Slovenija
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.0 od 70 glasov Ocenite to novico!
Narodni dom v Trstu
Julija 1920 so italijanski fašisti v maščevalnem pohodu požgali slovenski Narodni dom v Trstu. Foto: Wikipedija
Nevenka Troha
Narodna zavest primorskih Slovencev je bila že pred 1. svetovno vojno močno razvita. To nam dokazuje široko razpredena mreža slovenskih šol, kulturnih društev, časopisov, tiskarn, pa tudi vse močnejša gospodarska dejavnost., je za MMC povedala Nevenka Troha, strokovnjakinja za slovensko-italijanske odnose. Foto: Osebni arhiv
Streljanje slovenskih talcev
V italijanski javnosti izkrivljajo podatki o žrtvah t. i. fojb in se tudi pozablja na njihova koncentracijska taborišča, primer je zloraba fotografije streljanja slovenskih talcev, ki so jo italijanski mediji objavili s pojasnilom, da gre za žrtve fojb. A hkrati italijanski zgodovinarji objavljajo zelo kakovostna dela o teh vprašanjih, opozarja Trohova. Foto: MMC RTV SLO
       Za skoraj vse primorske Slovence je bilo nepredstavljivo vsakršno sodelovanje z italijanskimi oblastmi, še toliko bolj, potem ko so te napadle in okupirale dele Jugoslavije. Do pojava primorskega domobranstva je tako prišlo šele po kapitulaciji Italije septembra 1943 in nemški okupaciji. Nemški okupator je namreč primorskim Slovencem dal nekaj narodnostnih pravic (šole, župane itd.), zato so nekateri krogi začeli z njim sodelovati. Vendar pa primorsko domobranstvo (Slovenski narodnovarnostni zbor) ni nikoli imelo pomembnejše vloge.       
 Nevenka Troha
       Precej slovenskih primorskih duhovnikov je kljub prevladi komunistov v njem sodelovalo z osvobodilnim gibanjem, saj so v njem prepoznali tisto silo, ki lahko doseže spremembo meje. Naj njihovo odločitev ponazorim z izjavo najvidnejšega med njimi, Virgila Ščeka, ki je v času mirovnih pogajanj v začetku leta 1946 zapisal: »Ali zdaj ali nikoli! /.../ Jugoslavija bije zdaj zgodovinsko bitko, gre 'za biti ali ne biti' naše Primorske. In generalni štab v tej bitki je naša sedanja vlada. V tem trenutku moramo biti vsi z njo, kakor en mož, brez ozira, ali je 'naša' ali ni 'naša'«.       
 Nevenka Troha
       Delovanje organizacije TIGR so povojne oblasti dolga leta zamolčevale. Tega ne moremo reči za zgodovinopisje, pri čemer naj spomnim samo na dela dr. Milice Kacin Wohinz. Po letu 1991 pa je bila vloga TIGR-a postavljena v ospredje, pri čemer pa se je "pozabljalo" na druge primorske protifašiste.       
 Nevenka Troha
Radzdeljenost tržaškega območja
Pred dogovorom o meji je bilo sporno območje razdeljeno med coni A in B. Foto: Wikipedija
       Kraljevina Italija je z Rapalsko pogodbo novembra 1920 priključila ne samo narodnostno mešana, ampak tudi popolnoma slovenska ozemlja, celo tista, ki so bila zunaj pojma Julijske krajine. Tam je na tretjini slovenskega etničnega ozemlja leta 1921 živelo med 324.000 in 361.000 Slovencev.       
 Nevenka Troha

Dodaj v

"Meje z Italijo so zlasti rezultat osvobodilnega boja slovenskega naroda"

Intervju z zgodovinarko Nevenko Troha
15. september 2012 ob 06:11
Ljubljana - MMC RTV SLO

Poleg spoznanja zahodnih zaveznikov o krivičnosti rapalskih meja in odnosov med velikimi silami so meje z Italijo zlasti rezultat osvobodilnega boja slovenskega naroda, je dejala zgodovinarka Nevenka Troha.

Zmaga nad nemško vojsko na Primorskem in Koroškem je bila predvsem delo velikih jugoslovanskih in anglo-ameriških vojaških enot, pomemben delež pa so prispevali tudi slovenski partizani, ki so že pred aprilom 1945 osvobodili velik del območja, je za MMC o zgodovini poti Primorske v skupno domovino dejala Nevenka Troha, zgodovinarka in znanstvena svetnica na Inštitutu za novejšo zgodovino.


Ko govorimo o združevanju Primorske z matično domovino, pogosto govorimo o njeni priključitvi, medtem ko pri Prekmurju omenjamo vrnitev. Zakaj tako? Je to pomembno razlikovanje?
Razlikovanje je pravzaprav umetno. Prekmurje, ki je sodilo v ogrski, in ne avstrijski (kot druge, s Slovenci poseljene dežele) del Habsburške monarhije, je bilo priključeno Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) s trianonsko mirovno pogodbo z Madžarsko, ki je bila podpisana 4. junija 1920, medtem ko je zaradi madžarske večine v Monoštru območje, poseljeno s porabskimi Slovenci, pripadlo Madžarski. Ozemlje med mejo, ki je bila določena s pogodbo med Kraljevino Italijo in Kraljevino SHS, ki je bila podpisana novembra 1920 v Rapallu, in današnjo mejo med Republiko Italijo in Republiko Slovenijo pa je bilo priključeno v dveh (oziroma treh) fazah. Prva je bila mirovna pogodba z Italijo, ki je bila podpisana 10. februarja 1947 in uveljavljena 15. septembra (datum praznika!) isto leto, druga spomenica o soglasju (bolj znana kot Londonski memorandum), podpisana oktobra 1954, tretja, "dokončna" odločitev o meji, pa Osimski sporazumi, podpisani novembra 1975.

Kdaj se je torej začel proces priključevanja Primorske, kdaj se je začela zavest o slovenstvu na tem ozemlju aktivno buditi in kaj vse jo je oviralo?
Narodna zavest primorskih Slovencev je bila že pred 1. svetovno vojno močno razvita. To nam dokazuje široko razpredena mreža slovenskih šol, kulturnih društev, časopisov, tiskarn, pa tudi vse močnejša gospodarska dejavnost. Vse od druge polovice 19. stoletja je rasel tudi vpliv slovenskih intelektualnih in gospodarskih krogov v Trstu in še bolj v Gorici, kjer je prišlo tudi do hudih političnih spopadov med predstavniki italijanskih in slovenskih strank in društev. O procesu priključevanja torej ne moremo govoriti, saj je bilo to območje do konca 1. svetovne vojne leta 1918, ko ga zasedejo italijanske (antantne) sile, del avstrijske polovice monarhije.

