"Kangler sodelovanje razume kot prikimavanje"

Če pogledamo Kanglerjev mandat, se govori predvsem o nekih zgradbah, zelo malo pa o stvareh, ki se jih ne vidi, kot sta vodovod in kanalizacija, opozarja kandidat za mariborskega župana Bojan Horvat.

Uspehi so, a se je večina v tem mandatu uspešno končanih projektov, za katera so se črpala tudi evropska sredstva, začela že, ko je Maribor vodil prejšnji župan, je za MMC dejal Horvat. Ob polemikah okoli blišča (ali pač ne) univerzijade, Pandurjevega centra in projekta Maribor – evropska prestolnica kulture se kar malo pozablja na tisto, kar Maribor po mnenju Bojana Horvata, ki je kandidat SD-ja (ta ja bil najštevilnejša opozicija v zdajšnji sestavi mariborskega mestnega sveta), v tem trenutku najbolj potrebuje. In to je ustrezen sistem ravnanja z odpadki, kjer je po Horvatovem mnenju nastal nepotrebni zastoj, ki bo Mariborčanom v prihodnjih letih po nepotrebnem 'vzel' več denarja, kot bi bilo treba.

Z Bojanom Horvatom smo se pogovarjali o drugih velikih projektih, ki jih načrtuje Maribor, občinski blagajni, stanju občinskih financ, socialni sferi in drugem.

---

Zdajšnji župan Franc Kangler je v enem izmed medijev ob napovedi kandidature dejal, da se ima za favorita, ker da je 100-odstotno izpolnil vse predvolilne obljube. Se strinjate s tem?

Vprašanje je, katere predvolilne obljube je imel v mislih. Kot opozicija smo seveda budno spremljali njegovo delo, in če danes pogledamo na spletno stran, kjer so te njegove obljube zapisane, ugotovimo, da je okoli ena tretjina takih, ki jih je, recimo, realiziral v celoti, ena tretjina takih, ki jih je realiziral delno, ter ena tretjina takih, ki jih dejansko ni realiziral. Katere obljube je imel v mislih on oziroma do kakšne faze je imel v mislih realizacijo, pa bi težko presodil.

Kaj bi torej županu v tem mandatu pripisali v minus, katere projekte?
Kar se projektov tiče, bi težko enega samega opredelil kot tistega, ki bi bil najbolj negativen, bi pa pri vseh projektih, ki so bili izpeljani, izpostavil, da se je večkrat zapletalo pri pridobivanju evropskih sredstev zaradi nekih nedorečenosti v času njihovega trajanja. Potem negativno je bilo to, da se je dejansko načrtovalo več, kot se je na koncu realiziralo. Če pogledamo zadnja tri leta, je bila letna realizacija teh investicij na vseh področij nekje od 60- do 70-odstotna in na drugi strani, da so se za tovrstne investicije najemala tudi dodatna posojila, čeprav je bilo lastnih sredstev za realizacijo projektov dovolj. Negativno je tudi to, da so nekatere investicije po mnenju SD-ja predrage, to pomeni, da se pri načrtovanju in potem pri realizaciji ni gledalo tudi na racionalizacijo porabe sredstev in da so bile na neki način 'sforsirane', to pomeni, da se je marsikatera stvar izpeljala s politiko konflikta oziroma neiskanja konsenza. Kakšne bodo dolgoročne posledice na porabo v proračunu, ki je že vnaprej razdeljen, pa se bo videlo v prihodnosti.

Kateri projekti so bili torej predragi, lahko katerega izpostavite?
Dodatna sredstva so se porabila pri projektih, kot je cestna povezava med Kamnico in Kungoto, in sicer zaradi nekaterih zadev, ki so bile "pozabljene". Tam je šlo za kar občutno podražitev, za približno 30 odstotkov. Potem pa so bile še druge stvari, ki so se pojavljale zaradi slabega načrtovanja, in se je zato v fazi realizacije pojavila potreba po zagotavljanju dodatnih sredstev, nekateri projekti pa so se tudi spreminjali, kot je primer krožišča na Titovi cesti pri mariborskem UKC-ju, in tudi tam so se potem pojavili iz tega razloga nekateri zapleti.

A če verjamemo županu Kanglerju, se je v iztekajočem se mandatu v Mariboru delalo zelo dobro. Vi ste že dejali, da ste (kot občinski svetnik) županu Kanglerju ponudili roko, pa ta ni bil preveč navdušen nad sodelovanjem.
Mi smo roko ponudili že pred začetkom mandata, še preden sem kot mestni svetnik nastopil svoj mandat po odhodu prejšnjega župana gospoda Borisa Soviča. Vendar je to ponujeno roko župan razumel tako, da pač pridemo do njega, ga poslušamo, prikimamo in odidemo, medtem ko posluha za dialog in doseganje nekih širših soglasij ali konsenz ni pokazal. Večinoma je poskušal z neko konfliktno politiko doseči svoje cilje.

