PONEDELJEK, 08. marec 2010
Na današnji dan leta 1840 se je v Četeni Ravni rodil filolog, etnolog in mitolog GREGOR KREK. Po šestem letniku višje gimnazije v Ljubljani je izstopil iz Alojzijevišča, kajti njegovo vnemanje za slovenstvo in slovanstvo se ni ujemalo z duhom pobožnosti v tej ustanovi. Preživljal se je s pisanjem v Bleiweisove Novice in Janežičev Slovenski glasnik. Sorodniki so mu namreč odrekli podporo, ker se ni odločil za bogoslovje, pač pa za študij klasične filozofije v Gradcu. Na univerzi Karla Franca je leta 1864 doktoriral in kmalu postal tam prvi profesor slavistike; slovanske jezike in književnosti je predaval 35 let, vse do upokojitve. Za njegovo delo mu je cesar podelil naslov dvornega svetnika. Gregor Krek je sprva pesnil, vendar se je kmalu posvetil zanstvenemu delu jezikoslovca in literarnega zgodovinarja in v veliki meri tudi preučevalca ljudskih pesmi oziroma narodnega blaga, v katerem leži tisočletna tradicija slovenskega naroda, ki se ni nikoli pretrgala. “In kdor hoče preteklost našega naroda do korenin razviditi,” je zapisal, “ta mora premozgati vso njegovo ustmeno tradicijo, ki jo je v tolikem izobilju od zaroda do danes živih ohranil.” Našo kulturno zgodovino je leta 1874 Gregor Krek obogatil predvsem z delom o zgodovini in kulturi starih Slovanov ter o odnosu tradicionalne slovanske književnosti do kulturne zgodovine, zlasti do mitologije, pripravil pa je tudi antologijo slovanske poezije.
Na današnji dan leta 1885 je izšel Zakon o pomožnem osebju, ki je prva kodifikacija delavske zaščite v tedanji Avstriji. Z njim je bil uzakonjen enajsturni delovnik, mezde pa naj bi se odtlej izplačevale v gotovini. Prepovedano je bilo zaposlovanje otrok, mlajših od štirinajst let ter mladoletnih delavcev do šestnajstega leta starosti in žensk na težkih, za zdravje škodljivih delovnih mestih. Pozneje so sprejeli še nekatere zakone s tega področja, tako da je bila do prve svetovne vojne delavska zaščitna zakonodaja v Avstriji na solidni ravni in je bila primerljiva z zakonodajo v bolj razviti Evropi.
Operna in koncertna pevka FRANJA GOLOB se je rodila na današnji dan leta 1908 v Podmélcu (podmeucu) pri Mostu na Soči. Po študiju na ljubljanskem konservatoriju je v letih od 1934 do `38 pela vodilne altovske vloge v ljubljanski operi. Pred drugo svetovno vojno je nastopala v beograjski operi, med vojno znova v ljubljanski, po vojni pa se je izselila v Argentino in nastopala predvem kot koncertna pevka.
Ameriške socialistke so na današnji dan pred sto leti prvič manifestirale za žensko enakopravnost. V spomin na te demonstracije je političarka Klara Zetkin še istega leta na 2. ženski konferenci v Köbenhavnu predlagala 8. marec za mednarodni praznik žensk. Na Slovenskem so ta praznik v socialističnem taboru praznovali vse od njegove razglasitve, po drugi svetovni vojni pa je postal državni praznik. Skladno z vojno in revolucionarno tradicijo so poudarjali, da je to predvsem praznik borbenih žensk, v poznejših socialističnih časih pa je imel “dan žena” poleg emancipacijskega tudi materinski pomen.
