do 1962 predsednik izvršnega sveta ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije. V letih od 1963 do 67 je bil podpredsednik Zveznega izvršnega sveta, odgovoren za pripravo gospodarske reforme.
Komentarji