Rosvita Pesek je diplomirala iz novinarstva, magistrirala iz mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede in doktorirala iz novejše zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Je avtorica knjig Osamosvojitev Slovenije in Skupščinski koraki k samostojni državi. Skupaj z Marto Lavrič Tomšič, ženo pokojnega sindikalista in ustanovitelja Socialdemokratske zveze Slovenije Franceta Tomšiča, je uredila in dokončala Tomšičevo knjigo Od stavke do stranke. Foto: BoBo
Rosvita Pesek je diplomirala iz novinarstva, magistrirala iz mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede in doktorirala iz novejše zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Je avtorica knjig Osamosvojitev Slovenije in Skupščinski koraki k samostojni državi. Skupaj z Marto Lavrič Tomšič, ženo pokojnega sindikalista in ustanovitelja Socialdemokratske zveze Slovenije Franceta Tomšiča, je uredila in dokončala Tomšičevo knjigo Od stavke do stranke. Foto: BoBo
57. številka Nove revije
Februarja 1987 je izšla 57. številka Nove revije, v kateri so bili objavljeni prispevki za slovenski nacionalni program. Ta številka velja za programski temelj slovenskega osamosvajanja. Foto: RTV SLO
Zborovanje v podporo četverici JBTZ
Med pomembne prelomnice v procesu osamosvajanja Peskova prišteva tudi množično podporo četverici JBTZ (Janša-Borštner-Tasič-Zavrl). Ljudje so se množično zbirali pred vojaškim sodiščem na Roški, kjer so sodili omenjeni četverici, na Kongresnem trgu pa je bil množičen shod v njihovo podporo. Foto: BoBo
Demosova osamosvojitvena vlada
Spomladi 1990 je v Sloveniji na prvih demokratičnih volitvah po drugi svetovni vojni zmagala koalicija Demos. Glavna cilja te koalicije sta bila demokratizacija in osamosvojitev Slovenije. Foto: MMC RTV SLO
Jože Pučnik
Predsednik Demosa Jože Pučnik je bil ena od ključnih osebnosti osamosvajanja Slovenije. Foto: BoBo
Milan Kučan in Jože Pučnik
Predsednik predsedstva Slovenije v času osamosvajanja Slovenije je bil Milan Kučan. Foto: BoBo
Plebiscit
23. decembra 1990 je potekal plebiscit o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Šest mesecev pozneje, 25. junija 1991, je Slovenija tudi razglasila samostojnost in neodvisnost. Foto: MMC RTV SLO
Uničen tank Jugoslovanske vojske
Osamosvojitev Slovenije je skušala preprečiti Jugoslovanska ljudska armada (JLA). V bran novoustanovljeni državi so se postavile slovenske sile - Teritorialna obramba in policija. V t. i. desetdnevni vojni, ki se je začela 27. junija in končala 7. julija, so bile uspešnejše slovenske sile. Foto: BoBo
Helmut Kohl in Lojze Peterle
Nemčija, ki jo je takrat vodil krščanski demokrat Helmut Kohl, je kazala razumevanje za slovenska osamosvojitvena prizadevanja. Foto: BoBo
Hans-Dietrich Genscher
Poleg Kohla je imel pomembno vlogo pri nemški podpori tudi zunanji minister Hans-Dietrich Genscher (FDP). Foto: BoBo
Alois Mock in Dimitrij Rupel
Tudi takratni avstrijski zunanji minister Alois Mock (Avstrijska ljudska stranka) je bil zaveznik Slovenije. Foto: BoBo

Ob dnevu samostojnosti in neodvisnosti smo se z novinarko TV Slovenije in zgodovinarko Rosvito Pesek med drugim pogovarjali o ključnih dogodkih v procesu osamosvajanja, zaveznikih in nasprotnikih slovenskega osamosvajanja, plebiscitni enotnosti in slovenskem (ne)zavedanju pomembnosti dogodkov pred 20 leti.


Kateri so ključni dogodki v procesu slovenskega osamosvajanja?