TOREK, 09. marec 2010
Najstarejši dokument, ki omenja kopališče v Ljubljani, je bil spisan pred 750-imi leti. To je listina koroškega vojvode Ulrika, ki je gornjegraškim benediktincem podaril hišo in kopališče v Ljubljani. Datum 9. marec 1537 pa nosi listina, ki omenja kopališče na Novem trgu, v bližini današnjega lokala Zlata ladjica. To naj bi bilo "zgornje kopališče", "spodnje" pa je bilo nekje na današnjem Vodnikovem trgu. Med Ljubljančani so bila kurjena javna kopališča tako priljubljena, da so v času, ko so jih drugod zaradi širjenja nalezljivih bolezni zapirali, v mestu slavnostno odprli še četrto. V dobi baroka in rokokoja, ko je prišla moda napudranih lic in pričesk, so javna kopališča začela propadati. Puder in voda se pač izključujeta, zato sta bili bogatim ljudem in plemstvu za snago telesa dovolj le mokra brisača in kolonjska voda.
V Avstriji je začel na današnji dan leta 1863 veljati nov tiskovni zakon, ki je ohranil precej členov starega protirevolucijskega represivnega zakona. Med drugim so bile kaznive vse objave, “ki bi se zdele take, da nekoga razžalijo ali osmešijo ali da osramotijo uradni ugled posameznega vladnega organa ali da povzroče za javni mir in red premisleka vredno razburjenje ali da slabijo zaupanje v vlado.” Sankcije le za sume takih dejanj niso bile le začasne ali stalne prepovedi izhajanja časopisov, pač pa tudi zaporne in denarne kazni za vpletene. Zakon je naletel na odpor tudi med slovenskimi založniki in pisci, saj med drugim ni bilo natančneje določeno, kaj je razžalitev in kje je meja med odkritosrčno besedo avtorja in domnevnim žaljenjem. Politik Andrej Einspiler, ki je bil že mesec dni po sprejetju zakona zaradi kritike koroškega deželnega zbora obsojen na 30 dni zapora in denarno kazen, je trdil, da novi tiskovni zakon meri predvsem na opozicijski tisk, ki je moral že poprej “obilno čutiti vso njegovo trdoto.” Že v istem letu so tiskovne pravde prizadele vrsto opozicijskih listov. Med drugim je moral prenehati izhajati Vilharjev “Naprej”, oglobljen pa je bil celo previdni doktor Janez Bleiweis, ki je z urejanjem “Novic” imel sicer največ izkušenj v jadranju med vrtinci in pečinami vladnih tiskovnih predpisov.
Pisatelj in publicist JOŽE KERENČIČ JANKO se je rodil na današnji dan leta 1913 v Jastrebcih pri Kogu. Iz filozofije in pedagogike je diplomiral leta 1937 na ljubljanski filozofski fakulteti. Tam je bil med drugim osrednja osebnost in predsednik levičarskega Akademskega agrarnega kluba "Njiva". Posvečal se je zlasti problematiki slovenske vasi in o tem napisal tudi sociološki študiji. Zaradi nedogmatskega gledanja na kmečka vprašanja so ga izključili iz komunistične partije, vendar to njegovega revolucionarnega delovanja ni pretrgalo. Leta 1941 je v Slovenskih goricah organiziral narodnoosvobodilno gibanje. Gestapovci so ga kmalu aretirali in ga novembra 1941 na dvorišču mariborskih zaporov ustrelili kot talca. Pisateljski dar Jožeta Kerenčiča izpričujeta novela "Mati išče mojstra" in med okupacijo uničen roman "Krmljanec".
Glasbeni pedagog in skladatelj PAVLE KALAN je znan predvsem po priredbah otroških pesmi in skladb za Orffov instrumentarij. Med študijem na ljubljanski glasbeni akademiji je bil glasbeni redaktor na Radiu Ljubljana, po diplomi iz muzikologije pa so sledila leta pedagoškega dela v Ljubljani, Murski Soboti in Tolminu. Kot skladatelj je ustvarjal enoglasne pesmi z instrumentalno spremljavo, zborovske za različne sestave, klavirske skladbe ter scensko glasbo, kot publicist pa je pisal o pevski in glasbeni vzgoji, o delu z Orffovim instrumentarijem ter o glasbeni pedagogiki. Pavle Kalan se je rodil na današnji dan leta1929 v Ljubljani.
