 KROMATIKA 2011/2012
1. ORANŽNA
V sodelovanju z Veleposlaništvom Kraljevine Nizozemske.
22. 9. 2011
Dirigent: En Shao
Solistka: Eleonore Pameijer
H. Badings: Simfonija št. 12
D. Bavdek: Koncert za flavto in orkester – krstna izvedba
C. Franck: Simfonija v d-molu
Simfonični orkester RTV Slovenija tradicionalno začenja novo sezono pod dirigentsko paličico svojega šef dirigenta, ki se mu bo pridružila ena vodilnih evropskih flavtistk Eleonore Pameijer. Obeta se pravi glasbeni praznik, saj bo umetnica predstavila slovensko novost Dušana Bavdka, rojenega leta 1971 v Kranju. Ta pravi, da štirje stavki “oblikujejo nekakšno življenjsko parabolo: glasba v nežnem uvodnem stavku vznikne iz miru brezčasja, zraste v živahen, mladosten drugi stavek in doseže vrhunec s soočenji in boji v nemirnem, energičnem in kontrastnem tretjem stavku. Kot umiritev v modrosti in harmoniji delo zaokroži obdelava zelo stare prekmurske ljudske pesmi Staro leto je minoulo … Delo je posvečeno dobri prijateljici Eleonore Pameijer.”
Franck je napisal eno samo simfonijo, ki pa je prav gotovo na listi najboljše tovrstne literature in je obenem z Berliozovo Fantastično simfonijo najpomembnejša francoska romantična simfonija. Nastala je med letoma 1886 in 1888 in ob prvi izvedbi doživela hude kritike, današnje občinstvo pa njen polet, mogočno notranjo lepoto in izjemno senzibilnost občuduje.
2. TURKIZNA
13. 10. 2011
Dirigent: David de Villiers
Klasična glasba v filmih in filmska glasba iz Harry Potterja, Botra, Titanika, Ledene dobe, Gospodarja prstanov, Jamesa Bonda in drugih.
V prvem delu koncerta bo izvedena znana klasična glasba, ki so jo napisali Dukas, Čajkovski, Massenet, Wagner in drugi in je bila večkrat uporabljena v filmih, v drugem pa bomo slišali glasbo, ki je bila napisana prav za filme in so jo prispevali mojstri kot John Williams, Hans Zimmer, Howard Shore in drugi.
To bo nepozaben večer nostalgije po blišču sveta filma. Dirigiral bo nekdanji šef dirigent orkestra, ki je skupaj s skupino Siddharto na Plečnikovem stadionu za Bežigradom postavil mejnik v glasbeni zgodovini modernega časa na slovenskem.
3.RUMENA
17. 11. 2011
Dirigent: En Shao
Solist: Radek Baborak, rog
C. M. von Weber: Uvertura Oberon
Concertino za rog in orkester v e molu op. 45
R. Schumann: Simfonija št. 3 v Es duru, op. 97 “Renska”
Na koncertu se bomo srečali s prvim hornistom Berlinske filharmonije Radekom Baborakom, ki je vodilni evropski hornist in zmagovalec številnih pomembnih tekmovanj. Webrov Concertino za rog in orkester je izjemno zahtevno in virtuozno delo, ki ga lahko igrajo le najboljši solisti. Opera Oberon in njena uvertura sta nastali po naročilu angleškega impresarija in kljub zdravniškim nasvetom, da naj se dela zaradi bolezni ne loti, je Weber to romantično operno delo napisal. Le nekaj mesecev po premieri v operni hiši Covent Garden je skladatelj zaradi izčrpanosti umrl.
Schumannova Tretja simfonija, ki nosi vzdevek “Renska”, odseva skladateljevo vedro razpoloženje ob prihodu v Düsseldorf, kjer je postal mestni glasbeni direktor in ob njegovih občutkih, ki mu jih je zbudil pogled na mogočno kölnsko katedralo. Mnogi simfonijo imenujejo kar “ogledalo renske vedrine”.
4. RJAVA
V koprodukciji z Opero in baletom SNG Maribor.
8. 12. 2011
Dirigent: Cristian Mandeal
Solisti: Lana Kos,sopran
Irena Petkova, mezzosopran
Renzo Zulian , tenor
Valentin Pivovarov, bas
Sodelujejo:
Simfonični orkester in zbor Opere SNG Maribor
Zbor Akademije za glasbo v Ljubljani
A. Bruckner: Te Deum za soliste, zbor, orkester in orgle v C- duru, WAB 45
Simfonija št. 9 v d molu, WAB 109
V adventnem času bomo poslušali dve skladbi velikega poznoromantičnega skladatelja, globoko vernega katolika, Avstrijca Antona Brucknerja. Te Deum, pa tudi Simfonija št. 9 sta skladateljev poklon Bogu in izraz njegove hvaležnosti. Simfonija je dolgo nastajala, saj je imel umetnik veliko zdravstvenih težav, pa tudi ustvarjalno krizo. Finale je ostal nedokončan, ne glede na to pa trije vsebinsko zaključeni stavki sestavljajo popolno muzikalno celoto. Bruckner je bil nedvomno eden največjih, pa tudi zadnjih skladateljev, ki so ustvarjali poznoromantične simfonije in s svojim opusom posredno prispevali k nastanku novih kompozicijskih tehnik, ki so se rodile na začetku 20. stoletja.
