Vsakdanjik, v katerem moj sogovornik vztraja, čeprav mu je, kot pravi, prinesel več slabega kot dobrega. "Več kot dvajset let življenja sem pustil v igralnici. Zdaj me zanima le še, ali lahko pridem do konca." Pripoveduje mi, da obsesijo s končevanjem iger s seboj nosi že iz zgodnje mladosti, ko je oče domov prinesel prvi računalnik ZX Spectrum. "Vsako igro sem igral tako dolgo, dokler je nisem končal." Nato pa se je še kot mladostnik prvič srečal z avtomatom za poker v lokalni beznici.

Prvi koraki v lokalni beznici
A kmalu je spoznal, da so tovrstne igre do denarnice precej neprijazne. "Takrat sem naredil tudi prvo piz***," mi opisuje svojo pot onkraj zakona. Doma sicer finančnih težav niso imeli, vendar sta imela z očetom že v njegovi zgodnji mladosti številne konflikte okoli denarja, zato tudi krivi predvsem svojega očeta za njegovo življenjsko pot, ki se je končala v igralnicah. Po prvih kaznivih dejanjih je kmalu prvič pristal tudi za rešetkami. "V zaporu sem poskusil heroin. Pozneje so bila tudi obdobja, ko sem jemal kokain, ampak vse to ni nič. Nisem imel težave nehati. Povem ti. Igralnica je najhujša droga."

Povprašam ga, kaj misli s tem, da želi priti tem igram do konca. Pa skomigne z rameni. "Da bi mi uspelo toliko spoznati avtomate, da bi lahko živel od igralnice in predvidel, kdaj bo kateri avtomat dal dobitke. Saj že vem veliko, ampak rad bi prišel do konca." Obenem pa se zaveda, da avtomati predstavljajo igre, ki se končajo, ko igralec pritisne na gumb za izplačilo, ali pa takrat, ko mu zmanjka denarja za nove stave.

Igre brez konca
Avtomati so sicer med seboj različni po vizualni podobi in motivih, ki se premikajo na zaslonu, a v grobem so si igre med seboj zelo podobne. Igralec nima veliko vpliva na samo igro, saj lahko le izbere višino stave in število veljavnih kombinacij, nato pa upa, da se bodo različni simboli med vrtenjem ustavili tako, da bodo od leve proti desni najmanj trije isti simboli.

To je bilo tudi moje prvo večje razočaranje pri spoznavanju igralništva, saj igralec nima velike možnosti vpliva na vrtenje sličic. Igralec namreč zgolj določi višino stave in nato sproži posamezno stavo, pri kateri se sličice na zaslonu začenjajo vrteti, in upa na najboljše. V igralskem žargonu se ena stava imenuje "udarec". Cena udarca pa se giblje od nekaj centov, kolikor stavijo občasni igralci. Močnejši igralci pa igrajo tudi po več evrov na udarec. Glede na to, da igralci z divjim pritiskanjem na tipko sprožijo tudi do 20 udarcev na minuto, je potencialna izguba, če avtomat igralcu ni naklonjen, izjemno visoka.

Četudi igre na igralnih avtomatih dajejo vtis preprostosti, saj stremijo k čim širši dostopnosti tudi za tiste, ki nimajo izkušenj z igranjem računalniških iger, pa je sistem kombinatorike in verjetnosti, ki se skriva v njihovem ozadju, precej kompleksen. Vsak avtomat ima sistem dobitkov, prilagojen določenemu tipu igralcev. Tistim, ki v igralnice prihajajo z enim bankovcem in upom na srečo, so namenjeni avtomati, ki imajo višjo verjetnost za dobitke nižje vrednosti. Na drugi strani pa so avtomati, ki manjših dobitkov skorajda ne izplačujejo, je pa zato tistih nekaj redkih dobitnih udarcev precej donosnejših in zato ciljajo na tiste igralce, ki so v igralnico prišli "delat denar".

Verjetnost vselej na strani hiše
Splošno znano in tudi zakonsko določeno je, da mora vsak igralni avtomat skozi dobitke vrniti devetdeset ali več odstotkov vseh vplačil. A predvidene verjetnosti za posamezne dobitke ostajajo poslovna skrivnost proizvajalcev. Nekateri tuji raziskovalci s področja psihologije so sicer po dolgotrajnih upravnih postopkih dosegli javno objavo nekaterih tabel verjetnosti dobitkov za posamezne avtomate.

