Slovenija
Poplave
V zadnjem desetletju so poplave v povprečju vsako leto povzročile za približno 120 milijonov škode. Foto: RTV SLO/ Ergyn Zjeci
Škoda zaradi močnejših neurij in poplav bo v prihodnosti vse večja, saj so občinske in mestne uprave v zadnjih desetletjih zanemarjale vzdrževanje protipoplavne infrastrukture, nepremišljeno izdajale dovoljenja za gradnjo na poplavnih območjih in uzakonile črne gradnje. Foto: Rok Omahen
       Zadnjih nekaj let se s sinom ponoči izmenjavava in na računalniku ali mobilniku spremljava podatke o pretoku vode na merilnih postajah. Zdaj že vemo, da je treba ukrepati, če pretok na merilnem mestu Dvor na Gradaščici preseže določeno mejo. Pri 250–260 kubičnih metrov na sekundo je že zelo kritično, že pri 220–230 pa je dobro prestaviti avtomobile in pripraviti škornje.       
 Jože, Vrhovci/Ljubljana
       Načrtovanje novogradenj na območju poplavne nevarnosti je neodgovorno. Prav tako izdajanje gradbenih dovoljenj na takšnih območjih. Najlaže je reči, da se moramo zaradi podnebnih sprememb sprijazniti s poplavami in vse večjo škodo, ki jo bodo povzročale. Hkrati pa kljub zakonu o prostorskem načrtovanju in strategiji razvoja prostorske poselitve še vedno poseljujemo območja, ki jih ogrožajo naravne nesreče. Izdaja gradbenega dovoljenja daje človeku lažen občutek varnosti, da gradi na varnem območju. Vendar nobeno poplavno območje ni popolnoma varno, ne glede na gradbene ukrepe.       
 Matija Zorn, Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU
Glinščica in Gradaščica, Ljubljana 2014. Foto: MMC RTV SLO

Dodaj v

Poplave v Sloveniji: milijardna škoda, za katero smo največkrat krivi sami

Poplave v Sloveniji odnesejo več kot 150 milijonov evrov na leto.
6. december 2018 ob 06:14
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Niti preobuti se mi ni uspelo. Naenkrat sem bil do kolen v vodi, ko je udarilo še iz kanalizacije. Voda se je izredno hitro dvignila in poplavila pritličje do dobrega metra. Zelo je smrdelo po nafti, saj je povodenj v kleteh prevračala cisterne s kurilnim oljem. Podgane so lezle po fasadi in prišle do drugega nadstropja. Trajalo je tri dni, preden je voda odtekla in sem lahko stopil na dvorišče," nam je izkušnjo s poplavami iz leta 2010 opisal Jože, ki stanuje na ljubljanskih Vrhovcih.

Njihovo hišo je zalilo tudi štiri leta pozneje, ko so Ljubljano zajele druge velike poplave. Tudi takrat je voda zelo hitro narasla. Le da je prej odtekla in povzročila manjšo škodo, ker so po sanaciji prejšnjih poplav za en meter dvignili peč in električne naprave. "Videli smo, da nam lahko pomaga samo takšna prilagoditev. Tudi če bi imeli pripravljene črpalke, ne bi mogli izčrpati toliko vode, saj se vse zgodi v desetih minutah,«"je dejal sogovornik.

Med prilagoditvami na poplave je naštel še obvezna nočna dežurstva, ki ga čakajo ob vsaki napovedi večjih nalivov. "Zadnjih nekaj let se s sinom ponoči izmenjavava in na računalniku ali mobilniku spremljava podatke o pretoku vode na merilnih postajah. Zdaj že vemo, da je treba ukrepati, če pretok na merilnem mestu Dvor na Gradaščici preseže določeno mejo. Pri 250–260 kubičnih metrih na sekundo je že zelo kritično, že pri 220–230 pa je dobro prestaviti avtomobile in pripraviti škornje," je dejal Jože. In upati, da zjutraj na avtomobilih ne bodo našli kazni zaradi nepravilnega parkiranja, ker jih lahko umaknejo samo na pločnike na bližnjem hribu.

Ko voda odteče, čaka prebivalce vsaj dva tedna dela, preden počistijo naplavljeno umazanijo in se poplavljeni prostori posušijo. Obe poplavi sta Jožetu skupaj povzročili za več kot deset tisoč evrov škode. "Po prvih poplavah leta 2010 pri domačih zavarovalnicah ni bilo več mogoče zavarovati hiš v naši soseski. Zavarovanje proti poplavam sem moral skleniti pri eni izmed tujih zavarovalnic, a sem moral najprej fotografirati vse protipoplavne nasipe in druge ukrepe v okolici in predložiti veliko dokumentacije, da je območje varno pred običajnimi nalivi," je še dodal.

Njegova izkušnja ni bila edina, saj so poplave jeseni 2010 in 2014 poplavile velik del jugozahodnega dela Ljubljane. V obeh primerih se je sočasno zgodilo več dejavnikov, ki so povečali moč poplave. Na Ljubljanskem barju so se najprej razlile kraške poplave, ki se pojavljajo po nekajkrat na leto in se zadržijo po več dni ali tednov. Kraškim so se pridružile hudourniške poplave, ko so Gradaščica, Glinščica in Mali Graben hitro narasli zaradi močnih padavin nad Polhograjskimi Dolomiti. Voda se ni mogla neškodljivo razliti po barju ali dovolj hitro odteči, za kar je bila krivo tudi slabo vzdrževanje protipoplavne infrastrukture, denimo nepretočni kanali, v katerih je ponekod raslo grmovje ali celo drevje.

Na nacionalni direkciji za vode so nam povedali, da so poplave leta 2010 povzročile za približno 190 milijonov evrov škode. Še več škode je bilo leta 2014 (255 milijonov evrov), v zadnjih 25 letih pa je voda po državi odnesla za približno 1,8 milijarde evrov (brez DDV). Od tega je večina škode nastala v zadnjih desetih letih, saj so večji poplavni dogodki v letih 2007, 2009, 2010, 2012 in 2014 povzročili za dobro milijardo evrov škode.