SREDA, 10. marec 2010
Naravoslovec FERDINAND SEIDL je profesorski izpit za prirodopisno skupino opravil leta 1880 na univerzi v Gradcu, nato pa poučeval na državni realki v Gorici. Posebno se je posvetil meteorologiji, klimatologiji in seizmologiji, preučeval pa je tudi rastlinstvo, in to predvsem v alpskem svetu. Njegovo najobsežnejše poljudnoznanstveno delo v slovenščini je monografija "Kamniške ali Savinjske Alpe, njih zgradba in njih lice". Ob izidu je zapisal: “Ta knjiga se mi je zasnovala iz želje in s ciljem, da podam našim inteligentnim krogom zgled razvoja – geološkega in organskega – na podlagi vsestranskega motrenja male, pa krasne skupine slovenskih Alp.” Eden najpomembnejših naravoslovcev svojega časa na Slovenskem in tudi odločni zagovornik varstva narave Ferdinand Seidl se je rodil na današnji dan leta 1856 v Novem mestu.
Učiteljica PAVLA plemenita RENZENBERG je na podlagi izkušenj teoretično opisala pojem “ženska ročna dela”. V obdobju, ko je delovala kot učiteljica v Vipavi, Postojni in od leta 1886 na ljubljanskem učiteljišču, so namreč k temu šolskemu predmetu prištevali ne le šivanje in pletenje, marveč tudi tkanje ter celo sadjarstvo in vrtnarstvo. Renzenbergova pa je štela le tista dela, pri katerih ženske uporabljajo šivanko ali druge igle: kvačkanje, pletenje, šivanje, prikrojevanje, zankanje, vezenje in mreženje. Tako je leta 1897 napisala pomožno knjigo za učiteljice z naslovom “Ženska ročna dela, prvi del: Kvačkanje z 58-imi nariski in enim dodatkom”. Nato je izdala še “Pletenje” in “Šivanje”. Na začetku vsakega učbenika je zapisala, katero orodje in kakšen material sta potrebna za izdelavo. Za pletenje na primer nit in štiri ali pet lesenih ali koščenih enakomerno debelih, a na koncih nekoliko tanjših ali šilastih pletilk. S še nekaterimi učiteljicami je sestavila učni načrt za pouk ročnih del ter ga z leti popravljala in dopolnjevala po načelu: Ni vse dobro, kar je novo, pa tudi ni vse slabo, kar je staro. Strokovna učiteljica Pavla plemenita Renzenberg se je rodila na današnji dan leta 1857 v Ljubljani.
“Zabavljivo-šaljivi list PAVLIHA” se je rodil pred 140-imi leti, ko je bil njegov lastnik, založnik in urednik književnik Fran Levstik; izšlo je sedem številk. Na današnji dan leta 1948 pa je izšla prva številka povojnega “Pavlihe”, glasila, ki smo ga pozneje poznali kot “List za pametne Slovence”. Postal je odmevna javna tribuna; s humorjem in satiro je vse bolj posegal v tedanje družbene procese in ni prizanašal niti porajajočemu se birokratizmu. Vse več je imel tudi sodelavcev, to pa mu je zagotovilo 44 let nepretrganega izhajanja. Humoristični tednik Pavliha je na svojih straneh odpravljal tudi dogmatske predsodke in tako po svoje utiral pot humorju in satiri še v drugih javnih občilih.
Na današnji dan leta 1942 se je v Ljubljani rodil eden najboljših radijskih športnih reporterjev pri nas MIRKO STREHOVEC. S svojim glasom in zavidanja vrednim poznavanjem športnega področja je petindvajset let sporočal radijskim poslušalcem športne novice ter prenašal številna tekmovanja doma in na tujem. Čeprav je poročal o mnogih športih, pa je bil domala nenadomestljiv v neposrednih prenosih ekipnih športov.
