Državni zbor vsako leto obišče več kot 14.000 ljudi. Večinoma gre za napovedane vodene oglede - npr. skupine osnovno- in srednješolcev, študente, razne delegacije -, DZ pa lahko obišče vsakdo ob dnevih odprtih vrat (ti potekajo drugo soboto v mesecu, razen avgusta, vodeni ogledi pa so ob 9., 10. in 11. uri) in na Muzejsko noč, ki so jo lani pripravili prvič in doživeli precejšen odziv - okoli 500 obiskovalcev, zato jo načrtujejo tudi letos.

Toda nihče izmed že omenjenih 14.000 obiskovalcev na leto si ob obisku hrama demokracije ne more kupiti spominka (npr. vodnikov, obeskov za ključe, dežnikov, razglednic, etuijev, torbic, koledarjev ali česa podobnega) ali kakšne tiskovine o tej ustanovi. Brezplačno jim je na voljo le nekaj (precej splošnih) brošur, vodniki pa organiziranim skupinam razdeljujejo tudi izvode slovenske ustave (v manjšem formatu).

V številnih evropskih državah pa takšne prodajalne obstajajo, vendar delujejo na precej različne načine - v nekaterih parlamentih so to samostojne trgovinice, ponekod delujejo v okviru kakšnih drugih oddelkov, npr. restavracije, poštnega urada, knjigarne, informacijskega centra za obiskovalce, kioska ali prodajalne daril. Vodja oddelka za odnose z javnostmi, Karmen Uglešič, nam je pojasnila, da tudi slovenski parlament razmišlja o odprtju takšne prodajalne, vendar je za zdaj o tem še prezgodaj govoriti.

Primerjalni pregled pokazal precejšnjo razširjenost prodajaln
Kljub vsemu pa je državni zbor svoji raziskovalni skupini že naročil izdelavo primerjalnega pregleda o razširjenosti, zakonski utemeljitvi in načinih delovanja takšnih prodajaln. Raziskava je sicer pokazala, da so parlamentarne prodajalne precej razširjene - izmed 38 držav, ki so jih zaposleni v DZ-ju prosili za informacije o morebitnih prodajalnah, jih ima neke vrste organizirano prodajo spominkov in publikacij 20.

V preostalih 18 državah pa parlament svojim obiskovalcem, izvoljencem ljudstva in zaposlenim brošure in publikacije (ponekod tudi v elektronski obliki), DVD-je in manjša darila/spominke ponuja kar brezplačno - takšen sistem na primer deluje v Grčiji, Srbiji, Rusiji, na Češkem, Slovaškem in v zgornjem domu nemškega parlamenta. Ponekod (na primer v italijanskem senatu) pa so tovrstne publikacije na voljo le ob plačilu, kupijo pa jih lahko le člani senata ali zaposleni.

Vse več parlamentov odpira svoje prodajalne
Zadnja leta vse več držav sledi smernicam ustanavljanja parlamentarnih prodajaln (ponekod so to trgovinice z vsem: od oblačil do pisarniškega materiala, drugod le manjši kioski s spominki in publikacijami o nacionalnem parlamentu), je pokazala raziskava - v zadnjih nekaj letih so jo tako ustanovili v Belgiji (2006), Španiji (2006), na Madžarskem (2008), v Estoniji (maj 2012) itd., že dlje jo imajo v Franciji, Švici in Združenem kraljestvu, pa tudi v Avstriji, Kanadi in Švici. Podobno prodajalno bodo po napovedih kmalu odprli tudi v nemškem bundestagu, svoje mesto pa bo dobila v prenovljenem centru za obiskovalce.

Države so te prodajalne sicer na različne načine vključile v ustroj svojih nacionalnih parlamentov - ponekod jih upravljajo zaposleni, drugod pa za to najamejo zunanje izvajalce in z njimi zgolj sklenejo bodisi najemne pogodbe (Estonija, Finska, tudi Gruzija) bodisi licenčne pogodbe, ki parlamentu omogočajo soudeležbo pri dobičku (tako na primer sistem deluje v Evropskem parlamentu).

Prodajalne večinoma upravljalo zaposleni v parlamentih
V večini držav so sicer parlamentarne prodajalne organizirane znotraj parlamenta samega, kar pomeni, da jih upravljajo zaposleni v parlamentu. Najpogosteje za prodajo spominkov, publikacij, knjig, umetniških izdelkov in drugega, značilnega za prodajalne s spominki, skrbijo kar zaposleni v službi za odnose z javnostmi (tako je urejeno v Avstriji, Španiji, Švici), na Finskem in Madžarskem prodajalna deluje v okviru računovodstva, v Belgiji nad njo bdi oddelek za splošne zadeve in finance, portugalsko prodajalno upravlja oddelek za publikacije, kanadska pa je bila ustanovljena v sklopu parlamentarne knjižnice.

V litovskem parlamentu obiskovalci lahko kupijo spominke in darila v prodajalnici, v kateri sta sicer na prodaj tudi osnovna špecerija in pisarniški material, v turškem parlamentu obstajajo štiri prodajalne daril, ki so sestavni del posebnega oddelka za logistiko in vzdrževanje stavb, v Belgiji pa je parlamentarna prodajalna obenem tudi poštni urad.

Belgija, Francija in Romunija imajo sicer malce drugačen sistem, saj nad vsemi zadevami, povezanimi z delovanjem parlamenta (torej tudi nad samo prodajalno) bedijo izbrani poslanci s posebnimi pristojnostmi, t. i. kvestorji, med katerih pristojnosti spadajo tudi skrb za finančne, upravne in druge zadeve.

Financirajo se iz proračuna, dobiček spet v proračun
Prodajalne se večinoma vsaj delno financirajo iz parlamentarnega proračuna, prihodki (oz. morebiten dobiček) pa se navadno stekajo nazaj vanj (na tekoči račun) - za tak sistem so se odločili na Norveškem in v Turčiji - ali pa neposredno v proračun zvezne države (Avstrija in Švica). Pogosto se (večji ali manjši) delež dobička porabi za nakup novih artiklov (v Franciji in deloma na Madžarskem), v nekaterih državah (npr. Italija) pa dobiček podarijo v dobrodelnem namene.

Najnovejši trend je sicer spletna prodaja - prva jo je uvedla Velika Britanija v sklopu ukrepov za varčevanje in ustvarjanje prihodkov, in sicer lani, skoraj sočasno pa so izdelke z logotipom nacionalne skupščine začeli po spletu prodajati tudi v Franciji. Kot omenjeno, za zdaj še ni odločeno, za kakšno prodajalno se bo, če se bo, odločil državni zbor.

Dobičkonosna dejavnost - če je obiskovalcev (in kupcev) dovolj
Vsekakor pa je to lahko precej dobičkonosna dejavnost - v Združenem kraljestvu so lani prihodki od prodaje prodajalne (ki je del spodnjega doma parlamenta - House of Commons) znašali okoli milijon funtov, z razširitvijo prodaje na spletno pa si obetajo še dodatnih 400.000 britanskih funtov. V Evropskem parlamentu ugotavljajo, da morajo vsako leto "našteti" vsaj 250.000 obiskovalcev, da prodajalna prinese dobiček.