V zadnjem desetletju so poplave v povprečju vsako leto povzročile za približno 120 milijonov škode, ocenjujejo na direkciji. Če neposredni škodi dodamo še posredno škodo – izpad prihodkov gospodarskih subjektov, propad podjetij, prekinjene infrastrukturne in komunikacijske povezave in druge dolgoročne posledice – se letna ocena poviša na približno 150 milijonov evrov. V obdobju 1991–2008 je neposredna škoda zaradi poplav vsako leto dosegla skoraj pol odstotka celotnega BDP-ja, ugotavljata raziskovalca Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU Matija Zorn in Blaž Komac – kar skupaj pomeni približno 800 evrov na prebivalca.

V skupni preiskavi o segrevanju evropskih mest, ki smo jo letos izvedli z evropskim združenjem podatkovnih novinarjev EDJNet, smo pokazali, da se je povprečna temperatura v Sloveniji v primerjavi s predindustrijsko dobo povišale. Zaradi višje temperature pa se ne bodo stopnjevale samo suše in vročinski valovi, ki smo jih predstavili v prejšnjem prispevku, ampak bodo intenzivnejši tudi močni lokalni nalivi, ki bodo po državi – ter v obeh slovenskih največjih mestih Ljubljani in Mariboru – povzročali pogostejše in močnejše poplave.

Škoda zaradi močnejših neurij in poplav bo v prihodnosti vse večja, saj je država v zadnjih desetletjih zanemarjala vzdrževanje protipoplavne infrastrukture, občinske in mestne uprave pa so večkrat nepremišljeno izdajale dovoljenja za gradnjo na poplavnih območjih in legalizirale črne gradnje.

Poplave bodo močnejše in pogostejše
Na slovenski okoljski agenciji (ARSO) so 20. novembra letos predstavili prve rezultate projekta Ocena podnebnih sprememb v 21. stoletju. Predstavniki okoljskega ministrstva in ARSO so med drugim povedali, da meritve že kažejo znatno povišanje temperature zunanjega zraka, spremembe pri pojavljanju padavin in pogostejše ter intenzivnejše skrajne vremenske dogodke.
Višina padavin na letni ravni se bo zato do sredine 21. stoletja znatno povečala: do dvajset odstotkov v primerjavi z obdobjem 1981–2010, najbolj pa pozimi in na vzhodu države. Že v sredini stoletja se bodo v vzhodni Sloveniji zimske padavine povečale do 40 odstotkov, do konca stoletja lahko količina zimskih padavin narase tudi nad 60 odstotkov. Napovedali so tudi, da se bo povečala tako jakost kot pogostost izjemnih padavin.

"Če na svoje napovedi pogledamo optimistično, potem Sloveniji do konca stoletja najbrž ne bo zmanjkalo pitne vode," se je pošalil vodja oddelka za hidrološke napovedi na ARSO Janez Polajnar. "Manj spodbuden je podatek, da na vseh merilnih postajah zaznavamo povečano višino vodotokov ob skrajnih vremenskih dogodkih, kar pomeni večjo obremenitev za vodno infrastrukturo in večjo verjetnost poplav – tudi na območjih, kjer jih doslej nismo bili vajeni".

Druga večja sprememba bo dviganje morske gladine – ta se je v zadnjih 30 letih dvignila za 20 cm – ki ne bo le poplavila ulic v obmorskih mestih, temveč bo močno obremenila tudi kanalizacijski sistem, je pojasnil Polajnar. Enak problem čaka celinska mesta, saj kanalizacija marsikje ne bo požirala meteorne vode ob močnejših nalivih – kar je v preteklih letih večkrat občutila Ljubljana, ko je voda poplavila podvoze in podhode po mestu.

Na močnejše nalive bo med drugim vplivalo segrevanje Jadranskega morja, saj bodo v Kvarnerskem zalivu pogosteje nastajale nevihtne gmote z visoko energijo, ki jih bodo vetrovi odnesli proti severu ali severovzhodu. Zadnji takšen primer so bile nedavne poplave v Jelendolu pri Tržiču. "Južni veter je bil nekaj dni zelo močan in se je ujel v dolino Košute. To je povzročilo zelo intenzivne padavine, erozijo rečne struge in razdejanje po vsej dolini," je pojasnil Polajnar in dodal, da bo podobnih dogodkov v Sloveniji zaradi njene geografske lege in ozemlja vse več.

Polajnar meni, da smo za vse večjo poplavno ogroženost najbolj krivi sami, saj smo v preteklosti premalo upoštevali naravo. "Včasih je voda neškodljivo poplavila neposeljena območja, zdaj pa jih poplavlja škodljivo. Največji problem je poselitvena politika. Do druge svetovne vojne je bila Slovenija agrarna družba. Po vojni je sledila intenzivna deagrarizacija: povečanje mest in naselij, ki so jih pogosto gradili ob rečnih strugah." Zakaj? Zaradi lobiranja nekaterih investitorjev, prevelikega zaupanja v gradbene protipoplavne ukrepe in izgube zgodovinskega spomina, je prepričan glavni hidrolog na ARSO.

Zadnje velike poplave so Slovenijo zajele med dvema svetovnima vojnama, leta 1926 in 1933. Nato smo imeli do devetdesetih let razmeroma suho obdobje, zato so ljudje pozabili na izkušnje prednikov in množično poseljevali poplavne ravnice. Ko so se mesta širila in so se prebivalci naseljevali v novih stanovanjskih soseskah, večinoma niso niti pomislili, da živijo na tveganem poplavnem območju. To nam je potrdil tudi Jože, ki se je na Vrhovce z družino preselil v sedemdesetih letih. "Sicer sem vedel, da živimo na robu Ljubljanskega barja, ampak je območje veljalo za varno, ker da so ga že zdavnaj izsušili in uredili s kanali in nasipi. Imeli smo vsa dovoljenja in zavarovanja, na poplave pa nismo niti pomislili."

