Slovenija
()

Poudarki

  • "Komunisti so izkoristili odsotnost predvojnih strank"
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 2.9 od 88 glasov Ocenite to novico!
Bojan Godeša
Zgodovinar Bojan Godeša je zaposlen na Inštitutu za novejšo zgodovino (INZ). Foto: MMC RTV SLO/Aleš Žužek
Vidmarjeva hiša
26. aprila 1941 so se v vili književnika Josipa Vidmarja v Rožni dolini sestale skupine, ki so že pred okupacijo sodelovale v Društvu prijateljev Sovjetske zveze. KPS so predstavljali Boris Kidrič, Aleš Bebler in Boris Ziherl, krščanske socialiste Tone Fajfar, Sokole Josip Rus, kulturne delavce pa Josip Vidmar, France Šturm in Ferdo Kozak. V spomin na ta dogodek je 27. aprila dan upora proti okupatorju (prej dan OF). Foto: RTV Slo
       Komunisti so predvsem izkoristili odsotnost predvojnih legalnih političnih strank pri organiziranju aktivnega odpora proti okupatorju na začetku okupacije in tako že jeseni 1941 kar naenkrat postali množičen politični dejavnik. Ta preskok iz maloštevilne ilegalne stranke v množično odporniško gibanje, organizirano v OF, je predstavljal pomemben korak k njeni uveljavitvi.       
Edvard Kocbek
Krščanski socialisti, katerih vpliven član je bil Edvard Kocbek, so bili ena od ustanovnih skupin OF. Z Dolomitsko izjavo so krščanski socialisti formalno priznali vodilno vlogo KPS in se odpovedali svoji posebni organiziranosti. Vsi krščanski socialisti se z izjavo niso strinjali. Zaradi nje je Janez Marn – Črtomir Mrak kot poveljnik 1. bataljona Mirnskega partizanskega odreda s celo enoto prestopil na protirevolucionarno stran.
Letak OF
V slovenski družbi obstajata nasprotujoči si interpretaciji pomena OF. Za en del je OF pozitiven, drugi imajo bolj negativno mnenje o tej organizaciji - po mnenju evroposlanca in nekdanjega premiera Lojzeta Peterleta je bila Osvobodilna fronta instrumentalizirana od začetka za revolucionaren prevzem oblasti. Foto: www.gore-ljudje.net

Dodaj v

Godeša: OF je ob koncu vojne predstavljal večino Slovencev

MMC-je v intervju z zgodovinarjem Bojanom Godešo
26. april 2011 ob 06:06
Ljubljana - MMC RTV SLO

Na ustanovnem sestanku 26. aprila 1941 so najprej govorili o Osvobodilni fronti in šele potem se je v nekem dokumentu pojavil izraz Protiimperialistična fronta, je v pogovoru za MMC dejal Godeša.

Ob prazniku dneva upora proti okupatorju, nekdanjem dnevu Osvobodilne fronte, ki ga praznujemo 27. aprila, smo se o zgodovini Osvobodilne fronte (OF) pogovarjali z zgodovinarjem Bojanom Godešo z Inštituta za novejšo zgodovino.

Je Osvobodilna fronta (OF) med drugo svetovno vojno predstavljala večinski del slovenskega naroda ali ne?

Natančne empirične raziskave o tem (še) nimamo. Vsekakor pa lahko rečemo, da se je med okupacijo dogodil prelom, ko se je OF, ki jo je vodila predvojno po številu minorna stranka Komunistična partija Slovenija (KPS), uspelo množično zasidrati med prebivalstvom. V tem pogledu je bil največji poraženec katoliški tabor, ki je pred vojno obvladoval pretežni del slovenske družbe vse od začetkov ustanovitve modernih političnih strank konec 19. stoletja.

Moj vtis je, da je, generalno gledano, ob koncu vojne OF, čeprav so bili morda v posameznih manjših okoljih še močni tudi privrženci predvojne vladajoče politike, vendarle predstavljala večinski del prebivalstva. Zlasti bi tu izpostavil zelo veliko podporo, ki jo je odporniška organizacija med vojno imela pri slovenskih intelektualcih.

