Areil Salleh je bila gostja Šole politične ekologije na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. Foto: MMC RTV SLO/Larisa Daugul
Areil Salleh je bila gostja Šole politične ekologije na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. Foto: MMC RTV SLO/Larisa Daugul
"Nekatere moti povezovanje ženske in narave, kajti patriarhalni sistem, patriarhalne filozofije, patriarhalne religije, celo zakoni in ekonomske teorije so ženske zvedli na področje narave in jih tako naredili za manjvredne." Foto: Focus/Katja Cankar
Ariel Salleh pojasnjuje Aristotelovo lestvice narave, ki ženske uvršča v kaotični spekter narave. Foto: Focus/Katja Cankar

Tudi univerze so vse bolj podrejene korporativnim zahtevam, država pa izgublja svojo tradicionalno vlogo pri spodbujanju izobraževanja. Znanstvene discipline, ki dobijo največ sredstev, so povezane s trgovino, z znanstvenimi izumi, ki se dobro prodajajo, in z informacijsko tehnologijo. Sredstva za družbene vede in humanistiko pa se vse bolj krčijo. Še več, menim, da se humanistične vede vse bolj prirejajo za polje odnosov z javnostmi, torej za znanje, ki je zopet v interesu kapitala.

Ariel Salleh

"Z okoljsko problematiko se zdaj ukvarjamo že več kot štiri desetletja. Zaradi želje po nenehni rasti in razvoju postajajo okoljski problemi vedno bolj trdovratni. Ob podpori poglobljenih znanstvenih analiz jih razumemo bolj kot kdaj koli prej, vendar se še vedno nič ne spremeni. Zato so ti dogodki izrednega pomena, saj je čas za drugačen način razmišljanja." Tako je Ariel Salleh pohvalila Mednarodno poletno šolo politične ekologije, ki so jo na začetku septembra na Fakulteti za družbene vede organizirali Focus, društvo za sonaraven razvoj, Inštitut za ekologijo, Študentsko društvo Iskra in drugi partnerji. Z njo smo se pogovarjali dan po njenem predavanju v avli FDV-ja.


Bi za začetek pojasnili, kaj pravzaprav je ekofeminizem?
Osnovna ideja ekološkega feminizma se je pojavila, ko so ženske prepoznale način, kako moški upravlja in izkorišča naravo. Gospodovanje nad naravo, če želite, je povezano z načinom, kako moški upravlja in izkorišča žensko. Politika ekofeminizma se ukvarja s številnimi posledicami tega delovanja. Pri ekofeminizmu gre za spremembo paradigme oziroma za novo stopnjo feminizma, čeprav je ideja prisotna že desetletja, saj se je prvič pojavil v 70. letih. Feminizem premika v ekocentrični okvir. Torej, namesto antropocentričnega feminizma, znotraj katerega ženske hočejo v družbi čim prej doseči enak status kot moški, se ekofeminizem sprašuje, zakaj bi hotele isti kos pogače, če je pogača zastrupljena?
Torej ženske, ki se v politiki, na univerzah in drugih področjih borijo za enakovredne položaje kot moški, ne predstavljajo ekofeminizma?
Ne, to je liberalni feminizem ali feminizem enakopravnosti. Ekofeminizem je drugačen, saj poudarja, da so ženske prav zaradi tega, ker jim je v družbi skozi čas pripadel drugačen položaj kot moškim, pridobile drugačne izkušnje in razvile druge spretnosti in vrednote, ki pa jih zdaj lahko uporabijo kot kritiko sodobne družbe.
Kako sta narava in ženska izkoriščeni, katere so njune skupne točke?
Vse od stare Grčije dalje, ko je Aristotel na vrh lestvice narave postavil bogove, za njimi pa kralja – v sodobnem času so na vrhu te lestvice kapitalisti, podjetniki in politiki, sledijo jim tehnokrati, nato delavci itd. –, je politika prizorišče odnosov med naštetimi skupinami. Toda vpogled, ki ženske obravnava kot bitja, ki so bliže naravi, ekofeminizem spodbuja k vprašanju, kaj je bilo razumljeno kot narava, postavljeno zunaj družbe in obravnavano kot manjvredno. Ekofeministične ženske so se ozrle proti ženskam, ki ostajajo doma in opravljajo hišna opravila, proti kmetom, prebivalcem svetovnega juga in seveda proti otrokom, živalim, rastlinam in drugi živi naravi.