Seveda pa obstaja tudi drugačen, znatno dražji način spoznavanja drobovine, ki poganja posamezne avtomate. Tako moj vodnik v igralniški vsakdanjik ni navdušen nad mojimi odkritji med brskanjem za informacijami o igralniškem svetu, saj na podlagi izkušenj ve za skoraj vsak avtomat, kakšen tip dobitkov pogosteje izplačuje. Še vedno pa to ni dovolj, da bi "lahko živel samo od igralnice".

Po krajšem premisleku pa odgovori. "Sicer pa, saj do neke mere živim od tega, glede na to, da ne delam nič." A to ni življenje, ki bi bilo blizu filmskim portretom igralnic v mondenih prestolnicah, temveč vrtoglavo in nepredvidljivo življenje. Moj sogovornik je okusil obe plati hazarderskega življenja, od razkošnega zapravljanja do brezdomstva.

Ko stotak pade na vrednost petaka
"Moraš vedeti, da tu denar povsem izgubi vrednost. V igralnici je sto evrov vrednih manj kot pet evrov zunaj. S petimi evri zunaj si lahko v kakšnem diskontu kupiš hrano in pijačo za ves dan. Tukaj pa lahko sto evrov izgubiš v nekaj igrah." A meja med dobitkom in izgubo je vselej nepredvidljiva. Prav zaradi te verjetnosti novega dobitka denar v igralnici izgubi vrednost, preračunano v ure fizičnega dela, namesto tega preračunavanje temelji na verjetnostih dobitkov, za vložek, ki ga je igralec pripravljen vložiti.

Da denar v igralnicah izgubi vrednost, sem ob preizkušanju svoje sreče hitro ugotovil tudi sam med pogostimi obiski igralnic. Ob prvem preizkušanju sreče sem si kot zgornjo mejo denarja, ki sem ga v igralnici še pripravljen zapraviti, postavil 10 evrov, vendar sem že po dveh ali treh uspešnih preizkušanj sreče to mejo postopoma začel dvigovati tudi do petkrat višje vrednosti, kar se mi je še pred dobrim mesecem zdelo povsem nerazumno.

Ko udari pohlep
Tako se je ob začetku mojega spoznavanja igralniškega življenja zgodilo, da sem v igralnico prišel z desetakom in v prvem avtomatu zadel sedemkratnik mojega vložka. Denar sem sicer izplačal, a kmalu se me je, tako kot skoraj vsakega igralca, lotil pohlep. Zdaj imam večje možnosti za preizkušanje sreče še na drugih avtomatih, pomislim, s tem pa večjo možnost, da uspeh ponovim, tudi če mi dvakrat spodleti. Večer sem tako namesto z dobičkom končal z izgubo dvajsetih evrov, saj sem v želji, da bi rešil vsaj začetnega desetaka, tvegal še enega.

Vsak igralec ve, da je na dolgi rok le igralnica tista, ki ima zajamčen dobiček. Pri avtomatih se to kaže skozi nastavitve vračanja vplačil, kjer hiši ostane deset ali manj odstotkov vseh vplačil, medtem ko je pri ruleti, drugi najpogostejši igri v igralnicah, ničla tista, ki hiši zajamči dolgoročno provizijo. Z ničlo vred je na ruleti 37 števil, izplačilo dobitka na posamično število pa je 36-kratnik vplačila. Če bi torej igralec pokril vsa polja, bi bil vselej na izgubi.

Na dolgi rok postaneš del statistike
Večina rednih igralcev - ne glede na svojo izobrazbo - natančno pozna večino verjetnosti iger na srečo, a kljub temu je verjetnost dobitka vselej dovoljšna, da pusti odprto upanje vsakemu igralcu, da bo prav on tisti, ki bo od kolača izplačil prejel svoj delež. To je sicer do neke mere vedno mogoče, vendar me je pri tem nekdanji tehnični uslužbenec igralnice opozoril, da je to izvedljivo le ob priložnostnem igranju. "Če si vsak dan v igralnici, potem pač postaneš del statistike, ta pa je na strani hiše." Ne nazadnje pa to potrjujejo vsi redni igralci, saj prav vsak izmed njih, čeprav so že doživeli dobitke v petmestnih številih, dolgoročno v igralnicah pridela izgubo.

