



Vaša ocena: 



Ocena 4,4 od 36 glasov
Ocenite to novico!
Igor Omerza v knjigi Edvard Kocbek osebni dosje št. 584 na podlagi študije več tisoč strani zgodovinskih virov razkriva usodo Edvarda Kocbeka.
Skoraj štirideset let ni minil dan, da ne bi služba državne varnosti napisala strani o Edvardu Kocbeku, enem od ustanoviteljev Osvobodilne fornte, ki pa je kasneje postal glavni državni sovražnik. Edvard Kocbek je bi neslavni prvak dejavnosti službe državne varnosti v Sloveniji. In na koncu njegovega življenja se je v njegovem dosjeju nabralo več tisoč strani. Ta skopi povzetek besed Igorja Omerze pojasni, zakaj je Edvard Kocbek oziroma njegova usoda tako rekoč ključna oseba za razumevanje delovanja totalitarnega režima pri nas. Pa ne le tiste forme totalitarnosti, ki jo je poosebljala jugoslovanska oblast, ki se je z obsodbo na notranji azil odkrižala Kocbeka, ampak pravzaprav zasnove za uspevanje totalitarnosti med Slovenci. Kot je na predstavitvi knjige Edvard Kocbek - Osebni dosje št. 584 poudaril Kocbekov sin Matjaž Kocbek, je njegovega očeta najprej izločila Cerkev.
Povod je bil znameniti Kocbekov esej Premišljevanje o Španiji, nekakšen Kocbekov odgovor na večletno propagiranje frankistične strani v časopisu Slovenec, v katerem je Kocbek obsodil ravnanje Katoliške cerkve v španski državljanski vojni. V tem spisu, ki mu je poleg širše polemike okoli Kocbekovega pristanka v nemilosti klera posvečen prvi del Omerzove knjige, se tudi izkaže bistvo Kocbekove osebnosti. Kot je Kocbek povedal v izpovedi v kratkem filmu režiserja Milana Ljubiča, ki je bil v celoti javno predvajan prvič prav pred pogovorom o knjigi, je bilo v njem vedno nekaj protestantskega; zato je bil neprijeten tako v starem kot v novem režimu.Ključno vprašanje knjige, ki se ukvarja predvsem z usodo Kocbeka po njegovem srečanju z Borisom Pahorjem in 'kuhanju' (zloglasnega) intervjuja oziroma Kocbekove samoizpovedi o dogodkih ob koncu druge svetovne vojne, je, kaj je Kocbek sploh naredil, da je bil tako preganjan? Pravi odgovor se bolj ukvarja s tem, kaj so storili drugi. Gre namreč za kompleks reakcij ali pa nereakcij ljudi, ki "niso dovolj pametni za pogum" in ki jih morda premaga strah, groza pred lastno usodo. Slednje je formulacija Kocbeka, ki je v televizijskem posnetku dejal, da ga je tudi njega samega bilo groza pred lastno usodo, vendar pa ga to ni odvrnilo od delovanja.
Najprej je bila (naj bi bila) knjiga o Odboru za varstvo človekovih pravic
To ključno vprašanje pa pravzaprav ni bilo izhodišče knjige, na predstavitvi katere sta sicer spregovorila tudi že omenjeni Kocbekov sin in Kocbekov prijatelj pa tudi njegovo 'žrtveno jagnje', politični disident Viktor Blažič. Igor Omerza je do Kocbeka prišel po ovinkih. Najprej se je lotil študija za knjigo, ki naj bi ob dvajsetletnici Odbora za varstvo človekovih pravic osvetlil delovanje tega telesa. Omerza nam je povedal, da je celo več poglavij za nekoliko širšo knjigo Gradniki odbora že imel napisanih. Nato pa se je lotil prispevka Spomenke Hribar k širjenju polja svobode v slovenskem prostoru. In že na začetku eseja Krivda in greh, v katerem je Hribarjeva kritično razgrnila povojne likvidacije sodelavcev okupatorjev in s katerim je tudi vstopila v medijski prostor, je naletel na osebo Edvarda Kocbeka. Omerzo je Kocbekova usoda 'zgrabila' in kmalu je ugotovil, da je njeno razumevanje tudi ključ do razumevanje celotne evolucije etosa jugoslovanske oblasti.
