Ministrstvo za notranje zadeve je namreč sporočilo, da je Slovenija v okviru osamosvojitve želela urediti svoje državljansko telo, zato je sprejela zakon o državljanstvu v RS-ju, po katerem si lahko državljanstvo uredi vsak, ki je imel 23. decembra 1991 v Sloveniji prijavljeno stalno bivališče. To je storilo 171.132 ljudi, 18.305 tistih, ki se za to ni odločilo, so danes tako imenovani izbrisani.

Ali lahko na kratko pojasnite, kako so se izbrisani Sloveniji sploh "zgodili"?
Pred osamosvojitvijo je v Sloveniji živelo okrog 200.000 ljudi iz drugih republik nekdanje Jugoslavije, ki pa so bili tu stalno prijavljeni, in so bili zato tu polnopravni državljani, čeprav niso imeli, poleg državljanstva SFRJ, »republiškega« državljanstva Slovenije – da je takrat poleg državljanstva SFRJ-a sploh obstajalo še nekakšno »republiško državljanstvo«, pa razen redkih pravnikov nihče v Jugoslaviji niti vedel ni. Kar 170.000 od teh ljudi je v 6 mesecih od osamosvojitve zaprosilo za slovensko državljanstvo in ga dobilo, 11.000 jih je Slovenijo zapustilo. Preostalih 18.305, ki so hoteli tu še naprej ostati, čeprav prošenj za državljanstvo iz nevednosti ali namenoma niso vložili (mnogim je bilo to celo nezakonito preprečeno), pa bi morali obdržati pravico do stalnega prebivanja v Sloveniji kot tujci. In ta pravica, ne državljanstvo, jim je bila z izbrisom iz registra stalnih prebivalcev popolnoma nezakonito odvzeta.

Zakaj je bil ta izbris nezakonit?
Zato ker zanj v takrat veljavnem zakonu o tujcih ni bilo nikakršne zakonite podlage, kot je to izrecno ugotovilo ustavno sodišče že leta 1999 – vlada pa si še danes, devet let pozneje, upa lagati javnosti in jo zavajati, da je takrat ravnala v skladu s takratno zakonodajo (in prav na tej laži temelji tudi njen »ustavni zakon«, s ponujanjem katerega poskuša prikriti svoje nasprotovanje odločbi ustavnega sodišča). To, da je bil izbris izveden tajno in brez vsake odločbe, zoper katero bi se prizadeti sploh lahko pritožili, je samo še dodatna sramota za državo, ki naj bi bila pravna država.

V javnosti prevladuje prepričanje, češ, imeli so možnost, a tega niso storili.
Le za pridobitev državljanstva so res imeli možnost v šestih mesecih vložiti prošnjo – in celo to so mnogim preprečili (z nezakonitim zavračanjem pri sprejetju nepopolnih vlog). Proti izbrisu pa niso mogli storiti ničesar, saj zanj sploh vedeli niso. Ko se nekatere nekaj mesecev po izbrisu začeli pozivati, naj na novo (pod mnogo strožjimi pogoji) zaprosijo za status, ki so jim ga prej nezakonito odvzeli, pa je bilo to novo norčevanje iz njihovih pravic.

Kdo so izbrisani in ali je izbris potekal po principu narodne pripadnosti?
Neposredno ne – izbrisani so bili tisti, ki prej v SFRJ-u niso imeli »republiškega« slovenskega državljanstva, novega pa niso dobili. Seveda so bili tudi po narodni pripadnosti to v ogromni večini pripadniki drugih narodov nekdanje Jugoslavije – vendar je ta žalostna usoda doletela tudi kar nekaj »čistih« Slovencev, ki so imeli samo to smolo, da so bili npr. rojeni v Srbiji in so bili potem (marsikdaj celo napačno, nezakonito) vpisani kot »republiški državljani« Srbije namesto Slovenije.

Ali se državo lahko prisili v spoštovanje odločbe ustavnega sodišča, ki je že dvakrat izdalo odločbo o izbrisanih?
»Od znotraj« jo bomo skušali k temu prisiliti s pomočjo naših sodišč, ki so do zdaj pri tem na žalost bolj pomagala kršiteljem odločb ustavnega sodišča kot žrtvam teh kršitev. Ali so tako ravnala »samo« zaradi nesposobnosti ali iz še kakšnih drugih razlogov, je pa dodatno, za pravno državo, zelo neprijetno vprašanje. »Od zunaj« so jo k temu skušali pripraviti s svojimi pozivi že komisar Sveta Evrope za človekove pravice, komisija ECRI-ja in kar dva odbora OZN-a – vse zaman. Edino EU bi Slovenijo k temu lahko s svojo močjo res prisilila, pa tega najbrž ne bo naredila nikoli – ne samo zdaj, ko Slovenija tej imenitni združbi držav celo predseduje. Zakaj ne? Ker v tej združbi res nekaj štejejo samo politični in ekonomski interesi držav – govorjenje o pravicah njihovih državljanov je pa bolj za okrasek na pročelju te imenitne zgradbe.

Aleksandra K. Kovač