V povezavi z umorom in samomorom, ko je v sredo v Domžalah 57-letni moški iz ljubosumja ustrelil 38-letno svojo partnerico in nato še sebe, so se danes oglasili tudi v Društvu SOS telefon. Menijo, da se strokovnjaki v svojih razlagah izogibajo poimenovanju dogodkov s tem, kar so - nasilje nad ženskami v partnerskem odnosu, torej za nasilje zaradi spola. Ne gre za eksces, temveč za dolgotrajen nasilen odnos, ki se lahko konča tudi z umorom, so poudarili.
"Četrtina žensk, ki živijo v Sloveniji, je namreč imela izkušnjo s fizičnim nasiljem od svojega 15. leta starosti dalje, 92 odstotkov povzročiteljev pa je bilo moških, s katerimi so te ženske živele v partnerski zvezi. 49,9 odstotka žensk v Sloveniji poroča o tem, da so v zadnjih 12 mesecih doživele psihično nasilje, kot so zmerjanje, obtoževanje, ljubosumnost, vpitje, zastraševanje, opustitev pomoči, ko je imela zdravstvene težave, in spravljanje v neprijeten položaj med sodelavkami in sodelavci. 11,8 odstotka žensk, ki živijo v Sloveniji, pa je poročalo o zelo težkih oblikah psihičnega nasilja, kot so zastraševanje, razkazovanje orožja, zasledovanje z avtomobilom, grožnje, da bodo partnericam odvzeli otroke in jih poškodovali," so navedli.

"Skrajni čas je, da si nehamo zakrivati oči, zlorabljati naše jezikovne sposobnosti za zakrivanje resnice in prevzamemo svoj del odgovornosti za nevidnost, v katero spravljamo ženske, ki doživljajo nasilje," so zapisali.

Ni jasnih znakov, kdaj se lahko zgodi tragedija
"Družinske situacije so zaradi odnosov med ljudmi zelo zapletene. Težava je, da ljubosumje še vedno povezujemo z ljubeznijo. Tudi ljudje, na katere se ljubosumje nanaša. To so posesivnost, moč in nadvlada," je za MMC ob umoru in samomoru v Domžalah povedala nekdanja, zdaj upokojena vodja oddelka za mladoletniško kriminaliteto pri Generalni policijski upravi Tatjana Mušič.
Tu se po njenem mnenju začne napačno razmišljanje, ki se nato nadaljuje tudi v postopkih pri drugih institucijah, čeprav imajo ljudje v njih običajno dovolj strokovnega znanja, da ločijo ljubezen od ljubosumja. A neka nedoločnost zaradi predsodkov ostaja, je prepričana.
Ob tem je dodala, da se pri večini ločitev pojavljajo neka jeza, sovraštvo in močna čustva. Težko pa je prepoznati, kdaj bodo ta čustva pri nekom eskalirala. A večina ljudi misli, da take položaje lahko razreši sama in očitno tudi jih, saj je delež primerov, ki se končajo skrajno tragično, majhen.
Tu je izpostavila tudi pomen močne nevladne sfere, ki bi jo morali okrepiti tudi pri nas in ki je zdaj kadrovsko in finančno podhranjena. Izpostavila je namreč zelo pomembno vlogo, ki jo ima nevladni sektor pri ozaveščanju in pri preprečevanju tovrstnih dogodkov.
Dileme uradnih organov
Pri nas sistem deluje tako, je pojasnila, da policija prejme prijavo (to lahko poda žrtev, anonimna oseba, prijavo pa lahko prejme npr. tudi center za socialno delo, ki jo mora posredovati naprej, enako pa mora storiti tudi odgovorna oseba kakšne druge ustanove), ki jo mora po službeni dolžnosti preveriti. To storijo na CSD-jih, šolah, zdravstvenih ustanovah, preverijo preteklost nasilneža … Žal pa žrtve še vedno predolgo čakajo na prijavo, saj mislijo, da lahko obvladujejo položaj.
Policija po prijavi lahko storilcu za 48 ur prepove približevanje osebe, a le, če razbere, da bo ta dejanja nadaljeval. Tu pa je Mušičeva izpostavila veliko težavo, in sicer da je to velikokrat težko določiti. To je ponazorila s primerom, da velikokrat celo tisti, ki so bili storilcu blizu, vključno z žrtvami, pozneje rečejo, da si nikoli ne bi mislili, da lahko stori kaj takega. "Kako naj potem to ve policist," se je vprašala. Mogoča je tudi 10-dnevna sodna prepoved približevanja, ki pa jo izda sodišče.
Sodelovanje žrtve je ključno
Da se za ukrep odloči, mora namreč imeti dobre argumente in vprašanje je, tudi če bo žrtev polna modric, ali bo policist imel dovolj drugih dokazov, da bi primer zdržal tudi v poznejših postopkih na sodišču. Brez sodelovanja žrtev je zato zadeva zelo otežena, je dejala Mušičeva. Iz tega razloga se tudi tožilci raje odločajo za blažja kazniva dejanja, saj jih je na sodiščih lažje dokazati.
Sama se sicer zavzema za britanski sistem, kjer lahko policija pod bistveno milejšimi pogoji odredi prepoved približevanja ali osebo pripre, pa tudi sodniki so bolj naklonjeni pritrditi policiji pri izrekih kazni. Muhičeva meni, da bi se morala zakonska toleranca do nasilnih dejanj v družini močno zmanjšati, tako da tudi storilci vidijo, da ne gre le za njihov morebiten slab dan, temveč v očeh države za resno zadevo, ki se hitro konča z odstranitvijo ali pa tudi z zaporom.
Hitri odziv bi imel tudi vzgojni učinek na storilce, saj se večina tovrstnih umorov žensk zgodi pod vplivom hipnih odločitev, meni. "Če bi imeli vmes npr. dva tedna, bi se najverjetneje odločili drugače," je dejala.
Vsak primer se lahko konča skrajno
Ob tem je dodala, da bi policisti teoretično vedno morali imeti v glavi, da se lahko vsak primer konča tragično, pri čemer bi jim pri odstranjevanju nasilnežev morala pomoč nuditi tudi stroka. Več moči pa bi dala tudi v roke žrtev, in ne tako, kot je zdaj, ko je nesorazmerje bolj naklonjeno nasilnežem. Za konec pa je izpostavila tudi, da takšni primeri, kot je bil ta v Domžalah, ko so bili organi obveščeni o nasilju, zelo slabo vplivajo na žrtve nasilja.
Tu je navedla konkretne primere, ki jih je doživela med službovanjem. Žrtve so namreč pripovedovale, kako so jih njihovi nasilni partnerji, ki so jih želele zapustiti, po podobnih medijsko odmevnih primerih privlekli pred televizorje rekoč: "Poglej, kako se bo končalo zate."