15. april 2018 ob 14:53 MMC RTV SLO Obrazi RTV-ja

Začetki TV-Dnevnika: Prvi "vremenko" Pavle Jakopič dobival prošnje, naj uredi lepo vreme

"Če je kdo želel izvedeti, kakšno bo naslednji dan vreme, me je moral gledati"
Pavle Jakopič
"Mojster za vreme" je bil potem dobrih osem let, besedilo napovedi pa si je sestavljal sam. Foto: Foto: Arhiv RTV SLO

Spominek s tisti prvih snemanj - tablica z imenom. Foto: Arhiv RTV SLO

Pavle Jakopič

Aktiven ostaja tudi po upokojitvi. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

"V tem majhnem studiu je bilo tudi zelo vroče. Sicer smo imeli klimo, ki pa je tako ropotala, da so jo pred snemanji ugasnili. Pozicija vremenske napovedi v oddaji se je v teh letih spreminjala - včasih je bila na koncu oddaje, včasih po končni špici, pa pred ali po športu. Če so bile pred mano še športne vesti, potem sem vedel, da bo vsaj kak posnetek, in v tistem času sem lahko smuknil v studio. Da nisem pol ure čakal na svoje snemanje v studiu, saj bi verjetno že teklo z mene. Potem so razmišljali, kako bi nam to vročino ublažili. In so že dopoldne prinesli bloke ledu v koritih. No, do večera je ostala le topla voda."

Pavle Jakopič

Začrtali so, kje naj stoji, in mu naročili, da se med branjem ne sme zmotiti. Foto: MMC RTV SLO/Televizija Slovenija

Pismo, ki ga je prejel med vodenjem vremenske napovedi: "Vrzite te ruse dol, niste lep, ste tak kot, da ste stari 100 let. Zakaj se delate grd, ne pašejo vam rusi. Menda jih imate zato, da vam ne gre dež po ustih. Mi vas ne bomo takšnega gledali na televizije, mi radi gledamo lepe gospode, takšne kot je gospod tovariš Tito, ki nam je vsem kot ata. Srečni smo, dokler ga še imamo, ko bi še večno živel. Vi pa Tito ste čez vse. Le vrzite ruse vaše dol, boste lep, ne pa grd. Jest vam večkrat pišem, ker ste lep." Foto: Arhiv Pavleta Jakopiča

Ko so uvedli TV-Dnevnik še v nedeljo, so se spomnili, da bi bilo pa nedeljsko napoved treba narediti nekoliko drugače - na terenu. Foto: Arhiv RTV SLO

"Ko se danes zgodi protest v Indiji, to izvemo čez 5 minut, takrat pa smo teden dni pozneje," se spominja. Foto: Arhiv RTV SLO

S svojo mlado družino ni mogel na daljši izlet, saj je imel vsak večer snemanje. Foto: Arhiv RTV SLO

"Tekstovne novice smo dobivali po teleprinterju, takrat je bila tiskovna agencija Tanjug. Tiskalniku, po katerem smo dobivali fotografije, pa smo rekli mufaks." Foto: Arhiv Pavleta Jakopiča

Ob srečanju nekdanjih ustvarjalcev TV-Dnevnika. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

"Bil sem zelo vesel, da na urniku zvečer nisem imel nobenega snemanja. Torej bom lahko gledal, kako bo videti prvi dnevnik v slovenščini! No, potem pa sebe nisem mogel gledati," se časov ustvarjanja prve oddaje TV-Dnevnika v slovenščini spominja Pavle Jakopič. Vodil je vremensko napoved.

Ko so 15. aprila 1968 slovenski gledalci z radovednostjo čakali ob 20. uri pred TV-sprejemniki, da bi videli, kako bo osrednja informativna oddaja prvič potekala iz ljubljanskega studia v slovenščini, so si zapomnili predvsem tri obraze - napovedovalca Marijo Velkavrh in Vilija Vodopivca ter voditelja vremenskih novic Pavleta Jakopiča. Nihče pa ni vedel, da je 22-letni Pavle šele tisti dan izvedel, kakšna pomembna naloga ga čaka, in niti sam se ni zavedal, kaj bo to za njegovo karierno pot, pa tudi življenje pomenilo. Postal je prvi "vremenko". Še danes z veseljem in žarom govori o tistih časih in še vedno ostaja tesno povezan z Radiotelevizijo Slovenija.