Pozidana poplavna območja
V preteklosti smo ljudje bolj upoštevali naravne omejitve, je prepričan tudi geograf Igor Žiberna. Vedeli smo, da rekam poleg samega korita pripada še poplavna ravnica ob vodotoku. Tam so prevladovale ekstenzivne oblike rabe tal (logi, pašniki), medtem ko smo za njivske površine, naselja in komunikacije izbirali višje lege, ki jih poplave niso dosegle.

S prehodom iz pretežno agrarne v industrijsko družbo, koncentracijo prebivalstva in prenosom človeških dejavnosti na dno dolin in kotlin se je začela uporaba poplavnih zemljišč hitro spreminjati. Ta proces se je še pospešil po osamosvojitvi, saj so postala poplavna območja zanimiva za številne javne in zasebne investitorje, ki so tam prepoznali potencialna (poceni) zemljišča za nove stanovanjske soseske in obrtno-industrijske cone. Hkrati so ljudje opuščali nekdanja kmetijska zemljišča, kar ni povzročilo samo ozelenjevanja, zaraščanja in ogozdovanja (vse to vpliva na vodotoke), ampak tudi pozidavo nekdanjih travnikov in polj.

Žiberno je zato zanimalo, kako se je dejansko spreminjala raba tal na poplavnih območjih in kakšno potencialno škodo bodo zaradi neustreznega prostorskega načrtovanja povzročile poplave. Za analizo je izbral območja z veliko poplavno nevarnostjo (OVPN): Ljubljansko barje ob Ljubljanici, Krško-Brežiško polje ob Savi, območje med Malečnikom in Ptujem ob Dravi ter spodnji tok Vipave in Mure ob slovensko-hrvaški meji. V raziskavi o rabi tal na OVPN pa je med drugim ugotovil, da se je med letoma 2000–2014 povečal delež pozidanih površin, pri katerih poplave povzročijo največ škode (največ novih pozidav je zraslo na nekdanjih njivah, vrtovih in travnikih).

Najbolj skrbi to, da je slaba polovica pozidanih površin zrasla na novo, meni Žiberna – kljub javno objavljenim poplavnim kartam in jasnim opozorilom, ki so jih pustile pretekle poplave. Neustrezna raba tal še povečuje veliko škodo zaradi vsakoletnih naravnih nesreč. Neodgovorno okoljsko načrtovanje pa bo imelo tudi finančne posledice. V celoti se je škodni potencial na OVPN med letoma 2000–2014 povečal za dobrih 16 milijonov evrov – na dobrih 180 milijonov evrov. Od tega se najbolj (za skoraj 28 milijonov evrov) povečal škodni potencial pozidanih površin, ki ga je Žiberna leta 2014 ocenil na dobrih 98 milijonov evrov. To pomeni, da pozidane površine predstavljajo več kot polovico vsega škodnega potenciala, čeprav obsegajo le dobre tri odstotke vsega OVPN-ja (sledijo njive in vrtovi).

Podobno študijo sta za Ljubljansko barje izdelala Matija Zorn in Maruša Goluža z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU. V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo Ljubljansko barje zelo redko poseljeno. V drugi polovici šestdesetih let pa se je začela Ljubljana širiti in na Barju se je začelo obdobje večjih načrtovanih in stihijskih poselitev. Prvo veliko načrtovano poselitev je pomenila gradnja stanovanjskega naselja Murgle, hkrati so se v Rakovi Jelši in ob Cesti dveh cesarjev začele množiti številne črne gradnje, ki so jih v devetdesetih letih uzakonili. Število prebivalcev se je na poplavno ogroženem delu Ljubljane do začetka novega tisočletja povečalo z nekaj tisoč na več kot 30.000.

V zadnjih dvajsetih letih sta bližina mesta in razmeroma nizka cena zemljišč pritegnila večje vlagatelje, ki so gradili nove stanovanjske soseske. Poplave iz leta 2010 so zato samo na stavbah in drugih objektih na Ljubljanskem barju povzročile za več kot milijon evrov škode. Kljub temu se na Barju še vedno gradi, sta ugotovila Zorn in Goluža.

V katastru stavb sta primerjala spremembe v poselitvi na določenih območjih poplavne ogroženosti med letoma 2003 in 2015. Največ novih stavb je bilo zgrajenih v Črni vasi in ob Ižanski cesti (število prebivalcev Črne vasi se je namreč od osamosvojitve več kot podvojilo). Posamezne nove stavbe ali skupine novogradenj sta našla tudi v nekaterih drugih naseljih: Iški vasi, Iški, Bevkah, v vaseh Vrbeljno in Matena, na Lavrici in v Vnanjih Goricah. Skupaj sta naštela 157 novih stavb na območju srednje poplavne nevarnosti, 111 na območju majhne poplavne nevarnosti in dve stavbi na območju visoke poplavne nevarnosti.

Za oceno škodnega potenciala sta upoštevala 157 novogradenj, ki so zrasle na območju krajinskega parka Ljubljansko barje, je povedala Maruša Goluža. Od tega jih 17 nima hišne številke, za devet objektov pa jima ni uspelo pridobiti vrednosti iz registra nepremičnin. Vrednosti v registru nepremičnin sta uporabila tudi za skupno oceno škode, ki jo lahko na stavbah povzročijo poplave. Ugotovila sta, da se je škodni potencial od leta 2003 povečal za 22 milijonov evrov, čeprav je država sprejela več zakonov, pravilnikov in strategij, s katerimi naj bi omejevala gradnjo na poplavnih območjih.

