Minister Koprivnikar pravi, da je zanj razmišljanje, da javni sektor ne ustvarja dodane vrednosti, nesprejemljivo. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Minister Koprivnikar pravi, da je zanj razmišljanje, da javni sektor ne ustvarja dodane vrednosti, nesprejemljivo. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

S prenovo plačnega sistema želi Koprivnikar plačo javnih uslužbencev narediti bolj odvisno od rezultatov dela. Kot je prepričan, je zdajšnji sistem preveč senioritetno naravnan, napredovanja so tako rekoč samodejna, merila pri ocenjevanju dela javnih uslužbencev pa precej subjektivna. Razlika v plačah za enako delo med mladim uslužbencem, ki je pravkar dobil zaposlitev v javnem sektorju, in nekom, ki je pred upokojitvijo, znaša tudi do 40 odstotkov.

Pogajanja v javnem sektorju so po mnenju Koprivnikarja zahtevna, saj je kar 40 sindikatov, ki menijo, da je njihova poklicna skupina premalo vrednotena. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Pogajanja v javnem sektorju so po mnenju Koprivnikarja zahtevna, saj je kar 40 sindikatov, ki menijo, da je njihova poklicna skupina premalo vrednotena. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Glede digitalne preobrazbe javne uprave Koprivnikar zatrjuje, da na marsikaterem področju prehitevamo Estonijo, ki velja za digitalno zelo napredno državo. In ki ima kot edina država na svetu e-volitve. Jih bomo kmalu dobili tudi v Sloveniji? Glede morebitnega prihoda Uberja v Slovenijo, ki je ogorčil sindikate, je v intervjuju za MMC poudaril, da bo ta vstopil na slovenski trg šele takrat, ko bo izpolnil vse zakonske pogoje.

Intervju s Samom Hribarjem Miličem

Intervju z Dušanom Semoličem

Intervju z Branimirjem Štrukljem

Začniva s stereotipom, ki je v delu slovenske javnosti močno zakoreninjen. Ali javni sektor živi na račun gospodarstva?
Javni sektor živi na račun gospodarstva, seveda, ker gospodarstvo iz svoje dodane vrednosti financira tudi javni sektor. Vendar pa je razmišljanje, da javni sektor ne ustvarja dodane vrednosti, zame nesprejemljivo, saj to, kar dela javni sektor, potrebuje tudi gospodarstvo. Moramo pa v javnem sektorju, tako kot to počnejo v gospodarstvu, skrbeti za učinkovitost delovnih procesov. Ampak, kot sem dejal, vsi ustvarjamo dodano vrednost.

Menim, da bi razpad enotnega plačnega sistema pomenil večjo krivico za javne uslužbence, ker bi izgubili medsebojno primerljivost poklicev. Želimo pa ga narediti bolj dinamičnega in javnega uslužbenca bolj odvisnega od rezultatov svojega dela.

K prepričanju o parazitski vlogi javnega sektorja prispevajo tudi manipulacije s podatki o plačah in številu zaposlenih v javnem sektorju. Delodajalci trdijo, da plače v javnem sektorju naraščajo hitreje kot v gospodarstvu, v javnem sektorju te trditve zavračajo. Kakšne podatke imate v vladi?
Po zadnjih podatkih Umarjeve publikacije Ekonomsko ogledalo rastejo plače tako v javnem kot zasebnem sektorju. Je pa res, da so plače v javnem sektorju v zadnjih dveh letih rasle hitreje kot v gospodarstvu, a so se v času krize, predvsem pa v letu 2012, tudi precej znižale, najbolj prav v državni upravi. Proračun državne uprave se je v času krize zmanjšal za skoraj 10 odstotkov, plače ravno tako. Vendar pa je zame pomembnejši podatek, da je delež BDP-ja, ki ga namenimo javnemu sektorju (vključno z državno upravo), primerljiv z razvitimi evropskimi državami. Še bolj bistveno pa je, kolikšna je učinkovitost javnega sektorja, to je, kako hitro se odziva na potrebe gospodarstva in kako porabi delež BDP-ja, ki mu je namenjen.

"Številne poklicne skupine želijo izstopiti iz enotnega plačnega sistema zato, da bi imele več sredstev za plače. Ampak sredstev za plače je ne glede na to, ali gre za enotni plačni sistem ali pa za desetine razdrobljenih plačnih sistemov, enako." Foto: MMC/Miloš Ojdanić
V ožjem delu javnega sektorja, to je v državni upravi, se je število zaposlenih v času krize znižalo za 8 odstotkov, in sicer s 35.000 na 31.000, medtem ko je v celotnem javnem sektorju, ki vključuje šolstvo, zdravstvo, kulturo, ostalo enako oziroma je blago naraščalo.

