Razvojni model, ki temelji le na vedno intenzivnejšem izkoriščanju naravnih in drugih virov in na katerega je razviti svet dolgo prisegal, je dolgoročno uničujoč tako za človeka kot za okolje, prihodnjim generacijam pa ne zagotavlja enakih pogojev, kot so nam za zdaj (še) na razpolago. Zato se kot alternativa vse bolj poudarja t. i. trajnostni razvoj. Ta se ne osredotoča le na ekonomske kazalnike, temveč upošteva tudi potrebe okolja in ljudi. Kot so v torek ugotavljali sogovorniki v oddaji Intelekta, prehod z danes uveljavljenega gospodarskega modela ni samoumeven.

Uveljavljanju trajnostnega razvojnega modela je posvečena konferenca Združenih narodov Rio + 20, ki bo med 20. in 22. junijem potekala v brazilskem velemestu. Na njej bodo skušali na svetovni ravni doseči dogovor glede bolj trajnostno zastavljene rabe naravnih in družbenih virov. O ključnih zagatah, ki jih prehod k bolj trajnostno zastavljenim načinom delovanja postavlja pred nas, pa je tekla tudi beseda v oddaji Intelekta 29. 5. 2012.

Pokazalo se je, da ena izmed ključnih točk vsakega trajnostno zastavljenega razvoja ostaja vprašanje energije, saj brez nje ne gre. Na njej je osnovan tudi koncept t. i. zelenega gospodarstva, ki bi se otreslo škodljivih stranskih učinkov, kot so onesnaževanje in degradacija okolja, ki jih proizvaja zgolj k dobičku usmerjeno gospodarstvo, oziroma bi jih maksimalno omejilo. Kaže se namreč, da je tako na področju načinov pridobivanja energije kot pri njeni rabi še veliko rezerve. Izkušnje držav, ki so že intenzivno stopile na pot trajnostno zastavljene proizvodnje in rabe energije, kot denimo Nemčija, kažejo, da ima takšna smer v današnji situaciji pozitivne gospodarske učinke, jasno pa je tudi že, da je za zanesljiv prehod na čisto energijo potrebno tudi sistemsko povezovanje.

Tudi pri nas že obstajajo številni alternativni sistemi za pridobivanje energije, toda energetski viri morajo biti tudi splošno dostopni, zanesljivi in predvsem povezani, če naj dejansko podpirajo gospodarske in družbene potrebe. Toda prav na tem področju imajo tudi v razvitejših državah še vedno težave, ki zahtevajo ne samo nove tehnološke rešitve, temveč zahtevajo bolj angažirano in aktivno sodelovanje na vseh ravneh, kajti alternativni viri energije, ki se postopoma uveljavljajo, predstavljajo bolj razpršen vir energije. Standardni pristop delovanja od zgoraj navzdol, ki je skrbel za gradnjo velikih elektrarn, tu ni učinkovit. Kljub potrebi po bolj mrežnemu delovanju, pa velja tudi, da je za konkreten premik v želeno smer potrebna tudi strateška zaveza določenemu cilju, ki jo je nato treba s konkretnimi spodbudami in omejitvami (tudi ali predvsem finančne narave) spodbujati.

Zgolj navdušenje peščice prepričanih ne more preoblikovati družbe v trajnostno, so bili mnenja sogovorniki. Slovenija se mora za trajnostni razvoj, če ga želi seveda, zavestno odločiti in mu nato priskrbeti spodbude, ki ga bodo dejansko omogočile.