Za vse večjo poplavno škodo so krivi štirje dejavniki: neustrezno prostorsko načrtovanje, pomanjkljiv nadzor, nezadostna zavarovalniška politika in pogosto popuščanje lokalne politike interesom določenih gradbenih investitorjev, meni Matija Zorn. "Načrtovanje novogradenj na območju poplavne nevarnosti je neodgovorno. Prav tako izdajanje gradbenih dovoljenj na takšnih območjih. Najlaže je reči, da se moramo zaradi podnebnih sprememb sprijazniti s poplavami in vse večjo škodo, ki jo bodo povzročale. Hkrati pa kljub zakonu o prostorskem načrtovanju in strategiji razvoja prostorske poselitve še vedno poseljujemo območja, ki jih ogrožajo naravne nesreče. Izdaja gradbenega dovoljenja daje človeku lažen občutek varnosti, da gradi na varnem območju. Vendar nobeno poplavno območje ni popolnoma varno, ne glede na gradbene ukrepe."

Po poplavah pa ne odgovarja nihče. Še najmanj uradnik, ki je izdal gradbeno dovoljenje ali odobril spremembo namembnosti v občinskem prostorskem načrtu, je bil oster Zorn.

Na ljubljanski mestni občini (MOL) so nam odgovorili, da nimajo točnega podatka o "pravnem statusu vseh nepremičnin na poplavnih območjih". Povedali so še, da gradnja stanovanjskih objektov na območjih nižje ali srednje poplavne ogroženosti ni nedopustna. Le investitorji in kupci nepremičnine morajo upoštevati predpisane protipoplavne ukrepe, ki jih nadzirajo državni organi. In prevzeti zavestna tveganja, ki jih prinaša gradnja na poplavnem območju.

Sporno izdajanje dovoljenj
Gradnja na območjih s srednjo in nižjo poplavno ogroženostjo ni prepovedana, vendar morajo investitorji v takem primeru predvideti in zgraditi ustrezne protipoplavne ukrepe: zgraditi nasipe in suhe zadrževalnike vode, izbrati ustrezne gradbene materiale in poskrbeti za plavne pregrade. Če so ti ukrepi pravilno načrtovani, izvedeni in vzdrževani, so stavbe razmeroma varne pred poplavami. Izjema so redke katastrofalne poplave s petdesetletno ali stoletno povratno dobo (stoletne poplave), pred katerimi ni učinkovite zaščite.

Stoletne katastrofalne poplave se statistično pojavljajo enkrat na sto let. To pomeni, da je vsako posamično leto en odstotek verjetnosti, da bo močna povodenj opustošila območje stoletnih poplav. To se morda ne zdi veliko, a že preprost verjetnostni izračun pokaže, da je verjetnost za takšno poplavo v prihodnjih dvajsetih letih skoraj dvajsetodstotna. Dvajset let pa je kratko obdobje, če upoštevamo pričakovano življenjsko dobo neke stavbe ali objekta, ki naj bi bilo zgrajeno vsaj za petdeset let. Kaj torej motivira investitorje in kupce, da se odločajo za gradnjo ali nakup nepremičnine na poplavnem območju? In zakaj je mogoče pridobiti dovoljenja za takšno gradnjo?

Razlogov za sedanjo pozidanost poplavnih območij je več, je dejal Tomaž Prohinar, direktor državne direkcije za vode, ki izdaja priporočila in soglasja za gradnje na vodnih zemljiščih. Po osamosvojitvi so začeli investitorji povsod po državi kupovati močvirna in poplavna zemljišča, ker so bila prazna in poceni, potrebe po prostoru pa velike. Po nakupu so oddajali vloge za spremembo občinskega prostorskega akta, da bi degradirana zemljišča spremenili v zazidljiva. Potem jim je uspelo pridobiti še prostorski izvedbeni akt in gradbeno dovoljenje. "Ko so imeli vse papirje in soglasja, so lahko zgradili objekte in jih prodali. Če bi nove lastnike čez nekaj let poplavilo, to ni bil več problem investitorja," je nekdanji "poslovni model" gradnje na poplavnih območjih opisal Prohinar.

Razmere so se nekoliko izboljšale po letu 2008, ko je država s poplavno uredbo omejila gradnjo na poplavnih območjih in postavila strožje pogoje. "Stroka je poskušala na vsakem koraku ustaviti ali vsaj omejiti takšno gradnjo, a pogosto ni bila uspešna", je dejal direktor vodne direkcije. Veliko je bilo tudi prelaganja odgovornosti. Če se na občini niso hoteli več ukvarjati z vztrajnim investitorjem, so potrdili prostorski načrt in računali, da bodo gradnjo pozneje ustavili na direkciji.

Na direkciji so bili zato "zasuti z zahtevki", saj so morali presojati ustreznost protipoplavnih ukrepov in odgovarjati na pritožbe. Teh je bilo veliko, saj so investitorji skoraj vedno pridobili pozitivna mnenja projektantov ter naročali lastne poplavne karte in analize. Zasledili so tudi primere, ko so investitorji na črno zgradili protipoplavne nasipe in čez nekaj let naročili izdelavo poplavnih kart, s katerimi so dokazovali, da je njihova parcela varna pred poplavami.

Veliko težav jim povzročajo tudi stari prostorski akti, saj skoraj ni mogoče spremeniti namembnosti zazidljivih zemljišč. Lastniki se namreč niso pripravljeni odpovedati zazidljivim parcelam in izgubi njihove vrednosti. "Lastniku zazidljive parcele, ki ima vse ustrezne dokumente, zelo težko zavrnete soglasje za gradnjo. Prav tako ni lahko zavrniti soglasja za gradnjo ceste do že zgrajenih objektov, čeprav jo bodo morali potegniti čez poplavno območje. Še teže je posegati v območja, ki so bila zgrajena še pred izdelavo natančnih poplavnih kart, in lahko lastniki trdijo, da sploh niso vedeli, da so gradili ali kupovali na poplavnem območju," je dodala vodja načrtovanja na direkciji Neža Kodre.

