| Prejšnja oddaja | Naslednja oddaja |
Igre: Zapuščene igre
17. Nov 2008 - 168. oddaja
Računalniške in video igre so pravzaprav nesrečna zvrst umetnosti. Za razliko od skorajda večnih izdelkov, kot so knjige, filmi, slike ali kipi imajo namreč precej omejen rok trajanja, predvsem s tržnega vidika. Računalniška industrija se namreč spreminja z velikanskimi koraki, na trg prihajajo vedno novi modeli konzol in takoj se pojavijo problemi z združljivostjo. Zategadelj v današnjih dneh novi potrošniki ne bodo kupovali iger, ki so bile narejene pred desetletjem ali dvema. Tovrstni nakupu bodo ostali v domeni zbirateljev in velikih navdušencev, kajti le slednji bodo investirali dovolj denarja ali volje, da bodo hkrati z igro posedovali tudi sistem, ki jo je sposoben poganjati.
Ali pa tudi ne. Situacija se je v zadnjih nekaj letih precej spremenila. Sodobni računalniki so postali tako močni, da brez težav emulirajo igralne sisteme iz osemdesetih in devetdesetih, ne glede na to, ali gre za igralno konzolo NES, megadrive ali celo prvi playstation, brez težav pa zmorejo tudi simuliranje takratnih računalnikov, od spectruma in c64, pa do Amige in atarija ST. Še več, obstaja tudi emulator DOS-a. Kakor se sliši čudno, so osebni računalniki v dveh desetletjih tako napredovali, da stare igre na njih preprosto ne delujejo več – zato se je pojavila potreba po namenskih programih, ki starim špilom ponudijo delovno okolje, ki so ga vajeni. Da je mera polna, poskrbi še emulator avtomatov na žetone, ki jih poznamo iz igralnic po obmorskih krajih in večjih slovenskih mestih. Prav tako splet radodarno postreže tudi z igrami za vse naštete sisteme, le nekaj iznajdljivosti je treba.
S tehničnega vidika torej težav ni. Se pa, če gledamo strogo po črki zakona, pojavijo tečave povsem druge sorte. Vsa ta roba je še vedno avtorsko zaščitena in, če ne posedujemo originala, kršimo zakon o avtorski in sorodnih pravicah. Vendar tudi tu naletimo na precejšnje sivo območje. Kaj storiti z igrami, ki jih ni moč več dobiti nikjer drugje? Z igrami, katerih založnik je že davno propadel in je nemogoče odkriti pravega nosilca avtorskih pravic? Ali pa z igrami, ki so jih založniki dejansko zapustili ali celo pozabili, da se sploh skrivajo v njihovem portfelju? Kaj hitro so se našli zanesenjaki, ki so pričeli zbirati in večinoma zastonj ponujati tovrstno špilovje ter mu nadeli oznako abandonware – zapuščeno programje. Uspeh tovrstnih strani je bil znaten – kar niti ni čudno, če vemo, da so stare igre morale zavoljo relativno uboge zunanje podobe staviti predvsem na zgodbo in igralnost, torej tisto, kar dandanes vse preveč pogrešamo. In tako so zbiralci zapuščin prišli na radar založnikov. Ti so odreagirali zelo različno. Eni so divje branili svoje že pozabljene naslove in prepovedali vsakršno distribucijo, medtem ko so redki med njimi napravili hvalevredno potezo in jih razglasili za zastonjske, ali celo odprli kodo, v poduk bodočim generacijam. Ampak takih, opozarjam, je bilo zelo malo.
So pa zato založniki ugotovili, da povpraševanje po starih legendarnih naslovih še vedno obstaja in odkrili nove kanale za njihovo distribucijo, recimo Nintendovo virtualno konzolo, Microsoftov servis Live ali pa plačljive sistema kot sta Gametap in Good Old Games. Cene na tovrstnih servisih niso pretirane in se tipično gibljejo do desetih dolarjev, kar je v primerjavi z današnjimi naslovi malo. Vseeno pa ostaja grenak priokus, da je bilo potrebno kršiti avtorske pravice, da smo uporabniki dosegli legalno dostopnost nam ljube igričarske zgodovine.