ČETRTEK, 11. marec 2010
Ko so si v začetku 19. stoletja začele Postojnsko jamo ogledovati tudi kronane glave, je postala ta še znamenitejša in vse bolj obiskana. Prvi visoki gost je bil avstrijski cesar Franc I. leta 1816. Jama mu je tako ugajala, da si jo je čez dve leti spet ogledal. Prava senzacija pa je bila, ko sta na današnji dan leta 1857 v Postojnsko jamo stopila cesar Franc Jožef I. In cesarica Elizabeta. Marljivi organizatorji so popravili poti in jih posuli z drobnim belim peskom; navozili so ga za več tisoč voz. Gorelo je okoli 15.000 luči, v veliki dvorani se je razlival rdeč bengaličen ogenj, v zrak so spuščali raznobarvne balone, gosta pa je ob vhodu pozdravljal velik osvetljen napis: “Dalje kot sončni žarki spremlja ljubezen ljudstva Franca Jožefa in Elizabeto!” Seveda ni manjkalo godb, petja, govorov in recitacij. Po ogledu jame – cesarica in dvorni dami so si njene lepote ogledovale iz nosilnic, je dal zadovoljni cesar vsem tistim, ki so sodelovali pri lepšanju jame in pripravi sprejema, razdeliti 120 zlatnikov, 20 tolarjev in 70 srebrnikov. Po slovesnosti se je vladarski par s spremstvom v kočijah odpeljal v Ljubljano, po kosilu v kolodvorski restavraciji pa so se s hlaponom odpravili proti Dunaju. Ker visoki obisk v Postojnski jami ni bil poceni, je uprava nemudoma povišala vstopnino: s 30 na 40 krajcarjev na osebo.
Kipar ALOJZIJ REPIČ je študiral na Dunaju, v letih od 1905 do 1931 pa je učil na umetno-obrtni strokovni šoli v Ljubljani in kot nestor slovenskih kiparjev vzgojil pomembne kiparske generacije. Znan je predvsem kot portretist; v slogu akademskega realizma je namreč izdelal vrsto odličnih portretov naših pomembnih kulturnikov. Ustvarjal je tudi sakralna dela in cerkveno opremo, nagrobnike ter dekorativno in žanrsko plastiko s folklornimi motivi. Njegove so tudi arhitetkturne plastike na zunanjščini Kresije v Ljubljani. Alojzij Repič se je rodil na današnji dan leta 1866 v Vrhpolju pri Vipavi.
Slikar in grafik GREGOR PERUŠEK se je leta 1906 izselil v Združene države Amerike. V Novem svetu se je preživljal s priložnostnimi deli, v prostem času pa kot samouk risal in slikal. Pozneje se je popolnoma posvetil slikarstvu in začel aktivno delovati med tamkajšnjimi Slovenci. Leta 1931 je v Clevelandu ustanovil “Jugoslovansko šolo moderne umetnosti” in jo nato vodil vse do smrti. Slikal je krajine, portrete in tihožitja, kot grafik pa je delal v linorezu in lesorezu. Uvrščajo ga med pomembne ameriške ekspresioniste, pod vplivom umetnosti Indijancev, ki jih je vsako leti obiskoval, pa se je približal tudi simbolizmu in abstraktnemu slikarstvu. Gregor Perušek se je rodil na današnji dan leta 1877 v Jelôvcu pri Ribnici.
Operni pevec ROBERT PRIMOŽIČ - rodil se je na današnji dan leta 1893 v Trstu - je študiral v Trstu, Milanu in Budimpešti. Debitiral je leta 1912 v slovenskem gledališču v Trstu. Pozneje je bil angažiran v Zagrebu in Budimpešti, od leta 1929 do smrti pa je bil član ljubljanske Opere. Primožič je bil pevec z odličnimi glasovnimi sposobnostmi in pretanjenim občutkom za vokalno interpretacijo in gledališko igro. S svojim širokim repertoarjem se je uvrstil med vrhunske operne umetnike.