V praksi to pomeni, da morajo velikokrat sprejeti dejansko stanje, smo izvedeli na direkciji. Preveriti morajo, ali je investitor "izkazal interes in predstavil ukrepe", s katerimi bo poskrbel za poplavno varnost. Ne morejo pa dokazovati, da ti ukrepi ne bodo učinkoviti, ampak lahko kvečjemu odsvetujejo gradnjo. Po logiki dejanskega stanja deluje tudi uzakonitev črnih gradenj na poplavnih območjih, na katere so nas opozorili vsi sogovorniki. V "črno" hišo se je bilo mogoče vseliti, pridobiti komunalne in druge priključke ter celo hišno številko. Po več letih uporabe pa so takšne objekte večinoma legalizirali.

Če bi morali za vsako hišo najprej pridobiti uporabno dovoljenje, preden bi se sploh smeli vseliti in pridobiti vse priključke, bi bilo bistveno laže izvajati nadzor in usmerjati prostorsko politiko in preprečevati stihijsko poselitev, je prepričan Tomaž Prohinar. Veliko spremembo bi pomenilo tudi obvezno zavarovanje stavb, ki so zgrajene v poplavnem območju, saj cena tvegane gradnje ne bi padla na davkoplačevalce – podobno, kot je obvezno zavarovanje avta pred registracijo.

Kako verjetne so takšne spremembe? Na geodetski upravi so nam potrdili, da je bilo mogoče do prvega junija letos pridobiti hišno številko brez uporabnega dovoljenja, če je bila stavba evidentirana v katastru stavb ali registru nepremičnin in je bila namenjena za prebivanje ali opravljanje poslovne ali druge dejavnosti (geodetska uprava ob evidentiranju stavb ne preverja legalnosti gradnje). Po prvem juniju je za nove stavbe potrebno dovoljenje, ki ga črne gradnje ne morejo pridobiti. Izjema so "nezahtevni objekti" in hiše, za katere vlagatelj pisno izjavi, da je stavba enostanovanjska inda jo je uporabljal že pred prvim junijem. Na treh največjih zavarovalnicah – Triglavu, Savi in Adriaticu Slovenici – pa so nam odgovorili, da na najbolj poplavno ogroženih območjih sploh ne sklepajo zavarovanj.
Ideja o obveznem zavarovanju na poplavnih območjih zato trenutno ni uresničljiva. Cena napačnih odločitev državnih uradnikov in zasebnih vlagateljev pa po poplavah bremeni davkoplačevalce, saj država ob naravnih nesrečah zagotavlja delno povračilo škode.

Pol milijarde evrov proti poplavam
Vodno omrežje je mogoče primerjati z ožiljem v človeškem telesu, je prepričan hidrolog Janez Polajnar z državne okoljske agencije. "Predstavljajte si, kako dolgo bi preživeli, če desne podlakti ne bi zanimalo, kaj se dogaja v dlani, ali če tretjina telesa ne bi hotela sodelovati pri ukrepih za zmanjšanje holesterola v krvi," je slikovito opisal slovensko prostorsko politiko.

Prav takšno "sodelovanje" je bilo po mnenju večine naših sogovornikov krivo za velik del škode, ki so ga povzročile poplave v zadnjih desetih letih. Posamična občina ali stanovanjska soseska je zgradila protipoplavne nasipe ali pregrade, ki so poslabšali razmere za nižje ležeče prebivalce. Nekatere občine so nepremišljeno spreminjale okoljske načrte tudi zaradi posameznih vztrajnih lokalnih investitorjev. Vodotoke so dodatno mašile plavine, ki jih je voda prinesla iz okoliških gozdov (podrta drevesa, narobe postavljene skladovnice drv ...). Občine in državne ustanove so se pregovarjali, kdo bi moral skrbeti za protipoplavno infrastrukturo: vzdrževati nasipe, čistiti kanale in kositi travo ob zadrževalnikih vode. Pa tudi, kdo naj povrne škodo in plača za protipoplavne ukrepe.

Na ministrstvu za okolje in prostor, direkciji za vode ter Mestni občini Ljubljana (MOL) smo se zato pozanimali, s katerimi protipoplavnimi ukrepi bodo omilili posledice prihodnjih poplav.

Na MOL-u so zapisali, da so od oktobra 2010 do konca leta 2014 (po prvih poplavah) izvedli "številne ukrepe za povečanje poplavne varnosti" in zanje namenili skupaj več kot deset milijonov evrov (država jim je od tega povrnila slabih 200.000 evrov in prispevala dobra dva milijona evrov za sanacijo in vzdrževanje vodotokov iz državne pristojnosti). A so bili po poplavah 2014 znova deležni kritik, da so storili premalo za izboljšanje poplavne varnosti.

V obdobju 2015–2017 so največ čistili jarke in odvodne kanale, pripravljali poplavne študije ter pridobivali zemljišča za gradnjo suhega zadrževalnika Brdnikova, pri katerem so leta 2017 pripravili prvo fazo gradnje (za naštete ukrepe so skupaj namenili dobre štiri milijone evrov). Letos pa so za drugo fazo ureditve zadrževalnika na Brdnikovi ulici, čiščenje odvodnikov in kanalov ter za izdelavo kart poplavne nevarnosti namenili še za 2,5 milijona evrov (dodatnih 1,9 milijona so predvideli še za prihodnje protipoplavne ukrepe v razvojnem načrtu). Odgovorili so tudi, da podpirajo usklajevanje lokalnih skupnosti pri načrtovanju protipoplavnih ukrepov, in vse ukrepe sosednjih občin, ki izboljšujejo stanje v MOL-u (čiščenje prodnega zadrževalnika v Strahomeru, odstranitev prodnega nanosa v strugi Iške ...). Vendar je takšno usklajevanje predvsem naloga direkcije za vode, menijo na MOL-u.

