Še danes se nobena evropska država ne more pohvaliti s pristankom na tleh Marsa. Celina, ki je nekoč igrala poglavitno vlogo pri raziskovanju Zemlje, je s tega vidika v precejšnjem zaostanku pred drugimi vesoljskimi velesilami. Na otoškem predelu, nekdanji kolonialni velesili Veliki Britaniji, so se še pred začetkom novega tisočletja ocenili, da je treba obnoviti pionirski duh.

V spomin na bolj bleščeče znanstvene čase so obudili podobo ladje Beagle, na kateri je Charles Darwin opravil znamenita popotovanja po svetovnih morjih in nato napisal prelomna dela o evoluciji. Kabala sodobnih britanskih znanstvenikov je na pragu drugega tisočletja spočela projekt Beagle 2. Ta ne bi rezal morskih valov, temveč Marsovo atmosfero na poti do rdečih tal, kjer bi iskal sledove morebitnega življenja.
Bil je čas relativne praznine. Slavna Nasina roverja Spirit in Opportunity sta bila še v ameriških delavnicah, zadnji takšen projekt pa se je zgodil leta 1999. Mars Polar Lander ter Deep Space 2 sta se neslavno raztreščila na rjastem prahu (Mars je rdeč zaradi železovega oksida). Takrat se je tudi precej bolj računalo na možnost obstoječega življenja na Marsu kot danes. Britanci so v znanstveni del odprave Beagle 2 polagali precejšnje upe.

Večina bralcev najbrž še ni slišala za Vesoljsko agencijo Združenega kraljestva. Ne spada med največje na svetu in tudi ne najbolj finančno podprte, vsaj ne dovolj za tovrstne odprave na Mars. Znanstvena ekipa, večinoma sestavljena iz kadrov univerze v Leicesterju, je od države prejela le 22 milijonov britanskih funtov, preostanek je morala izbrskati pri zasebnem sektorju.
In ga je, po zaslugi premišljene in obširne javne kampanje, ki je vključevala močno prisotnost na medmrežju ter zvezde sveta zabave, kot sta britpop ansambel Blur in umetnik Damien Hirst. Prvi so sestavili posebno melodijo, zaporedje devetih tonov, ki naj bi jih Beagle 2 v radijski obliki takoj po pristanku poslal proti Zemlji. S tem bi dosegel dve stvari: signaliziral bi, da je varno pristal in da deluje; obenem pa bi to bilo prvo umetniško delo, poslano z Marsa na Zemljo. Drugi umetnik, Hirst, je sestavil barvno podobo, s pomočjo katere bi nato robot in situ umeril barvne filtre na kamerah. Vsi skupaj so dvignili dovolj prahu, da sta javnost in zasebni sektor primaknila še nadaljnih 44 milijonov funtov in pomagala zapreti financiranje novodobnega Beagla.

Seveda odprava na Mars stane veliko več kot 66 milijonov funtov. Roko je ponudila Evropska vesoljska agencija, ki je Beagle 2 vključila v dostavno misijo satelita Mars Express. Tako je 2. junija 2003 ruska raketa Sojuz na šestmesečno potovanje prek 400 milijonov kilometrov praznine ponesla obe napravi.
Še 19. decembra 2003 je šlo še vse kot po maslu. Pristajalni modul se je ločil od vesoljskega plovila ter se napotil na petdnevno potovanje proti površju, satelit Mars Express pa se je dan zatem uspešno utiril v orbito, kjer kroži in služi še danes.
Na božič, 25. decembra, se je v neposrednem prenosu na TV in medmrežju zbrala svetovna javnost in pričakovala izide. Beagle 2 je v redko atmosfero udaril pri hitrosti 20.000 kilometrov na uro. Zaviral je s pomočjo padal, 200 metrov nad površjem pa je še napihnil zaščitne blazine.

Na božič zgodaj zjutraj pa je javnost zaman čakala na melodijo Blurov. Začela se je tišina, ki traja že 12 let. Britanci so še večkrat neuspešno poskušali vzpostaviti stik z izgubljenim robotom. Naposled so januarja priznali, da sta bila ves pomp in trdo delo zaman.
Ker je celotna naprava velika le dva metra, jo je s kamerami izjemno težko opaziti. Sateliti okoli Marsa so večkrat prečesali načrtovano pristajalno področje, a brez uspeha in z enim lažnim alarmom leta 2005.

Mark Sims z Univerze v Leicesterju, eden izmed vodilnih na misiji, je dolga leta zatem takole izrazil svoje razočaranje: "Vsak, čisto vsak božič od leta 2003 naprej sem se spraševal, kaj se je zgodilo Beaglu 2. Tisti božič mi je - pa tudi vsem drugim, ki so trdo delali pri odpravi - pokvarilo razočaranje. Tišina z Marsa. Če sem iskren, sem že popolnoma izgubil upanje, da bomo kdaj koli izvedeli, kaj je šlo narobe in kaj se je zgodilo z nesrečno sondo."