Tržaška naveza
Vpogled v Kocbekovo usodo je zanimiv tudi zato, ker je v tej zgodbi ključen še en kleni Slovenec, sovražnik totalitarizmov. To je seveda Boris Pahor, ki se zaradi bolezni pogovora v Cankarjevem domu ni mogel udeležiti. Zato pa je Pahor v Ljubljano poslal pismo, v katerem se je Omerzi zahvalil, da je prikazal zasluge tržaške skupnosti pri oblikovanju slovenske neodvisnosti, suverenosti. Kocbek je namreč o povojnih pobojih domobrancev in o udušitvi političnega pluralizma Osvobodilne fronte spregovoril prav na Pahorjevo pobudo. Tudi knjiga Edvard Kocbek osebni dosje št. 584 sledi srečanju med Pahorjem in Kocbekom v Opatiji in poznejšemu razvoju dogodkov, vse do objave pričevanj, Kocbekove izpovedi, ki ji je Pahor dal obliko intervjuja in ki je v Trstu pod naslovom Edvard Kocbek – pričevalec našega časa izšla 18. marca 1975.
Želja po Nobelovi nagradi reši Kocbekove pesmi
Na pogovoru o knjigi je zanimiv uvid v Kocbekovo usodo podal njegov sin, ki se še spominja, kako so se njegovemu očetu odpovedovali prijatelji, novi konvertiti. Ta uvid je povezan s ponovnim vstopom Kocbeka v literarno javnost, iz katere je bil po vojni oziroma po objavi dnevnika svojih medvojnih doživetij Tovarišija in zbirke Strah in pogum izgnan. Ključen preobrat je nastopil zaradi Titove ničevosti. Pojavilo se je razmišljanje, da bi Tita poskusili nominirati za Nobelovo nagrado za mir. Akademija v Stockholmu pa je kot pogoj za to zahtevala izpustitev političnih zapornikov, zagotovitev svobode zadrskemu in beograjskemu filozofskemu krogu in še nekaj ukrepov, ki bi bili dokaz svobode v Jugoslaviji. In tedaj se je tudi začela pobuda, da Kocbeku izdajo pesmi. Za zbirko Groza je potem Kocbek celo dobil Prešernovo nagrado.
Za rešetke so šli drugi
Razsežnost perfidnosti jugoslovanskega režima pa poleg Kocbekove dokazuje tudi usoda tistih, ki so morali plačati namesto njega. Od vsega začetka je namreč vladal strah pred mednarodno akcijo kulturnikov in intelektualcev, če bi Edvarda Kocbeka zaprli. Zato so Kocbeka držali v domačem priporu, omreženem s prisluškovalnimi napravami, namesto njega pa so raje zaprli kakšnega njegovega tesnega prijatelja. Med njimi je bil tudi Viktor Blažič, novinar, publicist in dolgoletni civilnodružbeni aktivist. In ironija usode je hotela, da so ga leta 1976 zaprli, ker naj bi hujskal Kocbeka, v resnici pa je Blažič prav Kocbeku pomagal pri korekcijah teksta za prispevek Edvard Kocbek – pričevalec našega časa, ki naj bi sprožil 'pohod' oblasti nad Kocbeka. Blažič nam je tako povedal, da je Kocbeku namignil na nujnost omembe nekaterih posebnosti slovenske osvobodilne fronte, kot so bile na primer partizanske bolnice, kajti tudi izpust na videz tako postranskih podatkov iz besedila bi oblast lahko izrabila za očitek Kocbeku, da je slovenski NOB predstavljal necelovito in zato nujno pristransko.