Kateri so torej tisti projekti, ki ste jih vi kot opozicija podpirali ali predlagali?
Že od vsega začetka podpiramo vse projekte, ki so povezani tako z evropsko prestolnico kulture koz z univerzijado, vendar le, če mesto finančno breme, ki je s tem povezano, prenese tako v času investiranja kot pozneje, v času eksploatacije. In tukaj so se pogledi razhajali, zato imamo tudi danes, ko imamo pred seboj projekt gradnje Centra uprizoritvenih umetnosti v Mariboru, na mizi pogodbo, ki je v precejšnji meri neugodna za Mestno občino Maribor, ki prevzema s tem precej velike obveze ob nepoznavanju vseh ekonomskih učinkov, ki iz take investicije sledijo. In tukaj so se v glavnem naši pogledi razhajali.

Naši pogledi so se razhajali tudi v pri tržnici, kjer je bila pred leti podeljena stavbna pravica za 50 let nekemu gradbenemu podjetju. To je potem zašlo v težave in je na neki način to stavbno pravico skušalo unovčiti ter poravnati svoje dolgove in tu se je potem spet občina na vrat na nos spustila v to zgodbo, sicer ne neposredno, ampak prek podjetja Tržnica d. d. in slej ko prej, ker je tam občina v vlogi večinskega lastnika, bo morala prevzeti nase breme, ki izhaja iz tega.

Potem so bile tudi druge stvari, ki so povezane s financami, kot je, recimo, reprogram obveznosti za čistilno napravo, ki je tudi prinesel neki negativni finančni učinek v višini 7 milijonov evrov - to pomeni, da bomo mi v prihodnjih letih sedem milijonov evrov preplačali. Po izračunih danes, ko so obresti nižje, in seveda s tem povezane obremenitve pa je ta znesek verjetno večji. Takrat, pred dvema letoma, je pač ta zadeva kazala tako, da gre za najmanj sedem milijonov, ki jih bodo Mariborčanke in Mariborčani plačali v prihodnjih od 14 do 15 letih več, kot bi sicer.

Če se dotakneva konkretnih projektov, ki naj bi jih v Mariboru izpeljali v prihodnosti. Eden največjih je zagotovo univerzijada, o kateri se je govorilo predvsem ob mnogih nesporazumih, očitkih in seveda pomanjkanju denarja. Zdelo se je, da bi univerzijado radi vsi, nihče pa ni želel prevzeti odgovornosti za organizacijo. Ali Univerzijada torej bo? So vsa sredstva zagotovljena?

Kar se tiče organizacijskih sredstev, verjamem, da jih je za izvedbo projekta dovolj, seveda pa se bo pojavilo vprašanje, ali se bo preostala infrastruktura, ki je bila predvidena prav za potrebe univerzijade in pozneje za razvoj turizma, ki bi jo naj gradili zasebni investitorji, danes, ko je situacija taka, kot je, tudi zgradila. Verjetno bo treba tukaj poiskati neke racionalne rešitve, to pomeni, da bo nujno, vsaj kar se tiče nastanitvenih kapacitet, poiskati rešitve v širši regiji. Za te mislim, da se za tistih 14 dni ali tri tedne da zagotoviti. Osnovne racionalizacije, kar se vsebine tiče, so bile izvedene že na začetku, ko so se začeli tisti zapleti s sredstvi, v smislu depozita ali pa neke vrste članarine in se je odstopilo od gradnje skakalnega centra. Kaj bo s smukprogo, je še tudi nedorečeno. Ta je sicer v sosednji občini Ruše, medtem ko sama infrastruktura ... mislim, da je več ali manj nared, tisto, kar pa je pa še dodatnega, pa se lahko reši tudi z neke vrste začasnim najemom. Na primer Ledena dvorana se lahko postavi v neki montažni obliki. Čeprav kapacitete, ki jih Maribor danes ima, ne zadoščajo več trenutnim potrebam, se bo treba, glede na situacijo, prilagajati.