PETEK, 12. marec 2010
V Ljubljani je bila na današnji dan leta 1689 ustanovljena Academia unitorum – Družba združenih. Namenjena je bila plemičem, izobražencem in uglednim meščanom. Bila je izrazito laično združenje vodilnih znanstvenikov in javnih delavcev na Kranjskem. Zaradi verskih ciljev se je zanjo uveljavilo ime Dizmova bratovščina. Za zavetnika so si člani izbrali priprošnjika umirajočih, desnega razbojnika pri Jezusovem križanju, svetega Dizmo. Vsak član bratovščine se je vpisal v spominsko knjigo, dal naslikati svoj grb in upodobiti geslo, ki si ga je izbral kot vodilo. Zaradi tega je spominska knjiga Dizmove bratovščine izjemen dokument naše kulturne dediščine.
Gledališka igralka BERTA UKMAR je že v srednji šoli nastopala in režirala, leta 1945 pa se je - po vrnitvi iz taborišča Auschwitz - zapisala gledališču. Nastopila je v prvi predstavi obnovljenega Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, sodelovala s tržaškim radiem in režirala v amaterskih društvih, nato je bila deset let v ptujskem gledališču, po zaprtju le-tega pa je odšla v novogoriško. Tam je oblikovala kar dvesto petdeset vlog in igrala v približno štiri tisoč predstavah. Berta Ukmar se je rodila na današnji dan pred 90-imi leti v kraju Kopriva na Krasu. Sopranistka IRENA BAAR je po srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani na Akademiji za glasbo končala višješolski študij klavirja, leta 1983 pa diplomirala iz solo petja. Izpopolnjevala se je še na Visoki šoli za glasbo in gledališče v Gradcu ter opravila mojstrski tečaj pri sloviti pevski pedagoginji in komorni pevki Elizabeth Schwarzkopf v Salzburgu. S širokim pevskim repertoarjem je nastopala doma in na tujem ter dobila ugledne nagrade in priznanja. Bila je redna gostja obeh slovenskih opernih hiš ter obeh osrednjih državnih simfoničnih orkestrov. Med njene vidnejše uspehe na tujem sodijo turneja po Koreji, sodelovanje z Bamberškimi simfoniki in nastop na glasbenem festivalu v Barceloni. Od leta 1992 je bila tudi članica “Slovenskega baročnega tria”, redno pa je sodelovala še v različnih drugih komornih zasedbah in v operi. Njena zadnja operna kreacija je bila vloga Margarette v “Faustu”. Irena Baar se je posvečala tudi najbolj žlahtni pevski interpretaciji - samospevu. Že kmalu po opernih in koncertnih debijih je začela tudi poučevati; sprva na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani, pozneje pa na Akademiji za glasbo, kjer je bila leta 2001 izvoljena za redno profesorico. Za svoje umetniško in pedagoško delo je med drugim leta 1995 prejela Betettovo nagrado, priznanje, ki ga za širjenje glasbene kulture podeljuje Društvo glasbenih umetnikov Slovenije. Irena Baar se je rodila na današnji dan leta 1958 v Ljubljani.
Danes je gregorjevo; nekdaj je bil ta dan god Gregorija Vélikega. Gregorij, eden največjih cerkvenih učenjakov in papežev, se je rodil okoli leta 540, umrl pa na današnji dan leta 604. Znan je predvsem po tem, da je v cerkveno petje uvedel korale, pozneje imenovane po njem. Častili so ga učitelji, učenci, učenjaki vseh vrst, glasbeniki, cerkveni pevci, bil pa je tudi zaščitnik zidarjev. Ženske so se mu priporočale za rodovitnost, na pomoč so ga klicali tudi v obdobju kuge. Po starem julijanskem koledarju je sveti Gregor godoval na prvi pomladanski dan in ljudje ga še danes štejejo za začetnika pomladi. Po Sloveniji velja, da se na gregorjevo "ptički ženijo" in da se ta dan "odpre pomladno nebo".
