Foto:
Foto:

Posamezniki so imeli znotraj tragičnega dogajanja v času vojne in po njej tudi svoje osebne razloge in odgovornosti, zato je potrebno glede individualne krivde in odgovornosti vsakega soditi posebej. Organizacija, ki ima svojo strukturo in program, pa mora prevzeti temu ustrezno pravno in moralno odgovornost za svoje ravnanje v celoti. Tako jo bo sodila tudi zgodovina.

Množično grobišče v Barbarinem rovu
Med koraki, ki lahko pomagajo zdraviti rane preteklosti, Janša našteva tudi pietetno ureditev vseh povojnih morišč, ki naj se jih opremi z napisom, ki bo povedal resnico. Foto: MMC RTV SLO

Janša je na spletni strani svoje stranke objavil dolg zapis, v katerem razmišlja o povojnih pobojih in reševanju tega vprašanja v Sloveniji. Po njegovih besedah so pred tisočletji po vsaki bitki dovolili premaganim nasprotnikom, da so pokopali ali sežgali svoje mrtve, saj je bila ta pravica sveta. Kultura smrti, ki jo je v desetletjih obvladovanja vzgojil komunizem na Slovenskem, je privedla do stanja, ko nekateri še vedno pravijo, da je odkritje grobišča v Hudi Jami le premetavanje kosti kolaborantov in okupatorjev, ter poniglavo primerjajo povojne poboje s tako imenovanimi izbrisanimi, dodaja.

Celoten zapis lahko preberete tukaj.

Upor proti okupatorju je bil častno dejanje
Kljub trdovratnim poskusom opravičevanja zločina, ki jih vedno znova proizvaja kultura smrti, obstaja nekaj preprostih resnic o času usodnih delitev, s katerimi se po Janševem mnenju strinja velika večina ljudi v Sloveniji. To so, da je okupacija bila podlaga vsega zla, saj brez nje ne bi bilo ne vojne, ne revolucije, ne kolaboracije in ne povojnih pobojev. Nadalje je Janša prepričan tudi, da je bil upor proti okupatorju častno dejanje, a izkoriščanje oboroženega odpora proti okupatorju za prevzem oblasti je bilo zavržno dejanje.

Samoobramba in upor proti revolucionarnemu nasilju je bilo legitimno dejanje, nadaljuje in poudarja, da je bila kolaboracija z okupatorjem zavržno dejanje. Medvojni in povojni poboji vojnih ujetnikov in civilistov so bili zločin, ne glede na to, kdo jih je izvedel, opozarja.

"Čiščenje" je bilo načrtovano od začetka
Po koncu druge svetovne vojne je namreč po Janševih besedah Komunistična partija nadaljevala proces, začet sicer že med vojno, po Kardelju imenovan »čiščenje«, v katerem so brezobzirno, mnogokrat na najbolj krute in sadistične načine, pobili na deset tisoče ljudi. Nekdanji premier je prepričan, da "ti poboji niso bili slučajnost in še manj nujno zlo zaradi mednarodnih okoliščin. Bili so načrtovani od samega začetka."

V dolini Kolpe pa še vedno stojijo vikendi, katerih temelje so zgradili iz nagrobnikov uničenih pokopališč, še piše v svojem razmišljanju in pravi, da je kultura smrti tako potvorila človeški značaj številnih posameznikov v Sloveniji, da niso sposobni izreči preprostega stavka: »Zločin je zločin, ne glede na to, kdo ga stori in s kakšnimi političnimi motivi ga opravičuje.«

Janša v zapisu opisuje tudi svojo osebno vpetost v dogajanje tistega časa:
Moj oče si je leta 1942 kot mladoleten skupaj s svojim očetom že moral kopati grob, ker je na podboj njihovih hišnih vrat nekdo čez noč narisal znak OF, italijanska patrulja pa je bila v rekordnem času pri hiši. Gotove smrti ju je rešilo posredovanje domačega župnika. Še mladoletnega so ga nato mobilizirali k domobrancem, od koder je dezertiral in se skrival doma. Ujeli so ga in obsodili na dve leti zapora, od koder je pobegnil. Ponovno so ga ujeli in poslali v koncentracijsko taborišče Dachau. Upoštevali so, da je bil mladoleten. Iz Dachaua je prišel tik pred koncem vojne ter se zaradi nasveta staršev v splošni zmedi umaknil na Koroško. Od tam je bil poslan nazaj v Slovenijo, končal je v Škofovih zavodih in nato v vrsti, zvezan z žico pred kraško jamo v Rogu. Streljali so jih s strojnico kar povprek in vsi niso bili zadeti. Po nekaj dneh se je po drevesu, ki je ob miniranju padlo v jamo, skupaj s še nekaterimi posamezniki rešil iz jame. Svojo življensko zgodbo mi je povedal šele leta 1988, ko sem prišel iz vojaškega pripora.

Janša končuje, da je slovenski narod z osamosvojitvijo in demokratizacijo v letih 1990 in 1991 izpolnil temeljni pogoj za začetek preseganja usodnih delitev. Bilo bi naravnost nespametno, dodaja, če bi danes oklevali na poti, na kateri je bil najtežji korak pravzaprav že narejen.

A. S.

Posamezniki so imeli znotraj tragičnega dogajanja v času vojne in po njej tudi svoje osebne razloge in odgovornosti, zato je potrebno glede individualne krivde in odgovornosti vsakega soditi posebej. Organizacija, ki ima svojo strukturo in program, pa mora prevzeti temu ustrezno pravno in moralno odgovornost za svoje ravnanje v celoti. Tako jo bo sodila tudi zgodovina.