Naslednji veliki projekt Maribora je Maribor – evropska prestolnica kulture. Zdajšnji župan obljublja pravo eksplozijo. Kaj lahko pričakujemo? So sredstva za ta projekt, ki ima letnico 2012, že kako 'rezervirana'?
V osnovi je bila večina sredstev za tiste projekte, ki so bili prvotno načrtovani v okviru Evropske prestolnice kulture, zagotovljena v kvoti okrog 20 milijonov evrov, ki so bila prenešena iz leta v leto od konca prejšnjega mandata. Seveda se je ves čas pojavljalo

vprašanje, kaj je z vsebino, kakšno infrastrukturo dejansko potrebujemo, da bomo lahko realizirali tiste konkretne kulturne projekte. Maribor določen del kulturne infrastrukture ima, znotraj tega projekta pa sta bili načrtovani dve večji investiciji. Eden je umetnostna galerija, drugi pa je obnova Rotovškega trga z mariborsko knjižnico, kjer bi se nekaj kapacitet dogradilo ali usposobilo za izvajanje kakšnih kulturnih programov. Prav tako je bilo govora, da je treba v ta projekt nekako umestiti tudi orkestralno akademijo, vendar so se pri tem pogledi vodstva in mestnih oblasti, zadolženih za področje kulture, nekoliko spremenili. Tako imamo zdaj pred seboj drug izziv, Center uprizoritvenih umetnosti, ki je neka nova investicija. V drugem smislu, če pogledamo potrebe kulturnih društev in raznih izvajalcev, ki danes zaradi prostorske stiske ne morejo pokazati vsega, kar znajo in zmorejo, je neka potreba po tem projektu, vendar pa se postavlja vprašanje, ali je mogoče zagotoviti dovolj sredstev. Glede na predlog v 20-letnem najemu to pomeni slabih 50 milijonov evrov.

V zvezi z omenjenim projektom je največ očitkov zaradi denarja, ki naj bi ga primaknila občina. Gre za vprašanji, zakaj toliko denarja za le en projekt in kako to, da je bila ta odločitev tako hitro sprejeta kar na dopisni seji občine?
Pogodba, taka kot je, dejansko nalaga mestni občini same obveznosti, ki so že vnaprej definirane, za katere nismo imeli dejanskih podlag. Torej če si nekdo zdaj izmisli neko ceno za kvadratni meter za najem v višini 15,9 evra, potem se pojavi vprašanje, zakaj ni 16 ali pa 15, 14 ali pa osem, če ni zadaj ustrezne računice, in seveda nam ni jasno, kako bo podjetje, Zavod za izgradnjo Maribora, ki je v nekaj več kot 70-odstotni lasti občine Maribor, financiralo tako velik projekt. Dejansko po nekih podatkih, ki so potem pricurljali v javnost, bi naj šlo za 24 milijonov evrov, ostaja pa vprašanje, kje je preostalih 23 tisoč kvadratnih metrov? Če torej za lažje razumevanje pomnožimo z dva, pridemo na vrednost investicije med 40 in 50 milijoni evrov.

Tu so ključni razlogi za to, da se pojavljajo utemeljeni dvomi, ali je to za občino sploh dolgoročno sprejemljivo. To namreč pomeni dodatno letno obremenitev proračuna za 2,5 milijona, kar pomeni zmanjševanje razvojnega potenciala. Danes ima mestna občina med 90 in sto milijoni, odvisno pač od situacije, izvirnih proračunskih prihodkov, na drugi strani pa že zdaj vnaprej razdeljenih odhodkov v višini okrog 85 milijonov. To pomeni, da 2,5 milijona tu in na primer 400 tisoč ali 500 tisoč evrov za vzpenjačo in podobne projekte zmanjšuje tista prosta sredstva, ki so lahko namenjena razvoju. Da ne govorim o obrestih za posojila itd. in potem se lahko zgodi, da po nekaj takšnih investicijah pridemo v situacijo, ko sredstev za razvoj tistih, na katere lahko zanesljivo računamo, ne bo. To pa pomeni tudi stagnacijo, dokler se situacija ne popravi. In tu je naš glavni razlog za dvome in pa pomisleke o projektu. Pri tem pa poudarjam, da v SD-ju podpiramo razvoj kulture, ker sodimo, da je kultura eden tistih ključnih dejavnikov, ki privablja v mesto inovativne in kreativne ljudi. Pa ne samo na kulturnem področju, ampak tudi v vzgoji in izobraževanju, visokem šolstvu, gospodarstvu, praktično na vseh področjih.

