Tomaž Pandur, SINOVI, akril na platnu, prikazano v galeriji Lauba v Zagrebu. Slike nekako ne sodijo v realni svet in bi lahko zanje rekli, da prihajajo iz sanj, po besedah kustosa Zvonka Matkovića so figure prikazane v krču in se razgrajujejo kot odmrle organske snovi. Matković še zapiše, da se ob razstavi Tomaža Pandurja, ki
Tomaž Pandur, SINOVI, akril na platnu, prikazano v galeriji Lauba v Zagrebu. Slike nekako ne sodijo v realni svet in bi lahko zanje rekli, da prihajajo iz sanj, po besedah kustosa Zvonka Matkovića so figure prikazane v krču in se razgrajujejo kot odmrle organske snovi. Matković še zapiše, da se ob razstavi Tomaža Pandurja, ki "je že zdavnaj postal institucija evropskega teatra, institucija, ki je premikala meje" postavlja "vprašanje, kako se slike povezujejo z njegovim gledališkim jezikom." Foto: Pandur.Theaters
Slika s plakata, ki vabi na razstavo Dječaci Tomaža Pandurja v zagrebško Hišo za ljudi in umetnost Lauba. Na razstavi, ki bo na ogled do prvega septembra, bo Pandur predstavil svoja slikarska dela, na ogled pa bo tudi videoinstalacija Dorijana Kolundžije iz predstave Medeja. Ob današnjem odprtju bo performans Zlato runo izvedel Livio Badurina, do 13. junija pa bo na ogled tudi scenografska instalacija Svena Jonkeja in oblikovalskega studia Numen ter javne vaje za novo predstavo Michelangelo v režiji Tomaža Pandurja.

Večer na razpotju uprizoritvenih in vizualnih umetnosti bo postregel z razstavo Fantje (Dječaci), na kateri bo slovenski režiser Tomaž Pandur predstavil svoja slikarska dela, igralci bodo prihajali na vaje za novo predstavo Michelangelo v režiji Tomaža Pandurja, Livio Badurina bo imel svoj performans Zlato runo (iz lanske Pandurjeve predstave Medeja), postavljena bo videoinstalacija Dorijana Kolundžija in oblikovalskega studia NUMEN.
Razstava bo na ogled do prvega septembra, scenografska instalacija in vaje za predstavo pa bodo odprte za javnost do 13. junija.
Gledališki ustvarjalni proces v novem mediju
Pandur v svojem gledališkemu izrazu z združevanjem različnih oblik umetniškega izražanja ustvarja večkulturne in večjezične gledališke platforme. A če gledališče drugače komunicira z občinstvom, zlasti klasično gledališče, bo tokratna razstava omogočala interaktivnost in komunikacijo. Ustvarjalni proces uprizarjanja igre kot raziskovalni laboratorij je postavljen v nov medij, v katerem Pandur nadaljuje z dekonstrukcijo in novo sintezo procesov ustvarjalnega prenosa na področje neizrečenega in neizrekljivega. Slike, ki smo jih do zdaj lahko videli le na spletu galerije Saatchi, so postavljene tako, da ustvarjajo ritem ogleda predstave, razstava sama pa je postavljena v obliki labirinta. V ozadju se bo odvijala generalka za predstavo Michelangelo, ki jo slovenski režiser pripravlja na podlagi Krleževe drame Michelangelo Buonarroti s premiero 12. julija na Mittelfestu v Vidmu, nato pa bo na rednem sporedu še v zagrebškem Hrvaškem narodnem gledališču.
Tridelna postavitev
Po besedah Zvonka Matkovića, kustosa razstave, se Pandur tudi tokrat loti iskanja absolutnega. "Tomaž Pandur je že zdavnaj postal institucija evropskega teatra, institucija, ki je premikala meje. Postavlja se vprašanje, kako slike povezujejo z njegovim gledališkim jezikom. Ko se zapre krog slik, vidimo, kako režiser izvaja metode montaže in demontaže, razvija kontekst uničevanja in ustvarjanja."
Postavitev slik, ki nekako ne sodijo v realni svet in bi lahko za njih rekli, da prihajajo iz sanj, halucinacij, lahko razdelimo na tri enote. Te se razlikujejo ne le na formalni ravni, ampak tudi vsebinsko. Tako prvi del prikazuje fanta, ki plava v nekem temnem prostranstvu, skozi katerega prodira svetloba iz neznanih virov. Slike na akrilu so iz videoposnetkov Dorijana Kolundžija iz Pandurjeve lanske predstave Medeja v koprodukciji s HNK Zagreb in Dubrovniškimi letnimi igrami. Tudi drugi del so plavajoča moška mlada telesa na beli podlogi nejasne globine. Tretji in zadnji segment razstave, tik ob prostoru za vajo, so slike, ki so podobne črnim ploščam, na katerem so napisane številke, nato imena ali besede brez sintakse (Pandurjeve misli: "Break my heart", "Heaven and Earth", "To die, to sleep ..."), med katerimi se pojavljajo odlomki Caravaggievih slik, ki tu delujejo kot citati. Poleg sta tudi dva popolnoma črna zaslona, na katerih bodo igralci zapisovali svoje misli med vajo za predstavo.
Na koncu te labirintne razstave se vse konča v popolnem razpadu, kolapsu, ki vodi do niča. Ko Gilles Deleuze piše o slikarstvu Francisa Bacona, ga na eni točki primerja z Beckettom. Slike Tomaža Pandurja lahko v nekaterih aspektih spomnijo na Bacona, pravi Matković, kjer so figure prikazane v krču in se razgrajujejo kot odmrle organske snovi. Pa tudi na Becketta in njegov roman L'Innommable (1953), ko na koncu ostane samo še prah, popolno razpadanje, brez "bitja", dodaja Matković. "Zato še vedno obstaja le praznina. Tišina. Zavesa, ki pada in zajema prostor zadaj, prostor končane predstave ali zgodbe ali zaporedja slik - vsekakor pa prostor popolne svobode."
Kaja Cencelj