Kakšno je bilo razpoloženje na Primorskem med prvo svetovno vojno in nato po njej? Na kakšen izid so po vojni upali Slovenci? So vedeli, da bodo "končali" pod Italijo?
Vedeti moramo, da je po velikem delu Primorske potekala soška fronta, zato je bila večina tamkajšnjega prebivalstva internirana. Za primorske Slovence je bila najslabša možna rešitev priključitev k Italiji, ki pa je z zmagami antantnih sil vse bolj postajala resničnost. Italija je namreč vstopila v 1. svetovno vojno na strani antantnih sil, potem ko je aprila 1915 z njimi (naj spomnim, da med podpisniki ni bilo ZDA, ki takrat še niso bile v vojni) podpisala sicer tajni Londonski pakt, po katerem bi po zmagi dobila velik del Primorske, Istro in tudi dele Dalmacije ter otoke. Sporazum pa je kmalu postal znan.

Je bila torej Rapalska pogodba veliko razočaranje? So se čutili izdane?
Za vse Slovence je bil rezultat mejnih pogajanj po 1. svetovni vojni veliko razočaranje, saj je bilo slovensko etnično ozemlje razdeljeno med štiri države. V Dravski banovini, ki je obsegala skoraj vse slovensko ozemlje v okviru jugoslovanske države, je leta 1931 živelo 1.100.000 Slovencev, zunaj jugoslovanskih meja pa več kot 400.000. Kraljevina Italija je z Rapalsko pogodbo novembra 1920 priključila ne samo narodnostno mešana, ampak tudi popolnoma slovenska ozemlja, celo tista, ki so bila zunaj pojma Julijske krajine. Tam je na tretjini slovenskega etničnega ozemlja leta 1921 živelo od 324.000 do 361.000 Slovencev. V Avstriji je sredi tridesetih let živelo približno 75.000 Slovencev, na Madžarskem pa med pet in sedem tisoč.
Po razpadu Avstro-Ogrske so največjo spremembo doživeli Slovenci v Italiji, saj so bili vključeni v zanje povsem tujo državo, ki je bila v nasprotju z dotedanjo habsburško monarhijo država, ki skoraj ni imela manjšinskega prebivalstva in je zrasla na ideji nacionalne enotnosti ter zato enačila državno in narodnostno pripadnost. Slovenci v Avstriji in na Madžarskem so sicer ostali znotraj spremenjenih meja pravnih naslednic monarhije, ki pa sta bili odtlej tudi zasnovani na načelu narodne enotnosti. Koroški in štajerski Slovenci so postali narodna manjšina v državi, ki je, tako kot tudi njeni naslednici - od leta 1934 avtoritarna stanovska država in od 1938 nacistična Nemčija - sebe razumela kot nemško nacionalno državo. Vse tri države so skušale uveljaviti nacionalni princip, med seboj so se v bistvu razlikovale le v načinu in predvidenem tempu "etničnega čiščenja". Zanje so bile narodne manjšine moteč element, ki so ga poskušali čim prej asimilirati.

Kakšno je bilo torej življenje Slovencev v tem obdobju?
Po zasedbi tega območja je italijanska civilna uprava slovenski in hrvaški manjšini še dopuščala precej razgibano politično, gospodarsko in kulturno delovanje. Hkrati pa je izvajala nekatere raznarodovalne ukrepe in podpirala nastajajoče fašistično gibanje, zato se je njegovo nasilje nad pripadniki manjšine začelo še pred podpisom Rapalske pogodbe novembra 1920, s katero je to ozemlje postalo del italijanske države. Prva fašistična akcija, ki je simbolizirala takratne in prihodnje odnose italijanskih oblasti do slovenske manjšine, je bila požig osrednjega sedeža slovenskih ustanov Narodnega doma v Trstu 13. julija 1920. Demokratično oblast je leta 1922, torej devetnajst let pred napadom sil osi na Jugoslavijo, zamenjal avtoritarni fašistični režim. T. i. obmejni fašizem naj bi postavil temelje za italijanski prodor na jugovzhod. Po njegovem nastopu se je raznarodovanje primorskih Slovencev (in istrskih Hrvatov) stopnjevalo in preraslo v kulturni genocid. Posledica raznarodovalnega pritiska je bila tudi emigracija Slovencev in Hrvatov. Po ocenah raziskovalcev se je med vojnama izselilo skoraj 20 odstotkov slovenskega in hrvaškega prebivalstva, največ v Jugoslavijo.


Kako pomembna je bila v obdobju po 1. svetovni vojni vloga tigrovcev in ali je zdaj dovolj priznana?
Po prepovedi delovanja strank in organizacij konec dvajsetih let se je politično življenje slovenske manjšine umaknilo v ilegalo. Krščanskim socialcem in narodno-liberalnemu taboru se je v boju za ohranitev narodne identitete sredi tridesetih let priključila italijanska komunistična stranka in posebej njen slovenski del. Medtem ko so krščanski socialci nasprotovali radikalnemu iredentizmu, da bi obvarovali ljudi pred žrtvami, je iz narodno-liberalne struje izšla organizacija TIGR (Trst-Istra-Gorica-Reka), ki jo je jeseni 1927 ustanovila radikalno usmerjena mladina. Organizacija je z demonstrativnimi terorističnimi akcijami opozarjala svetovno javnost na brezupen položaj slovenske manjšine v Italiji.
Vloga tajne organizacije TIGR je bila pomembna, tako kot je bilo pomembno delovanje vseh drugih slovenskih protifašistov v Italiji, zato morajo vse najti ustrezno mesto v slovenskem kolektivnem spominu. Delovanje organizacije TIGR so povojne oblasti dolga leta zamolčevale. Tega ne moremo reči za zgodovinopisje, pri čemer naj spomnim samo na dela dr. Milice Kacin Wohinz. Po letu 1991 pa je bila vloga TIGR-a postavljena v ospredje, pri čemer pa se je "pozabljalo" na druge primorske protifašiste.

Je zaradi nasilja fašizma po njegovi eskalaciji v 2. svetovno vojno med Primorci takoj "zavrelo"? Namreč pojavov širše kolaboracije z okupatorjem na tem področju skoraj ne zaznavamo.
Deloma sem odgovorila že v prejšnjem vprašanju. Naj spomnim, da območje zahodno od rapalske meje aprila 1941 ni bilo okupirano, saj je bilo sestavni del države, Italije, ki pa je okupirala del ozemlja (slovenske) Dravske banovine (Ljubljanska pokrajina). Kljub temu se je tudi na Primorsko že leta 1941 razširilo osvobodilno gibanje, saj je bila prav vojna "priložnost", med katero bi lahko dosegli spremembe meje (ne le z Italijo). Cilj vseh političnih usmeritev med Slovenci je bila Zedinjena Slovenija, torej t. i. etnična meja. Uresničitev Zedinjene Slovenije je bila pomembna tudi za osvobodilno gibanje. Stališče o ozemeljskem združevanju Slovencev so v osvobodilnem gibanju večkrat izrazili že v letu 1941, npr. tudi v programu Osvobodilne fronte, Temeljnih točkah iz novembra 1941, kjer so zapisali, da pomeni oboroženi boj proti okupatorjem "zhodišče za osvoboditev in združitev vseh Slovencev". Slovenskega osvobodilnega gibanja se je pripravljalo tudi na mejna pogajanja. Pri tem je imel najpomembnejšo vlogo januarja 1944 ustanovljeni Znanstveni inštitut pri Predsedstvu Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, ki je nadaljeval delo komisije za mejna vprašanja in ga je vodil zgodovinar Fran Zwitter. Inštitut je že med vojno pripravljal zgodovinske, pravne, gospodarske in druge elaborate z dokazili o upravičenosti slovenskih (in hrvaških) mejnih zahtev. Slovenske zahteve je podprlo tudi vodstvo jugoslovanskega osvobodilnega gibanja. Naj spomnim na Titov govor 12. septembra 1944 na Visu, v katerem je poudaril, da se bliža ura, "ko bomo morali govoriti o mejah naše dežele. /.../ Naši narodi se bore /…/ tudi za osvoboditev tistih naših bratov, ki so desetletja vzdihovali pod tujim jarmom. S tem bojem morajo biti osvobojeni naši bratje v Istri, slovenskem Primorju in na Koroškem in živeli bodo svobodno s svojimi brati v novi domovini. To je želja vseh nas in to je tudi njihova želja. Tujega nočemo, a svojega ne damo."