V vsakem primeru bodo omenjeni projekti vplivali na mestni proračun v prihodnjih letih. Kako je z mestnim denarjem, kako zadolžena je občina?
Občina, če pogledamo kriterije, po katerih presoja ministrstvo, ni prezadolžena. Letnih obremenitev je nekje od 3 do 6 milijonov, odvisno od tega, koliko novih posojil se bo še realiziralo. Ampak vseeno, če gledamo naprej, če se takšen trend nadaljuje in ne bo več mogoče financirati projektov iz občinskega premoženja, ki ga je bilo kar nekaj v preteklih letih prodanega, potem se je treba zamisliti in reči, do kod se še smemo zadolžiti. Saj moraš na koncu leta račune poravnati oziroma mora biti vedno na koncu leta bilanca izravnana. Vendar se lahko zgodi, da bomo morali tiste programe, ki jih danes financiramo in jih imamo za svoje redne programe, racionalizirati, kar lahko pomeni slabšo kakovost na področju zdravstva, predšolske vzgoje, izobraževanja, infrastrikture, prometa, skratka na vseh področjih, za katera je odgovorna mestna občina.

Če bi se Mariboru v tem trenutku npr. zgodil Prevent ali Mura - je mesto "zmožno" priskočiti na pomoč?
Vsekakor bi občina priskočila na pomoč, vendar pa ima za tovrstne primere zelo omejena sredstva. Dejansko se vključuje predvsem v programe zaposlovanja prek javnih del. Situacija se je v teh kriznih časih nekoliko obrnila na bolje v korist mestne občine, ki lahko z enakimi sredstvi financira več javnih del, ker je udeležba države nekoliko večja. Neposredno pa bi občina zelo težko bistveno prispevala k reševanju problematike brezposelnosti, saj v preteklih letih ni kaj dosti vlagala v to, da bi se gospodarska infrastruktura, ki je potrebna za razvoj gospodarstva, pa naj si gre za mala podjetja, srednja ali zasebnike, bistveno izboljšala, da bi prišlo do nekega razcveta in dodatne rasti novih dejavnosti.

Pa vendar se zdi, da so ta množična odpuščanja Maribor obšla. Je imel Maribor srečo ali je razlog tudi to, da so največji giganti propadli že zdavnaj pred krizo?
Maribor je imel "srečo", da se je konec 90. let prestrukturiral in je večina delovnih mest zdaj drugje. Velik delodajalec je univerza, potem zdravstvo, tudi kultura. Ni zanemarljivo, da je v kulturi delovnih mest, ki so financirana z občinskega ali državnega proračuna v Mariboru 1.000 in nekajkrat toliko tudi drugih. Tudi turistična infrastruktura se je v zadnjih 20 letih zelo razvila. Seveda je kriza udarila vsakega po malem in dejansko danes opažamo to, da je marsikatero mariborsko podjetje iz kovinskopredelovalne industrije ali tista, ki so bila vezana na avtomobilsko industrijo, zašlo v krizo, ampak te številke so v primerjavi s tistimi iz začetka 90. let bistveno manjše. Mogoče desetina ali celo dvajsetina tistega, kar se je dogajalo takrat. To je neke vrste "sreča", je pa tudi signal, da je treba na tem področju še marsikaj postoriti, pripraviti neko okolje, v katerem se bo podjetniški in inovativni duh lahko razvijal in s tem ustvarjal nova delovna mesta z višjo dodano vrednostjo in nekaj takega bomo tudi mi poskušali, če dobimo to možnost, storiti v naslednjem štiriletnem mandatu.

Kritično ste omenili porabo/črpanje evropskih sredstev v občini. A če listamo po spletnih straneh občine, se zdi, da je bilo tako financiranih projektov veliko. Glede na očitke, da naj bi v državi sicer preslabo črpali ta sredstva, se zdi, da Maribor s tem nima težav. Kako to komentirate?
Ta zadeva je lahko zelo relativna. Če imaš npr. pet projektov, ki jih spraviš skozi in za to počrpaš vsa evropska sredstva, ki so zanje predvidena, je to lahko ena interpretacija uspeha. Na drugi strani pa je vprašanje, ali ne bi bilo mogoče postoriti še več. Če dejansko pogledamo spekter teh projektov, ugotovimo, da se je večina začela že pripravljati pred mandatom sedanjega župana in ti projekti so bil tudi realizirani. Stopnja črpanja teh evropskih sredstev je pač bila, primerna temu, kolikor pač je za vsak projekt mogoče storiti, kot sem pa prej povedal, pa so se tudi pojavljali zapleti, kot je recimo krožišče, ki je še danes nedokončano, ker del nadhoda za pešce, kolesarje, ki naj bi omogočil prehod brez izpostavljanja življenjski nevarnosti, ni končan in tisto danes ostaja kot neki torzo. V zrak štrli betonsko železo in del poti, ki naj bi vodila na pločnik, je še vedno gramoz, ki ga bodo dež, veter in sneg počasi spremenil v to, kar je bil nekoč, v brežino ob železniški progi. Tako da se lahko o uspehih in neuspehih govori z dveh strani. Mislim, da bo čas pokazal, koliko je bilo novih projektov, ki bodo lahko tudi podprti z evropskimi sredstvi in ki bodo tudi tako uspešno realizirani, kot tisti, ki so bili v preteklosti pripravljeni. Med temi je tudi lutkovno gledališče, ki bo v kratkem odprlo svoja vrata.