Verjetnost pa je le en del mozaika dolgoročne izgube. Bolj kot z verjetnostjo se igralci namreč bojujejo sami s seboj. "Ko si ti dve uri ali več v igralnici, ne razmišljaš trezno. To je mogoče brez težav dokazati. Sploh pri močnejših igralcih. Poznam človeka, ki pride v igralnico enkrat na mesec na močnejšo igro in po dveh urah ne razmišlja več trezno. Petstotaka tlači v avtomat, kot da bi bil toaletni papir," mi pripoveduje moj vodnik po svetu iger na srečo.

Štirje tisočaki izgube v poldrugi uri
Kmalu me je tudi predstavil enemu izmed močnejših igralcev, ki pa se je zame, tako kot tudi za celotno okolico, komaj zmenil. Njegovo zatopljenost v igro sem doumel, ko sem na zaslonu prebral, da je njegov udarec vreden 15 evrov. V zelo slabem nizu to pomeni več kot 100 izgubljenih evrov v minuti. Ko po slabem nizu vse zapravi, na videz popolnoma mirno iz žepa potegne petstotaka in ga vstavi v avtomat ter nadaljuje igro, vendar me moj izkušeni kolega opomni, da se tega močnejšega igralca že lotevajo živci. "Izgubil je že tri tisoč evrov." Vmes je sicer zadel dobitek in s tem za dobrega tisočaka pozitivne bilance, a je igro nadaljeval. "Tole se ne bo dobro končalo," me opomni izkušeni kolega.

In res se je končalo s polčetrtim tisočakom negativne bilance na vidno razočaranje vseh prisotnih. Močnejši igralci so namreč tudi postranski vir prihodkov za redne obiskovalce igralnic, potem ko svojega denarja nimajo več. Zadetki pri močnejših igralcih dosegajo tudi petmestne številke, zato prisotni lahko računajo tudi na kakšnega dvajsetaka ali celo stotaka, ki ga prejmejo "za srečo". Ne nazadnje so redni obiskovalci igralnic za močnejše igralce, ki tam niso vsak dan, tudi nepogrešljiv vir informacij, saj vedo, kateri avtomat je pred kratkim izplačal visok dobitek, zato je verjetnost za ponovnega na tem avtomatu nekoliko manjša.

Sami drobižarji
Prav zato redni obiskovalci poznajo poleg vseh avtomatov tudi večino občasnih in priložnostnih igralcev v igralnici. Tako me izkušeni kolega ob najinem skupnem obisku igralnice najprej opomni, da on vselej v igralnico vstopi samozavestno. "Tako vsi mislijo, da imam denar, čeprav nimam prebite pare," se nasmehne in me odpelje v središče igralnice, od koder imava pregled nad večino notranjosti. "Takoj lahko vidim, da so danes tu sami drobižarji," mi razočarano pove in razloži, da so to igralci, ki stavijo manj kot evro na udarec.

A tudi izguba drobiža se lahko sešteje v kar znaten znesek. Tako opazujeva možakarja v zrelih letih, ki svoje živčnosti ne skriva in v nekem trenutku silovito brcne v avtomat. "Vidiš, tako to gre. Danes je bila plača, zato je postal malo pogumnejši, zdaj je pa šla v zrak elektrika za ta mesec, pa tudi pri hrani bo treba malo stiskati."

Medtem ko me poučuje, iz žepa potegne dvajsetaka, ki mu ga je pred vhodom podaril drugi redni obiskovalec igralnic. Kompulzivni igralci si tako med seboj tudi pomagajo, tako da del dobitka namenijo svojim prijateljem, za katere vedo, da jim bodo drugič podobno uslugo tudi vrnili. Kmalu iz začetnega dvajsetaka nastane petdesetak, ki si ga tudi izplača. "Za frizerja, pa za hrano bo dovolj," se mi nasmehne. Povprašam ga, zakaj ne igra vedno tako, da si dobiček takoj izplača. Pa mi odgovori, da ga moram videti, kako on igra, kadar ima denar.