Za skoraj vse primorske Slovence je bilo nepredstavljivo vsakršno sodelovanje z italijanskimi oblastmi, še toliko bolj, potem ko so te napadle in okupirale dele Jugoslavije. Do pojava primorskega domobranstva je tako prišlo šele po kapitulaciji Italije septembra 1943 in nemški okupaciji. Nemški okupator je namreč primorskim Slovencem dal nekaj narodnostnih pravic (šole, župane itd.), zato so nekateri krogi začeli z njim sodelovati. Vendar pa primorsko domobranstvo (Slovenski narodnovarnostni zbor) ni nikoli imelo pomembnejše vloge.

Precej slovenskih primorskih duhovnikov je kljub prevladi komunistov v njem sodelovalo z osvobodilnim gibanjem, saj so v njem prepoznali tisto silo, ki lahko doseže spremembo meje. Naj njihovo odločitev ponazorim z izjavo najvidnejšega med njimi, Virgila Ščeka, ki je v času mirovnih pogajanj v začetku leta 1946 zapisal: "Ali zdaj ali nikoli! /.../ Jugoslavija bije zdaj zgodovinsko bitko, gre 'za biti ali ne biti' naše Primorske. In generalni štab v tej bitki je naša sedanja vlada. V tem trenutku moramo biti vsi z njo, kakor en mož, brez ozira, ali je 'naša' ali ni 'naša.'"

Kaj vse je vplivalo na odločitve o razdelitvi ozemlja oziroma odločanje o meji po 2. svetovni vojni?
Zmaga nad nemško vojsko na Primorskem in Koroškem je bila predvsem delo velikih jugoslovanskih in anglo-ameriških vojaških enot, pomemben delež pa so prispevali tudi slovenski partizani, ki so že pred aprilom 1945 osvobodili velik del območja. Za jugoslovanskimi enotami so na območje med Sočo in poznejšo razmejitveno črto, tudi v Trst in Gorico, že 2. maja prišle tudi enote britanske armade. Koroški odred pa je 8. maja, nekaj ur za enotami 8. britanske armade, vkorakal v Celovec. Ker dogovora o jugoslovanski zasedbeni coni ni bilo, so zahodni zavezniki zahtevali, da se jugoslovanske sile iz Avstrije takoj umaknejo, kar se je zgodilo do 21. maja. Ob tem pa so jugoslovanske oblasti poudarile, da se s tem Jugoslavija ne odreka ozemeljskim zahtevam do Avstrije. Zahodni zavezniki so vse bolj pritiskali na Jugoslavijo, naj se umakne tudi iz Trsta in dela Julijske krajine, kakor tudi iz Beneške Slovenije in Kanalske doline. Po napornih pogajanjih so v Beogradu 9. junija 1945 podpisali sporazum, v skladu s katerim so se jugoslovanske enote 12. junija 1945 umaknile iz zahodnega dela Julijske krajine na območje vzhodno od demarkacijske črte, ki je tekla od Debelega rtiča čez Kras, Vipavsko dolino, Banjško in Trnovsko planoto ter vzhodno od Kobarida in Bovca. Zahodni del - Cona A je prišla pod anglo-ameriško Zavezniško vojaško upravo, vzhodni, cona B pa pod Vojaško upravo Jugoslovanske armade (VUJA).

Kako so torej potekala pogajanja?
Nujnost, da se jugoslovanska zahodna meja spremeni v jugoslovansko korist, so že med vojno priznavale tudi zavezniške sile, kje in kako, pa naj bi odločila mirovna pogajanja po njenem koncu. Po konferenci ‘velikih treh’ v Potsdamu (17. julij–2. avgust 1945) in ob vse bolj intenzivnem vključevanju Sovjetske zveze v vprašanja Julijske krajine, je t. i. tržaško vprašanje postalo eno ključnih svetovnih vprašanj. Mirovna pogajanja so se začela septembra 1945 v Londonu. Tam so jugoslovanski predstavniki zahtevali nekdanjo avstro-ogrsko-italijansko mejo z nekaterimi popravki, mesto Trst pa naj bi dobili status ene od jugoslovanskih federalnih enot. Jugoslavija je vzporedno s pogajanji vodila široko propagandno akcijo, v katero so se vključili njeni državljani, zlasti pa primorski Slovenci in istrski Hrvati ter tudi tisti Italijani, zlasti delavci, ki so iz razrednih razlogov podpirali priključitev Julijske krajine k Jugoslaviji. Tudi italijanska vlada se je vse bolj zavedala, da bodo potrebne mejne koncesije, zato je predlagala nekoliko spremenjeno Wilsonovo črto iz leta 1919. Ta je dobila ime po takratnem predsedniku ZDA, bila pa je kompromis med etnično črto in zahtevami Italije v Londonskem paktu iz leta 1915. Obenem je tudi Italija v coni A organizirala manifestacije in demonstracije. Vrhunec so napetosti dosegle med obiskom komisije ekspertov štirih velikih sil, ZDA, Velike Britanije, Francije in Sovjetske zveze, ki so v skladu s sklepi londonskega zasedanja marca in prve dni aprila 1946 na terenu preučevali narodnostna razmerja. Takrat je prišlo med zagovorniki priključitve k eni ali drugi državi do ostrih spopadov. Komisija ekspertov je Svetu zunanjih ministrov nato predložila poročilo s štirimi različnimi mejnimi predlogi, med katerimi je bil Jugoslaviji najbolj naklonjen sovjetski, ki se je v glavnem ujemal z jugoslovanskim predlogom, najmanj pa predlog ZDA. Francoski predlog je bil kompromis, ki je temeljil na etničnem ravnotežju, ki so ga razumeli kot ravnotežje med Italijani in Jugoslovani in ne med tremi narodi, Italijani, Slovenci in Hrvati. Najtežje je bilo vprašanje državne pripadnosti Trsta. Svet je 2. julija 1946 sprejel nekoliko spremenjen predlog francoskega zunanjega ministra, ki je bil nato vključen tudi v mirovno pogodbo z Italijo. Po njem je Jugoslavija dobila območje vzhodno od francoskega predloga mejne črte, območje zahodno od nje pa so razdelili na dva dela, ki ju je ločila črta vzdolž izliva Timava v morje. Severni del je ostal Italiji, iz južnega dela pa so ustanovili Svobodno tržaško ozemlje. Predstavniki 21 držav so nato mirovno pogodbo z Italijo podpisali 10. februarja 1947 v Parizu, veljati pa je začela 15. septembra istega leta.
Mejna črta med Italijo in Jugoslavijo je bila tako pomembno spremenjena v jugoslovansko in s tem tudi v slovensko korist. Jugoslavija je na konferenci nastopila kot del zavezniške koalicije, v kateri je sicer že obstajala delitev na dva bloka, a medvojno dogajanje še ni bilo popolnoma pozabljeno. Italija, ki je imela sicer status sobojevnice, pa je bila zaradi svoje udeležbe v vojni premagana država. Mirovna pogodba je bila tako zadnje dejanje med zavezniki, med katerimi je bila tudi Jugoslavija, in Italijo kot fašistično državo in tako zunaj kasnejšega konteksta, v katerem je bila Italija država zahodnega in Jugoslavija država vzhodnega bloka.