SOBOTA, 13. marec 2010
Na današnji dan leta 1860 se je v Slovenj Gradcu rodil skladatelj HUGO WOLF, največji mojster samospevov in najbolj nekonvencionalen glasbenik druge polovice 19. stoletja. Zanj je dolgo časa veljalo, da je po očetu nemškega rodu, toda pred dvema desetletjema je tedanji ravnatelj slovenjgraške glasbene šole Jože Leskovar neizpodbitno dokazal slovenske korenine Wolfove rodbine. Ta se je poprej pisala po slovensko Vouk, ob Hugovem rojstvu pa so v krstno knjigo priimek njegovega očeta Vouk vpisali v ponemčeni obliki - Wolf. Ker so Huga zaradi nediscipline in prepirov s profesorji izključili z dunajskega konservatorija, se je s fanatično vnemo lotil študija glasbe. Kljub občasnim uspehom je živel v nenehnem pomanjkanju, dokler ni leta 1888 prvič v tisku izšlo šest njegovih samospevov. Doživeli so izreden uspeh, in to je tako zelo sprostilo njegovo ustvarjalnost, da je v kratkem času zložil množico enkratnih mojstrovin, med njimi največ samospevov. Skupaj jih je napisal okrog tristo. Prav z njimi se je Hugo Wolf trajno vpisal v zgodovino naše glasbene ustvarjalnosti.
Centralna direkcija tobačnih tovarn z Dunaja je na pobudo ljubljanske finančne uprave v rafineriji sladkorja, Cukrarni, najela prostore za izdelavo posebne vrste cigar - viržink; 24 delavk je začelo proizvodnjo na današnji dan leta 1871. Konec istega leta je bilo v Tobačni tovarni Ljubljana zaposlenih že več kot tisoč ljudi, večinoma žensk, naslednje leto pa so proizvodnjo preselili v novo tovarniško zgradbo med Tržaško cesto in Južno železnico.
Dramski igralec ARNOLD TOVORNIK, dobitnik Borštnikovega prstana leta 1972, je sicer končal vojaško intendantsko akademijo v Beogradu in bil od leta 1938 častnik v Mariboru. Med drugo svetovno vojno je bil v nemškem ujetništvu, po njej pa se je posvetil gledališču. Bil je član Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Začel je z manjšimi, večinoma komičnimi vlogami, nato pa je oblikoval vedno zahtevnejše like. Postal je prvak mariborskega gledališča in eden najodličnejših slovenskih igralcev. Rodil se je na današnji dan leta 1916 v Sélnici ob Dravi.
Po italijanski zasedbi Primorske in Istre po prvi svetovni vojni so Slovence in Hrvate v Julijski krajini prizadeli ukrepi, ki so kazali na raznarodovalne namene novih oblastnikov. S prihodom fašistov na oblast pa je raznarodovanje postalo bistvo državne politike do manjšin. Z razdelitvijo goriške pokrajine in priključitvijo njenih delov različnim provincam so razbili enotnost Slovencev in volilno večino zagotovili Italijanom. Na današnji dan leta 1922 je tržaško sodišče prepovedalo uporabo slovenščine v tej ustanovi, z javnih mest pa so sneli slovenske napise in izveske ter jih zamenjali z napisi: “Tukaj se govori samo italijansko!”