Lovci na srečne igralce
Sicer pa moj izkušeni vodnik po svetu igralništva še zdaleč ni edini obiskovalec igralnic s pozornim pregledom nad dogajanjem. Ko sem začel pogosteje zahajati v igralnice, so me redni obiskovalci diskretno opazovali in skušali ugotoviti, ali sem drobižar ali pač močnejši igralec. Tako sem neki večer med sedenjem za avtomatom opazil, da me na drugem koncu igralnice opazuje starejši možakar.

Tisti večer sem imel srečo in avtomat mi je namenil dobrih 50 evrov dobitkov, kar je bilo dovolj, da je možakar pristopil k meni, mi čestital in predlagal, da mu namenim kaj za srečo. "Avtomati so izguba denarja. Ruleta je tisto pravo, če imaš dober sistem," mi pripoveduje in me prepriča, da mu namenim dva desetaka. Takoj postane živahnejši in med navdušenim polaganjem stav pripoveduje o tem, koliko je že zadel na ruleti s svojim sistemom.

Kako se je najina skupna investicija končala, verjetno ni treba posebej izpostavljati. Mož me je poskušal prepričati v dodatno investicijo k najinemu skupnemu projektu, a se tokrat nisem odločil za to sicer mamljivo ponudbo, kar ga je razburilo do te mere, da sem se že počutil neprijetno.

Igra, ko ima denar
"Moraš ga razumeti. Ves dan čaka na nekoga, ki mu bo kaj namenil, nato pa, ko se mu končno posreči, vse izgine po dveh rokah na ruleti," mi razlaga moj vodnik, ko mu povem, kaj se mi je tisti večer zgodilo. "Saj prav zato si želim, da bi videl mene, kako igram, ko imam denar."

Priložnost sem sicer po dobrem mesecu dni tudi dobil. Po več kriznih mesecih se mu je v igralnici nasmehnila sreča in prišel je do nekoliko večjega zadetka. V navalu evforije si je še izposodil, za mojo oceno razmeroma velik znesek. Ko sem ga srečal je bil vidno živčen, njegov pogled pa me je skorajda prestrašil, tako da sem ga le vprašal, kako je, pa mi je le nejevoljno pomigal z roko. Odgovor ni bil potreben.

Ruleta za 200 evrov "na roko"
Medtem ko se je sam odpravljal preverit tri avtomate, ki jih je nastavil na avtomatsko igranje, kar pomeni, da so tekli "udarci" tudi ko ga ni bilo zraven, se sam napotim proti ruleti, na kateri je položil stavo, ko vidim, da je na mizo položil za 200 evrov vplačil, postane še meni slabo med opazovanjem kroglice, ki bi morala pasti na eno izmed vplačanih cifer. Tudi sam čutim napetost, ki pa kmalu skopni. Kolega se obrne proti meni, pa mu lahko samo odkimam. Njegov izraz na obrazu pa se še bolj zmrači.

Sicer pa moj kolega še zdaleč ni edini igralec, ki živčnosti ob vrtenju sličic na avtomatu ne vzdrži. Dosti igralcev avtomat nastavi na avtomatsko igro in odide stran, vendar le za kako minuto, nato pa ob vrnitvi upa na najboljše. Še najpogosteje so na avtomatsko igro nastavljeni avtomati v bližini kadilnic, kjer igralci skozi steklo opazujejo, kaj se dogaja na "njihovem" avtomatu.

Jakna za 300 evrov
Precej redkeje med opazovanjem padejo tudi kakšne debate, večinoma o nezadovoljstvu z avtomati. Tako v kadilnici ujamem pogovor med gospo srednjih let, ki se pritožuje drugemu igralcu. "Igrala sem na treh avtomatih, pa je zraven prišla še ena gospa in me vprašala, ali je kakšen prost. Pa sem ji prepustila tega na desni in že v drugem udarcu ji je dal 400 evrov. Meni pa nobeden ne da nič. Zapravila sem že 300 evrov, pa sploh nisem imela namena priti v igralnico. Šla sem samo kupit jakno za sina." Oba z možakom se strinjata, da bo to zelo draga jakna.