Nekdanji minister za javno upravo Gregor Virant je za Odmeve dejal, da plačna masa v javnem sektorju narašča zelo hitro in da se boji, da vlada tega nima več pod nadzorom.
Plačna masa v javnem sektorju je 4,2 milijarde evrov (bruto bruto znesek). Od leta 2014 do leta 2015 se je strošek mase plač v državni upravi povečal s 570 milijonov evrov na 612 milijonov evrov. V celotnem javnem sektorju pa je plačna masa v tem obdobju zrasla s treh milijard in 81 milijonov evrov na tri milijarde in 252 milijonov evrov (bruto znesek). Povišanje je predvsem posledica odprave varčevalnih ukrepov, ki so bili uvedeni v času krize.

Eden izmed privilegijev javnega sektorja so varne zaposlitve. Delodajalci zatrjujejo, da so od začetka krize izgubili skoraj 70.000 delovnih mest, javni sektor pa naj bi pridobil 15.000 mest.
V ožjem delu javnega sektorja, to je v državni upravi, se je število zaposlenih v času krize znižalo za 8 odstotkov, in sicer s 35.000 na 31.000, medtem ko je v celotnem javnem sektorju, ki vključuje šolstvo, zdravstvo, kulturo, ostalo enako oziroma je blago naraščalo. To dokazuje, da je bil pod strogim nadzorom javnosti in politike predvsem ožji javni sektor (ministrstva in organi v sestavi). Širši javni sektor se med krizo ni krčil.

Dogovor s sindikati javnega sektorja o postopni odpravi varčevalnih ukrepov ste sklenili konec lanskega leta. Če nekoliko karikiram – devet mesecev ste se pogajali za to, da ste izgubili več, kot ste si zastavili v pogajalskih izhodiščih, ko ste dejali, da dodatnega denarja za plače javnih uslužbencev ni. Je bila potreba po socialnem miru večja od želje po finančni konsolidaciji?
Glejte, s sindikati smo se dogovorili za postopno sproščanje varčevalnih ukrepov. Sredstva, ki jih bomo letos namenili za povečanje plač, so del celote sredstev za popolno odpravo varčevalnih ukrepov do konca leta 2019. Drugi, pomembnejši krog pogajanj, je bil namenjen odpravi plačnih anomalij. Ta sredstva gredo za odpravo krivic v plačnem sistemu, tako da bo ta bolj vzdržen in stabilen ter da bodo manjša trenja med posameznimi plačnimi skupinami. Določene plačne anomalije, ocenjene na približno 50 milijonov evrov, se namreč vlečejo že vse od uvedbe plačnega sistema leta 2008.

Minister pravi, da želijo z novim plačnim sistemom uvesti konkretnejša merila za ocenjevanje uspešnosti javnega uslužbenca. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Minister pravi, da želijo z novim plačnim sistemom uvesti konkretnejša merila za ocenjevanje uspešnosti javnega uslužbenca. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Ampak v javnosti je bilo slišati, da ste morali popustiti javnemu sektorju bolj, kot ste nameravali, zaradi nespretnih pogajanj s Fidesom.
Ne bi temu tako rekel. So pa pogajanja s Fidesom imela svoj vpliv na skupna pogajanja, zato smo se na skupnih pogajanjih dogovorili, da bo gibanje zdravniških plač v dinamiki in po obsegu usklajevano s celotnim javnim sektorjem.

Naš sedanji plačni sistem je zelo senioritetno naravnan. Imamo dodatek za delovno dobo, v številnih poklicih pa tudi dodatek za stalnost, ki praktično podvaja dodatek za delovno dobo. Hkrati so napredovanja tako rekoč samodejna, saj večina javnih uslužbencev prejme oceno, ki jim omogoča napredovanje na tri leta. To pomeni, da je razlika v plačah za enako delo med mladim uslužbencem, ki je pravkar dobil zaposlitev v javnem sektorju, in nekom, ki je pred upokojitvijo, tudi od 30 do 40 odstotkov.