Kaj v tem trenutku najbolj manjka Mariboru oziroma katero naložbo ali projekt za svoj razvoj v tem trenutku najbolj potrebuje?
V tem trenutku bi Maribor najbolj potreboval končno rešitev sistema ravnanja z odpadki, ki se žal tudi v tem mandatu ni našla v takem smislu, da bi bila danes tu in operativna. Pred dnevi smo zaprli prej začasno, zdaj trajno začasno odlagališče v Dogošah, neke nove rešitve pa v tem trenutku ni na vidiku. Zastal je tudi proces izbire ustrezne tehnologije, tako da bo to tudi ena izmed prioritetnih nalog bodočega župana.

Obstaja torej nevarnost, da se Maribor zaduši pod lastnimi smetmi?
Ta nevarnost sicer ne obstaja, obstaja pa, ne nevarnost, ampak je to že dejstvo, da bomo za ravnanje z odpadki plačali več, kot pa bi, če bi imeli neko ustrezno rešitev.

Se pravi, to je projekt, pri katerem se je dejansko zamudilo?
Na tem projektu se je sicer na začetku nekako intenzivno delalo, vendar nekih rezultatov to delo ni dalo, čeprav je bil koncept, kako ravnati z odpadki, soglasno sprejet na mestnem svetu. A do danes se ni uspelo najti ustrezne tehnološke rešitve, ki bi ustrezala temu, kar je bilo takrat sprejeto.

Med očitki, ki jih je slišati med Mariborčani, je tudi nenadzorovana pozidava mariborskega Pohorja. Okoličani namreč pravijo, da se nenadzorovano gradi na najlepših površinah pod Pohorjem in s tem slabša kakovost okolja ter življenja. Ali to vidite kot težavo?
Pri nekaterih projektih, ki so se v preteklih štirih letih izvajali, je prišlo do sprememb izvedbenih prostorskih načrtov. Še vedno imamo stari strateški prostorski načrt, ki pa seveda postaja zastarel in ni več ustrezen v vseh elementih. Imamo pa tudi podlago, na kateri bi lahko naredili novega, vendar tega še nismo storili.

To je najbolj prišlo do izraza pod Pohorjem, pa tudi v drugih okoljih, npr. na Studencih, je bilo čutiti veliko nasprotovanja lokalne skupnosti, ki živi na obrobju enega takega zemljišča, kamor so jim hoteli postaviti objekte s štirimi, petimi etažami, okoli so pa same enonadstropne hiše.

Druga zgodba je bila ta famozni 'manhattan', o katerem danes ni več ne duha ne sluha, kjer se je tudi lokalna skupnost začela spraševati, na kakšen način bo ob taki prometni in drugi infrastrukturi mogoče na tem področju zgraditi 6.000 stanovanj in ne vem koliko poslovnih površin. In to, če se tega lotevamo stihijsko in prisluhnemo samo eni plati, to je interesu investitorja, kapitala, dolgoročno za mesto ni dobro. Tak razvoj je treba graditi na nekih realnih temeljih. Mesto s 100 tisoč prebivalci brez primerne infrastrukture, pri čemer mislim na tisto v smislu delovnih mest, ne more pridobiti šest tisoč prebivalcev čez noč. Zgradbe z današnjo tehnologijo morda lahko zgradimo čez noč, težko je pa potem najti nekoga, ki bo v tej stavbi živel, če nima v mestu česa početi, če nima možnosti, da bi si v mestu zagotovil eksistenco. Primer je Betnavski gozd, kjer stojijo tri lepe stolpnice, pa dva nekoliko nižja stanovanjska objekta. Dve stolpnici sta dokončani, ena se še počasi dokončuje, ampak zvečer, ko se pripelješ mimo, v času, ko so po navadi ljudje doma, vidiš le nekaj luči na nekaterih oknih. Podobna zgodba je tudi na drugi strani Maribora na Pobrežju, kjer tudi stoji stanovanjsko-poslovni objekt s trgovskim centrom, nad katerim je okoli 200 stanovanj. Tudi tam decembra okrog božiča tu pa tam gori le kakšna luč.

Torej nimajo težav s parkirnimi prostori.
Ne, to pa res ne.

Prijavi napako