A že ves teden nas škofija in njeni predstavniki skušajo prepričati, da ni tako. Da ima škofija prav malo ali nič s finančnim kolapsom finančnih holdingov in da gre za samostojne pravne subjekte, ki so ravnali samostojno.

Toda pogledi v prva leta po osamosvojitvi kažejo, da se je škofija še kako dobro znašla med tistimi gospodarskimi skupinami in posamezniki, ki so bili ob prerazporejanju nekdanjega družbenega premoženja privilegirani. S certifikati vernikov in drugih so vstopili v lastniške strukture vrste slovenskih podjetij.

Seznamu naložb ni konca
Tako je danes organizacijska struktura finančnega imperija taka. Največ naložb v slovenska podjetja imata holdinga Zvon Ena in Dva. Seznamu ni konca, od Heliosa, papirnice Goričane, Mladinske knjige, tovarne olja Gea do Zavoda za varstvo pri delo, podjetja z imenom Zvon so registrirana celo v Amsterdamu na Nizozemskem, zaznamo jih tudi na Hrvaškem, v Bosni in še kje.

Holding Zvon Ena, ki ima prevladujoč delež tudi v holdingu Zvon Dva, je po slovenski zakonodaji zaradi prevladujočega lastništva del skupine Gospodarstvo rast, d. o. o. Zaradi večinskega lastništva v Gospodarstvu rast, d. o. o., pa je nadrejena pravna oseba temu poslovenjemu subjektu Nadškofija Maribor, ki pa po zakonu o gospodarskih družbah ni zavezana izdajati letnih finančnih poročil, navajajo revizorji, ki vsako leto pregledujejo ta podjetja. S tem je zakonsko utemeljena povezava med nadškofijo in podjetji v njeni lasti. In s tem tudi pravna odgovornost.

Kraševec in drugi obvladovali "vse"
Vrsto let smo lahko gledali arhitekta tega finančnega imperija, Mirka Kraševca, ekonoma mariborske nadškofije, ki je javnosti razkazoval griče, vina in orglarsko delavnico, češ da je to glavna skrb Cerkve in njenih povezanih podjetij. Kraševec in drugi predstavniki Cerkve pa so temeljito obvladovali vse: tako je bil Kraševec vodja gospodarske uprave, ki je neposredno podrejena nadškofu Krambergerju, in je prek nadzornih svetov skupaj z drugimi dostojanstveniki usmerjal delo uprav v cerkvenih podjetjih.

Drznosti pri finančnem hazardiranju cerkvenim podjetnikom ni manjkalo: Kraševec je v enem redkih intervjujev za časopis Delo povedal, da so samo pri nakupu Petrola izgubili 40 milijonov evrov. A zamolči, da je bila njihova glavna jama telekomunikacijsko podjetje T-2, kamor je Zvon Ena vložil 120 milijonov evrov. Predsednik uprave Zvon Ena pripoveduje …

To je slika nasmejanih Mirka Kraševca in Mirana Krambergerja, nekdanjega vodilnega v državnem Telekomu, iz časov vzpona. Kramberger se je po odhodu s Telekoma pojavil kot ustanovitelj podjetja T-2, a v podjetju ni nikoli prevzel formalne vloge. Do prihoda novega direktorja podjetja Uroša Rožiča je bil Kramberger, ki je šele pred meseci razkril 0,43-odstotno lastništvo v družbi, siva eminenca družbe. Brez njega, nam pripovedujejo dobavitelji, se ni zgodilo nič.

Največji upnik je NLB
Danes je podjetje v prisilni poravnavi in upa, da se bo pobralo. Do bank ima 125 milijonov evrov dolga - od tega več kot polovico, 80 milijonov, do državne Nove Ljubljanske banke.

Kdo se ne spomni pozivov slovenskih škofov, da naj podjetje T-2 umakne pornografijo s svojih kanalov. A pornografijo še vedno lahko spremljate na T-2 in Cerkev je še vedno lastnik podjetja. Delnice podjetja so s podjetja Rast le 'parkirali' v Valantovem podjetju Finetol. Mimogrede, takrat je nadškofija sporočila, da bo podjetje Finetol primeren družbenik, ki bo skrbel za razvoj T-2.

Toda pogled v današnje delniške knjige kaže, da je T-2 v 93-odstotnem lastništvu holdinga Zvon Ena, Finetol pa razpolaga le še s slabimi 5 odstotki. Pornografijo pa, pripoveduje predsednik zdajšnje uprave, formalno-pravno na kanalih T-2 ponuja neko tretje podjetje.