Vzdušje v igralnici omogoča igralcem popoln odklop iz zunanjega sveta, več igralcev me je opomnilo, naj bom pozoren na odsotnost stenskih ur, do določene mere igralnica poskrbi tudi za brezplačno pijačo ali tudi hrano, pri čemer imajo redni obiskovalci nekaj več ugodnosti, zagotovljene so tudi kadilnice in brezplačna parkiranja. Kljub temu sem tisti večer svojega kolega pustil pri miru, je pa k meni pristopila starejša gospa, ki je tisti večer zapravila dvesto evrov. "Niti za cigarete mi ni ostalo," se nasmehne v upanju, da bom jaz imel srečo in jo razdelil z njo.

Čas streznitve
A ko tudi to upanje splahni, se zave realnosti. "Zdaj me čaka streznitev, ko stopim ven." Takrat nazaj udari resničnost z obrestmi. Treba je plačati položnice, nabaviti hrano, morda je vmes tudi kakšen dolg pri katerem posojilodajalcu. Vse to je sicer mogoče kaj hitro razbrati z obrazov, ki igralnico zapuščajo. Včasih pa se padec na realna tla začne že v igralnici.

Tako sem z zanimanjem opazoval družbo rednih igralcev, ki so se v zgodnjih jutranjih urah zbrali v kadilnici, pred odhodom domov. Sklonjenih glav z občasnimi kislimi nasmeški so ponujali prizor, na las podoben zaključku prekrokane noči po kakšni celovečerni zabavi, ko evforija alkohola ali mamil počasi začne popuščati, resničnost pa v zavest vstopa skozi zadnja vrata.

Mojstri psihologije in teoretiki zarot
Redni obiskovalci igralnic, pa tudi zaposleni, tako sčasoma postanejo pravi poznavalci psihologije. Tudi sam sem se spoznal z avtomati že do te mere, da sem po zvočnih učinkih vedel, kateri avtomat je ponudil dobro izplačilo. A kolega me ob tem opomni, da sploh ni treba poslušati zvokov. "Saj to vidiš po očeh, po tem, da se človek prestavi na stolu, po tem, kako je človek napet." Kmalu sem se zavedel, da tudi mene tako ocenjuje in me tako spoznava. Ko se srečava v kadilnici, me vpraša: "Tebi pa danes dela, kajne?" Prikimam. "Vidim. Istočasno sva prižgala cigareto, pa si ti že skoraj pokadil. Tebi dela adrenalin, ti hočeš čim prej nadaljevati, ker ti gre. Vidiš, jaz sem pa vse izgubil, pa v miru kadim."

Obnašanje razkriva tudi načine, kako si igralci racionalizirajo verjetnost. Nekateri se zanašajo na to, da bo večja verjetnost izplačil na avtomatu, kjer je že več ljudi zapored pridelalo izgubo. Drugi za pojasnjevanje nepredvidljive verjetnosti uporabljajo teorijo zarot, po kateri igralnica nadzoruje, kdaj in komu bo dodeljeno višje izplačilo. "Najhuje je, ko ljudje začnejo avtomatu pripisovati človeške lastnosti," me opomni nekdanji zaposleni v igralnici. Taki ljudje začnejo izgubo jemati osebno in njihova igra zato postane še manj razsodna. Z višanjem stav v želji po zmagi nad avtomatom nato pridelajo višjo izgubo, kot bi jo sicer. "Nekateri potem začnejo govoriti avtomatu - a ti misliš, da nimam več, ti bom že pokazal - in to se nikoli ne konča dobro."

Skrb za dobro počutje močnejših igralcev
Dobro pa se ne konča niti za marsikateri zaslon, ki občuti srd, zlasti močnejših igralcev, ki sredi razburjenja polomijo stekleni zaslon. To so vse prej kot neobičajni pojavi, a igralnice so tu razumevajoče in igralcem zgolj izstavijo račun za popravilo. Precej manj razumevajoče pa so do nadlegovanja močnejših igralcev. "Dokler nekdo prejema dobitke, je tudi dobre volje in ga ljudje, ki se nagnetejo okoli njega v upanju na kak prispevek, ne motijo. Težava pa nastane, ko nekdo izgublja veliko denarja. Takrat je zadnja stvar, ki jo potrebuje, nekdo, ki mu utruja in ga prosjači. Jaz vse, ki pridejo na novo, spodbujam k temu, da v drugi igralnici žrtvujejo del svojih prihodkov. Šele ko igraš za zneske, za katere ti ni tako vseeno, lahko popolnoma razumeš, kaj se dogaja v glavi tistih, ki izgubljajo," mi pripoveduje zaposleni v igralnici.

