Hrvaški migi prihodnje leto ne bodo več uporabni, zato bo morala Hrvaška, če želi še naprej vojno letalstvo obdržati na isti ravni, kupiti nove. Pri tem išče partnerja, a za Slovenijo to ne bi bilo ravno poceni, ugotavlja Kopač. Foto: EPA
Hrvaški migi prihodnje leto ne bodo več uporabni, zato bo morala Hrvaška, če želi še naprej vojno letalstvo obdržati na isti ravni, kupiti nove. Pri tem išče partnerja, a za Slovenijo to ne bi bilo ravno poceni, ugotavlja Kopač. Foto: EPA

Trenutno Hrvaška sploh ne razpolaga z zmogljivostmi, ki bi v prihodnje omogočale varovanje slovenskega zračnega prostora. Pravzaprav kmalu ne bo imela niti zmogljivosti za varovanje svojega. Sodelovanje med državama bi torej temeljilo na naši neposredni ali posredni pomoči pri nakupu bojnih letal.

Erik Kopač

Vsi hrvaški migi zaradi iztrošenosti prihodnje leto ne bodo več uporabni, zato sta edini realni možnosti sodelovanja na tem področju sodelovanje pri nakupu novih bojnih letal oz. najem že kupljenih novih letal pri Hrvatih. V prvem primeru bi to pomenilo participacijo z relativno visokim zneskom pri nakupu (vsaj 100 milijonov ameriških dolarjev), v drugem pa plačilo ur najema, ki pa /.../ ne bi bilo poceni.

O možnostih sodelovanja
Borut Pahor, Jadranka Kosor
Idejo o skupnem nadzoru nad zračnim prostorom je Jadranka Kosor v soboto na srečanju v Lovranu pri Opatiji predstavila Borutu Pahorju. Dejala je, da bi tako sodelovanje obema državama znižalo stroške, a vsaj v primeru Slovenije to ne drži. Foto: Reuters

Asistent na katedri za obramboslovje Fakultete za družbene vede v Ljubljani je poudaril, da je pobuda prišla s hrvaške strani verjetno tudi zato, ker hrvaški migi prihodnje leto zaradi iztrošenosti ne bodo več uporabni in ker si sosednja država kljub vsemu želi obdržati zmogljivosti vojnega letalstva, čeprav za to nima sredstev.

Za Slovenijo, je prepričan Kopač, bi se stroški zagotovo povečali, saj bi morali kriti ne samo del stroškov nakupa letal in oborožitve, ampak tudi del stroškov njihove uporabne dobe.


Zakaj se država odloči, da preda nekomu svoj zračni prostor v varovanje, kaj vpliva na to? Koliko državam v Natu zračni prostor varujejo tuje države?
Na to vpliva predvsem dejstvo, ali je država v okviru svojih (finančnih in materialnih) zmožnosti sposobna imeti in vzdrževati svoja bojna letala. Pri tem so zaradi izredno visokih cen in stroškov vzdrževanja tovrstnih oborožitvenih sistemov (poleg samih letal tudi njihova oborožitev) v še posebej nezavidljivem položaju manjše "novonastale" države, ki praviloma za obrambo namenjajo absolutno manjša finančna sredstva in nimajo takšnih zmogljivosti iz preteklosti. Zato tudi ni čudno, da za svoj "air policing" znotraj Nata uporabljajo "tuje" zmogljivosti poleg Luksemburga in Islandije še vse Baltske države (Litva, Latvija in Estonija) ter seveda Slovenija.