So se argumenti jugoslovanske strani upoštevali?
Osvobodilno gibanje jugoslovanskih narodov je zaradi svojega prispevka k zmagi nad nacizmom in fašizmom, kljub prevladujočim komunističnim dejavnikom v njem, na konferenci tudi med zahodnimi zavezniki še imelo svojo težo in jugoslovanske zahteve niso bile popolnoma prezrte. Nove slovenske meje so tako poleg spoznanja zahodnih zaveznikov, zlasti Velike Britanije, o krivičnosti rapalskih meja in odnosov med velikimi silami, zlasti rezultat osvobodilnega boja slovenskega naroda. Z mirovno pogodbo je bila vzpostavljena nova zahodna jugoslovanska meja in meja nove države Svobodnega tržaškega ozemlja (STO). Za razliko od območja hrvaške Istre in otokov, kjer je živelo veliko avtohtonih Italijanov, je bilo leta 1947 Sloveniji priključeno območje etnično homogeno; štetje prebivalstva leta 1910 je tam naštelo le 222 Italijanov. Velika večina tistih, ki so s Sloveniji priključenega območja na osnovi 19. člena mirovne pogodbe optirali za Italijo (skupaj je bilo vloženih 22.359 opcij, priznanih pa 21.332), so bili Italijani, ki so se sem priselili v času italijanske oblasti in so skoraj vsi odšli že pred koncem vojne. Znotraj slovenskih meja med letoma 1947 in 1954 ni bilo skoraj nobenega Italijana, medtem ko je pod suverenostjo Italije po nekaterih izračunih ostalo okrog 60.000 Slovencev, naseljenih v Kanalski dolini, Benečiji in na Goriškem. Mirovna pogodba je v 21. in 22. členu določila, da se za Trst z zaledjem ter za del Istre s Koprom in Bujami ustanovi samostojna državna enota Svobodno tržaško ozemlje. Njegov mednarodnopravni položaj, meje in notranjo ureditev sta določali prilogi Mirovne pogodbe z Italijo, in sicer priloga VI, Stalni statut, in priloga VII, Inštrument za začasni režim. Vodil naj bi ga guverner, čigar naloga je bila konstituirati vlado in organizirati volitve v ustavodajno skupščino. Za vzpostavitev nove države je bilo torej ključno imenovanje guvernerja, ki je bilo v pristojnosti Varnostnega sveta OZN. Ker se prizadete strani niso mogle sporazumeti o njegovem imenovanju, je uprava ostajala v rokah dveh zavezniških vojaških uprav, razmejitev pa je tekla po dotedanji demarkacijski črti na območju, ki je bilo del STO.

V ozračju hladne vojne je bila Italija razumljena kot “okop reakcije” in Jugoslavija kot “predstraža komunizma”, ki naj bi grozil, da bo prek močne levice v Italiji prevzel oblast tudi onkraj železne zavese, zato so ZDA in Velika Britanija ohranjale svojo vojaško navzočnost v Trstu. Razmerja so se hitro spremenila, potem ko je z objavo resolucije Informbiroja junija 1948 spor med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo postal javen in je Jugoslavija postajala vse bolj pomemben strateški partner Zahoda. ZDA in Velika Britanija so rešitev tržaškega vprašanja, ki z izstopom Jugoslavije iz vzhodnega bloka ni bilo več eno od osrednjih kriznih žarišč v Evropi, odtlej videle v delitvi obeh con med zainteresirani državi. Delitev STO je obenem zagotavljala Sloveniji izhod na morje.

Vprašanje so zaključili 5. oktobra 1954 s spomenico o soglasju, s katero so ZDA, Velika Britanija in Francija zagotovile, da ne bodo podpirale nadaljnjih italijanskih ozemeljskih zahtev. Da bi se izognili spremembi mirovne pogodbe (in s tem pritegnitvi Sovjetske zveze), pa tudi zaradi notranjih razmer tako v Italiji kot v Jugoslaviji, kjer je bilo vprašanje STO močno spolitizirano, je spomenica na papirju ohranjala STO in "začasno" razmejitev. Zaradi tega je bilo potrebna še dokončna potrditev meje, do katere je prišlo s podpisom Osimskih sporazumov med Italijo in Jugoslavijo novembra 1975.


Kakšni interesi so bili v ozadju zapletov zaradi tržaškega ozemlja oziroma, enostavneje, zakaj smo izgubili Trst?
Pred 1. svetovno vojno sta bila v Trstu, ob številnih drugih narodih, zlasti Nemcih, večinska naroda Italijani (približno dve tretjini) in Slovenci (ena tretjina). Po 1. svetovni vojni je bil odstotek Italijanov zlasti zaradi odseljevanja Slovencev in Nemcev ter priseljevanja iz drugih italijanskih dežel, še večji. Pogajanja se vedno sklenejo s kompromisom, nikoli ne v korist le ene ali druge strani. Do tega pride le v primeru diktata. Zato je treba ob slovenskih (jugoslovanskih) zahtevah in argumentih upoštevati tudi zahteve in argumente druge strani. V Istri (ki je bila priključena k Jugoslaviji) je pred 2. svetovno vojno živelo med 150.000 in 200.000 Italijanov. Italija leta 1945 ni bila več fašistična Italija in napadalka, saj je septembra 1943 kapitulirala, nato pa je sodelovala z zavezniki in imela eno najmočnejših odporniških gibanj v Evropi.