5. ROZA
9. 2. 2012
Dirigent: En Shao
Solistka: Eva Nina Kozmus, flavta
M. Kogoj – A. Srebotnjak: Intermezzo iz opere Črne maske
C. Nielsen: Koncert za flavto, FS 119
L. van Beethoven: Simfonija št. 6 v F-duru, op. 68
Eva Nina Kozmus sodi v najmlajšo generacijo slovenskih glasbenikov, ki so z veliko muzikalnostjo in tehničnim znanjem nase opozorili tudi v mednarodnem prostoru. Poslušalcem se bo predstavila v zahtevnem Koncertu za flavto danskega skladatelja Carla Nielsena, ki je deloval v drugi polovici 19. stoletja. Delo je nastalo za danskega flavtista Holgerja Gilberta Jespersena. Solistični part je skladatelj zaradi časovne stiske izvajalcu poslal kar na dopisnici iz Benetk tik pred prvo izvedbo v pariški dvorani Gaveau. Ne glede na to so Koncert sprejeli z velikanskim navdušenjem.
Beethovnova Šesta simfonija, “Pastoralna”, je nastajala med letioma 1803 in 1808 in je posvečena knezoma Lobkowitzu in Rasumowskemu. Kar težko je razumeti, da stoji poleg predhodnice v c-molu (Pete simfonije), tako močno se razlikuje od nje. Kot “teza in antiteza” sta in razen zasedbe orkestra nimata prav nič skupnega. “Več občutja kot slikanja”, je zapisal skladatelj v opombah na partituri in s tem želel poslušalce opozoriti, naj ne pričakujejo globljega zunajmuzikalnega programa. Ne glede na to, da še danes obstaja akademsko nesoglasje, ali je simfonija programska glasba ali ni, to pravzaprav z izjemno umetniško vrednostjo tega velikega Beethovnovega dela nima nobene povezave.
6. ZELENA
22. 3. 2012
Dirigent: Lorenzo Castriota
Solist: Andraž Poljane, tolkala
O. Respighi: Rimski prazniki
P. Šavli: Čakra - Koncert za tolkalca in simfonični orkester (krstna izvedba)
E. Chausson: Simfonija v B duru
Na koncertu bomo vnovič slišali slovensko novost, tokrat Koncert za tolkala Petra Šavlija. Kot je zapisal, nas “tristavčni koncert Čakra vodi po nivojih kozmičnih energij, ki jih človek meditira skozi energetska središča: sončev center energije in toplote, srčni center čustev in zvoka ter grlni center ravnovesja. Poleg običajnih glasbil sem uporabil tudi instrumente, ki sem jih za to priložnost izdelal sam: zveneče granitne plošče (podaril jih je Marmor Hotavlje), lestvico zvenečih kovinskih palic, lesene bobne in podobno. Zvok ni povsem temperiran in se v drugem stavku giblje tudi po prostoru, zdaj subtilno obarvan, zdaj močno ritmiziran. Živopisno obliko sem izmeril s Saturnovim in Jupitrovim magičnim kvadratom.”
Simfonična pesnitev Rimski prazniki so tretji del trilogije, ki jo je italijanski skladatelj Ottorino Respighi (1879-1936) napisal kot poklon večnemu mestu Rim. Zgodovina, umetnost in kultura se v zvočnih slikah v Rimskih vodnjakih, Rimskih pinijah in Rimskih praznikih zrcalijo pred poslušalcem, v zadnji pesnitvi pa se srečamo z antičnim Rimom in s praznovanjem njegovih prebivalcev.
Francoski skladatelj Ernest Chausson (1855-1899) je s svojo edino dokončano Simfonijo v B-duru utrl pot impresionističnemu slogu. Zgradil je samosvojo glasbeno govorico. Nanj pa sta močno vplivala učitelj C. Franck in velik vzornik Richard Wagner.
7. OKRA
V sodelovanju s festivalom oddaljenih kultur Cankarjevega doma.