Z ministrstva za okolje so sporočili, da so ukrepe in projekte za obvladovanje ali zmanjševanje posledic poplav določili v nacionalnem načrtu zmanjševanja poplavne ogroženosti. V načrtu so predvideli dvajset najpomembnejših gradbenih in negradbenih protipoplavnih ukrepov (sistemi za nadzor in obveščanje, prilagoditev rabe zemljišč v porečjih ...) ter določili 61 območij pomembnega vpliva poplav po vsej državi. O izvajanju teh ukrepov bodo morali vsaki dve leti poročati vladi, zanje pa je v letih 2017–2021 predvidenih približno 540 milijonov evrov (od tega naj bi bilo po oceni ministrstva realno dosegljivih približno 400 milijonov evrov).
Kljub omenjenim ukrepom se bodo morali prebivalci poplavno ogroženih območij prilagoditi na življenje s poplavami, so prepričani naši sogovorniki. Ali se preseliti drugam.

Življenje s poplavami
V ljubljanskem muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) so letos pripravili razstavo o življenju na Ljubljanskem barju, kjer so predstavili zgodovino barjanske poselitve od koliščarjev do danes. Avtorji razstave so pokazali, da so ljudje dolgo živeli skupaj s poplavnimi vodami, dokler ni začela v času avstro-ogrske monarhije prevladovati inženirska miselnost: da je mogoče barje z gradbenimi ukrepi osušiti in dokončno ukrotiti poplave.

Danes se vse bolje zavedamo, da gradbeni ukrepi niso vsemogočni, je priznal Janez Polajnar. Vemo tudi, da se bo zaradi višjih temperatur spremenila vodna bilanca, saj se zimske padavine ne bodo več ohranile v obliki snega, temveč bodo sproti odtekle v dolino in v porečja. To pomeni, da bo pomladi in poleti manjkalo vodne zaloge, če ne bomo našli načina, da jo ustavimo – za kar so najbolj primerna prav naravna mokrišča, ki so veliki zadrževalniki vode. Zato bo treba razmišljati tudi o strategijah, kako bi pustili vodi več prostora, da se neškodljivo razlije po poplavnem območju.

Kot primer prilagoditve na poplave je Polajnar opisal nemško mesto Passau ob Renu, kjer prebivalci nekaterih predelov mesta pred poplavami zalijejo pritličje s čisto vodo in tako preprečijo vdor rečne vode. Ko poplave odtečejo, pa vodo izčrpajo in posušijo prebivališča, ki so prilagojena na takšen režim. Podobne prilagoditve bi bilo mogoče preizkusiti tudi pri nas, saj bi bila cena takšnega ukrepa in povzročene škode na objektih velikokrat bistveno nižja od gradnje protipoplavnega nasipa. Če nasip stane milijon evrov, pred poplavami pa varuje deset hiš, ki bi jim voda ob morebitni poplavi naredila za nekaj deset tisoč evrov škode, takšna gradnja morda ni najbolj smiselna naložba, meni tudi direktor direkcije za vode Tomaž Prohinar. A se je strinjal, da preselitev dela prebivalcev na druga območja ni zelo realistična možnost, čeprav bi bila morda dolgoročno najbolj smiselna. Zelo kritični bi bili tudi odzivi prizadetih prebivalcev, da država ni dovolj poskrbela za njihovo varnost.

S pol milijarde evrov, ki jih bo država do leta 2021 predvidoma namenila za protipoplavne ukrepe, bomo državljani plačali tudi ceno nepremišljenega prostorskega načrtovanja – za zaščito gradenj, ki ji na poplavnih območjih sploh ne bi smelo biti. Poleg novih nasipov, zadrževalnikov in drugih ukrepov bo morala država spodbujati prilagajanje na življenje s poplavami. Predvsem pa strožje nadzorovati gradnjo na poplavno ogroženih območjih ter zahtevati več odgovornosti (denimo obvezno zavarovanje) od investitorjev (in lastnikov) tveganih objektov. Sploh zato, ker je zadnje desetletje zelo nazorno pokazalo, da se lahko "stoletne poplave" zgodijo na vsakih nekaj let. In vsakič povzročijo na stotine milijonov evrov škode.

Lenart J. Kučić, podcrto.si


Članek objavljamo v sodelovanju s podcrto.si in evropsko mrežo podatkovnih novinarjev EDJNet. https://www.europeandatajournalism.eu/

...
Prijavi napako
Komentarji
Miha.Z
# 06.12.2018 ob 07:08
A ni zanimivo, da želežniških tirov nikoli ne poplavi. Tudi stoletne in tisočletne vode ne. Torej je jasno, v kateri višini je potrebno graditi. Avstro-ogrsko slovanski inženirji so že vedeli.
magroman
# 06.12.2018 ob 07:04
Se strinjam z vami, ampak da greš zidat oz. kupiš hišo ob reki(na poplavnem območju), ali jo zidaš na nekem strmem pobočju, se nimaš kaj pizdit, če ti jo odnese voda ali plaz.
lp
anity
# 06.12.2018 ob 06:54
Glede na to, da se ve, da gre za ogrozanje zivljenj in premozenja ljudi, bi morali vse na obcinah, ki taksne prostorske nacrte sprejemajo, kazensko preganjati in zapor 20 let!
Emsho
# 06.12.2018 ob 07:34
Odlicen prispevek, ki dobro prikaže različne vzroke za trenutno ogroženost.

Jaz bi dodal samo to - tako kot v vseh razpadajočih sistemih v državi, ne bo spremembe, dokler ne uvedemo sistemske/osebne odgovornosti. V Angliji in Zda imate primere dobljenih tožb občinskih uradnikov in države, ki je ljudem dovolila gradnjo na poplavnih območjih. Neumni investitorji, ki gredo mimo tega, pa so izključeni iz državnih pomoči.