Kaj pa vprašanje Gorice? Tukaj se je resno računalo, da bo del domovine?
Izguba Gorice je bila za Slovence nedvomno hud udarec, saj je bila ta središče pokrajine in tudi (ob tudi tam večinskem italijanskem prebivalstvu) pomembno slovensko izobraževalno, kulturno in gospodarsko središče. Pri Gorici moramo upoštevati, da je ostala v Italiji po določilih mirovne pogodbe, s katero je Italija izgubila ne le vso Istro, Zadar in otoke, ampak tudi Trst, ki je pripadel Svobodnemu tržaškemu ozemlju, torej ozemlje, na katerem je živelo po nekaterih ocenah kakšnih 400.000 Italijanov. Leta 1947 niso vedeli, da Svobodno tržaško ozemlje ne bo zaživelo in da bo Trst leta 1954 "vrnjen" Italiji. Zato je verjetno Gorica ostala v Italiji.

Čeprav so odnosi z Italijo dobri, pa se vendar še vedno pojavljajo trenja, povezana z vojnimi in povojnimi dogodki. V italijanskih medijih se pojavljajo potvorjeni podatki, kot npr. fotografija streljanja talcev, ki so jih razglasili za italijanske žrtve fojb, problematika fojb je šla tako daleč, da lahko skoraj govorimo o mitu …, medtem ko se zdi, da Italijani na lastna koncentracijska taborišča in divjanje fašizma na naših tleh pozabljajo. Vaš komentar?
Res se v italijanski javnosti izkrivljajo podatki o žrtvah t. i. fojb in se tudi pozablja na njihova koncentracijska taborišča. A hkrati italijanski zgodovinarji objavljajo zelo kakovostna dela o teh vprašanjih. Pred kratkim je izšel slovenski prevod knjige Carla Spartaca Capogreca z naslovom Fašistična taborišča (Internacije civilistov v fašistični Italiji 1940-1943). Vprašajmo se, kaj pa slovenska javnost? Kako pa je ona obveščena o tem dogajanju? Koliko mladih ve za taborišča na Rabu, v Gonarsu itd.?

Zdi se, da v primeru Primorske še danes vlada posebna čustvenost posebej med Primorci. Zakaj je tako? Kaj je bilo drugače kot npr. v Prekmurju … Je bilo takrat tako neverjetno, da bi bil ta del ozemlja del naše takratne države?
Prekmurje je bilo Jugoslaviji priključeno po 1. svetovni vojni, ko smo Primorsko pravzaprav izgubili. Res je ni izgubila Jugoslavija, ki prej ni obstajala, a pred tem smo Slovenci (z izjemo Benečanov) živeli v eni, večnacionalni Avstro-Ogrski, Prekmurci res v njenem ogrskem delu. V Italiji pa je leta 1922 na oblast prišel fašizem s svojo politiko kulturnega genocida, ki je nato eskalirala v vojno.

Aleksandra K. Kovač
Prijavi napako
Komentarji
Kosana
# 15.09.2012 ob 07:28
Čestitke Primorcem ob prazniku!

Živela OF! Živel IX. korpus!
komsomolec
# 15.09.2012 ob 07:03
Živel junaški IX. korpus!
komsomolec
# 15.09.2012 ob 07:09
Samo da smo lahko hodili v Trst in Celovc nakupovat!

V Jugoslaviji smo bili tako bogati, da smo kupovali v tujini, danes v času vladavine desničarske klike pa vse več revežev nima niti za kruh!
komsomolec
# 15.09.2012 ob 06:58
Živela Primorska! Rdeča zvezda antifašizma!
stein
# 15.09.2012 ob 07:24
komsomolec, glede na to da živim tik ob meji(zahodni) ti lahko povem, da so nas takrat italijani(furlani) imeli za ..kako bi rekel...'nekakšne cigajnarje' ki hodijo k njim po kavo in kavbojke, ker pač tega doma nimajo. tudi vozni park s katerim smo se vlačili čez mejo je bil temu izrazu primeren. Na žalost je v pisanju NoregaGobana zelo veliko resnice..na žalost .
zvonec5
# 15.09.2012 ob 07:31
Čudno,komunisti sozavračali TIGR????
Kako lahko danes nekdo govori opriklučitvi primorske matični domovini,še posebej kumunisti,ko
pa vemo,da je to samo majhen delček ozemlja!!!
Kje pa so danes mesta za katera so se borili TIGR-ovci,Trst,Gorica,Reka,dragi komunisti,pa ne spet valiti krivdo na "zaveznike",ker pri Reki in Istri niso imeli nobene besede....
kenda
# 15.09.2012 ob 07:45
No more wars.
genniuuss
# 15.09.2012 ob 07:36
eni še sedaj hodijo iz gozdov in jurišajo.
mala_mis
# 15.09.2012 ob 11:43
Moj nono ni šel v partizane, ker so mu komunisti ukazali. On je šel v partizane, da se je boril za svojo zemljo, svoj jezik, kulturo in svobodo. Zase, za mojo mamo, za mene in za vse, ki bodo še prišli za njim.

In enako vsak Primorec, ki se je zavedal in že prej občutil, kako je živeti pod okupacijo. Kako je, če v cerkvi poslušaš mašo v tujem jeziku, v šoli te učijo v tujem jeziku, ne smeš se pogovarjati v lastnem jeziku.....

Ni se šlo za politiko. Šlo se je za kmete konec koncev, ki so se zavedalo dragocenosti svoje dežele, svojega naroda in predvsem svojega jezika.

In nekateri vaši komentarji so sramota, ker blatijo spomin na naše pogumne prednike, ki so se borili za to, da vi nimate niti najmanjšega občutka, kako je živeti pod okupacijo, ko izpred računalnika pametujete.

Kar na jok mi gre...
vojnaslo91
# 15.09.2012 ob 09:02
zabiče
-----------------------------------------------------------