Igralnica, ki se odloči za prepoved obiska posameznemu igralcu, tudi sama določi, koliko časa bo ta prepoved trajala. Druga možnost pa je, da se igralec sam odloči za prepoved obiska, ki pa velja za vse igralnice v Sloveniji. Nemalokrat obrazec podpiše kar v spremstvu svojih sorodnikov, potem pa so vratarji v prihodnosti deležni na moč absurdnih izgovorov o "bratu dvojčku" in podobno. Nemalokrat pa se tak igralec pred igralnico odpravi v družbi prijatelja, ki mu stisne bankovec, z naročilom, na kateri avtomat naj gre poskusit srečo namesto njega.

Nekateri potrebujejo adrenalin
Tako sem ob enem izmed svojih obiskov igralnic, ki jih je bilo v dobrih štirih mesecih, priznam, precej več, kot bi jih bilo potrebno za pripravo tega prispevka, naletel na srečno noč, v kateri sem z vložkom dvajsetih evrov pridelal nekaj več kot dvesto evrov. Takrat sem se odločil, da polovico dobitka žrtvujem za močnejšo igro, na aparatu, kjer sta pred menoj dva igralca zapravila več kot tisoč evrov. Vendar so sanje o povečanju dobitka skopnele v manj kot desetih minutah, kolikor je bilo potrebno, da izgubim svoj prihodek. Takrat bi tudi sam najraje brcnil v avtomat, ne toliko zaradi jeze do avtomata, ampak zaradi jeze nad samim seboj, da sem tako hitro in naivno zapravil znesek, ki v mojem mesečnem proračunu ni zanemarljiv.

Naslednjič izkušenemu igralcu opišem svojo prigodo z višanjem stav, pa se nasmehne. "Nekateri smo pač taki, da potrebujemo adrenalin. Se spomniš onega močnejšega igralca zadnjič. Vidiš, on sploh ne čuti adrenalina, če igra za majhen denar."

Sto evrov za nekaj minut adrenalina
Tu je točka, kjer se igralci - ne glede na pogostost obiskovanja igralnice - med seboj razlikujejo. To sem ugotovil tudi, ko smo skupaj s skupino prijateljev odšli na pohod po novogoriških igralnicah, med nami je bil tudi fant, ki je pred leti pogosto zahajal v igralnice, preden mu je "začelo presedati, da sem vedno brez denarja".

Tisti večer je opustil svojo samoomejitev pred obiskom igralnice in se takoj podal na mizo, kjer se igra blackjack, igra s kartami, kjer mora igralec imeti višjo vsoto kart od delivca, vendar ne višje od 21. Deset minut sem ga opazoval, kako izkušeno z gestami sporoča delivcu, ali želi še eno karto ali ne. Vložil je sicer stotaka, a mu ni kazalo dobro, zato sem se sam odpravil k avtomatom, a še preden sem dodobra začel tveganje svojega desetaka, se je že znašel na moji desni in z razočaranim obrazom vprašal: "A gremo domov?"

Spirala izposojevanja
Težava nastopi, ko igralec, ki doživi podobno, ne odide domov, temveč v želji po vsaj rešitvi vložka opusti svoje samoomejitve in se napoti domov po novo zalogo denarja, ali še huje - k lokalnemu izposojevalcu, ti so bili včasih dostikrat kar v igralnicah. "Odkar je kriza, je tudi teh ljudi precej manj, včasih pa jih je bilo po igralnicah precej več," mi pripoveduje izkušeni kolega. "Takrat je bilo tudi več podjetnikov, ki so imeli več denarja, in takrat je bilo tudi lažje narediti denar v igralnici," mi pripoveduje izkušeni vodnik in obenem doda, da je na ta račun propadlo veliko malih podjetij.