Beagle 2 so naposled našli
Božič leta 2015 bo Simsa obletalo manj vprašajev. Sondo Beagle 2 je na Marsovih tleh našel Nasin Mars Reconnaissance Orbiter. Še več, na posnetkih visokoločljivostne kamere HiRISE niso pričakovane razbitine, temveč skoraj popolna naprava, ki je očitno preživela trk 25. decembra 2003.
Kot je razvidno iz posnetkov, je Beagle 2 svoj večni počitek našel pet kilometrov od ciljne pristajalne točke, a še vedno znotraj predvidenega območja, imenovanega Isidis Planitia v bližini ekvatorja. Deloma je že odprl in razvil panele s sončnimi celicami - a ne vseh. Kaj je ustavilo preostale, ni znano. Kljub temu je Sims za britansko vesoljsko agencijo izrazil "izjemno zadovoljstvo", hkrati pa obžalovanje, da je nekdanji vodja projekta Colin Pillinger umrl le nekaj mesecev predtem, ne da bi slišal dobro novico.

"Lahko si samo predstavljam, kakšno zadoščenje doživlja nekdanja ekipa za Beagle 2," je povedal Nasin znanstvenik Richard Zurek. Ta je držal niti za že omenjenim Polar Landerjem, ki ga po spodletelem pristanku tudi še vedno niso našli. Mars Reconaissance Orbiter je s svojo najmočnejšo kamero ob planetu še vedno na delu ter je med drugim našel slavna pristajalnika Vikinga, ki sta v 70' letih prva uspešno opravila nalogo na površju.
"Vedno nas je kljuvala neprestana, tečna zaskrbljenost, zakaj je naše delo šlo po zlu," pa je dejal Rudolf Schmidt, nekdanji prvi mož misije Mars Express pri Evropski vesoljski agenciji. "Že dejstvo, da zdaj vemo, da se je sonda delujoča prebila vse do tal, je zelo dobro in pomirjujoče," je dodal. V Londonu že načrtujejo: čez desetletja, ko bodo človeške odprave na Mars realnost, bo potreben le en astronavt z USB-ključkom, in vsi pridobljeni podatki bodo na voljo.

Vprašanja ostajajo
A če je ob pristanku še sonda delovala, zakaj ni poslala signala proti čakajoči gruči na Zemlji? Ker se sodeč po fotografijah vse fotovoltaične plošče niso odprle, so tiste obstale očitno blokirale komunikacijsko anteno in njen signal. "Kot bi na tla treščil konzervo fižola ter jo, zmaličeno, poskušal odpreti. Ni ravno lahko," je Sims povedal za The Telegraph. V časopisu so tudi špekulirali, da bi lahko odpovedal motor, odgovoren za premik panelov, ali pa je bil pristanek kljub zračnim vrečam presilen in je predrugačil strukturo sonde.
Pesmi Blurov, ki naj bi jo antena poslala nazaj, tako še do danes ni slišati nikjer. Vsaj prvih devet not naj bi se ujemalo z začetkom tegale posnetka.

Glasba iz vesolja
Seveda to ni prva glasba, ki je v zapisani obliki končala zunaj meja atmosfere domačega planeta. Širše je znano, da Voyagerja vsebujeta pozlačeni gramofonski plošči z deli Ludwiga van Beethovna, Johanna Sebastiana Bacha in Chucka Berryja. Manj pa je znano, da je Nasa leta 2012 prek roverja Curiosity proti Zemlji prek radijskih valov poslala single izvajalca will.i.ama, Reach for the Stars.

Evropska vesoljska agencija kani koristno uporabiti naučeno lekcijo na novem roverju ExoMars, ki naj bi na Marsu pristal leta 2019.

Sveži posnetki s stare odprave na Titan
Najdba Beagla 2 pa ni edini odmev preteklosti, ki je postal aktualen te dni. Esa in Nasa proslavljata 10. obletnico prvega pristanka na trdnih tleh v zunanjem delu Osončja. Natančneje, januarja 2005 je na Saturnovi luni Titan pristala Esina sonda Huygens, do tja pa jo je ponesel Nasin orbiter Cassini, ki še zdaj kroži po Saturnovem sistemu. Kot po naključju je rock glasba končala tudi na Huygensu, ki je pesmi dveh francoskih rokerjev na zgoščenki ponesla prav na površje te nenavadne lune.

Agenciji sta se ob tej priložnosti zakopali v arhive ter v ozaljšani različici izdale nekaj najboljših posnetkov sonde Huygens na poti proti tlom, predelanih v videoposnetek. Več na dnu članka.
Video 1: Nasina ponazoritev najdbe Beagla 2 (v angleškem jeziku)

Video 2: Potovanje na Titan (v angleškem jeziku), Nasa in Esa