Nekatere moti povezovanje ženske in narave, kajti patriarhalni sistem, patriarhalne filozofije, patriarhalne religije, celo zakoni in ekonomske teorije, so ženske zvedli na področje narave in jih tako naredili za manjvredne. Toda to je ideološki konstrukt. Želim povedati, da so ženske, s tem, ko se je od njih pričakovalo, da sodelujejo z naravo in jo posredujejo družbi, prišle v prednost, saj so pridobile spretnosti, ki jih zdaj z lahkoto uporabimo za zaščito naravnih virov. Tu je pravzaprav paradoks: ko se znebimo ideoloških predpostavk o ženski, vstopimo v snovno resničnost, v kateri imajo ženske, tako kot kmetje ali domorodci, dejansko več sposobnosti za upravljanje naravnih procesov in nam dajejo tiste vrste znanja, ki ga trenutno potrebujemo.
Prej ste rekli, da je pogača, ki jo je spekel beli moški, strupena. Med drugim trdite, da se antikolonialisti, feministke, okoljska in delavska gibanja pravzaprav bojujejo za isto stvar. Pa se tega zavedajo?
Ne! A to je moj življenjski projekt! Svojo pot sem začela kot feministka, nato sem se zapletla v bitko proti izkopavanju urana v Avstraliji. Kmalu sem ugotovila, da gre tudi tu za feministično vprašanje, za vprašanje reprodukcije življenja na Zemlji. Nato sem poučevala sociologijo v velikem delavskem mestu, kjer sem se zbližala s problematiko delavskega razreda. Z udeležbo na svetovnem vrhu o okolju v organizaciji OZN-a sem začela spoznavati svetovni jug in težave domorodnega prebivalstva. Moj teoretski cilj je najti skupni imenovalec, ki lahko pripelje vsa ta različna družbena gibanja do skupnega dogovora. Tu vidim tudi izziv za marksizem, čeprav se zavedam, da nam je Marx dal neprecenljivo orodje za razumevanje kapitalizma, a živel je pred več kot 100 leti. A mislim, da te različne skupine, ki sem jih omenila, predstavljajo drugačen revolucionarni razred.
Če bi upočasnili izrabljanje naravnih virov in gospodarsko rast, ali se ne bojite povišane brezposelnosti in splošnega družbenega nezadovoljstva, v katerem se običajno razcvetijo skrajnodesničarska gibanja?
Seveda, to so posledice globalnega neoliberalizma oziroma svetovnega kapitalizma, ki sleherno stvar spremeni v svoj lastni vir in ugodje, pa naj gre za naravne vire ali človeške vire v delavskem smislu. Kapitalizem že zdaj povzroča množično brezposelnost in prekarnost. Poglejte samo zavajajoče statistike, ki pravijo, da imamo letos več zaposlitev. Nato pa se izkaže, da gre za zaposlitve za polovični delovni čas, samozaposlenost itd.

V Slovenijo ste prišli kot predavateljica na Šoli politične ekologije na ljubljanski fakulteti za družbene vede. Koliko je ekologija že vključena v politiko?
Vsaka dobra politika mora biti ekološka. Institut politične ekologije je absolutno nujen, je transdisciplinaren in prinaša najboljše iz drugih področij znanosti ter jih med seboj povezuje. Vedno poudarjam, da moramo znova opredeliti vse znanstvene discipline, dejavnosti in celoten vrednostni sistem znotraj ekološkega okvira. Ta postavlja preživetje in zdravje žive narave na prvo mesto, šele ko poskrbimo za to, lahko ustvarjamo družbo znotraj gmotnega ogrodja. A žal evropocentrična pot ni takšna.

Da, zdi se, da smo še precej daleč od tega.
Problem je vsa ta razdrobljenost, ki smo ji priča v okoljski politiki. Ministrstva delijo okoljske probleme v ločene enote in zanje oblikujejo različne ukrepe. Tako delujejo čisto v nasprotju s celovito in vključujočo naravo ekoloških procesov ... Zato je pred nami še dolga pot.
Politika pri varovanju okolja ubira kapitalistične rešitve. Poglejte samo problem podnebnih sprememb in sistem trgovanja z izpusti ogljikovega dioksida. Na vidiku so le spremembe, ki so dovolj gospodarske in na koncu prinesejo dobiček. A sam pojem ekonomije, ekonomski parametri kot taki, se preprosto ne morejo srečati z resnostjo ekologije. Gre za uporabo napačnega orodja.
Zato imamo vsaj v Sloveniji občutek, da politike, ki je v korist okolju, ne vodi državna politika, ampak nevladne organizacije.
Že, toda nevladne organizacije so interesne skupine za posamezna področja, kar pa gre zopet v korist kapitalizmu. Prav tako mu gredo na roke identitetne politike: ločena politika za feministke, ločena politika za temnopolte, ločena politika za domorodno prebivalstvo itd. Gre za načelo Deli in vladaj.
Privlači me možnost, da bi družbene razlike, ki so se vzpostavile skozi zgodovino, pustili ob strani in se združili skupaj v proces dela za sobivanje človeka in narave. Družbene razlike niso pomembne. Delavci, ki reproducirajo naravne procese, pa naj gre za matere z otroki ali ekološke kmetovalce, to že počnejo! Pravzaprav je treba le odpreti oči in prepoznati te neprecenljive spretnosti kot ključne za naš čas.

Tudi univerze so vse bolj podrejene korporativnim zahtevam, država pa izgublja svojo tradicionalno vlogo pri spodbujanju izobraževanja. Znanstvene discipline, ki dobijo največ sredstev, so povezane s trgovino, z znanstvenimi izumi, ki se dobro prodajajo, in z informacijsko tehnologijo. Sredstva za družbene vede in humanistiko pa se vse bolj krčijo. Še več, menim, da se humanistične vede vse bolj prirejajo za polje odnosov z javnostmi, torej za znanje, ki je zopet v interesu kapitala.

Ariel Salleh