19. 4. 2012
Dirigent: Marko Letonja
Solistka: Ye-Eun Choi, violina
D. Šostakovič: Koncert za violino in orkester št. 1 v a-molu, op. 99
Simfonija št. 5 v d-molu, op. 47
Dmitrij Šostakovič (1906-1975) je bil pravzaprav tragična osebnost svojega časa: izjemen muzik je živel v času sovjetskega režima, ko je moral nenehno “krmariti med Scilo in Karibdo”, da je lahko preživel sam in njegova družina. Desetletja so na zahodu poznali le njegove partiture in niso slutili, da je bila njegova eksistenca velikokrat ogrožena, malo pozneje pa je dobival najvišja politična priznanja. Tudi njegova 5. simfonija je povezana s tem: januarja 1936 je izšla v Pravdi ostra kritika za Šostakovičevo opero Lady Macbeth iz Mcenska in kot odgovor je skladatelj napisal simfonijo, napisano v “pravem socialističnem realizmu”, kot “odgovor sovjetskega umetnika na upravičeno kritiko”. In posledica: njegova rehabilitacija …
Podobno se je zgodilo z njegovim Prvim violinskim koncertom. Delo je nastalo v letih 1947/48. Takratni kulturni komisar Ždanov je 1948 obsodil vse sovjetske skladatelje, med njimi tudi Šostakoviča, da se preveč zgledujejo po tradiciji in premalo pišejo v duhu sodobnega sovjetskega avantgardnega duha. Prepovedal je izvedbo del in tako je koncert čakal kar sedem let, da ga je sloviti David Ojstrah lahko predstavil javnosti.
8. VIJOLIČNA
17. 5. 2012
Dirigent: Uroš Lajovic
Solisti: Benjamin Ziervogel, violina
Theresa Plut, sopran
Zagrebški kvartet saksofonov
Komorni zbor RTV Slovenija
W. A. Mozart: Simfonija št. 34 v C-duru, KV 338
W. A. Mozart: Koncert za violino v G-duru, št. 3, KV 216
J. Matičič: Kantata “Artemis” – krstna izvedba
Mozartova Simfonija v C-duru je bila zadnja, ki jo je mladenič napisal v Salzburgu, preden je leta 1781 odšel na Dunaj. Tam jo je tudi na svoji akademiji dunajskemu občinstvu predstavil, prvič po tem, ko ga je Dunaj spoznal kot čudežnega dečka. Prvemu stavku sledi nekaj taktov menueta, ki pa so nato prečrtani in tako ostaja simfonija tristavčna. Violinski koncert v G-duru je napisal Mozart pri devetnajstih letih in njegov poznavalec A. Einstein piše, “če obstaja v Mozartovem ustvarjanju čudež, potem je to prav gotovo omenjeni koncert”.
Tudi na 8. koncertu letošnjih abonmajskih koncertov bomo poslušali noviteto, Kantato “Artemis” staroste slovenskikh skladateljev, Janeza Matičiča. Tole je povedal: “Ob pripravi materiala za kompozicijo večjega simfoničnega dela me je pritegnila misel, da bi razširil zvočno materijo še na uporabo vokalnih sredstev… Vsa vokalna materija se vtaplja v simfonično brez uporabe teksta, pač pa z bolj bogato obravnavo tonske morfologije zvoka. Delo je nastalo po naročilu RTV Slovenija.”
9. MODRA
7. 6. 2012
Dirigent: En Shao
Solist: Dejan Lazić, klavir
A. Lajovic: Caprice za simfonični orkester
F. Mendelssohn-Bartholdy: Simfonija št. 4 v A-duru, op. 90 (Italijanska)
J. Brahms: Koncert za klavir in orkester št. 2 v B-duru, op. 83
Anton Lajovic (1878-1960) je bil med vodilnimi slovenskimi skladatelji 20. stoletja. Bil je med začetniki, ki so pisali orkestralno glasbo, izjemen skladatelj samospevov in kleni oblikovalec zborovske literature. Zasidran v pozni romantiki se je navzel tudi impresionističnih kompozicijskih principov. Njegov Caprice za simfonični orkester je eno temeljnih del slovenske simfonične ustvarjalnosti iz začetka prejšnjega stoletja.
Felix Mendelssohn-Bartholdy je svojo Simfonijo št. 4 napisal na potovanju po Italiji in obisku Rima in Neaplja. Kljub uspešni predstavitvi londonskemu občinstvu je skladatelj skladbo večkrat predelal. Obstajajo vsaj tri različne verzije. Danes največkrat slišimo zadnjo.
Simfonija s podnaslovom “Italijanska” je vedro, polno sončnih doživetij v tej južni deželi in zelo optimistično delo.
Johannes Brahms je potreboval kar tri leta, da je napisal svoj drugi koncert za klavir v B-duru in od njegovega prvega je minilo tedaj že skoraj 20 let. Delo mnogi imenujejo opus summum, pa ne le kot njegovo najpomembnejše klavirsko delo, temveč vrhunec vsega koncertantnega ustvarjanja za klavir v 19. stoletju. Skladba združuje lastnosti koncerta in simfonije, struktura je podrejena muzikalnemu izrazu, hkrati pa je Koncert v B-duru eden najtrših tehničnih orehov, ki jih lahko strejo le najboljši interpreti.
|
