"Zločin, pravijo, nikoli ne zastara. Zgodil se je v Srebrenici in v Hudi Jami. Tistega v Hudi Jami so pred 60, 70 leti poskušali prikriti. V Srebrenici vsaj imamo urejeno pokopališče, čeprav je težko govoriti o uspehu, če danes mati išče eno samo kost svojega bližnjega, svojega sina. Resnico o Hudi Jami so zavestno prikrivali, politiki, nekdanja oblast. To se je nadaljevalo tudi v več kot 20 letih nastajanja Slovenije. Kaj smo počeli doslej?" se je Alić vprašal v oddaji TV Slovenija NaGlas!

Alićeva življenjska zgodba je navdihnila ustvarjalce filma Rudar, s katerim se Slovenija poteguje za tujejezičnega oskarja, saj je scenarij za film nastal na podlagi njegove avtobiografije Nihče. V njej je opisal svojo trnovo pot, ko je že kot najstnik prišel v rudnik v Zagorju. V 90. je bil izbrisan, delal je na črno v Nemčiji, po vrnitvi v rudnik Huda Jama pa je vodil izkopavanja 1.416 žrtev povojnih pobojev. V pogovoru je spregovoril tudi o tem, na kaj je danes ponosen.

Gospod Alić, scenarij za film Rudar je nastal po vaši avtobiografski knjigi Nihče. Kako to, da ste napisali knjigo o svojem življenju še pred 50. letom?
To željo sem začutil že veliko prej, v devetdesetih letih. Od takrat, od začetka vojne, je bila moja življenjska pot trnova. Dolgo sem si želel, da bi vse to zapisal vsaj za svoje bližnje.
Vaša slovenska zgodba se je začela že v 70. letih. Iz Bosne, iz Srebrenice, ste prišli v Slovenijo, tu končali šolo, delali kot rudar in zasnovali družino. V devetdesetih letih pa so vas izbrisali. Kaj je izbris pomenil za vas in vašo družino?
Rad rečem, ker tako tudi čutim, da mi je bilo pri 14 letih ukradeno otroštvo. S prevaro o Titovih pionirjih, selitvami iz kraja v kraj. Kar naprej sem se vračal. Ko sem si v Sloveniji ustvaril družino, sem začutil, da se mi je zgodilo nekaj, česar nisem nikoli pričakoval. Vse se mi je sesuvalo, meni in moji družini se je življenje obrnilo na glavo.

Delo ste morali iskati v Nemčiji in tam doživeli kalvarijo kot številni drugi delavci na črno.
Žal je bil to takrat boj za golo preživetje. V Vzhodni Nemčiji sem pol leta delal kot gradbinec. Takrat so nas ogoljufali. Štirinajst mesecev sem bil rudar. To je bila težka življenjska pot. Nisem vedel, kam spadam, v Bosno, Slovenijo, Nemčijo. Izgubljen v evropskem prostoru.
Po vrnitvi ste le dobili državljanstvo, dokumente in delo. V rudniku v Hudi Jami ste postali vodja izkopavanja posmrtnih ostankov 1.416 žrtev povojnih pobojev. Ste se kdaj vprašali, zakaj so prav vas izbrali za to delo, ker ga verjetno ni hotel prevzeti nihče drug?
Težko na kratko odgovorim na vsa ta vprašanja. Od izbrisa, od takrat, ko sem vložil vse potrebne dokumente, to je bilo leta 1993, do takrat, ko sem dobil državljanstvo, je minilo 5 let in 1 mesec. Če govorimo o gospodu Bavčarju, ki je bil takrat, leta 1992, eden od utemeljiteljev te države, pa sem ponosen, da danes jaz sedim v vašem studiu, on pa tam, kamor spada.
Vrniva se k Hudi Jami. Za delo, ki ste ga opravili tam, ste prejeli državno odlikovanje. Zakaj so vas, Bošnjaka, izbrali, da kopljete po najhujši slovenski rani?
Po mojem mnenju je to bolj usoda. Odgovora ne poznam. Zakaj jaz, Bošnjak, Srebreničan, človek, ki je pri 14 ali 15 letih prišel delat v slovenski rudnik? Vse življenje sem bil pošten. Kakšna usoda me je pripeljala v Hudo Jamo, da sem izkopaval morda celo ostanke svojih dedov, ne bom nikoli izvedel. To je bilo prej naključje kot pa direktiva.
Niste pomislili, da bi delo zavrnili?
Ne, nikakor.

Odkar ste v Sloveniji, ves čas ohranjate stike z družinskimi člani v Srebrenici. Žal so bili številni žrtve genocida leta 1995. Prihodnji teden bo haaško sodišče po pričakovanju izreklo sodbo Ratku Mladiću. Kakšna bo po vašem mnenju in kaj bo pomenila vam?
Meni ne bo pomenila nič. Mi bodo z njo vrnili dva brata? Bo kdo moji gluhi sestri, ki živi sama, polepšal življenje in vrnil dostojanstvo? Zanjo vojna ni končana in bo trajala, dokler bo živa.

Kaj pa za vas?
Sploh ne. Želim mu, da bi živel še sto let, a v zaporu, kamor spada.

V Srebrenico se vračate tudi zaradi nogometnega igrišča, ki ste ga s svojimi rokami zgradili za tamkajšnje dečke. Zakaj je bilo to za vas po vsem tem pomembno?
To so bile moje davne sanje, moje otroštvo, neizpolnjena želja. Tam, kjer sem odraščal, nas je bilo 40, 50 dečkov. V vasi nismo nikoli imeli igrišča. Po vojni se je rodil samo en deček in takrat sem prisegel, da bo on imel tudi svoje igrišče.
Ob obisku Srebrenice je bil na tamkajšnjem igrišču tudi predsednik Pahor. Koliko vam je to pomenilo?
Ne veliko. Kot človeku in predsedniku mu bom vedno hvaležen. Vendar imam o njegovem obisku drugačno mnenje kot drugi.

Udeležil se je tudi premiere filma Rudar.
Da, to je povezano s Hudo Jamo.

Zaradi nje ste prejeli državno odlikovanje. Je to morda obliž na rano?
Ne, samo zahvala.
Kaj pričakujete od filma? Kako naj bi ga gledalci razumeli?
Predvsem tako, da to ni moj, ampak naš film. Govori o usodi povprečnega južnjaka, Bosanca, pa tudi današnjega slovenskega mladega človeka, ki mora oditi v Evropo, Nemčijo ...

Kakšna je povezava med Hudo Jamo in Srebrenico? Vaše poslanstvo nakazuje pot, ki naj bi se ji prihodnji rodovi izognili, ko govorite o Evropi.
Zločin, pravijo, nikoli ne zastara. Zgodil se je v Srebrenici in v Hudi Jami. Tistega v Hudi Jami so pred 60, 70 leti poskušali prikriti. V Srebrenici vsaj imamo urejeno pokopališče, čeprav je težko govoriti o uspehu, če danes mati išče eno samo kost svojega bližnjega, svojega sina. Resnico o Hudi Jami so zavestno prikrivali, politiki, nekdanja oblast. To se je nadaljevalo tudi v več kot 20 letih nastajanja Slovenije. Kaj smo počeli doslej?

O tem je treba več govoriti.
Gotovo. Resnica mora prej ali slej priti na dan.