Vaša pot z radiotelevizijo se začenja že v mladosti. To, da ste stanovali tukaj blizu, vas je verjetno usodno povezalo z njo?
Da, kot otrok sem stanoval v bližini stavbe Radia Ljubljana in ko smo se otroci zunaj igrali, nas je režiserka Silva Danilova kar skozi okno poklicala, naj pridemo v studio igrat "vrvež v ozadju" takratne radijske igre. V igrah sem nato nastopil še večkrat, pozneje sem dobil celo kak stavek: 'Tovariš, avto vas čaka' in kaj podobnega. V gimnaziji sem leta 1964 naredil tečaj za napovedovalce. Tako sem že takrat bral kakšne reklame in tedensko planinsko oddajo. Ko sem bil na fakulteti, pa se začne resna zgodba z radiem - vsaj štiri leta sem bil polno zaposlen v radijski režiji kot asistent. Pravno fakulteto sem vseeno končal v štirih letih.

In potem je prišla še televizija.
15. aprila 1968 so imeli vodilni iz RTV-ja sestanek pred velikim dogodkom – prvim slovenskim TV-Dnevnikom. Preverjali so, ali je vse urejeno, ali bo vse teklo v redu. Organizator Beno Hvala je imel nalogo najti nekoga, ki bo bral vreme. To ni smel biti znan napovedovalec, saj potem ne bi mogel početi ničesar drugega – ljudje nekomu, ki napoveduje vreme, ne bi verjeli, če bi potem komentiral politično dogajanje. A Hvala je pozabil najti napovedovalca. Direktor RTV-ja Dušan Fortič mu je rekel, da bo moral sam brati, če ne bo nikogar našel. Zato je šel poizvedovat v radijsko režijo, ali je kdo nepoznan, ki pa zna primerno brati. In radijska režiserka Silva Danilova, ki me je poznala že iz otroštva in s katero sem v režiji največ delal, se je spomnila name. Začeli so me iskati, sam pa sem bil ravno takrat v avtošoli. Ko sem se vrnil, mi je Beno Hvala kar naročil, naj pridem zvečer ob 18.00 v masko v obleki in kravati, da bom bral vreme.

Pa ste vedeli, da se takrat pripravlja prvi slovenski TV-Dnevnik?
Ja, vedel sem in bil sem zelo vesel, da na urniku zvečer nisem imel nobenega snemanja. Torej bom lahko gledal, kako bo videti prvi dnevnik v slovenščini! Do takrat smo namreč vsak dan gledali dnevnik iz Beograda. No, potem sam sebe nisem mogel gledati, saj je bilo vse posneto v živo. V tistih nekaj urah sem bil tudi tako presenečen in šokiran nad nalogo, da sploh nisem razmišljal, kaj bi lahko šlo narobe, ali sem sploh sposoben nastopa pred kamero. Za vsak primer sem šel v lekarno po tablete za pomiritev in se odpravil domov. Tam sem vzel časopis ter na glas bral vremensko napoved. Tako sem vadil.

Kako je potekalo potem samo snemanje na ta prvi dan?
TV-Dnevnik so snemali v televizijskem studiu B, ki je bil manjši. Takrat še ni bilo današnje televizijske stavbe, ampak je televizija gostovala v 5. nadstropju radijske hiše. Ko sem prišel na snemanje, se ni nihče pretirano zmenil zame. To sem povsem razumel, saj je bila priprava TV-Dnevnika v slovenščini velika stvar, zelo pomembna za slovenstvo. Beograjski Dnevnik je namreč pokrival šest republik in če bi vsaki namenili le pet minut, bi to bilo že za celo oddajo. Tako je Slovenija včasih imela tudi samo minuto ali pa sploh nič. Vsak dogodek s Titom je bil namreč vedno prvi prispevek. Slovenski Dnevnik je bil torej velik korak in je bil nadgradnja Obzornika – 20-minutne oddaje, ki je gledalcem že takrat prinašala novice iz Slovenije. Skratka, postavili so me pred dva zemljevida – Slovenije in Jugoslavije, mi na tleh začrtali križec, kjer moram stati, ter povedali, naj gledam v spodnji kot kamere in naj bom pozoren na rdečo lučko. "Pa ne zmoti se!"