Pojavljajo se trditev, da je bila Osvobodilna fronta v bistvu nadaljevanje leta 1940 ustanovljenega Društva prijateljev Sovjetske zveze, v katerem so poleg komunistov sodelovali tudi krščanski socialisti, del Sokola in del kulturnikov. Se strinjate s tem?

Imam malce drugačen pogled. Ne zanikam tudi pomena Društva prijateljev Sovjetske zveze pri organiziranju OF, vendar se je treba zavedati, da so za nastanek OF najpomembnejši sklepi na 5. državni konferenci v Zagrebu jeseni 1940, da naj se komunisti začnejo povezovati z opozicijskimi skupinami meščanskih strank.

Tako so slovenski komunisti najprej navezali stike s krščanskimi socialisti (konkretno s Tonetom Fajfarjem) in nato še predstavnikom Sokolov Jožetom Rusom. Tu gre iskati jedro bodoče OF, ki se je nato kontinuirano razvijala. Sam razvoj OF pa je bil postopen, ne gre za enkraten dogodek, in je trajal od sprejetja sklepov jeseni 1940 pa do sprejetja temeljnih točk OF jeseni 1941, ko je končan proces njenega nastajanja.

OF se je najprej imenovala Protiimperalistična fronta, po napadu na SZ pa se je preimenovala v OF. Očitki so, da že samo ime Protiimperialistična fronta nakazuje, da ost organizacije najprej ni bila usmerjena zoper Hitlerjevo Nemčijo, ki je bila takrat v zavezništvu s Stalinovo Sovjetsko zvezo (SZ), ampak proti "imperialističnima" Veliki Britaniji in Franciji. Kaj menite vi?

Že na začetku je treba stvari malce popraviti. Zadnje raziskave, ki sem jih opravil, kažejo, da so na ustanovnem sestanku, tako namreč priča letak Centralnega komiteja (CK) KPS s konca aprila 1941, najprej govorili o Osvobodilni fronti Slovenskega naroda in šele naknadno se je pojavlja v nekem dokumentu izraz Protiimperialistična fronta (PIF).

Moja razlaga je, da so nekateri vodilni (morda Edvard Kardelj) s tem skušali uskladiti naravo organizacije s trenutnimi mednarodnimi razmerami, ki jih je še zmeraj obvladoval pakt Hitler –Stalin. Kljub veljavnosti tega pakta pa je bila vsaj od omenjene konference jeseni 1940 KPS oz. KPJ odločno protiosno usmerjena.

Tako lahko rečemo, da je bila organizacija vse od ustanovnega sestanka protiokupatorsko tj. protiosno usmerjena, a hkrati pa tudi še proti Britancem. To je treba poudariti. To se spremeni šele po napadu nacistične Nemčije na SZ, ko odpade protiangleška ost in se organizacija ponovno preimenuje v OF ter pozove na oboroženi odpor proti okupatorju.

Kaj menite o očitkih, da so komunisti izrabili boj proti okupatorju za revolucijo oz. revolucionarni prevzem oblasti?

Komunisti so predvsem izkoristili odsotnost predvojnih legalnih političnih strank pri organiziranju aktivnega odpora proti okupatorju na začetku okupacije in tako že jeseni 1941 kar naenkrat postali množičen politični dejavnik.

Ta preskok iz maloštevilne ilegalne stranke v množično odporniško gibanje, organizirano v OF, je predstavljal pomemben korak k njeni uveljavitvi. Tudi sicer je bila strateška iniciativa med drugo svetovne vojne vseskozi na strani OF, čeprav se je strategija, s katero je OF uspel prevzem oblasti, razvijala šele postopoma.

Da ji je ta korak, ki je bil v končni fazi cilj vseh komunističnih partij, uspel, je po eni strani zasluga spretnosti vodstva KPS oz. KPJ s svojo sposobnostjo prilagajanja konkretnemu položaju, po drugi pa strateških napak njenih nasprotnikov.