Primorski duhovniki in partizanstvo

14/8/2007 by kodelja

V maju 2006 ste priobčili članek v Primorskem dnevniku – Trst z naslovom: » Primorski prispevek k spravi.« Podpisala ga je skupina iz Kopru. Prav tako je bila kratka noticija tudi v Novem glasu štev. 24. letošnjega leta. V vsebino samega zapisa se ne bom spuščal. Ne strinjam pa se z ugotovitvijo: » …Primorska je v tem usodnem razpotju poiskala in našla zase edino pravilen izhod, saj so celo njeni duhovniki pošiljali ljudi v partizane, pa čeprav z opozorilom, da NOB sicer obvladujejo komunisti, ki bodo verjetno ta boj izkoristili za vzpostavitev nedemokratične
oblasti…«.
Nobenega dvoma ni, da je bila večina (skoraj vsi!) primorskih duhovnikov proti fašizmu, ki je vladal na slovenskem ozemlju in je tedaj pripadalo Italiji. Prav tako vemo, da je veliko primorskih duhovnikov bilo odpeljanih v konfinacijo v notranjost Italije. Posameznike je fašizem tudi zaprl in nekatere tudi mučil … O vsem tem se je veliko napisalo in obstajajo tudi pisni dokumenti. Ponovno se zastavlja vprašanje: »Kateri primorski duhovniki so pošiljali primorske fante, jim svetovali ali priporočali naj gredo v partizane?« Tisti, ki ste to napisali, bi prosil, da to tudi utemeljite z dejstvi! Ljudje se identificiramo z imenom in priimkom! Znano je, da so nekateri primorski duhovniki simpatizirali s partizani in so partizanom tudi veliko dobrega naredili! To je res. Ni pa znano, da bi komu svetovali, naj gre v partizane, ali celo pošiljali ljudi v partizane! Naj navedem nekaj primerov.
Župnik in dekan Janko Žagar, ki je pokopan na Slapu pri Vipavi, mi je sam pripovedal, da je v svojem slovanskem zanosu, ko je služboval na Ledinah nad Idrijo, celo nosil titovko, v župnišču redno gostil partizane, med njimi tudi heroja Janka Premrla – Vojka. Prav ta je nekaj večerov pred smrtjo, ki je še vedno zavita v skrivnost, bil pri njem in mu je vrnil knjigo Stanka Cajnkarja Očenaš. Domnevam, da je bila to zadnja knjiga, ki jo je prebral ta mladi partizan. Mnogim partizanom je g. Janko Žagar kot duhovnik vlival upanje, jih tudi spovedoval in obhajal. Ni mi znano, da bi komu rekel, naj gre v partizane. Ko pa je prišel za dekana v Idrijo, pa je doživljal ob novi oblasti pravo nasprotje, od preprečitve pokritja zažgane cerkev sv. Barbare, do njene rušitve, uničenja lesa … Drugi primer je bil duhovnik Peter Gnezda na Gorah nad Idrijo. Tudi njegovo župnišče je bila »menza« za sestradane partizane. Kuharica Mici se je dobro spominjala večera, ko so streljali v izbo na duhovnika in to partizani, čeprav so jih nekajkrat tedensko nahranili… Zanimiv primer je duhovnik Filip Kavčič. Iz Črnega vrha nad Idrijo so ga Italijani konfinirali v notranjost Italije. Vrnil se je v Deskle in kaj vse je bilo popisano na župnišču? – Vse to smo pozabili! Zaradi fašistov je moral bežati iz Brestovice na Krasu Štefan Tonkli in je prišel na Grahovo ob Bači. Spremljal je pogreb TIGROVCA Simona Kosa na poti v Nemški Rut. Posredoval je pri Nemcih naj ne pobijejo skupine ujetnikov … Kljub vsej narodni zavesti je moral zapustiti Grahovo ob Bači prav zaradi OF in partizanov. Njegovo imetje so izropali in kot krona je bil pri tem sramotnem dejanju zraven tudi TIGROVC! Tudi Peter Šorli je doživljal svojstveno Kalvarijo najprej v Podmelcu, potem pa na Bukovem in se je končno umaknil v Trst. Tudi pri njem bi lahko kakšno zanimivost napisali ne samo o članih OF, ampak tudi o znanem TIGROVCU! Takih primerov je bilo med našimi primorskimi duhovniki veliko.
Glavnina primorskih duhovnikov je doživljala dvojno Kalvarijo. Najprej pod fašizmom in po vojni še v socialistični svobodi! Razumljivo je, da je danes moderno, lahko bi celo rekli »lušo« pisati o vlogi primorskih duhovnikov pri ohranjevanju slovenstva na Primorskem. To počenjajo predvsem tako imenovani kameleonski zgodovinarji, to so tisti, ki so v času socializma po duhovnikih pljuvali, danes pa jih poveličujejo, saj se edino tako lahko obdržijo na »zgodvinski znanstveni ravni«. To je navadno popačenje dogodkov in seveda s tem tudi zgodovine same.


Posted in Članek | Oddaj komentar

Komentarji RSS
Toming
# 15.09.2012 ob 10:32
sej je Rapalska meja bila tudi narejena za pogajalsko mizo
"samo mi Primorci se nismo s tem strinjali
in čakali in trpeli
in je prišel dan ko smo to NAZORNO PRIKAZALI
in tudi dan ko smo to mejo POBILI
ampak ne v celoti

a še bo prišel tak dan
in gorje tistemu,ki se nam ne bo pridružil"

Problem ni samo cona A, problem je tudi cona B. Morda se premalo poudarja, ampak v celotnem STO, dol do reke Mirne je bil uradni jezik slovenščina in italijanščina. In en dan je že prišel, ko se je bilo potrebno odločat o arbitraži. Vemo pa kdo so bili zagovorniki arbitraže in s tem dejstva, da o usodi našega ozemlja spet odločajo drugi za pogajalsko mizo.
von Rhein
# 15.09.2012 ob 09:04
Komentarji komsomolca in podobnih niso niti odobravanja,niti izzivanja in še najmanj pametne misli.Tip pač uživa,ker misli,da je (sam sebi) nekaj povedal. Toliko o tem,ki packa po forumu.

Če pogledamo kaj nam je ostalo od cone B se lahko samo vprašamo,ZAKAJ. Vse,ki tako vneto zagovarjate partizanski boj za Istro in Primorsko bi opozoril na nekaj.Ko je Mesić izjavil,da bi Slovenci morje gledali z razdalje 20 km,je bil najbolj glasni borec Stanovnik tiho.Nobenega protesta,nobenih komentarjev.Zato ni vreden vašega aplavza .Kar zadeva partizanski boj pa spet ponavljam,treba je spoštovati ta boj,treba je negovati spomin,tako na dogodke kot na žrtve.Politično ponarejanje resnice in ta boj uporabljati kot kline na lestvi pri vzponu na visoke politične pozicije pa je umazano,pritlehno in potuhnjeno dejanje.Mnogi pravi borci-partizani bi se temu uprli..Današnji politiki,medtem,ko klatijo mnoge nebuloze,nimajo v mislih to preteklost imenovano NOV. V mislih imajo vedno in povsod svojo borbo za lagodno življenje na tuj račun.
hedonist
# 15.09.2012 ob 07:46
Slava jim!
zabiče
# 15.09.2012 ob 09:39
18. 4. 1942, se je petdeset partizanov znašlo v obroču osemstotih italijanskih vojakov. Sprejeli so boj in se prebili, toda devet partizanov je padlo, enajst pa so jih Italijani ujeli in (po sojenju) devet usmrtili. Nanoška bitka je zelo odmevala po vsej Primorski. Bila je poziv na boj, na vstajo primorskega ljudstva