Kako so ljudje sprejeli novi slovenski TV-Dnevnik?
Veliko zanimanje je bilo, tudi tisti, ki sicer niso gledali beograjskega Dnevnika, so iz radovednosti gledali slovenski Dnevnik. Odmevi so bili v vsakem primeru pozitivni.

Kar nekako ste ostali poznani kot "prvi vremenko" – čeprav je od tega že 50 leti!
Ja, tega naziva mi nihče ne more odvzeti. (Smeh)

So vas ljudje začeli prepoznavati tudi na ulici?
Ja, so. Vedno pa povem, da nisem bil popularen, ampak poznan. Bila je ena televizija, en Dnevnik in eno vreme. Če je kdo želel izvedeti, kakšno bo naslednji dan vreme, me je moral gledati. Smešna je bila tudi prva reakcija ljudi na cesti – pogosto so me pozdravljali, pa se šele pozneje spomnili, da se osebno ne poznamo. Pisali so mi pisma, včasih so me prosili za lepo vreme. Enkrat so mi pisali otroci, da gredo za prvi maj na izlet, če lahko uredim lepo vreme. Sem jim odpisal, da se bom potrudil, in na srečo je bil tisti prvi maj res sončen. Nekaj časa sem imel brado in sem prav tako dobil pisma s komentarji o mojih brkih.

Danes, v dobi digitalnih učinkov, modrih zaslonov in neskončnih grafičnih možnosti, si je kar težko predstavljati, kako ste takrat vizualno opremili napoved vremena. Kako je to potekalo?
Nekaj čez 19. uro sem vsak dan telefoniral na hidrometeorološki zavod, da sem dobil podatke. Potem pa so mi narekovali še za vsa mesta, ki so bila na zemljevidu, podatke o temperaturi in šifro štampiljke. Na primer Ljubljana 15/7. To sem dal grafiku, ki je na tablo ob vsakem mestu zapisal temperaturo, druga šifra pa je pomenila številko štampiljke, s katero smo pokazali, ali bo sončno, delno oblačno, vetrovno, toča in tako dalje. Imeli smo okoli 10 štampiljk in grafik jih je ustrezno pritisnil zraven mesta. To je bilo zelo ročno delo. Zemljevidi so bili obešeni za mano. Najprej sem pri napovedi stal, kmalu pa sem se preselil za mizo, v kateri je bil majhen monitor s sliko, ki se je takrat vrtela na TV-zaslonih. Ob sami vremenski napovedi sem namreč pripravljal in bral še vremenske novice – poplave v Indiji, manjši potres v Sloveniji, ki se ni uvrstil v sam TV-Dnevnik in podobno. Na monitorju sem spremljal sliko ter ob tem bral primeren tekst. Enkrat na teden sem moral s palčko na zemljevidu kazati še ciklone in anticiklone, to je bilo precej zoprno. Na srečo smo to hitro opustili.

Kako pa ste dobivali slikovne posnetke dogajanja?
Slikovne novice iz Slovenije smo dobivali od naših dopisnikov, iz Jugoslavije prek jugoslovanske RTV, iz sveta pa prek Evrovizije - oni so ponudili, povedali, kakšne posnetke imajo, mi pa smo sporočili, kaj nas od tega zanima. Tekstovne novice smo dobivali po teleprinterju, takrat je bila tiskovna agencija Tanjug. Tiskalniku, po katerem smo dobivali fotografije, pa smo rekli mufaks. A ko se danes zgodi protest v Indiji, to izvemo čez 5 minut, takrat pa smo teden dni pozneje! Včasih sem si zaželel kakšnega posebnega prispevka, na primer ob začetku pomladi. Pa sem dopisnika prosil, da gre na Golico, posname narcise in cvetočo naravo, saj potrebujem sliko za podlago teksta. Dopisnik je to naredil in ob 12.00 telefoniral, da je posnel in film dal avtobusnemu šoferju. Ta bo na ljubljanski postaji ob 14.10. Tako je odšel kurir na postajo, počakal na film, ga odnesel v Zeleno jamo v laboratorij, da so ga razvili, in ga nato prinesel sem na RTV, da so ga zmontirali. Takšna dolga pot je bila potrebna.