Vse to je privedlo do specifičnega razvoja, ki ga na začetku nihče ni predvidel, in čeprav je povojna oblast nedvomno začela uvajati spremembe, ki so pretrgale kontinuiteto s predvojno družbo, pa vendar z mednarodnopravnega vidika zavezniške protihitlerjevske koalicije prevzem oblasti s sporazumoma leta 1944 med Josipom Brozom - Titom in Ivanom Šubašićem ni bil izpeljan na revolucionaren način.

Zakaj je OF prepovedala vsak boj proti okupatorju zunaj OF? V zvezi s tem se pojavljajo očitki, da je partija s tem poskušala monopolizirati odpor proti okupatorju.

Pri tem vprašanju se moramo najprej vrniti na začetek okupacije, na april 1941, ko je bil ustanovljen Narodni svet (NS) za Slovenijo, v katerega so pristop KPS predstavniki strank, združenih v NS, zavrnili z utemeljitvijo, da komunisti niso legalna stranka. Po tej izkušnji so se začeli komunisti samostojno organizirati.

Da pa pozneje v nastajajočo odporniško organizacijo niso vabili vodstev najpomembnejših predvojnih strank (zlasti SLS), pa je glede na njihovo tedanjo sodelovanje s fašističnimi okupacijskimi oblastmi (zunanji izraz je bilo sodelovanje v konzulti) nekako logično, čeprav pri tem ni za izključiti tudi povsem načelnih pomislekov KPS do vodstev predvojnih strank.

Vabili pa so komunisti v OF poleti 1941 tudi še nekatere druge skupine (Andrej Gosar, Jakob Šolar, liberalec Bajič) , ki pa se iz različnih razlogov niso želele priključiti odporniški organizaciji pod vodstvom KPS. V tem času, to je poleti 1941, se je začel organizirati in povezovati tudi nasprotni tabor, ki pa - vsaj, kar se katoliškega pola tiče - ne le, da ni bil pripravljen sodelovati s KPS, temveč komunistom tudi ni priznaval niti legitimnosti v boju proti okupatorju.

V takem kontekstu je prišlo do odločitve OF, da je vsak boj proti okupatorju zunaj njenega okvir škodljiv za narodove interese. Do dejanske uresničitve tega odloka pa je nato prišlo šele na prelomu 1941/1942, zlasti po vesteh o sporu med Titom in Dražem Mihailovićem v Srbiji.

Kmalu zatem pa je tudi Miha Krek iz Londona sporočal, da naj razglasijo vsa gibanja, ki ne priznavajo Jugoslavije (in kar se je seveda nanašalo na OF), za izdajalska. Skratka, oba pola sta se začela organizirati vsak po svoje, eden mimo drugega. V začetku sta bila še bolj tekmovalno razpoložena, nato pa se je med njima začelo tudi zaostrovanje.

Zakaj je prišlo do tako tesnega sodelovanje med komunisti in krščanskimi socialisti (Fajfarjev krščanskosocialistični sindikat Jugoslovanska strokovna zveza /JSZ/ in Kocbekov krog), ne pa tudi s socialisti oz. socialdemokrati (Socialistično stranko Jugoslavije)? Zakaj socialdemokrati, torej stranka, katere ideološki temelj je bil prav tako marksizem, niso sodelovali v OF, ampak v Slovenski zavezi skupaj s SLS in z liberalci JNS-a?

Podobno kot liberalci so bili tudi socialisti razbiti na več manjših skupin in med njimi ni bilo enotnosti, pa tudi ne enotnega mnenja, kako delovati ob okupaciji. Socialistična stranka Jugoslavije (SSJ) resda kot stranka ni sodelovala v OF. Bil pa je v glavnem odboru Delovske enotnosti in v vrhovnem plenumu OF Franc Svetek, in sicer kot zastopnik socialističnih sindikatov v OF.