To debato smo že imeli...edina resna rešitev je preselitev. Kot je zapisal eden najbolj znanih hidrologov v zda v prejšnjem stoletju- cena škode zaradi poplav raste premosorazmerno z sredstvi vloženimi v protipoplavno zaščito. Skratka z bagri in nasipi se stanje ponavadi samo poslabša. Mogoče rešimo svoj prag, smo pa naredili problem nekomu nižje po vodotoku...edini resnejši gradbeni ukrep so upočasnjevanje toka in namenske razlivne površine, ki jih je pa zmanjkalo zaradi kavbojcev v občinskih uradih za prostorsko planiranje. Zanimivo bi bilo narediti analizo izobrazbe vodstvenega kadra tam, a po mojih izkušnjah so to povečini pravniki. Nikakor pa ne hidrologi ali geografi...ki imajo znanje in širšo sliko.
projektant
# 06.12.2018 ob 07:09
Vse navedeno je stvarna resnica. Problem pa nastane, če nekdo stalno dela študije pa nikoli ne zahteva realizacije. Taki tiči tako postanejo strokovnjaki pa niti enega resnega projekta nimajo za seboj. Če pa že kje je kaj realizacije pa poskrbijo, da ni mogoče izpeljati projekta do konca in tako imajo spet vedno prav, ker ni projekt dokonča.
Ker se ne postavijo za pravo stroko imajo vseskozi polne roke dela. In ga bodo imeli do penzije. Če pa bi robantili, da je treba kaj narediti pa jih enostavno uradniki izločijo. Torej gremo s šlevami naprej do popolnega razsutja vodnih iregulacij (regulacije pri nas so fizikalno popolnoma napačne, samo povečujejo hitrost in tako povečujejo razdiralno moč ali ne g. Polajnar!! Take regulacije, ki jih delate, da napravite korita, da voda hitro dere zna vsak c...., regulacije, kjer se moč vode parcialno uničuje pa moraš razumeti!
janipapillon
# 06.12.2018 ob 07:59
Drugače pa dober prispevek za osveščanje vseh nas.
čofotalček
# 06.12.2018 ob 06:56
"saj so občinske in mestne uprave v zadnjih desetletjih zanemarjale vzdrževanje protipoplavne infrastrukture, nepremišljeno izdajale dovoljenja za gradnjo na poplavnih območjih in legalizirale črne gradnje."
Kar jaz vem je vodna infrastruktura v upravljanju ARSO preko koncesjonarjev.
Gradbena dovoljenja pa izdajajo upravne enote in ne občina.
Ejsi/Disi
# 06.12.2018 ob 07:11
Kako, da pri toliko strokovnjakih nobeden ne omeni regulirane meteorne vode? Vsa voda s streh, parkirišč, cest ... se zbira v meteornih kanalih, ki so največkrat speljani v potoke, reke. Vse več cest, parkirišč ... je sedeaj komunalno opremljenih in seveda se vsa ta voda nekje mora razliti.
Seveda teh podatkov nimajo, ker se nikjer ne zbirajo ti podatki. Pa bi se vsaj za javne površine morali, saj so navsezadnje objekti vpisani v kataster stavb ali prometne infrastrukture.
RJSlo
# 06.12.2018 ob 06:58
Škoda zaradi močnejših neurij in poplav bo v prihodnosti vse večja, saj so občinske in mestne uprave v zadnjih desetletjih zanemarjale vzdrževanje protipoplavne infrastrukture,
----------------------------------------------------------
No ja. To ne drži. Namesto ... v zadnjih desetletjih ... bi morali napisati ... že desetletja ... V ex državi se je delalo zelo šlampasto. "Samo, da je v zemlji." Potem pa poči cev, odkopljejo in cevi v globini 30 cm. Izgube na vodovodni infrastrukturi pred osamosvojitvijo do 60 %. Še zdaj smo prišli do 35 %.

Protipoplavna infrastruktura? Kaj to sploh je? "Bojo že zavarovalnice plačale."

nepremišljeno izdajale dovoljenja za gradnjo na poplavnih območjih
------------------------------------------------------------
No ja. Tu pa pridemo do "stroke". Visoko izobraženi osebki, ki s tem, da izdajajo GD, ne da bi poznali teren, delajo škodo vsem, ljudem, občini in državi. Vsaj četrtina osebkov, ki o tem odločajo, na občinah in v ministrstvih, se je prisesala preko VIP.

in legalizirale črne gradnje.
-------------------------------------------------------------
No ja. Preglejte zgodovino legaliziranja črnih gradenj. Se ustanovi TNP, zgradijo vikendi, legalizira črne gradnje. Koliko partijcev je imelo vikende v/na območju TNP? Od takrat se zadeva samo širi.

P. S. Dogajanje iz članka ima daljšo brado, kot ste hoteli prikazati.
čofotalček
# 06.12.2018 ob 06:59
Pa še to naj bo jasno.

V Slpveniji ni bilo izdanega gradbenega dovoljenja na poplavnem območju brez da bi DRSV dal na to pisno soglasje. Razen, če je upravna enota izdala gradbeno brez potrebnega soglasja.
sportivko
# 06.12.2018 ob 08:18
"Poplave v Sloveniji: milijardna škoda, za katero smo največkrat krivi sami"

Ni res, kriva je država ki ne investira NIČ v obnovo infrastrukture.
sosman
# 06.12.2018 ob 08:04
> pred katerimi ni učinkovite zaščite.

Kako da ne? Gradi višje kot je gladina vode in še dodaj kak meter.
Simko123
# 06.12.2018 ob 07:26
Jelendol je poplavno območje?

Sam imam hišo na poplavnem območju, in zrven je tudi hiša stara 120 let, ki je 1 meter nižje pod koto od moje, nikoli je ni zalilo, pa so bile poplave na tem območji nekaj vsakdanjega.