to je pogum in narodna zavest
zabiče
# 15.09.2012 ob 08:34
treba je pobit vse moške te preklete rase
(Benito Mussolini)
kralj matjaž
# 15.09.2012 ob 08:29
Trst je naš.
Gorica je naša.
Istra je naša.
Bombek
# 15.09.2012 ob 08:24
Eni pa imate res neprimerne komentarje...vezi primorske, ker očitno ne veste kaj je boj in osvobajanje svojega ozemlja...za svoj narod...malo več spoštovanja do tega..Vsaka jim čast borcem in prijetni praznik jim želim...To kaj komentirate za današnje stanje ni kriva zgodovina ampak današnje vlade v 20 letih, ki so naredile več škode Slovencem ..kam..kot 40 letih Titova Jugoslavija.
stein
# 15.09.2012 ob 08:01
hedonist, pač ne razumeš sarkazma, sam ne omejujem nikogar , imam pa za razloko od tebe in tebi podobnim malce daljši zgodovinski spomin in vem kdo je poseljeval istrsko obalo nekoč in kdo jo danes. in res, glej ga vraga, v predrimskih časih so bila to ilirska plemena, sicer ne tista iz katerih izhajajo albanci, a bila so ilirska:)) popović in mišić so pa res prišli med zadnjimi, pa nič zato, samo da se imamo vsi fajn:))
stein
# 15.09.2012 ob 07:36
orglar, pa še res je kar praviš, na obali kraljujejo 'avtohtoni domorodci' iz predrimskih časov ala popović in mišić, ane :)))
ism
# 15.09.2012 ob 07:32
Reka, Trst, Gorica! Naša ni več pravica!
von Rhein
# 15.09.2012 ob 12:25
Sovražim fašiste. Jezni Smrk,tudi jaz...iste...iste.
zabiče
# 15.09.2012 ob 11:50
Moj nono ni šel v partizane, ker so mu komunisti ukazali. On je šel v partizane, da se je boril za svojo zemljo, svoj jezik, kulturo in svobodo. Zase, za mojo mamo, za mene in za vse, ki bodo še prišli za njim.

to si vbijte v vaše glave
kakšna politika,kakšen komunizem..
ŠLO SE JE ZA SVOBODO NARODA !!!
vojnaslo91
# 15.09.2012 ob 09:13
zabiče

nihče na Primorskem ne odreka zaslug primorskih duhovnikov v borbi proti fašističnemu terorju
-------------------------------------
Saj vem, da ti veš. Samo sem želel ponoviti, da ne bo kdo mislil, da je bilo drugače. Vsi moji predniki so bili verni, hodili v cerkev. In vsi so šli v partizane.
AlFe
# 15.09.2012 ob 09:10
Dosti imam teh pogrevanj! Niti ne bom bral, kaj piše! Samo to povem:

Ljudje! Politiki potrebujejo prepir, da vam in meni lahko kradejo! Mi se bomo kregali, oni pa bodo ustanovili slabo banko ali slab sklad, sami ostali z dobro banko in kradli dalje, slaba pa bo ostala nam davkoplačevalcem, da poravnavajo minus!

Ljudje! Do kdaj še?
zabiče
# 15.09.2012 ob 08:10
pozdravljena Slovenija
iz svobodne in ponosne grude PRIMORSKE
NAŠA VOJSKA
levak
# 15.09.2012 ob 20:09
Imate muda srat na tem forumu. V Kopru pa nisem videl nobenega mešalca govna.
XXI
# 15.09.2012 ob 14:24
Zaradi komunizma smo ostali brez Trsta.

G.hr: Pregovori koji su prethodili potpisivanju Londonskog memoranduma bili su vođeni tajno i bili su dugotrajni. Možete li reći nešto o okolonostima i načinu na koji su vođeni ti pregovori, te s kime ste kontaktirali iz bivše Jugoslavije u vezi taktiziranja?

Prvo: razgovori koji su vođeni prethodno nisu bili tajni, nego su bili javni i zato nisu uspjeli. Čim su bili objavljeni u novinama, novine su počele takvu graju, i s naše strane i s talijanske strane da je bilo nemoguće. Publika je počela demonstrirati. Ulice su bile pune. «Trst je naš» itd. Nije bilo moguće.
I onda su, Amerikanci i Englezi koji su držali okupiran Trst, oni su htjeli to da presijeku. I onda su htjeli, jednostrano, njihovom odlukom da predaju Trst Italiji, time da povuku svoje vlastite trupe iz Trsta i tršćanskog područja, a da puste Talijane da uđu. Kad su oni to objavili, Tito je naredio mobilizaciju i krenuo s tenkovima na Trst. Dakle, izgledala je situacija na niti: hoćemo li pucati ili ne. Kad su to Angloamerikanci uvidjeli, da je situacija vrlo ozbiljna, onda su oni zaustavili i rekli: «stoj». I sad su dalje počeli da razmišljati šta bi mogli učiniti. Mi smo se oslanjali na Ruse, kao obično u onom periodu. A Staljin je rek'o Titu: «Ja se zbog Trsta zaratiti s Englezima i Amerikancima neću. Vi se sami spetljajte ili ispetljajte iz te situacije, ali na mene nemojte računati.» Kad smo mi to shvatili: da od velikog saveznika nema ništa, onda smo i mi postali manji.

http://www.geografija.hr/clanci/398/inte
rvju-s-vladimirom-velebitom
majkomila
# 15.09.2012 ob 11:48
@mala_mis

Marsikaj lepega in resničnega si napisala v tvojem postu! Narodna zavednost in pripadnost slovenstvu in rodni grudi nima NOBENE ZVEZE z komunisti in partijo, ampak z SRCEM IN ODNOSOM DO LASTNE ZEMLJE ( domovine )! In tu nam ne bo NIKOLI nobena partija,stranka, ali interesno združenje vcepilo "tisto", ali nas vodilo k temu, ka je v vseh ljudeh; občutek za obrambo LASTNE DOMOVINE! Tu pa ste Primorci pred ostalimi Slovenci!
krumpek
# 15.09.2012 ob 10:59
Leta 1947 niso vedeli, da Svobodno tržaško ozemlje ne bo zaživelo in da bo Trst leta 1954 "vrnjen" Italiji. Zato je verjetno Gorica ostala v Italiji.
S tem se ne strinjam. Za Trst nismo nikoli imeli šanse, za Gorico pa je možnost obstajala , vendar so se te takoj izničile, ko smo sestrelili neke britanske avione na Koroškem takoj po vojni.
katero je Italija izgubila ne le vso Istro, Zadar in otoke, ampak tudi Trst,
Žalostno in hkrati smešno je to ,da imajo posledično Hrvatje danes veliko več od te pogodbe, mi pa smo dejansko izgubili . Istra namreč nikoli ni bila ne hrvaška in ne slovenska ampak Italijanska ( po vseh popisih iz 19 in zgodnjega 20.stoletja je tam živelo preko 95% Italijanov ) , Trst pa prav tako ni bil " naš" , je pa bilo celotno zaledje slovensko.
Tomažin
# 15.09.2012 ob 10:04
"Meje z Italijo so zlasti rezultat osvobodilnega boja slovenskega naroda"

Poleg spoznanja zahodnih zaveznikov o krivičnosti rapalskih meja...