Zgodba o Edvardu Kocbeku je seveda le ena izmed zgodb o manj lepi zgodovini Titove Jugoslavije. Vendar je na neki način ključna, saj je sinteza perfidnosti in zločinskih aspektov te vladajoče nomenklature, katere (potencialni ali priložnostni ali naključni) krvniki so v dokumentih, uporabljenih v knjigi, tudi poimensko imenovani. Vendar pa je knjiga bolj kot obsodba neke oblasti pomembna v svojem občečloveškem ali pa vsaj občeslovenskem poslanstvu. Razkriva namreč zločinsko bojazljivo potuhnjenost navadnih ljudi. Zato je morda najbolje skleniti s pomenljivo mislijo literata Theodorja Haeckerja, katoliškega misleca, kot je bil katoliški mislec tudi Kocbek, ki je prav to misel vključil v svoje premišljevanje o Španiji, torej v besedilo, s katerim so se desetletja preganjanja pravzaprav začela. "Kaj je več: mrtva resnica ali živa laž?"
Knjiga je izšla pred nedavnim in včeraj je šele bila njena predstavitev. Tako da je logično, da knjige še ni v vseh knjižnicah, saj jo morajo najprej nabaviti (tiste, ki je ne dobijo kot obvezni izvod, torej kupiti) in pred postavitvijo na polico obdelati.
Knjigo je bilo moč kupiti tudi na njeni predstavitvi, če pa spremljaš ponudbo knjigarn v Sloveniji, je ta knjiga že sedaj v marsikateri. Tako da ti svetujem, da pogumno zakorakaš v najbližnjo knjigarno, knjigo kupiš, najprej postaviš na nočno omarico, in jo, ko prežvečiš teh 600 strani, s ponosm postaviš na vidno mesto na knjižni polici ter jo včasih, namesto da napišeš neumen komentar, vzameš v roke.
Edvard Kocbek, Dnevnik 1954 – 1977, Izbor, Ljubljana 2004, strani 248 in 249.
Ma na to naj še Turek kaj reče mu bo Ertl svetoval
No kaj je sedaj leva opcija vsak svoj potencial izničit ker ni sprejel vaše ideologije kaj na to porečete,pa Kučan kje pa je on bil in njegove vizije
Nekako imaš prav, vendar vedi, da če ne bi le ti napisali zadeve iz lastnega zornega kota, verjemi da ne bi nihče verjel z druge strani.
še kako odmeva stavek Gorje premganaim (Z.Zavadlav)
Že zato jim moramo biti hvaležni, saj so tako odigrali vsaj eno pozitivno vlogo v jami kolesja zla..
Kar se pa tiče partizanstva, je iz celotne zgodbe najbolj žalosten del naše polpretekle zgodovine.
Prvi partizani in prvi borci proti okupatorju niso bili komunisti (kasneje so prestopili k domobrancem ali četnikom, v veliki večini pa pobiti znotraj partizanov), in to je tisto kar najbolj žge.
in začetno partizanstvo je vredno vsake časti, ne pa obsojanja, kar pa se je dogajalo po dolomitskem podpisu, pa je tragedija.
In še nasmeh mi gre kako se ta oblast in levica klanja starosti in PRAVI avtoriteti Borisu Pahorju, ki je preživel tako fašizem kot komunizem, še malo nazaj pa ga je udba nadzorovala, preiskovala stanovanje, zasliševala prijatelje in podobno. S Kocbekom je podobno, levica ga je kar naenkrat odkrila in ga občuduje, prej so ga pa taisti preganjali in ga imeli za največjega sovrazniža in nevarnost najboljšega sistema na svetu.
Stalin, Tito, Pol Pot, Kocbek, Pučnik, Kučan, Janša - na koncu so vsi samo člani ene same zločinske organizacije. Kocbek si je enako kot današnji sodobni konvertiti pač kriv sam. Ne moreš se najprej pridružiti totalitarni morilski bandi, potem pa razmišljati, če nisi mogoče vendarle naredil napake...
Pač resnica ni važna, važen je cilj, pa tudi če je prek trupel nedolžnih. In določeni osebki še vedno verjamejo v idealnost komunizma, čeprav je današnji kapitalizem resnici v oči, slabši.