Slovensko osamosvajanje je nekajleten proces, ki je svojo koncentracijo dobil v letih 1990 in 1991, saj so takrat politično oblast dobile tiste sile, ki so v svoj program, Majniško deklaracijo, zapisale, da "hočemo suvereno državo slovenskega naroda", kar je na Kongresnem trgu – leto pred tem – kleno prebral pokojni Tone Pavček. Če pa pričakujete, da bom kronološko naštela najpomembnejše dogodke, potem je pa gotovo treba omeniti 57. št. Nove revije, ki je pomenila intelektualni preboj iz skoraj sedemdesetletnega jugoslovanskega okvira ...

... proces proti četverici, ki je osvobodil posameznika, da je upal oditi na Roško in na Kongresni trg in tam javno zažugati oblasti. Seveda je bila potrebna tudi demokratizacija političnega življenja, da so se ideje o samostojni Sloveniji lahko prebile v ospredje, kar pomeni, da so ključno vlogo pri tem razvile nove politične zveze (stranke). Stara oblast je "sestopila z oblasti", slovenski komunisti so zapustili jugoslovanske in s tem tudi sami izmaknili eno opeko iz skupne zgradbe SFRJ-ja.

Potem pa, po zmagi Demosa na prvih demokratičnih volitvah aprila 1990, gotovo med ključne dogodke sodi sestanek Demosovih pomembnih mož in ženske (Spomenka in Tine Hribar, Peter Jambrek, Jože Pučnik) pri Francetu Bučarju v Bohinju, kjer so se odločili za ustavodajni referendum, ki naj bi se zgodil decembra 1990. Ker je bila nova slovenska ustava v skupščini povsem zablokirana, smo namesto na referendum o ustavi odšli na plebiscit. Tam so svojo voljo izrazili Slovenci in Slovenke, ki so več kot 1,300.000 glasov namenili "samostojni in neodvisni" Sloveniji.

Od združitve ljudske volje z voljo njene politične elite se je vse dogajalo zelo hitro. Beograd je s svojimi nenehnimi grožnjami o uvedbi izrednih razmer in vdorom v Jugoslovansko banko, iz katere so si Srbi, kot so lepo rekli, "samo izposodili 18 milijard dinarjev in jih bodo enkrat že vrnili", slovenske korake k samostojni državi samo še pospeševal. Med ključne dejavnike v procesu osamosvajanja gotovo sodi tudi vzpostavljanje Slovenske vojske in prva vojaška prisega v Pekrah in Igu 2. junija 1991, torej tik pred osamosvojitvijo, ko so ti možje že prisegli, da bodo branili samostojnost in neodvisnost svoje domovine republike Slovenije.

Gotovo je pomembna tudi odločitev za 13 projektnih skupin, ki so naredile najbolj konkretne priprave na državno samostojnost. Poslanci so sprejeli osamosvojitvene zakone in nato še ključni akt – Temeljno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Kot je širše znano, je bilo treba komaj začeto samostojnost tudi braniti, kar so številni plačali z življenjem. Nato je bil potreben še pogumen korak, pravi politični salto mortale in enotna volja vseh najvišjih političnih tvorcev, da se sprejme Brionska deklaracija, ki je bila na prvi pogled pogubna, a smo jo vseeno sprejeli in z njo za 3 mesece zamrznili svojo samostojnost.

Za češnjo na torti je bilo treba le še politike po svetu prepričati o pravici slovenskega naroda do samoodločbe, ki ne gre na škodo drugih, tako da so zelo kmalu klonili tudi tisti svetovni politiki, ki so še tik pred slovensko osamosvojitvijo govorili "še 50 let vas ne bomo priznali" – nazadnje so nas priznali že spomladi leta 1992. Verjetno sem še kaj pomembnega prezrla … ampak o vseh teh kamenčkih v mozaiku bi lahko govorila nekaj ur.

23. decembra 1990 je bil plebiscit o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, na katerem je 88,5 odstotka volivcev glasovalo za. Pa je bilo po plebiscitu tako samoumevno, da pelje pot v samostojno Slovenijo? Bi se lahko razpletlo drugače?