Sicer pa so podjetniki tudi danes gonilo ekonomije v igralnicah, le da so zneski, če gre verjeti izkušenejšim kolegom, ki jih v igralnici puščajo, znatno manjši, namesto izposoj pa sivo ekonomijo med rednimi igralci nadomeščajo kompenzacije ter prodajanje različnih izdelkov ali storitev na "dobropis". Tako sem denimo spoznal predelovalca hrane, ki je s seboj pripeljal tudi nekaj svojih izdelkov in jih prodajal svojim znancem v igralnici, prihodek pa nato vložil v svoj boj z verjetnostjo.

Od dolga do kaznivih dejanj
Pri tistih s šibkim samonadzorom pride tudi do izposoje, kjer posojilojemalec navadno zastavi avtomobil ali kakšno drugo vrednejšo dobrino in obljubi, da bo drugi dan prinesel izposojeno skupaj z 10 ali več odstotkov obresti. Ko pa tudi ta izhod skopni v avtomatu, igralca pa poleg neplačanih položnic čaka še nevaren upnik, pridejo tudi prve resne težave. "Takrat ne razmišljaš razsodno. Ko danes razmišljam, kaj sem storil, me zmrazi, ampak takrat sem samo razmišljal, kako odplačati dolg," mi svojo dobri dve desetletji staro življenjsko izkušnjo opisuje nekdanji zasvojenec.

Tudi on se je z igrami na srečo prvič srečal v lokalni beznici in avtomatu za poker, preden se je pogosteje odpravljal v igralnice. "Na začetku je bil to samo hobi in priložnostno igranje, potem pa se je stopnjevalo. Včasih sem ponoči čakal, da je moja tedanja partnerica zaspala, sam pa sem se odpeljal v igralnico. Saj včasih sem prinesel domov celo plačo, so pa bili tudi meseci, ko drugega nisem imel več plače."

Desetletje za rešetkami
Po več finančnih težavah se je tudi on obrnil na izposojevalca in mu zastavil opremo iz svoje delavnice, a sreča mu je tisti večer obrnila hrbet, zato je potreboval hitro finančno injekcijo - v tistem trenutku je sprejel odločitev, ki ga je drago stala. Oboroženi rop se ni obrestoval in kmalu ga je policija izsledila, tako da je skoraj desetletje preživel za rešetkami.

Danes sicer na svojo izkušnjo gleda kot na drago šolo, saj si je moral po vrnitvi v svoj kraj najprej povrniti zaupanje vseh bližnjih, kar ga je spodbudilo, da si je uredil življenje in družino. "Bil sem bolan in tam v zaporu so me ozdravili."

Odpis dolga za drugačne dejavnosti
Sicer pa moj sogovornik še zdaleč ni edini, ki je utrpel takšne posledice svoje odločitve, med stalnimi igralci sem tako spoznal več takšnih, ki imajo na vesti kazniva dejanja tatvin ali celo ropov. Vsak svoje dejanje obžaluje, saj meni, da so kazni znatno težje od koristi, ki mu jo je dejanje prineslo. Nekateri pa svojo prezadolženost skušajo reševati s ponujanjem storitev v dejavnostih, ki tudi ponujajo hitre in tvegane zaslužke, povezane s prevažanjem na daljših razdaljah.

Evolucija drobižarja
Že manjši dobitki so dovolj, da je tudi priložnostni igralec pripravljen tvegati rahlo več, kot je sprva pričakoval. Višji dobitki pa denar v igralnici še dodatno razvrednotijo. Tudi to sem lahko občutil sam, ko sem v enega izmed avtomatov vplačal 30 evrov in sistematično višal stave. Po nekaj neuspešnih poskusih sem zadel bonus igre. Ker se mi je to zgodilo pri visoki stavi, sem se samo naslonil in spremljal rast dobitka. Težko je sicer opisati občutke evforije, ki sem jih ob rasti dobitka doživljal, na koncu sem dvakrat preveril, ali prav vidim, da sem zadel kar 400 evrov. Še preden sem znesek izplačal, pa me je prešinila misel, da bi poskusil srečo še na kakšnem drugem avtomatu, vendar sem si na podlagi vseh izkušenj premislil.