Zakaj se je nenadoma pojavila ideja o sodelovanju s Hrvaško, če pa pristojni zagotavljajo, da sodelovanje z Italijo poteka zadovoljivo? Zakaj bi bili Hrvati primernejši od Italijanov? Kaj se skriva v ozadju teh idej, kakšni strateški interesi?
Najprej je treba poudariti, da je pobuda prišla s hrvaške strani. Hrvaška namreč kljub omejenim finančnim zmožnostim (njihov obrambni proračun je v absolutnem znesku le za dobrih 30 odstotkov večji od slovenskega) poskuša zadržati zmogljivosti vojnega letalstva. Ker tega trenutno sama ni sposobna zagotoviti (samo nakup 12 bojnih letal bi stal od 800 do 1.500 milijonov ameriških dolarjev, odvisno od starosti, tehnološke razvitosti, opremljenosti in oborožitve letal) poskuša k temu pritegniti še druge države. Sosednja Slovenija, ki je tako kot Hrvaška članica Nata in sama nima omenjenih zmogljivosti, je tako zanjo prvi logičen potencialen partner.

Ali je skupno slovensko-hrvaško varovanje zračnega prostora sploh izvedljivo?
Trenutno ne, saj tako Hrvaška kot Slovenija za to nimata zmogljivosti. Izvedljivo je torej le z velikim finančnim vložkom obeh držav. Pri tem pa se na eni strani poraja vprašanje, ali je Slovenija, ki v svojih razvojnih dokumentih zagotavljanju lastnih tovrstnih zmogljivosti ne daje velikega poudarka, sploh zainteresirana za večje finančne vložke na tem področju. Po drugi strani pa, ali je Hrvaška v trenutnih razmerah sploh sposobna prevzeti tolikšno finančno breme na svoja pleča.

Ali bi to povečalo ali zmanjšalo stroške Slovenije?
Zagotovo povečalo! Slovenija bi v tem primeru krila del stroškov nakupa letal in oborožitve kot tudi del stroškov njihovega življenjskega cikla (usposabljanja, vzdrževanja, operativnega delovanja …). Ker gre pri bojnih letalih za tehnološko najkompleksnejše sisteme, zneski ne bi bili majhni. Za primer naj navedem, da naj bi najem 14 gripnov za 10 let Češko stal 1,1 milijarde USD oz. na leto okrog osem milijonov USD na letalo.

Hrvaški mediji so poročali, da Slovenija Italiji za varovanje vsako leto plača 40 milijonov evrov, a je Mors to zanikal. Vaš komentar?
Slovenija Italiji za varovanje zračnega prostora letno neposredno ne plača ničesar. Je pa res, da se praviloma Natove operacije "air policinga" (italijansko patruljiranje po našem zračnem prostoru šteje mednje) vsaj delno financirajo iz Natovega vojaškega proračuna (iz njega se polega tovrstnih operacij delno financirajo tudi vse druge Natove operacije, vključno s KAFOR-jem in ISAF-om ter vsa Natova vojaška poveljstva), v katerega Slovenija letno prispeva manj kot dva milijona USD. K temu pa je treba dodati še, da bi bil ta znesek za Slovenijo enak, tudi če ne bi koristila možnost "tujega" "air policinga".

Veliko se govori o različnih oblikah sodelovanja (od sodelovanja pri obnovi hrvaških migov do skupnega nakupa eskadrilje ...). Katera rešitev bi bila za Slovenijo najugodnejša? Denarja za nakup vojaških letal namreč nimamo.
Vsi hrvaški migi zaradi iztrošenosti prihodnje leto ne bodo več uporabni, zato sta edini realni možnosti sodelovanja na tem področju sodelovanje pri nakupu novih bojnih letal oz. najem že kupljenih novih letal pri Hrvatih. V prvem primeru bi to pomenilo participacijo z relativno visokim zneskom pri nakupu (vsaj 100 milijonov ameriških dolarjev), v drugem pa plačilo ur najema, ki pa zaradi nakupa novih letal in posledične potrebe Hrvaške, da s tem pokrije vsaj del strokov nakupa, ne bi bilo poceni. Glede na varnostne potrebe Slovenije in razvojne načrte Slovenske vojske je tako trenutna oblika varovanja zračnega prostora daleč najugodnejša.

