V Katoliški, Protestantski in večinoma v Pravoslavni cerkvi praznujejo božič kot spomin na Jezusovo rojstvo. Praznovanje božiča pa spremljajo in bogatijo številni simboli, povezani z različnimi kulturnimi izrazi.

Pomen božiča za Katoliško cerkev
"Božič nam pomeni klic k Luči, h Kristusu, ki nas čaka, da nas prepoji s 'toplino svojih žarkov', to je s svojo milostjo. Ob množici luči plehkih trgovinskih izložb in ponudb, ki ostajajo daleč od božične blagovesti, nas božična Luč vodi v objem novega Življenja, s katerim vstopamo v nov življenjski položaj upanja in osvoboditve od vsega, kar nas duhovno ne bogati in ne osrečuje," pojasnjuje profesor za liturgiko na Teološki fakulteti v Ljubljani Slavko Krajnc.

"Božič je čudež Božje ljubezni. Jezus je s svojim rojstvom posvetil naše rojstvo, s svojim otroštvom naše otroštvo; ko je odraščal, je posvetil najbolj kritično obdobje našega življenja, z delom in lastno poklicanostjo je posvetil tudi naše poslanstvo; ko je trpel in umrl, je posvetil tudi naše trpljenje in umiranje. Celotno naše življenje je tako posvečeno, saj ima svoj sij in smisel le v Njem," še dodaja Krajnc, po čigar besedah je božični praznik za kristjana dan izpraznjenja vsega slabega in praznik napolnjenja z vsem Božjim.

Običaji, ki so povezani s praznovanjem božiča
Kot je pojasnil Krajnc, so v otroštvu starši rekli, da se na sveti večer postavi Betlehem, kar je pomenilo, da se postavijo božično drevo in jaslice. "Ker Betlehem pomeni 'hiša kruha', smo postavljali nekaj, kar nas je resnično duhovno nasitilo," pojasnjuje. Temu so dodali še večerno molitev in božično pesem ter se tako pripravili na polnočnico.

Kot nekoč, tako tudi danes nekateri k polnočnici organizirano prihajajo ali priromajo peš z baklami. Ta običaj ponekod uvaja novost, in sicer da v večernih urah svetega večera obhajajo otroške polnočnice, med katerimi svetijo z baklami in s tem ustvarjajo skrivnostnejše vzdušje in obhajanje. Ob praznovanju otroške polnočnice je običaj, da otroci pred mašo dramsko uprizorijo božično skrivnost ali da v procesiji prinesejo podobo novorojenega ter jo položijo v jaslice.

Običaji v evangeličanski cerkvi ...
Tipično evangeličanski običaji v adventnem in božičnem času so adventni venec, božična jelka in obdaritev na sveti večer. Adventni venec je izumil evangeličanski duhovnik, medtem ko je božično jelko in obdaritev otrok na sveti večer uvedel Martin Luther, je za MMC pojasnil evangeličanski škof Geza Erniša.

Adventni venec – Za današnji adventi venec je zaslužen evangeličanski duhovnik in vzgojitelj Johann Hinrich Wichern, ki je v času velike socialne stiske v Nemčiji skrbel za zapuščene sirote, ki so morale živeti na cesti. Ustanovil je sirotišnico, kjer je otrokom ponudil prvi pravi dom in toploto. Leta 1839 je na strop molilnice v sirotišnici prvič obesil adventni venec. Na začetku je bilo to leseno kolo z 19 rdečimi in 4 belimi svečami. Rdeče sveče so simbolizirale dneve v tednu, bele pa 4 adventne nedelje. Wichern je hotel s tem vencem prinesti med uboge otroke upanje in veselje. Sčasoma so leseno kolo okrasili z vejami jelke, sveče pa so zreducirali na štiri, ki simbolizirajo štiri nedelje oz. štiri tisočletja od Adama do Kristusa, kot je po starodavnem pojmovanju trajala doba od začetka človeštva do Jezusovega rojstva. Klasičen adventni venec ima tako naslednjo simboliko: zelena barva je simbol upanja in odrešitve po Jezusu Kristusu; rdeča barva je barva veselja in svetlobe oziroma luči.

Božično drevesce – Že v predkrščanskem času so v času zimske menjave sonca okrasili prebivališča in staje z zelenjem kot simbolom, da se z menjavo sonca začne ponovno zeleniti in obnavljati tudi življenje. Sodobna okrasitev izvira iz časov protestantizma v Nemčiji. Kot božično drevo se pojavljata jelka ali smreka. Božično drevo kot simbol božiča, ki se postavlja okrog 21. decembra v znak zmage življenja nad smrtjo, je uvedel Martin Luther. Tako božično drevo v svoji simboliki vsebuje zgovorno krščansko sporočilo. V začetku so se pojavila božična drevesca le v cerkvah, bolnišnicah in po bogatejših hišah. Okrašene so bile s koristnimi in uporabnimi okraski, kot so jabolka, orehi in igrače. Šele leta 1880 so postale moderne steklene krogle. Božično drevo naj bi se lesketalo. Medtem ko steklene krogle spominjajo na darila modrih z vzhoda, pa naj bi zvezde iz slame, spominjale na zibelko Jezusa in na zvezdo, ki je privedla modre v Betlehemsko stajo.
V naše kraje je božično jelko prinesla princesa Henrietta iz Nassaua, ki se je poročila s Habsburžanom Karlom. Ta novi običaj je bil hitro uveden na cesarskem dvoru, od koder se je prek Dunaja razširil po celotnem ozemlju monarhije. V 2. polovici 20. stoletja se je razširila iz mest tudi na podeželje.

Darila – Prvotno so otroke skromno obdarovali na miklavževo z jabolki, orehi in krhkimi piškoti. Božična obdaritev in darila prav tako izvirajo iz časa reformacije. Okrog leta 1533 se je Luther zavzel za to, da bi se obdaritev namesto na miklavževo izvedla na sveti večer, ker se spominjamo na ta dan Jezusovega rojstva ter božjega darila za nas ljudi. Kajti kot je Bog obdaril nas s svojim sinom in s tem dal sebe, tako bi naj mi obdarili tudi svoje najbližje oz. svojega bližnjega. Od takrat naprej so evangeličanske družine obdarovale svoje družine in služabnike na božični večer. Zato še danes ponekod pravijo, da je otroke obiskal Jezušek.

Pravoslavni verniki božič praznujejo 7. januarja
Pravoslavci, razen Grkov, Romunov in Bolgarov, zaradi julijanskega koledarja božič praznujejo dva tedna za katoličani in protestanti. Njihov adventni čas traja šest tednov, začne pa se s postom. Na božični dan je, tako kot pri vseh drugih kristjanih, na vrsti bogoslužje. V navadi je, da, medtem ko gre družina k maši, najstarejši član ostane doma in pripravi božično kosilo. V pravoslavni skupnosti ne postavljajo jaslic, namesto tega pa postavijo hrastovo vejo, ki jo imenujejo badnjak.