Finančni razvrat cerkvenih ekonomistov
Toda cerkveni ekonomisti so šli v svojem finančnem razvratu še dlje. Njihovo poslovanje ni bilo le neetično, temveč je na Hrvaškem in Bosni šlo celo čez zakonito mejo in so bili zato v postopkih, tudi kazenskih. Sarajevo. Lani, natančneje marca, državni organi podjetju Bosinvest po opravljenem rednem nadzoru s tem sklepom odvzamejo dovoljenje za upravljanje privatizacijskega sklada Bosfin, sklada, kamor so ljudje vlagali svoje certifikate. Polovični lastnik tega podjetja pa je mariborska nadškofija oziroma njeno podjetje Zvon Ena. Slovensko podjetje Bosnainvest je namreč iz premoženja sklada, v katerega so ljudje vlagali certifikate, dajalo posojila zasebnima borznoposredniškima hišama, ki pa sta s tem denarjem kupovali prav ta podjetja, ki so bila v skladu. In s tem prevarali vrsto ljudi s certifikati, ki so jim zaupali.

Predsednik uprave Zvon Ena skuša na vsak način opravičiti tako dejanje in na vprašanje, ali je bil nadzorni svet Zvona Ena seznanjen s tem mednarodnim škandalom in odvzemom dovoljenja, pravi:

V vrhu Zvona Ena že od leta 2003 sedi tudi Mateja Vidnar. To so slike uničene morske obale na otoku Braču pri znanem letovišču Sutivan. Vse to je 2007 zagrešilo podjetje Sole oto, kjer so si želeli, da bi nekoč stali hoteli. Lastnika tega podjetja pa sta Zvon Ena in Bohoričeva Sava, direktorica podjetja pa je bila takrat Mateja Vidnar. Tožilstvo jo je obtožilo nezakonite gradnje, za kar je zagrožena kazen do pet let, in uničevanja gozdov, za kar je zagrožena kazen do enega leta. S splitskega sodišča naši televiziji sporočajo, da bo glavna obravnava razpisana letos.

Nadzorni svet ni nikoli razmišljal o odstavitvi članice uprave, celo več, kot je mogoče razumeti Simona Zdolška, so bili nadzorniki, ki so prihajali iz škofije, ves čas seznanjeni z domnevnim nezakonitim delovanjem.

Danes slovenski javnosti mariborska nadškofija sporoča, da je zadolžena za 17 milijonov evrov, tri nepremičnine pa je zastavila za posojila pri pomoči podjetju Rast.

Razkritje prišlo iz Italije
To je novinar italijanskega L'Espressa, ki je povzel tajno vatikansko poročilo, v njem pa razkriva, da dolgi nadškofije v resnici znašajo 800 milijonov evrov.
Nadškofija zanika njegove trditve in ob tem tudi medijska namigovanja, da so zastavili več nepremičnin. Toda ta dokument iz tega poročila dokazuje, da je nadškofija zastavila mnogo več: vzhodni, zahodni in severni trakt dvorca Betnava, del stavbe na Slovenski 21, stavbo na Slomškovem trgu 3, Smetanovi 50 v Mariboru, Koplingov dom, Črneče, Dom duhovnikov, Slomškovo avlo.

Ko na nadškofijo pošljemo zelo jasna vprašanja o teh objektih, v sredo zvečer sporočijo le: "Žal tega zaradi spoštovanja pogodb z bankami ne moremo komentirati."

Naprej: Podjetje Rast je na podlagi letnega poročila pri bankah in drugih družbah v državi zadolženo skupaj za dobrih 36 milijonov evrov. Podrejeni pravni subjekt Zvon Ena ima po najnovejših podatkih kar za 372 milijonov evrov dolga, Zvon Dva pa za 163 milijonov evrov.
Največ denarja je cerkvenim holdingom posodil državni NLB v letu 2009, torej v času menjav Kramarja, Veselinoviča in Jašoviča na vrhu banke. Po naših preverjenih podatkih je teh posojil za 150 milijonov evrov. Zavarovani pa so z delnicami holdinga, ki nimajo na borzi nobene vrednosti, delnicami podjetja T-2 in z menicami, ki nimajo nobenega jamstva. Izpostavljenost državne banke do holdingov in drugih škofijskih podjetij je tako primerljiva z največjimi tajkunskimi zgodbami Bineta Kordeža, Ivana Zidarja, Boška Šrota in Igorja Bavčarja, ki jih z napovedanimi dokapitalizacijami plačujemo državljani.

Zato na tej točki ni nepomembno omeniti v slovenski družbi izjemno vplivnih bratov Jamnik. Anton Jamnik je ugleden pomožni ljubljanski škof, drugi brat je tesen Zidarjev sodelavec in solastnik SCT-ja, Janez Jamnik, tretji brat pa Alojz Jamnik, ki je že od leta 1997 v vrhu Nove Ljubljanske banke ali kot član uprave ali kot direktor, danes pa pomočnik uprave. Po naših grobih izračunih je tako ljubljanska nadškofija s svojimi podjetji ta trenutek različnim subjektom v državi dolžna 588 milijonov evrov.

In škof Kramberger s sodelavci s te svetle in lepše strani, s trgom, starodavno stolnico in imenitnim spomenikom Antonu Martinu Slomšku naši televiziji že ves teden skuša blokirati informacije, odgovarja nepopolno in zavajajoče, kaj se dogaja na tej strani škofijske palače. Do pred nekaj ur, ko je sklical medije. In skušal zapreti dosje, še preden se je dokončno odprl.
Bojan Traven, Pogledi Slovenije