Mimogrede, sindikati vladi očitajo, da vseh skupin v javnem sektorju ne obravnava enako. Predsednik vlade Miro Cerar stavke zdravnikov ni označil za izsiljevanje – tako kot stavko policistov. So nekateri poklici zaradi svojega strateškega položaja v družbi res v bolj privilegiranem položaju kot drugi?
Vsak sindikat uveljavlja svoj strateški položaj v družbi in sami veste, da so elementi sindikalnega boja stavke. Jaz sem zelo kritičen do sindikatov, ki to uporabljajo, in si prizadevam skleniti dogovor za pogajalsko mizo. Zato je bilo zame osebno tudi tako pomembno, da smo se konec leta dogovorili za odpravljanje plačnih anomalij in za ohranjanje enotnega plačnega sistema. Je pa tako, da imamo v javnem sektorju 40 sindikatov, 40 različnih stališč – in vsak sindikat meni, da je njegova poklicna skupina premalo vrednotena. Pogajanja v javnem sektorju so zahtevna ravno zato, ker vsaka poklicna skupina zastopa samo lastne interese, mi pa moramo vzdrževati enotnost plačnega sistema v javnem sektorju.

Sistem e-volitev je ena izmed zavez, ki so jo na ministrstvu znova oživili. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Sistem e-volitev je ena izmed zavez, ki so jo na ministrstvu znova oživili. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Izkazalo se je torej, da mimo dogovora s sindikati ne bo mogla niti vaša vlada. Se vam zdi, da so sindikati trenutno najmočnejši javnopolitični igralec v državi?
Sindikati so zelo močan javnopolitični igralec. In vedno je na tehtnici, kakšna je cena dogovora v primerjavi s ceno, ki bi jo plačali, če dogovora ni, se pravi s socialnimi nemiri. To je pač vsakokratna odločitev vlade.

Vam je težko iskati ravnotežje med pričakovanji gospodarstva, da javni sektor razume odvisnost od ustvarjenega, in zahtevami sindikatov, da gospodarstvo skrbi za socialno državo?
Zelo težko, ker gre za dve diametralno nasprotni stališči. Če vprašate sindikate javnega sektorja, ti odločno trdijo, da je njihovo delo podvrednoteno, in če vprašate gospodarstvo, je njihovo odločno stališče, da je javni sektor predrag in da je delo v javnem sektorju precenjeno. Skleniti dogovor in zagotoviti socialni mir ter stabilno gospodarsko rast med tema nasprotnima stališčema je zahtevna naloga, in za zdaj smo bili uspešni.

Videti je, da so sindikati bolj sposobni uveljaviti svoje zahteve kot gospodarstvo.
Če gledate, kakšna je rast bruto domačega proizvoda in rast produktivnosti v primerjavi z rastjo plač in stroškov javnega sektorja, si upam trditi, da smo kar uravnoteženi.

Eksplicitno poudarjam, da z Uberjem nismo podpisali nobene poslovne zaveze, kako bo posloval v Sloveniji. Smo se pa dogovorili, da bomo, tako kot z drugimi korporacijami, s katerimi smo podpisali pismo o nameri, skupaj iskali način za razreševanje problemov, na katere opozarjajo tudi sindikati: delovnopravna razmerja (kako delati za ponudnika sodelovalne ekonomije, če nisi z njim v delovnem razmerju, da to delo ni prekarno), obdavčitev (kako postaviti Uber v enak davčni položaj, v kakršnem so tudi drugi izvajalci prevozov, da ne bo predstavljal nelojalne konkurence) in odgovornost za varstvo potrošnikov.

Letos vas čaka sprememba zakona o sistemu plač. V javnosti je močno odmevala Fidesova zahteva po izstopu iz enotnega plačnega sistema. Kaj je alternativa temu sistemu?
Velika prednost enotnega plačnega sistema je primerljivost in obvladljivost mase plač v javnem sektorju, njegova slabost pa, da morajo plačne skupine med seboj stalno usklajevati primerljivost nagrajevanja. Vedno, ko želi neka plačna skupina zase izpogajati več, potegne za sabo vse preostale. Skratka, enotni plačni sistem je z vidika obvladovanja javnofinančne stabilnosti močno, s pogajalskega stališča pa zelo zahtevno orodje. Številne poklicne skupine želijo izstopiti iz enotnega plačnega sistema zato, da bi imele več sredstev za plače. Ampak sredstev za plače je ne glede na to, ali gre za enotni plačni sistem ali pa za desetine razdrobljenih plačnih sistemov, enako. Za plače v javnem sektorju lahko namenimo toliko, kolikor gospodarstvo prenese. Menim, da bi razpad enotnega plačnega sistema pomenil večjo krivico za javne uslužbence, ker bi izgubili medsebojno primerljivost poklicev. Želimo pa ga narediti bolj dinamičnega in javnega uslužbenca bolj odvisnega od rezultatov svojega dela.