Najtežje je hoditi po sredini in spoznavati obe medalji zla, in če bi tehtal, bi videl, da takšni kot Edvard Kocbek, nedavno minuli Tone Svetina, Zdenko Zavadlav in še kakšen, odstirajo relanost tistega časa, in jim moramo bit zato hvaležni, se nekaj naučit iz njih, in nikakor jih ne smemo krivit, saj da so speljali resnico na papir, zato moraš odslužit svoje.
Čeprav ni danes nič drugače, ker smo v časih Krištofa Kolumba, ko je osvajal ameriko (se lepo sliši a ne), toda za tem osvajanjem je bilo posiljevanje, ubijanje na obroke in še kaj.
Toda veste, važno je da se lepo sliši. Nekateri so živeli lepo, in tud sedaj še, samo kako dolgo še?
In tisti ki še niste odslužili...ja enkrat boste. Vest ne pozna miru.
strani. Ne razumem pa hudo trpljenje njegove družine.
Po nekaterih dokazih, so celo bili lačni, sosedje pa se jim
niso upali pomagati.
Tudi iz sedanjega časa in prostora mi je jasno, da je on
osebno naredil za takratne čase nekaj za kar se je skoraj
zagotovo končalo na Golem otoku ali se je bilo celo ob glavo.
Kocbek je vedel v kaj se spušča. Vedel je, da obrača hrbet
vsem svojim dovčerajšnjim prijateljem in soborcem. Z nečim
ni bil zadovoljen in je to skušal spremeniti. Vedel pa je, da je
to nemogoče. Vsaj v takratnem času.
Vsej njegovi družini, predvsem otrokom in vnukom, če jih
ima pa se je država dolžna opravičiti in vso škodo povrniti.
Kriv je lahko on, ne pa vsi njegovi najbližji.
Sicer, vsem skupaja postavljam preprosto vprašanje,
kaj bi naredili, če bi vgotovili, da vas je vaš najbližji
prijatelj in soborec v vaši stranki izdal? Iz naše sedanje
točke sojenja je on bil heroj, v resnici pa je to enako
sedanjemu primeru, postavljenemu v začetku tega stavka.
kaj smo pa potem mi, ki verjamemo oz. upamo v boljšo in pravičnejšo državo glasujemo pa za SDS, LDS, SLS, SD, NATO... Nočem užaliti ovce in jih ne bom omenjal. One so vsaj koristne.
17. marec 2010 ob 08:28
Kocbek ni imel ne glave ne srca na pravem mestu. Vedel je, kaj se je dogajalo v Sovjetski zvezi, on je pa mislil, da bodo pa pri nas komunisti (izšolani pri Vélikem Stalinu) ubrali drugačno pot, da pridejo na oblast, torej brez terorja državljanske vojne. Da ni imel toliko sočutja do lastnega naroda, da se je šel igrat z ognjem, ki ga je potem opekel, da je šel zavajati toliko ljudi, da so šli v partizane, kjer so bili živi ščit VOS-ovim terorističnim zarotam. Komunisti so ga bili veseli samo toliko časa, dokler niso zbrali dovolj močne partizanske vojske, potem jim je bil pa v napoto. Pa kaj je mislil, teslo neumno. Če bi bil pa tako zelo srčen, pa tudi ne bi podpisal Dolomitske izjave - res da bi s tem tvegal šus v glavo, komunisti bi pa rekli, da ga je ubil "narodni izdajalec" (kar so naši komunisti pravzaprav v resnici tudi biil).
Res predsednik vreden svojega imena - mogoče bi bil dober za Turčijo.
http://www.finance.si/274317/Public-enemy-Agent-Zemljari%E8-od-Kocbeka-do-Mercatorja
Večkrat sem puščal tu sledi svojega med in povojnega trpljenja.
Bil sem mladim in majnmladim v posmeh.
Bil sem pokončen in znal sem ob pravem času povedati resnico.
Dandanes je tu dokumentirana knjiga, ali vam bo tudi ta v posmeh ?