| Prejšnja oddaja |
Internet v vsako slovensko vas
05. Dec 2006,
133. oddaja
 |
Pozdrav!
Dostop v internet je postal nuja. Ni več vprašanje ali ga imamo, temveč kako hitrega in koliko zanj plačujemo. Po zadnjih raziskavah približno polovica slovencev uporablja internet vsaj enkrat tedensko.
Še vedno pa zaostajamo za državami kot sta Švedska in Islandija, kjer se je uporaba interneta eksplozivno razširila ne le na mladino, temveč tudi na starostnike.
Tokrat bomo govorili o tehničnih preprekah pri rabi interneta. Če je v mestih širokopasovna povezava preko kabelskega omrežja ali ene od tehnologij DSL povsem običajna, pa večina prebivalstva na deželi zgolj z žalostjo posluša popiskovanje svojega počasnega modema. No, z malo sreče imajo tudi možnost priključka ISDN, ki pa spet spada bolj v prejšnje kot v to tisočletje.
A tako podeželju kot mestom se obetajo nove rešitve, ki naj bi prevetrile ponudbo širokopasovnega dostopa v internet, hkrati pa omogočile še gledanje internetne televizije visoke kakovosti.
Dostop v internet delimo v dve vrsti. Malo manj kot polovica uporabnikov v Sloveniji je še vedno na klicnem dostopu. Gre za modemski in za ISDN dostop, povezavo plačujemo delno Telekomu za telefonske impulze, delno ponudniku interneta, ki zaračunava po času prebitem na internetu ali pa kar pavšalno. Tak dostop se splača tistim, ki na internetu prebijejo zares malo časa in niso zahtevni.
Ko namreč enkrat užijete internet preko širokopasovne povezave, poti nazaj ni več. Vsebine se nalagajo tudi nekaj desetkrat hitreje, dostop pa se plačuje pavšalno na mesec. Osnovni paketi stanejo tam med dobrimi tremi do pet tisočakov.
Take hitre povezave temeljijo na dveh vrstah tehnologij. K nam jih lahko pripelje operater kabelske televizije, ali pa uporabimo eno od tehnologij DSL, kjer se podatki prenašajo po isti žici kakor telefonski signal, a precej precej hitreje.
Internet je še vedno dobrina, ki je ni povsod v izobilju. V Sloveniji smo glede tega nekje v zlati sredini Evrope. Če pa zajadramo na afriški kontinent, se moramo vprašati ne le kje dobiti povezavo v internet, temveč tudi kako je z električno energijo.
Zaradi vseh teh problemov veliko pozornost vzbuja projekt One laptop per child, oziroma po slovensko „En prenosnik na otroka“. Neprofitna organizacija pod tem imenom se je namreč odločila razviti prenosnik, ki bo stal pičlih 100 ameriških dolarjev in ga bo mogoče polniti kar s premikanjem pedala.
Projekt je namenjen otrokom držav razvijajočega se sveta. Vsekakor mu želimo veliko sreče pri nabiranju naročnikov! Tako nizka cena bo namreč mogoča zgolj v primeru, da bo izdelan v več milijonih kosov.
Tudi v Sloveniji se zadnje čase na področju novih tehnologij veliko dogaja. V bistvu je s kraticami , ki označujejo različne vrste dostopa v internet že prava zmeda. ADSL, ADSL2+, VDSL, Wi-max, UMTS, GPRS in še kaj bi se našlo. Pa tudi tovrstna podjetja kupujejo druga drugo kot za stavo in res hitro zgubimo pregled kaj se pravzaprav dogaja.
Prav težko se je odločiti ali preiti na nek nov način dostopa v internet, saj nam telekomunikacijski operaterji že za naslednjim vogalom obljubljajo še hitrejšo povezavo. Ponekod se gradijo tudi mestna optična omrežja, ki pa so zaenkrat namenjena predvsem večjim organizacijam.
Pa se malo posvetimo še cenzuri na internetu. Veliko v prahu sta v Sloveniji dvignili aferi udba.net in nedavno bwin.com. V slednji še vedno ni razčiščeno, ali je bilo blokiranje strani sploh legalno in kdo bo kriv v kolikor spletna stavnica dokaže svoj prav.
No, ponekod pa cenzuro interneta jemljejo nekoliko resneje. V zadnjem mesecu Wikipedija doživlja pravo agonijo, saj se njena dostopnost na Kitajskem iz tedna v teden spreminja. Ljudska republika je namreč vzpostavila tako imenovan „veliki kitajski požarni zid“, ki filtrira vsebine, ki oblastem zaradi takšnega ali drugačnega razloga niso všeč.
http://zh.wikipedia.org/wiki/%E9%A6%96%E9%A1%B5
Mimogrede, v tednu dni, ko je bila Wikipedia odblokirana je kitajska razilčica postala druga najhitreje rastoča na svetu, takoj za angleško.
Po drugi strani pa se nekatera podjetja, da bi lahko poslovala na kitajskem zatekajo k samocenzuri. Tu vidite kaj prikaže Google, ko iščemo slike Trga nebeškega miru v angleški različici, tukaj pa kaj prikaže kitajska različica Googla.
Krasni novi svet globalnega dostopa do informacij, kajne?
Kaj nam pomaga ultra hiter internet, če ne vemo kaj početi z njim? Ali pa storitve, ki jih želimo uporabiti sploh niso elektronsko dostopne. A to je že druga zgodba, za eno od prihodnjih oddaj.
Vabimo vas, da nam na elektronski pošti pustite kako vprašanje, pohvalo ali kritiko, poveste pa nam lahko tudi kakšne teme iz sveta digitalnih tehnologij vas najbolj zanimajo.
In kaj bomo počeli prihodnjič? Pogledali si bomo najbolj zanimiva tehnična darila, ki jih v letošnji malhi prinašata božiček in dedek mraz. Napravice, ki jih ni za zamuditi.