Volja ljudi in želje politikov so gotovo peljale na pot proti samostojni Sloveniji, vsaj pri vladajoči večini, so pa predvsem opozicijske stranke večkrat zanihale. Jih je kar premetavalo – še po plebiscitu – od ideje o jugoslovanski skupnosti suverenih republik do tega, da so dan osamosvojitve 25. junij razumele šele kot začetek postopnega odhajanja Slovenije iz Jugoslavije, ne pa kot dokončno dejstvo. Tako da če ne bi bila Demosova večina s Pučnikom na čelu tako trdno odločena, da ta projekt izpelje v 6-mesečnem roku, bi se lahko razpletlo tudi drugače. Predvsem pa bi zamudili zgodovinsko priložnost.

Osamosvojitev Slovenije je bil proces, ki mu je veliko pomembnih držav na začetku nasprotovalo (denimo ZDA). Zakaj so nekatere države nasprotovale osamosvajanju Slovenije, kje so bili vzroki za to?

Morda boste presenečeni. Kaj je bila Jugoslavija in kakšna je bila, se jim niti sanjalo ni. In to so čez leta tudi dobrodušno priznali. O življenju številnih narodov v Jugoslaviji, o vseh njihovih različnostih v veri, jeziku, kulturi in pisavi niso imeli pojma. Svet je še vedno gledal na Jugoslavijo kot na Titov produkt, ki ga je treba obdržati, zato so naši samostojnosti tudi skoraj vsi nasprotovali in zatrjevali, da želijo ohraniti enotno Jugoslavijo.

Znano je, da so v vili Podrožnik ameriški strokovnjaki z obljubami o dveh milijardah dolarjev pomoči poskušali prepričati Demosove politike, naj opustijo "noro idejo" o samostojni Sloveniji in naj se raje pogodijo z Antejem Markovićem. In to le nekaj mesecev pred osamosvojitvijo, ko je bil plebiscit že za nami. V približno istem času je tudi EU ponujal podporo Jugoslaviji in njenemu premierju Markoviću (šlo je za 4 milijarde ecujev) za izpeljavo tranzicije in za to, da obdrži Jugoslavijo skupaj.

Znameniti obisk ameriškega zunanjega ministra Jamesa Bakerja, le nekaj dni pred razglasitvijo neodvisne Slovenije v Beogradu, je pa širše poznan. Takrat je povedal, da prinaša skupno sporočilo ZDA, dvanajsterice držav Evropske unije in vseh naših sosed, da ne bodo podprli nobenih enostranskih dejanj Slovenije in Hrvaške, ampak da podpirajo enotno in celovito Jugoslavijo.

Mimogrede. Kdo pa je prišel na našo razglasitev samostojnosti na Trg republike 26. junija 1991, ko smo ponosno dvignili novo slovensko zastavo in ko smo imeli dan, "ko so bile dovoljene sanje"? Prišli so štirje avstrijski deželni glavarji in en italijanski. To je bilo vse.

Na drugi strani pa smo imeli močnega zaveznika v Nemčiji oz. takratnem kanclerju Kohlu in njegovem zunanjem ministru Hansu-Dietrichu Genscherju. Zakaj je Nemčija podpirala samostojno Slovenijo?

Nemčija je podpirala samostojnost Slovenije zato, ker je tudi sama uveljavila mednarodno pravico naroda do samoodločbe in po padcu berlinskega zida tudi sama združila nemški narod v eni državi. In kot je kancler Helmut Kohl večkrat rekel Lojzetu Peterletu: "Jaz natančno vem, kam spada Slovenija. Mi je ne štejemo na Balkan, vi ste kulturno-civilizacijski del Evrope." Zaradi papeževega poljskega rodu in njegovega poznavanja življenja v komunizmu smo imeli tudi v Vatikanu, v Janezu Pavlu II., velikega podpornika in seveda tudi pri Avstrijcih, po zaslugi njihove ljudske stranke in gospoda Aloisa Mocka.