Ampak kako je načelo »biti plačan po rezultatih dela, in ne po delovnem mestu«, o katerem ves čas govorite, izvedljivo v praksi?
Naš sedanji sistem je zelo senioritetno naravnan. Imamo dodatek za delovno dobo, v številnih poklicih pa tudi dodatek za stalnost, ki praktično podvaja dodatek za delovno dobo. Hkrati so napredovanja tako rekoč samodejna, saj večina javnih uslužbencev prejme oceno, ki jim omogoča napredovanje na tri leta. To pomeni, da je razlika v plačah za enako delo med mladim uslužbencem, ki je pravkar dobil zaposlitev v javnem sektorju, in nekom, ki je pred upokojitvijo, tudi od 30 do 40 odstotkov. Prepričan sem, da je to preveč, zato je v predlogu sprememb zakona o sistemu plač v javnem sektorju zapisano, da se število napredovanj zmanjša z deset na pet, višja plačila pa namenimo tistim uslužbencem, ki opravljajo zahtevnejša dela, večji obseg dela ali imajo neka specifična znanja, ki jih drugi nimajo. To je ena oblika variabilnega napredovanja. Drugi del variabilnega napredovanja pa je delovna uspešnost, ki se ugotavlja glede na preteklo delo. Problem sedanje ureditve je, da je uspešnost definirana zelo na splošno. Z novim sistemom želimo uvesti konkretnejša merila. Recimo, koliko predlogov je uslužbenec prispeval, koliko od teh jih je bilo uvedenih, kakšni so bili njihovi učinki. Pri tem se zgledujemo po nemškem, predvsem pa britanskem modelu nagrajevanja.

A v sindikatih vam ne verjamejo. Menda za floskulami o izboljšanju učinkovitosti dela skrivate namero, da bi znižani stroški dela, ki jih je omogočila kriza, postali sistemski.
Sindikati imajo predlog sprememb zakona o sistemu plač v javnem sektorju na mizi. O vsakršnih spremembah v plačnem sistemu se vedno dogovorimo z njimi, zato načelnega zavračanja pogovorov o izboljšanju plačnega sistema z izgovorom, da se za tem nekaj skriva, ne morem sprejeti. Vabimo jih, da se o teh rešitvah sploh začnemo pogovarjati.

Koliko javnih uslužbencev pa napreduje, ko imajo za to možnost?
Z ocenami 4 in 5 napreduje okoli 95 odstotkov javnih uslužbencev. Vedeti pa moramo, da govorimo o oceni 3, ko govorimo o nekem povprečju oziroma o pričakovanih rezultatih dela. Torej imamo glede na ocene večino javnih uslužbencev, ki dosegajo nadpovprečne rezultate dela, iz česar izhaja, da imamo enega najboljših javnih sektorjev na svetu. Kar pa seveda ne drži.

Verjetno se boste lotili tudi dodatkov, ki jih je zdaj v plačnem sistemu 54?
Dodatkov je bilo v prejšnjem sistemu 200. V novem predlogu jih je osem osnovnih z nekaj podvariantami. Meni je pomembno, da se dodatki izplačujejo tam, kjer so zaposleni res upravičeni do njih, ker niso plačni korektiv, temveč nagrada za oteženo ali zahtevnejše delo.

Pojdiva k digitalni preobrazbi Slovenije, ki naj bi postala eno izmed središč uvajanja informacijskih tehnologij. Kako je v ta ambiciozni projekt vpeta javna uprava?
Javna uprava na področju digitalne preobrazbe živi zelo aktivno življenje. Letos končujemo združevanje upravljanja z informacijskimi tehnologijami za državne organe. To pomeni, da podatke in programe ministrstev, namesto da jih ima vsako na svojem strežniku, prenašamo v državni računalniški oblak, zgrajen leta 2015, ki je zaseden že skoraj 70-odstotno. Med drugim smo prenovili e-Upravo, ki je prijaznejša do uporabnikov, e-Vem-portal za podjetnike, v okviru e-Sociale nam je uspelo povezati 54 javnih baz in registrov. Načrtujemo nadaljnji razvoj oblačne infrastrukture s hibridnim računalniškim oblakom, ki bo namenjen širšemu javnemu sektorju, prenovo sistema upravljanja državnih financ in dokumentnega sistema ter centralizacijo prostorskih evidenc v e-Prostoru, arhivov, sistema upravljanja kadrov itn. Teh projektov je res veliko.