A ko sem enkrat izkusil tak dobitek, sem manjše dobitke doživljal še bolj lahkotno in redkeje sem izplačeval dobitke, manjše od desetih evrov. "To je tako kot mamilo, vedno si želiš še več," mi pojasni kolega moje spoznanje, zakaj je igralka v najini družbi, četudi je tarnala nad svojimi neplačanimi računi, ob dobitku 350 evrov mirno nadaljevala z igro, kot da ni bilo nič.

Od dragih zabav in večerij ...
Tudi on se spominja svojega zmagovalnega dobitka, ki je znašal skoraj trideset tisoč evrov. "Takrat sem si najprej kupil avtomobil, s prijatelji smo šli na drago večerjo, zabavali smo se naokoli, lahko sem začel tudi igrati močneje in s tem potegniti višje dobitke." Vmes pa se je zapletel z eno izmed uslužbenk igralnice, ki mu je predstavila tudi kokain. Ta mu je omogočil, da je lahko bolj skoncentrirano spremljal še več igralnih avtomatov hkrati.

Stimulansi pa imajo tudi temnejšo plat, zlasti v povezavi z alkoholom, saj usodno zmanjšajo razsodnost, mi razloži redni igralec, ki je zaradi zasvojenosti tudi že pristal za rešetkami. "Če potegnem eno črtico in popijem eno pivo, sem v igralnici sposoben zapraviti tudi sedem tisoč evrov." Prav zaradi tega večina rednih igralcev pije izključno kave ali brezalkoholne pijače. Medtem ko so tisti, ki v igralnici iščejo le zabavo ob možnosti dobitka, bolj nagnjeni h kakšnemu brezplačnemu pivu.

... do spanja v zapuščeni stavbi
Tudi moj vodnik ni dolgo živel na veliki nogi. Avtomobil je odšel k izposojevalcu, prijatelji so tudi počasi odhajali, ne nazadnje pa je z denarjem vred odšla tudi sveža ljubezen. Turbulentno življenje hazarderja se je spet obrnilo navzdol, vse do spanja v zapuščeni zgradbi. "Moje najhujše leto je bilo 2007. Ker nisem plačeval najemnine, sem pristal v Kolizeju. Tam sem si ob narkomanih uredil svoj kotiček. Dobil pa sem prepoved skoraj v vseh igralnicah. Ko nimaš denarja in si neumit, postaneš pač moteč." Takrat si je poiskal službo, na tržnici pa je prosil enega izmed prodajalcev, da mu založi za spodnje perilo in nogavice, da bo lahko v službo hodil sveže oblečen.

Tudi ob najinem začetnem druženju je bil na slabši strani hazarderskega življenja, neplačane položnice so se kopičile in še vedno mu je nad glavo visel Damoklejev meč evikcije. Pred ponovnim padcem na cesto ga je rešila nova ljubezen, h kateri se je preselil. Ob novi ljubezni se mu je obudila tudi želja po večji varnosti v življenju. "Počasi mi je dovolj, rad bi živel normalno življenje. To sem pomislil prav zadnjič, ko smo bili pri njej na družinskem kosilu, kot običajni ljudje."

Kljub temu je nadaljeval obiske igralnice ob raznih nagradnih žrebanjih ali pa igranju binga, ki se tedensko žreba v igralnicah. Prav na prireditvah so navadno igralnice tudi bolj napolnjene z igralci, ki priložnostno preizkušajo srečo in katerih igralne navade niso do denarnice nič usodnejše od denimo kajenja.

Do konca v normalno življenje
Po dolgem času si je tudi poiskal službo v proizvodnji, s katero se namerava preživljati in omogočiti kakovostnejše življenje sebi in svoji novi partnerici. "Skrajni čas je, da začnem normalno živeti," mi ponosen pove ob najinem zadnjem pogovoru. Vprašam ga, ali bo še obiskoval igralnice, pa mi odgovori, da bo nagradne igre gotovo še obiskoval. "Tako da grem v igralnico z 20 ali 30 evri, pa kar koli bo, pač bo." "Pa boš zmogel igrati zmerno?" ga še podrezam. "Tega pa ne morem zagotovo reči. Zdaj gotovo še, ko bom imel več denarja, pa ne morem vedeti, kaj bo."

Konec koncev je igralec sam sebi precej večji sovražnik od verjetnosti.