Ko prihaja v slovenski družbi do političnih razdelitev ob posameznih vprašanjih, se velikokrat omenja, da ni več te plebiscitne enotnosti. Je bila ta enotnost dejansko zgodovinsko dejstvo ali je to zgolj mit oz. nekakšen mit že postaja?

Plebiscitna enotnost je zgodovinsko dejstvo, treba pa je biti pri tej enotnosti precizen in jasen. Ko je pobuda o plebiscitu v začetku novembra 1990 iz Poljč prišla v javnost, ni bilo nobene enotnosti, celotna opozicija je bila proti, Jože Pučnik pa v tistem tednu – zato ker je naprej napovedal, da bomo imeli plebiscit 23. decembra – najbolj napadana politična osebnost. Opozicija je hotela zavleči plebiscit v leto 1991, bodisi spomladi bodisi v jeseni. Ko so poslanci, ki jih je bilo 240, glasovali o osnutku zakona o plebiscitu, ga je podprlo le 126 poslancev. Najprej pa je na mizo prišel predlog, da se osnutek zakona o plebiscitu sploh umakne z dnevnega reda.

Šele konec novembra in v začetku decembra so se predsedniki strank resno usedli k pogovorom oz. pogajanju, ki jih je vodil Milan Kučan in se tudi prav pošteno ozmerjali. Sporni sta bili dve točki: kdaj bo plebiscit in kolikšna večina glasov volivcev je potrebna, da bo plebiscit uspešen. Sedeli so v nočne ure in se na koncu sporazumeli. Vsaka stran je enkrat popustila; opozicija se je sprijaznila z datumom plebiscita, da bo torej 23. decembra, Demosova koalicija pa je stisnjenih zob privolila, da bo morala za samostojnost glasovati absolutna večina vseh volilnih upravičencev, in ne le večina tistih, ki bodo prišli na volišča.

In ko je bil zakon o plebiscitu na miklavževo končno sprejet, so zanj glasovali 203 poslanci. V tem času od 6. decembra naprej bi torej lahko govorili o veliki enotnosti in soglasju, ki ga je dosegla politika in tako pomembno prispevala k temu, da so se tudi državljani odzvali na plebiscit v tako velikem številu. Z 92-odstotno volilno udeležbo! Kmalu po plebiscitu je pa vse skupaj spet splahnelo. Torej plebiscitna enotnost je bila, žal pa zelo kratkega daha. Bila pa je usodna. Zaradi nje imamo danes svojo državo.

Se Slovenci dovolj zavedamo pomembnosti dogodkov pred več kot 20 leti?

Ne. Niti jih šolski sistem za mlajše generacije ne poudarja dovolj, prej marginalizira. Gimnazijci imajo dve šolski uri namenjeni osamosvojitvi Slovenije, in še to čisto na koncu 4. letnika, ko se že vsi učijo za maturo in jih nova snov prav nič ne zanima. No, s francosko revolucijo se, recimo, ukvarjajo štiri učne ure. Pa nimam nič proti dobremu poznavanju evropske zgodovine, prej obratno, moti me pa odsotnost poznavanja naše zgodovine, sploh novejše.

Ni skrivnost, da so referenčne raziskave, ki so bile narejene na vzorcu srednješolcev, pokazale katastrofalne izide. Primer ene izmed njih: na vprašanje, kdaj ima Slovenija rojstni dan, torej kdaj je razglasila samostojnost in neodvisnost, jih je samo 68 odstotkov obkrožilo pravi odgovor, to je 25. junija, ko tudi praznujemo dan državnosti.

Da se pomembnosti teh dogodkov kot družba ne zavedamo zadosti, kaže tudi naš odnos, ki ga imamo do lastne države. Slovenske države, ki je nastala pred 20 leti, še nismo vzeli za svojo. Ker nimamo državotvorne tradicije, tudi do lastne države, za katero pravimo, da je izpolnila naše sanje, nismo razvili potrebnega spoštovanja in zavedanja, kaj pomeni za naš narodni okvir, kaj smo z njim dobili in kaj nam lastna država omogoča v prihodnosti. Na ta premislek še kar čakamo. Žal.