Tožniki so odškodnine zahtevali zaradi hrupa in imisij tovornjakov, velika večina zadev pa je že rešenih. Država je tako izplačala skoraj 12 milijonov evrov.

Odškodnine so odvisne od več meril, gibljejo pa se med 2.400 in 8.000 evri. Na podlagi pravnomočnih sodnih odločb, sklepov in poravnav oškodovancev je direkcija RS za ceste tako leta 2009 izplačala 4,6 milijona evrov, v letih 2010 in 2011 po nekaj več kot 1,7 milijona, v letu 2012 pa 3,7 milijona evrov.

Natančno število tožnikov sicer ni znano, ker je lahko v eni zadevi več tožnikov. Če je na primer družina s štirimi člani vložila en tožbeni zahtevek, se ta vodi kot ena zadeva s štirimi tožniki, mogoče pa je tudi, da je bila vložena množična tožba.

Sodišča so zunanjemu oddelku pravobranilstva v Murski Soboti vročila tožbe 2.232 tožnikov, ki so od države zahtevali odškodnino v skupnem znesku 14,1 milijona evrov. Kot pravijo na pravobranilstvu, je velika večina zadev končanih, odprtih pa je še 77 zadev, od tega 66 na sodišču prve stopnje, sedem na sodišču druge stopnje, štiri pa so v reviziji na vrhovnem sodišču.

Zunanji oddelek pravobranilstva v Mariboru poleg odškodninskih zahtevkov zaradi imisij ob cesti G 1-3 (Dolga vas-Spodnja Ščavnica-Lenart-Maribor) obravnava tudi odškodninske zahtevke zaradi imisij ob cesti G 1-1 (Miklavž na Dravskem polju-Hajdina), a podatkov ne vodijo ločeno. Do 12. decembra 2012 so končali 169 pravdnih zadev, odprtih pa je še 106 zahtevkov.

Postopki so trajali predolgo
Eden izmed zastopnikov oškodovancev, odvetnik Milan Belec iz Murske Sobote, ki jih zastopa največ, pravi, da so postopki trajali predolgo tudi na račun zavlačevanja pravobranilstva. To je s pritožbami zavlačevalo izplačila, se pritoževalo zaradi višine in domnevnega zastaranja tudi, ko je vrhovno sodišče dvakrat odločilo, da so ljudje upravičeni do odškodnin. A tudi vrhovno sodišče je spremenilo svojo prvotno sodbo in znižalo odškodnine.

Belec in drugi odvetniki so morali zahtevati celo rubež državnega premoženja. Denarja po sodbah oziroma zunajsodnih poravnavah namreč ni bilo tudi po pol leta, čeprav so pristojni leta 2009 zagotavljali, da je v proračunu za ta namen zagotovljenih 14 milijonov evrov.

Državno pravobranilstvo očitke glede zavlačevanja postopkov odločno zavrača. Kot pravi, je v postopku uporabilo tako redna kot izredna pravna sredstva predvsem zaradi oblikovanja in poenotenja sodne prakse, in sicer zaradi odločitve, ali zastara sukcesivna terjatev, če v zastaralnem roku, upoštevaje začetek imisij, ni vložena tožba, ne glede na to, da se imisije v prihodnje še nadaljujejo, odločitve, ali v tovrstnih zadevah velja triletno ali petletno zastaranje odškodninske terjatve, in odločitve o višini pravične odškodnine.

Kdaj bodo končani vsi primeri, je sicer težko napovedati, a obe strani sta prepričani, da se bo to zgodilo kmalu.