Ste kdaj videli posnetke svojih vremenskih napovedi?
Načeloma je bilo snemanje vedno v živo. Včasih pa, če je bilo kaj dodatnega časa, je režiser rekel, da ga bomo posneli že pred Dnevnikom - da je tudi on potem prej končal. In takrat sem se torej lahko gledal v posnetku in sam sebe nato popravljal - če gledam preveč navzgor, navzdol in podobno.

Glede na to, da ste bili edini 'vremenko', ste bili torej na snemanju vsak sleherni dan?
Od 15. aprila 1968 je bil slovenski TV-Dnevnik predvajan od ponedeljka do sobote. V nedeljo pa so na program dali še beograjskega. Čez nekaj let pa se je uvedel slovenski Dnevnik tudi v nedeljo. In seveda tudi vremenska napoved. Takrat so se spomnili, da bi bilo pa nedeljsko napoved treba narediti nekoliko drugače. Tako sem na primer dopoldne s snemalcem šel na Zbiljsko jezero, v čoln, prijel vesla in veslal, snemalec pa me je snemal. Nisem govoril napovedi, ampak nekaj pesnil - na primer, kako so bili zadnji dnevi lepi, kako se na Bledu že kopajo in podobno. To smo nato zmontirali. Zvečer pa spet v studiu, saj sem podatke dobil šele ob 19.00 zvečer. Tako sem imel celotno nedeljo zasedeno s pripravo vremenske napovedi. Počasi sem se tega naveličal in smo opustili to "drugačno vreme". In ja, delal sem vsak dan. Delo za televizijo je bilo moje honorarno delo, po koncu študija prava sem se namreč leta 1970 redno zaposlil na Radiu Ljubljana - kot producent EPP-ja. Dopoldneve sem delal v pritličju stavbe, večere pa v 5. nadstropju. Na televiziji sem se dogovoril, da mi dajo dva konca tedna na mesec prosto. Tako sem potem tri mesece delal vse dneve, da sem lahko nato v kosu izkoristil 12 dni dopusta. Takrat sta vreme prebrala napovedovalca Dnevnika. Devet let sem delal na ta način, nato pa mi je postalo prenaporno, doma sem imel majhna otroka in sem rekel, da je družina vseeno pomembnejša. Dogovoril sem se z igralcem iz radijske igralske skupine Andrejem Šmucem, da sva začela izmenično voditi vremensko napoved, nato sem se od nje dokončno poslovil.

Čas razširjanja slovenske televizije je bil tudi čas študentskih demonstracij - po svetu, v Jugoslaviji in tudi v Ljubljani. Študentsko gibanje v Ljubljani je vztrajalo še nekaj let oziroma pravi vrhunec doživelo leta 1971. Ste takrat spremljali, kaj se dogaja?
Takrat sem bil ravno vpoklican v vojsko na služenje vojaškega roka. Najprej sem šel v Ribnico, nato pa nazaj v Ljubljano na Metelkovo. Na voljo so mi dali vojaškega snemalca iz Beograda in od mene pričakovali, da bom snemal prispevke o ljudski armadi. Prav zaradi študentskih nemirov se je namreč moralo veliko poročati o armiji, pa o bratski enotnosti in podobnem. Toliko, da so ljudem dali vedeti, da pa je JLA ves čas prisoten. Leta 1972 sva bila s Tomažem Trčkom tako 14 dni na vojaških manevrih in poročala o tem, za radio sem poročal s poti v Avnoj, za časopise pa sem pisal tudi reportaže s tekmovanja vojaških kuharjev. Ko so se dogajale demonstracije na Filozofski fakulteti, pa se mi je enkrat zgodilo, da odprem vrata sobe v radijski stavbi, kjer smo imeli svoje omarice in shranjen posnet material - ni bila velika soba - in obnemim. Pred mano stoji kakšnih 25 miličnikov v polni opremi, povsem polna soba jih je bila. Mi samo nakažejo 'ššššš' - čakali so, če se bodo demonstracije razširile pred RTV, da bodo tukaj posredovali.