NEDELJA, 14. marec 2010
V 16. stoletju so mezdni delavci v idrijskem rudniku delali po osem ur na dan, nekaj v jami, nekaj zunaj nje, Tistim, ki so delali v jamah v posebno težkih razmerah, so podjetniki delovni čas tudi skrajšali. Na današnji dan leta 1564 je vodstvo rudnika objavilo odlok o delu črpalcev vode. Po njem so lahko takšne delavce v poletnem času zaradi slabega zraka v jamah zamenjali tudi pred potekom običajne izmene. Sicer pa so bili sobotni popoldnevi in nedelje dela prosti dnevi in tudi na nekatere praznike je delo počivalo. Če sta bila v istem tednu dva praznika, je bil eden plačan kot delovni dan, na drugega pa je moral delavec delati po običajnem razporedu. Tako rudarji zaradi obilice praznikov, ki jih je v tistem času predpisoval cerkveni koledar, niso bili prikrajšani pri zaslužku.
V 19. stoletju so bili Ljubljančani nadvse ponosni na Lattermanov drevored v Tivoliju, ki so ga po umiku Francozov leta 1813 uredili na pobudo Krištofa Lattermana, začasnega avstrijskega civilnega in vojaškega guvernerja. Načrte za drevored je izdelal Jean Blanchard, takratni nadzornik v oddelku za ceste in mostove. Ko je cesar poslal Lattermana na višji položaj v Benečijo, je komisija za ureditev drevoreda sklenila, da ga bo imenovala po njem. Ta sklep je ljubljanski magistrat potrdil na današnji dan leta 1815. Zasaditev je finančno podprl premožni gostilničar Andrej Malič, ki je imel hotel in gostilno tam, kjer stoji zdaj prva slovenska veleblagovnica Na-ma. Ob sprehajališču so od Maličevega hotela do Tivolskega gradu posadili 240 akacij in štiri jagnedi, takrat zelo moderna drevesa. Zasnova drevoreda je bila estetsko in likovno premišljena, saj so jagnedi razporedili na rondoje in tako optično poudarili njihovo dominacijo nad nižjimi akacijami. Tej priljubljeni promenadi pa je današnjo podobo zasnoval arhitekt Jože Plečnik: leta 1931 je sprehajališče od Narodne galerije do Tivolskega gradu razširil na 25 metrov, po sredini postavil betonske svetilke, ob straneh pa značilne klopi.
Oblikovalec in kipar JOŽE BRUMEN je leta 1960 diplomiral na odseku za arhitekturo, tri leta pozneje pa je končal še študij kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je uvrstil med naše vodilne grafične oblikovalce in kot izjemen oblikovalski interpret knjižnega in publicističnega gradiva vplival na višjo raven slovenskih tiskarskih izdelkov in posodobitev črkovnih fondov. Ustvarjal je knjižno opremo ter oblikoval plakate in celostne podobe publikacij, na primer monografije naših umetnikov. Bil je tudi redni profesor za oblikovne zasnove na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Jože Brumen se je rodil na današnji dan pred 80-imi leti v Ljubljani.
Literarni zgodovinar JOŽE POGAČNIK je leta 1963 v Zagrebu doktoriral z disertacijo o Josipu Stritarju. Pozneje je bil redni profesor na filozofski fakulteti v Novem Sadu in od leta 1992 na pedagoški fakulteti v Mariboru. Njegovo poglavitno delovno področje je bila slovenska literarna zgodovina, ukvarjal pa se je tudi s primerjalnimi vprašanji, predvsem z odnosi med južnoslovanskimi književnostmi, s teorijo literature in kulture ter z razvojem slavistike. Kot samostojno raziskovalno smer je razvil primerjalno jugoslavistiko ter ji izdelal temelna načela in metodologijo. Pogosto je predaval v tujini in v tujih jezikih tudi precej objavljal.. Med bivanjem zunaj Slovenije je vzpostavljal obojestranske literarne in kuluturne zveze ter širil poznavanje slovenske litrerature v tujini. Njegov najpomembnejši dosežek na tem področju je Antologija slovenske književnosti v 30-ih knjigah, ki jo je izdala Matica srpska v Novem Sadu. Literarni zgodovinar Jože Pogačnik se je rodil na današnji dan leta 1933 v Kovôrju pri Tržiču.
Arhiv >>>
Komentarji