Drugače bi bil Trst, ki je bil tedaj slovensko mesto tudi na tej strani meje. Pa ga je komunistična revolucija imenovana "osvobodilni boj", dejnjsko pa je šlo za nacionalno veleizdajo, zamenjala za vrnjene Slovence, ki so bežali pred komunizmom in nad katerimi so potem izvedli največji zločin, ki ga je kdajkoli v zgodovini kdo zagrešil nad slovenskim slovenskim nedolžnim civilnim prebivalstvom, spravila mesto Trst nazaj na italjansko stran, čeprav nikdar v zgodovini ni bil trst Italjanski.
JohnMichxx
# 15.09.2012 ob 08:44
Drgač so to razdelil zavezniki. Tud če bi bla tu samo hosta in kamenje, bi se razdelil tako.
Prazna slama se tolče, pa če vam je prav al pa ne. Mi smo bli NEPOMEMBNI v vseh ozirih.
majdas
# 15.09.2012 ob 19:58
POZDRAVLJENA MOJA SKREGANA, RAZDELJENA DOMOVINA !
Kakšna bo tvoja prihodnost, draga domovina ? Srce mi joče ...
realna slika
# 15.09.2012 ob 12:02
Ok :) TATA, NONO, DEDEK, STARI ATA... Saj ni važno. Hvala da se nam po krvi pretaka VAŠA kri!
majkomila
# 15.09.2012 ob 11:58
@Micesar

Ma pusti domobrance pri miru, danes je dan Primorcev! Logika je hecna stvar, meni trenutno veleva, da grem na tenis, ker bo popoldne lahko dež! Lep dan še naprej in...,če bo komu lažje: Živel Tito ( za komuniste ), živel Toto ( za Italijane ) in...živela naša domovina!!!
Toming
# 15.09.2012 ob 11:48
Ja tisto s Celovcem je bila napaka. Celovec, kjer je bila prisotna zelo močna slovenska kultura, znanost, jezik bi morali razglasiti za slovenski center (glavno mesto) ne Lj, pa bi imeli sedaj posledično mnogo več ozemlja, znanja itd.
izo
# 15.09.2012 ob 11:18
kakšna mona je ta popovič. zdej rine v anus vsem tistim, ki jih je še pred kratkim obsojeval, da so ga zaprli ipd. sevda, ko mu majer ni dovolil pristati na čelu z njegovim avionom.. tudi marsikateri drugi politik podobne skače čez plot, ko je zavohal, da vlada pada.
primorci, čestitke za vaš (in tudi naš) praznik. ne dajte (dajmo) se vodit kot ovce..
von Rhein
# 15.09.2012 ob 10:36
zabiče...berem tvoje poste pa me zanima koliko si star.
Alchemist
# 15.09.2012 ob 10:03
Vesel naš praznik želim vsem Primorcem in Primorkam, naj se spomin na junaška dejanja naših prednikov nikoli ne pozabi!
pankracij
# 15.09.2012 ob 09:36
stein
# 15.09.2012 ob 07:36
Prijavi neprimerno vsebino
orglar, pa še res je kar praviš, na obali kraljujejo 'avtohtoni domorodci' iz predrimskih časov ala popović in mišić, ane :)))
---------------------------------
Ne, jaz sem napisal čisto nekaj drugega a mi je admin komentar izbrisal, ker ni bil v skladu z čaščenjem diktatorja majerja in belogardistične klike, ki jo danes ne bo v Koper.
Slava borcem NOB in rdeči zvezdi simbolu boja proti okupatorjem in njihovim domačim domobranskim hlapcem. Ni čudno, da je izdajalcem slovenskega naroda rdeča zvezda trn v peti.
Naj jim kar bo, naj jih peče njihova izdaja.
generusus
# 15.09.2012 ob 09:18
Tistim, ki so se zares borili za slovensko kulturo in narod iskreno priznanje. To so počeli predvsem brezimni borci, ki s komunizmom niso imeli nobene povezave.

Ne gre pa prezreti, da je v času od 15. septembra do 28. oktobra 2012 v Sloveniji kar 47 proslav za obeleževanje dogodkov v 2. svetovni vojni. Torej praktično vsak dan ena prireditev. Inflacija obeleževanj.
zabiče
# 15.09.2012 ob 09:17
vojnaslo91@

pred nekaj tedni sem bil pri prijatelju v Ajdovščini v Vipavski dolini

sem si ogledal tisto mesto
lepo mesto je,veliko zelenja

in sem dal pozornost na spomenika
najdu sem spomenike
od Tigrovcev,partizanov,duhovnikov in iz 10 dnevne vojne
zabiče
# 15.09.2012 ob 09:05
vojnaslo91@
nihče na Primorskem ne odreka zaslug primorskih duhovnikov
v borbi proti fašističnemu terorju

za nas Primorce je vsak,ki se je boril proti fašistom
vreden časti in spomina

spomeniki na naši grudi to dokazujejo
vsi imajo spomenike
od komunistov do duhovnikov
zabiče
# 15.09.2012 ob 08:59
Za skoraj vse primorske Slovence je bilo nepredstavljivo vsakršno sodelovanje z italijanskimi oblastmi, še toliko bolj, potem ko so te napadle in okupirale dele Jugoslavije.

to vam jaz vseskozi že govorim
in zdaj imate tu potrditev še od zgodovinarke

mi enostavno ne moremo razumeti in ne sprejeti dejstva da so se nekateri naši rojaki
zavlekli po fišistično okrilje
za nas je to NESPREJEMLJIVO
JohnMichxx
# 15.09.2012 ob 08:46
Jaz sam pogledam zemljevid s conami in me zaboli glava kaj so nam zafurali. Neverjetno...
zabiče
# 15.09.2012 ob 08:30
Članki s tako tematiko bi morali biti prepovedani

članek o Primorskemu boju za vrnitev primorskega ozemlja bi moral biti prepovedan ?

a se tebi kiisa v glavi ?
zabiče
# 15.09.2012 ob 08:25
danes praznujemo PRIMORCI
vrnitev naše grude materi Sloveniji
nekateri pa niti na ta SVETI DAN
ne morete brez provokacij proti komunistom

SRAM VAS JE LAHKO !!!
levak
# 15.09.2012 ob 12:30
vojnaslo91

kdo je manjkal?... zvižgaši?
--
Pogrešal sem SDS-ovce
Jezni Smrk
# 15.09.2012 ob 12:20
Sovražim fašiste.
majkomila
# 15.09.2012 ob 12:10
@Stane 73

Prosm, pred tenisom ti svetujem sledeče; pojdi v šolo, ponovi pravopis in spotoma malo naštudiraj zgodovino. Pa še šolskega psihologa obišči.
von Rhein
# 15.09.2012 ob 12:08
...Ja tisto s Celovcem je bila napaka. Celovec, kjer je bila prisotna zelo močna slovenska kultura, znanost, jezik bi morali razglasiti za slovenski center (glavno mesto) ne Lj, pa bi imeli sedaj posledično mnogo več ozemlja, znanja itd.(Toming,11:48)...

Nič ne bi imeli več.Nesposobni komunajzarji bi uničili tudi Celovec.
Kazalo