| Prejšnja oddaja |
Igre: Prince Of Persia, World of Goo, Sacred 2: Fallen Angel
15. Dec 2008 - 170. oddaja
Veste, razmišljal sem, kaj bi vkup dal za tole oddajo, da bi bilo nekaj posebnega, pa sem se na koncu odločil, da je vseeno, če predstavim samo tri nove igre, vendar uporabim take, ki s sabo nosijo nevsakdanje sporočilo. Le kakšno?
Prince of Persia
V zabavni industriji se zadnej čase vse prevečkrat srečujemo z izrazom „reboot,“ ki pomeni ponovni zagon. Producenti ga radi uporabijo, ko se jim zdi, da se je franšiza izpela, in potrebuje povsem svež pristop, da bi lahko znova molzli denarčke. No, podoben ponovni zagon je doletel Perzijskega princa, igro, ki so jo z veseljem nažigavali že vaši očkoti in mamice, mi pa smo se ne dolgo nazaj zabavali z mnogo mračnejšo inačico. Novi novi Princ je znova nekaj posebnega, in Ubijevemu montrealskemu studiu se lahko samo klanjamo, da jim uspe napraviti nekaj takega, kar so nam dostavili tako na konzole kot na osebni računalnik, saj spada med bolj uživantske naslove letošnjega leta. V enem jim je uspelo združiti arkadnost in gibčnost poprejšnje trilogije z čustveno navezanostjo na protagonista (in njegov privesek), ki je bila značilnost stare igre. Hmm. Morda ponovni zagon ni slaba stvar. Tudi za Resnično resničnost.
[spremeni]
World of Goo
V oddaji smo se vendo posvečali tudi cenenim naslovom neuveljavljenih avtorjev, ki iger ne delajo samo zato, da bi z njimi zaslužili za novega ferrarija. World of Goo je gverilski projekt dveh mladcev, ki prostodušno rpiznata, da delata igre zato, ker sta sama navdušena igralca. In to se vidi na vsakem koraku. Nizkoproračunski projekt, v katerem iz kroglic packarije ustvarjate najbolj čudovite kontrapcije ter tako rešijete nič kaj lahke miselne orehe, je postal svetovni hit, tako na osebnih računalih kot na wiiju. Še več, igro je moč poganjati tako pod Okni, kot na macih ni niti Linux ni izvzet, si slišal, Gašper? Majhna ekipa, ljubezen do tega, kar ustvarijo in nizek proračun, od kod mi je to že znano? Pa menda ne iz Resnič... eh, pustimo to.
Sacred 2: Fallen Angel
Zadnji naslov danes je znova videti kot klasična akcijska fantazijska igra, in za povrh sploh ne slaba. Še več, po vseh marketinčkih materialih bi jo lahko kaj hitro imeli za najboljši tovrsten špil, kar jih je bilo kadarkoli izdanih. Pa vendarle ni tako. Ob izidu je bila polna hroščev, ki so jo napravili docela neigralno, in šele nameščanje dveh tako zajetnih popravkov, da bi jih lahko prodajali na ploščkih, jo naredi za tisto, kar bi morala biti že od vsega začetka. Ampak bistveno je, da so se avtorji potrudili in ne zapustili igre v trenutku, ko jo se jo je marketing odločil dati na police, ter da obljubljajo podporo še za naprej. Ravno ta odločenost, da svojega otroka ne zapustiš in s tem razjeziš svojih kupcev je hvalevredna in razlog, da si zasluži omembo v sklepnem delu naše oddaje. Ko bi le vsi razvijalci bili taki. Zdaj pa nasvidenje, in upajmo, da se srečamo še kdaj - si želi vaš nevidni igričarski sopotnik Quattro.