Ali se glede na dogovor Slovenije z Natom, da bo zračni prostor varovala Italija, sploh lahko odločimo za sodelovanje s Hrvaško oziroma kako bi ti postopki potekali? Bi Slovenija počakala na iztek zdajšnjega sporazuma z Italijo, kar se bo zgodilo prihodnje leto?
Opozoriti je treba, da si Slovenija zagotavlja zaščito zračnega prostora v okviru Nata. To je torej Natova operacija, ki bi jo lahko pod istimi pogoji, kot jo zdaj opravlja Italija, v prihodnje ob soglasju Slovenije opravljala tudi katera koli druga zainteresirana država članica Nata. Če bi torej Hrvaška ponudila boljše ali vsaj enake pogoje za nadzor našega zračnega prostora (novejša bojna letala, podoben način kritja stroškov kot do zdaj ...), bi po poteku sporazuma z Italijo lahko hipotetično to vlogo prevzela tudi ona.

Najbrž je za to, da bi Hrvaška prevzela vlogo Italije pri varovanju slovenskega zračnega prostora, prva preslabo opremljena?
Kot sem že dejal, trenutno Hrvaška sploh ne razpolaga z zmogljivostmi, ki bi v prihodnje omogočala varovanje slovenskega zračnega prostora. Pravzaprav kmalu ne bo imela niti zmogljivosti za varovanje svojega. Sodelovanje med državama bi torej temeljilo na naši neposredni ali posredni pomoči pri nakupu bojnih letal, ki pa bi jih v primerjavi z zdajšnjim sodelovanjem z Natom za usposabljanje in delovanje koristili tudi naši piloti, česar pa nadaljnji razvoj naše vojske ne predvideva.

Najverjetneje je edina mogoča oblika sodelovanja med Slovenijo in Hrvaško izmenjava radarske slike, kar pa je med članicami Nata precej običajno?
Hrvaška ima vzpostavljen zelo zmogljiv sistem radarjev, ki sega krepko čez njene meje, zato bi bilo sodelovanje na tem področju mogoče. Vendar pa je hkrati treba opozoriti, da ima tudi Slovenija podoben sistem radarjev, ki naj bi se v prihodnje še nadgrajeval, zato je interes za sodelovanje na tem področju vprašljiv.

Kako prepuščanje varovanja slovenskega zračnega prostora vpliva na razvoj slovenskega zračnega letalstva in slovenske vojaške pilote? Kaj to pomeni za letališče v Cerkljah?
Slovenska država se je, zavedajoč se finančnih omejitev, v svojih strateških dokumentih (nekateri so v procesu sprejemanja prav zdaj) na račun krepitve potrebnejših zračno transportnih in delno helikoptersko bojnih zmogljivosti odrekla razvoju bojnega letalstva. To torej ne pomeni konca slovenskega zračnega letalstva, ampak le njegovo specializacijo oz., če želite, racionalizacijo na tista področja, ki si jih lahko privoščimo. Za samo letališče v Cerkljah to nima nikakršnih posledic, saj se je to dejstvo upoštevalo že pri načrtovanju njegove posodobitve. Poleg tega pa se letališče posodablja kot del Natove infrastrukture, kar posledično pomeni, da je v osnovi namenjeno ne samo našim, ampak tudi vsem Natovim zračnim zmogljivostim.

Trenutno Hrvaška sploh ne razpolaga z zmogljivostmi, ki bi v prihodnje omogočale varovanje slovenskega zračnega prostora. Pravzaprav kmalu ne bo imela niti zmogljivosti za varovanje svojega. Sodelovanje med državama bi torej temeljilo na naši neposredni ali posredni pomoči pri nakupu bojnih letal.

Erik Kopač

Vsi hrvaški migi zaradi iztrošenosti prihodnje leto ne bodo več uporabni, zato sta edini realni možnosti sodelovanja na tem področju sodelovanje pri nakupu novih bojnih letal oz. najem že kupljenih novih letal pri Hrvatih. V prvem primeru bi to pomenilo participacijo z relativno visokim zneskom pri nakupu (vsaj 100 milijonov ameriških dolarjev), v drugem pa plačilo ur najema, ki pa /.../ ne bi bilo poceni.

O možnostih sodelovanja