Pri tem je zanimivo, da je kljub temu ostajal odločen protikomunist in tega niti ni skrival. V OF je bil aktiven tudi socialist Rudolf Golouh. Ob aprilskem zlomu je bil v Narodnem svetu Josip Petejan v imenu SSJ. V Slovenski zavezi se pojavlja ime Celestina Jelenca kot zastopnika socialistov oz. marksistične skupine, kot so jih imenovali v zavezi.

Koga naj bi v Slovenski zavezi zastopal Jelenc, ni najbolj jasno - ali celotno stranko ali pa le skupino svojih somišljenikov. Dejstvo je, da so bili socialisti v obeh nasprotnih taborih zgolj marginalna skupina.

Pri branju Delavske politike, glasila socialistov oz. socialdemokratov, je zaznati zelo ostro protisovjetsko in protikomunistično ost, v nasprotju s krščanskimi socialisti. Ali ni protislovje, da so krščanski socialisti kot kristjani lahko ideološko bolje sodelovali z marksističnimi komunisti kot marksisti (revolucionarno usmerjeni komunisti in socialdemokrati) med seboj?

Marksisti so bili sprti med seboj že vse od 20. let prejšnjega stoletja, ko so socialdemokrati pod vplivom Eduarda Bernsteina opustili revolucionarno stališče. Od tu so šla pota narazen. Vemo za obtožbe komunistov, da so socialisti oz. socialdemokrati socialfašisti. Bili so si zelo različni.

V konkretnem slovenskem primeru ne gre tudi pozabiti, da so pri nacionalnem vprašanju socialisti oz. socialdemokrati podobno kot liberalci stali na stališču enotnega jugoslovanskega naroda, skratka, so bili unitarno in centralistično usmerjeni, medtem ko so komunisti in zlasti krščanski socialisti, ki so se pridružili komunistom, imeli tudi pri nacionalnem vprašanju enako stališče, saj so stali na suverenosti slovenskega naroda. Tudi v odnosu do Sovjetske zveze so bili krščanski socialisti naklonjeni do povezovanja s komunisti.

Občutek je, kljub Dolomitski izjavi iz februarja 1943, v katero naj bi bili prisiljeni krščanski socialisti, da so se krščanski socialisti (če odštejemo Janeza Marna - Črtomira Mraka, ki se je po Dolomitski izjavi usmeril proti OF) skorajda po nekakšni "evolutivni", mirni poti utopili oz. izginili v KP. Takšen primer je, denimo, Janez Stanovnik, pa Tone Fajfar, delno tudi Edvard Kocbek, kljub njegovemu poznejšemu oporečništvu. Zakaj? Ali ni presenetljivo, da so kristjani prestopali v komunistično partijo, ki je ideološko temeljila na ateizmu in dialektičnem materializmu?

Mislim, da so bile razmere specifične in bolj kompleksne, kakor bi lahko sklepali po tem, kar se je zgodilo po Dolomitski izjavi. Dolomitska izjava prekine dotedanji razvoj. Od poletja 1942 krščanski socialisti namreč zelo razvijajo svojo skupinsko identiteto in postajajo na nek način stranka, čeprav formalno to niso hoteli postati.

To so tudi opazili komunisti. Ne vemo, kaj bi se zgodilo, če ne bi prišlo do Dolomitske izjave, ki nasilno preseka to pot v razvoju krščanskih socialistov. Ali bi se res tako zlili v eno skupino? To je težko predvideti. Je pa res, da razvoj pred Dolomitsko izjavo ni šel v smeri popolnega zlitja.

Mnogi se pri interpretaciji narodnoosvobodilnega gibanja zavzemajo za ločitev med bojem proti okupatorjem in revolucionarnim bojem za oblast. Je to sploh mogoče, ju je sploh mogoče ločiti? Nista bila v narodnoosvobodilnem gibanju boj proti okupatorju in težnja po revoluciji prepleteni?

Mislim, da je prišlo do nekega prepletanja. Čisto mehansko, shematično se boja proti okupatorju in težnje po revoluciji ne da ločiti in tudi ne vidim smisla, da bi to ločevali.

Aleš Žužek
Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Kazalo