Karl Erjavec je poudaril, da je treba vzeti v obzir tudi interese prebivalstva, ki se ga zadeva meja. Foto: PCA
Karl Erjavec je poudaril, da je treba vzeti v obzir tudi interese prebivalstva, ki se ga zadeva meja. Foto: PCA
Arbitraža, stalno arbitražno sodišče v Haagu
Strani sta tribunalu predložili 1.500 dokumentov in več kot 250 shem in zemljevidov. Foto: PCA
Arbitraža, stalno arbitražno sodišče v Haagu
Slovenska stran v Haagu. Foto: PCA

Sodeč po sporočilu za javnost, ki so ga poslali s stalnega arbitražnega sodišča v Haagu, je hrvaška stran poudarila, da je treba najprej samo na podlagi mednarodnega prava - kasneje pa tudi poštenosti in dobrih sosedskih odnosov, ki pa ne smejo iti proti mednarodnemu pravu - določiti morsko in kopensko mejo. Šele nato se lahko postopek osredotoči na slovensko zahtevo za dostop do odprtega morja in uporabo za Slovenijo relevantnih delov morja.

Hrvaška stran je prav tako poudarila, da je 25. junija 1991 meja med Slovenijo in Hrvaško obstajala in takrat je tudi postala mednarodna meja med obema državama. Glede morske meje Hrvaška meni, da je za ta primer relevantna konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu. Na podlagi tega so prepričani, da je bila meja določena od ustja reke Dragonje – kjer je kopenski mejnik – z ekvidistančno črto prek sredine Piranskega zaliva do morske meje z Italijo, ki je bila določena z Osimskim sporazumom.
Prav tako se naša južna soseda ves čas predstavitve argumentov ni odpovedala stališču, da izraz "junction" (stik, op. a.), ki je naveden v arbitražnem sporazumu v členu 3(1)(b) in (c), ne pomeni teritorialnega stika oz. da na tem stičišču slovensko ozemlje sploh ne obstaja, se pravi je tudi sam izraz stik vprašljiv. Zato bi ga po mnenju Hrvaške morali razumeti v povezavi z že vzpostavljenim režimom prehoda skozi mednarodno ožino, ki so ga leta 2004 s skupnim predlogom ustanovile Hrvaška, Slovenija in Italija.

Dostop do odprtega morja kot "simbol svobode"
Slovenski predstavniki so po drugi strani uvodoma poudarili, da je za Slovenijo vitalnega pomena prav neposredni stik oz. dostop do odprtega morja. Pri tem so tudi oni za to, da stik ta določi na podlagi mednarodnega prava, a ta naj bo kot dodatek načelu poštenosti in dobrih sosedskih odnosov, se pravi ravno obratno kot Hrvaška. Slovenija je na predstavitvi vztrajala, da je ta primer svojevrsten, minister Karel Erjavec pa je izpostavil, da je treba upoštevati tudi interese prebivalstva, ki se ga zadeva meja.

Prav tako je slovenska stran izpostavila pomembnost upoštevanja vidikov, kot so varnost, navigacija, ekonomski interesi, zgodovinska pravica Slovenije do ribarjenja v teh vodah ter varovanje okolja. Po mnenju zagovornikov slovenske strani je dostop do odprtega morja tudi "simbol svobode, ki jo je Slovenija stoletja iskala, ter del identitete kot evropske pomorske države".

V argumentih je tudi Slovenija poudarila, da mora meja temeljiti na zakonitem stanju 25. junija 1991, a da mora arbitražni tribunal določiti celotno kopensko mejo, ki jo določajo trije sektorji: sektor reke Mure, osrednji in istrski sektor. Pri prvih dveh meje namreč pretežno temeljijo na zgodovinskih lastninskih pravicah, v istrskem sektorju pa meja sledi katastru, saj zgodovinske lastninske pravice niso obstajale.
Cel zaliv, kopno in ribičija
Po mnenju slovenske strani so bile tudi sečoveljske soline v celoti del Slovenije, dodatne hrvaške zahteve glede Trdinovega vrha in Svetega Martina na Muri pa da niso v pristojnosti Hrvaške. V zvezi s Piranskim zalivom pa so predstavniki naše države prepričani, da gre v celoti za notranje ozemlje Slovenije.

Zaliv je bil namreč v Jugoslaviji in skozi zgodovino pod slovensko jurisdikcijo in odvisen od Pirana, z osamosvojitvijo pa se to ni spremenilo, so argumentirali. Občasne hrvaške patrulje ob ozkem obalnem pasu pa se lahko uredijo z novim režimom, so prepričani. Slovenija tako zahteva 12 navtičnih milj morja in del kontinentalne police, ki se začne pri slovenskem stiku z odprtim morjem, ter zgodovinske ribiške pravice v hrvaških teritorialnih vodah ob obali Istre.