Nedavno ste dejali, da na nekaterih področjih prehitevamo Estonijo, ki velja za digitalno zelo napredno državo. Ampak v Estoniji že imajo e-volitve oziroma osebne izkaznice z identitetnim čipom. Jih bomo kmalu dobili tudi v Sloveniji?
Rad bi poudaril, da je Estonija edina država na svetu, ki ima e-volitve, torej ne gre za širše vpeljan sistem. Sistem e-volitev je ena od zavez, ki smo jo ponovno oživili. Ključ uspešnih e-volitev je v e-identiteti, zato sem vesel, da smo konec lanskega leta vzpostavili nove, prijaznejše in modernejše identifikacijske storitve. Pri nas nimamo osebne izkaznice s čipom, imamo pa elektronski certifikat, ki ga lahko vsakdo brezplačno namesti na svoj računalnik in se identificira, na primer, v e-upravo. To je osnova, na kateri bomo v prihodnje gradili e-volitve, ki sploh niso enostavne, saj tečejo vzporedno s klasičnimi. To pomeni, da je treba vsa volilna mesta opremiti s priključno opremo, ki preveri, ali je glas, ki smo ga oddali, že oddan elektronsko. Za letos načrtujemo preizkus pilotnega modela neposredne demokracije, a ne na volitvah, temveč na lokalni ravni, pri izvedbi lokalnega referenduma. E-volitve so zadnji korak v uvedbi e-demokracije. Že danes imajo državljani možnost povedati svoje mnenje na portalu e-uprave. V primerjavi z Estonijo imamo to prednost, da imamo boljši komunikacijski sistem državne uprave, da imamo enega najmodernejših državnih računalniških oblakov, ki ga Estonci nimajo, da smo sposobni v ozadju povezati desetine podatkovnih zbirk z neposrednim komuniciranjem. Na primer, če danes vložite vlogo za socialni prejemek, vam bodo računalniki v ozadju opravili vpoglede v 54 podatkovnih zbirk in ugotovili, ali ste upravičeni do socialnega prejemka. Za ta sistem smo dobili tudi nagrado Združenih narodov.

Lani ste med obiskom več ameriških informacijskih korporacij prvo pismo o nameri podpisali z Uberjem, največjim podjetjem na svetu za posredovanje prevozov. Zakaj prav Uber, saj ima njegov poslovni model, ki zmanjšuje dosedanje standarde socialne varnosti, veliko nasprotnikov, zlasti med sindikati? Nekateri med njimi so vas pozivali celo k odstopu.
Kaj pa je vsebina tega pisma? Z Uberjem nismo podpisali pisma o nameri, da bo posloval v Sloveniji, temveč dogovor o sodelovanju pri razreševanju problemov, s katerim se tovrstna podjetja srečujejo, ko vstopijo v države, ki sodelovalne ekonomije nimajo uvedene. Eksplicitno poudarjam, da z Uberjem nismo podpisali nobene poslovne zaveze, kako bo posloval v Sloveniji. Smo se pa dogovorili, da bomo, tako kot z drugimi korporacijami, s katerimi smo podpisali pismo o nameri, skupaj iskali način za razreševanje problemov, na katere opozarjajo tudi sindikati: delovnopravna razmerja (kako delati za ponudnika sodelovalne ekonomije, če nisi z njim v delovnem razmerju, da to delo ni prekarno), obdavčitev (kako postaviti Uber v enak davčni položaj, v kakršnem so tudi drugi izvajalci prevozov, da ne bo predstavljal nelojalne konkurence) in odgovornost za varstvo potrošnikov.

Ampak Uber je optimistično načrtoval, da bo vstopil na slovenski trg že konec lanskega leta.
To je njegov poslovni del, poslovanje Uberja v Sloveniji pa ureja ministrstvo za infrastrukturo. Ponavljam, da bodo v Sloveniji lahko poslovali šele takrat, ko bodo izpolnili vse zakonske pogoje. Tudi zato se Uber v evropskih državah pojavlja z modelom Uber X, kar pomeni, da prevozov ne izvaja fizična oseba, temveč nekdo, ki ima za to licenco za izvajanje plačljivih prevozov, tako kot taksist.