Ko ste zaključili vremenske napovedi, ste na Radiu opravljali vodstvene in organizacijske naloge, dolga leta ste bili pomočnik direktorja. Vendar vsebinskega in kreativnega dela niste nikoli opustili.
Pisal sem kratke zgodbe in zanje dobil nekaj nagrad na natečajih. Že 20 let pripravljam radijsko oddajo Na današnji dan. Pred leti sem za združenje lokalnih televizij, producent je bil Studio Signal, posnel 44 polurnih dokumentarcev o slovenskih muzejih. Včasih na kakšni lokalni televiziji še zasledim, da jih še vedno predvajajo. Muzejev v Sloveniji je veliko in niso tako popularizirani. Ko sem začel pripravljati oddajo Na današnji dan, še ni bilo tako široke dostopnosti informacij po spletu. Imel sem enciklopedije in to je bilo to. Zato sem dobil seznam okoli 50 muzejev in muzejskih zbirk po Sloveniji in jim pisal, če mi pošljejo kakšno relevantno gradivo - datume dogodkov, oseb, zanimivosti, ki jih hranijo in ki jih lahko uporabim. Pa so bili zelo veseli takega zanimanja, češ, na nas se v medijih redko spomnijo. Takrat sem poznal lastnika Studia Signal in sem mu enkrat omenil, da mu lahko dam te naslove, če želijo kakšne prispevke snemat in popularizirati muzeje. Beseda je dala besedo in mi je ponudil, naj kar jaz posnamem. Pa sem jih. 44 pol ure dolgih. Je bilo kar naporno, a sem bil zelo vesel, saj so jih nato predvajali na okoli sedmih ali osmih lokalnih televizijah. Skoraj vsak dan je bil kak na programu na eni od teh televizij - pogosto so jih tudi ponavljali.

Upokojili ste se pred petimi leti, a dela še niste povsem sklenili.
Zdaj pa ustvarjam le še Na današnji dan in se mi zdi super, da mi še zaupajo. Nekakšno obveznost moraš imeti tudi v pokoju, da ne živiš kar tja v tri dni.

Ana Svenšek


Nedeljska "posebna" vremenska napoved, voditelj Pavle Jakopič:

Posnetek vremenske napovedi iz 70. let: Legendarni Miran Trontelj in Pavle Jakopič

Ob 50-letnici TV-Devnika: gost Pavle Jakopič


Aktualna tema na 1. programu Radia SLO: Pavle Jakopič o prvem TV-Dnevniku (13. 4. 2018)


Pavle Jakopič na jutranjem klepetu v oddaji Dobro jutro (26. 10. 2015)

Ana Svenšek

Oddajte svoj komentar - Št. komentarjev: 3

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila.

Prijavi sovražni govor


  • AMFIBIJA 15. april 2018 ob 15:33
    Prijavi neprimerno vsebino
    T. V.

    POL STOLETJA

    Pol stoletja dnevnika slavimo,
    vse lepo in prav, saj zgodovina
    vselej čistega naliva vina,
    slej ko prej, nikar se ne slepimo.

    Bolj kot zgodovina me zanima,
    kakšna jubilanta bo prihodnost,
    tu pojavi kajpak se nerodnost,
    védenja nihče ker tega nima.

    Tu vedeževalka ni potrebna,
    marsikak pove naslov uvodni,
    kakšen te-ve dnevnik bo prihodnji,
    bo programska shema zgolj zasebna.

    Da obstal bo, v to pač vsak verjame,
    le da na programu bo manjšinskem,
    ker predvajano bo na večinskem,
    kar pri Al Jazeeri se posname.
    +1
    -1
  • Ideru 15. april 2018 ob 18:19
    Prijavi neprimerno vsebino
    , Tale Pavle je res neverjeten.
    0
    0
  • zapravico 16. april 2018 ob 08:18
    Prijavi neprimerno vsebino
    Oh kako je bilo lepo,nekaj malega novic pa je bilo čisto dovolj.Zdaj nas bombardirate z nešteto reklam in podatkov,da se narodu že čisto meša.
    0
    0

Zadnji prispevki