Kar je zanimivo, d a so bile najbolj obsežne poplave na tem območju leta 1997, zalilo je vas, ki ni bila v poplavni ohroženosti, naše selo pa je ostalo suho. No tega leta je odneslo jez, ki je bil narejen v času AO, in poplav nikoli več ni bilo, letos so po 21 letih jez ponovno postavili, ker je podtalnica padla na več kot 10m,

Pred vodnonujmo no varen nijče, lahko se odtrga oblak, in ze zalije, ćetudi je tvpje dompvanje Ljibljanski grad...
džeko
# 06.12.2018 ob 07:21
Ja problem je, ker postajajo stoletne vode letne.
Skratka naj*** smo ga !!
nefa
# 06.12.2018 ob 09:26
slabo urejamo vodotoke. Poplavno varnost rešujemo bolj kot ne le s klasičnimi regulacijami (poglobitvami struge, razširitvijo in betonom), kar pa prinese zmanjšanje samočistilne sposobnosti vodotokov, sprembe v vodnem življenju in tudi zmanjšanje poplavne varnosti dolvodno od regulacije. Poleg vsega tega pa na ta način vodo hitreje spoščamo iz našega območja, kar pomeni, da se podtalnica,ki je vir pitne vode , ne obnavlja več tako hitro. POsledice znajo biti hude v prihodnosti,ko bo še več sušnih obdobij. Pljuvamo v lastno skledo in ne razumem, kako je to možno, sploh, ker se to ve. Strokovnjaki to vejo pa se še vedno poslužujejo togih regulacij. Rešitve so v zadrževalnikih in razlivnih območjih, obovitvi mokrišč itd.
malikaliber
# 06.12.2018 ob 08:26
Zakaj se piše o kolektivni krivdi, če se dobro ve kdo je ukinil urejanje vodotokov in pospravil zajeten kup denarja v lasten žep! To je navadno sprenevedanje, seveda nasankajo pa navadni ljudje!
rabelj
# 06.12.2018 ob 07:14
Spomnim se, kako so mediji še lahko pisali kako je Zidar (oz. SCT) prevzel javno firmo ki je skrbela za vodotoke, odpustil večino delavcev in vsako leto v žepe pobasal lepe denarce iz proračuna, naredil pa nič...

... res škoda vse te cenzure.
mbvana
# 06.12.2018 ob 15:19
@Lovec; # 06.12.2018 ob 12:54:

Rad bi se strinjal s tabo, da je bilo v Ljubljani veliko storjenega za poplavno varnost. Drži, delajo se zadrževalniki vode, ampak kar na eni strani postavijo, z repom podrejo.

Pojdi pogledat satelitski posnetek Štepanjskega naselja in Fužin in poglej koliko je asfalta. Pa računaj na to, da novega fužinskega Lidla, Špara ob Litijski, Cesarjeve fuzbalske Baze in novega Squash centra s prek 5 m globoko kletjo sploh še ni na satelitskih posnetkih. In vsak od teh objektov ima svoje asfaltirano zemljišče. Veš kakšen pritisk na površinske vode je to?

To so problemi, ki so zdajle ustvarjeni, zato da se jih bomo zavedali šele ko bo prepozno.

Za vse tiste, ki bi ne vem kako sankcionirali gradnjo na poplavnih območjih... poglejte si karte poplavne ogroženosti (obstajajo za 10, 100 in 500 letno obdobje) in jih primerjajte s kartami dejanskih poplav. Zdaj pa si zamislite, da ste po sili razmer, recimo po dedovanju "privezani" na neko zemljišče. Zadeve niso enostavne. Gre za kombinacijo socialnega vidika z urejevanjem stanja. Danes gradnja na poplavnih območjih sploh ni nujno problematična, če se izvedejo ustrezni ukrepi, recimo da se odpovemo kleti ali pa da se izvede kak korektivni ukrep. Problem je, ker nikjer ni napisano kaj je treba naredit. Dokument, do katerega vodi link v članku je tako splošen, da niti ene konkretne stvari ne določa. Vse je treba "izvesti skladno z navodili", nikjer pa ni navedeno, kdo je pristojen za izdelavo in kdo za potrjevanje navodil.
trdoleska
# 06.12.2018 ob 10:21
Tak članek sem čakal 15 let.
RJSlo
# 06.12.2018 ob 09:36
No ja. Pravkar prišel peš iz mesta. Ogledal sem si potok, ki so ga "regulirali" lani spomladi. V brežine vstavili kamenje, malo zemlje ali betona. In to je to. Danes je del kamenja že v potoku. Na dveh mestih pa se bo kmalu tudi zvalilo v potok. In to je "stroka", ki dela tako že desetletja.
ElTorro
# 06.12.2018 ob 09:18
Ne vem, kaj bi naj bili krivi uradniki, ki izdajajo gradbena dovoljenja.
Uradnik ni tam, da bo ugotavljal, če je gradnja na nekem območju varna. On se mora ravnati po prostorskem načrtu. Če v prostorskem načrtu piše, da se tam lahko gradi, potem mora izdati gradbeno dovoljenje.

Če so na voljo podatki o stopnji poplavne ogroženosti neke parcele, potem je krivda na plečih investitorja. Ne moreš živeti v predpostavki, da če je nekaj dovoljeno, je tudi varno.
Dovoljeno je plezati brez varovanja po triglavski severni steni, pa to še ne pomeni, da je varno.

V Sloveniji bistveno primanjkuje koncepta lastne odgovornosti. Za moje napake je vedno kriv nekdo drug, ker mi jih ni preprečil, ne pa jaz sam.
Če zgradim hišo na poplavnem območju, je kriv uradnik, pa vsi ki so sprejeli prostorski načrt, pa projektant. Če vzamem kredit, ki ga nisem sposobel plačevati, je kriva banka, ki mi ga je odobrila.
Ker jaz sem ubog tepček, ki ima le tri možganske celice, kljub temu pa imam polno opravilno sposobnost in volilno pravico.
GORILA
# 06.12.2018 ob 09:17
...aja, drugače živim na območju, kjer nas Sava konkretno zalije najmanj enkrat na leto... staroselci nimamo problemov, po večini tudi ne kleti... ta mestnim priseljencem pa en navaden kmetavz ja ne bo pameti solil, da naj ne gradi hiše s kletjo... pol pa imamo Jožete z Vrhovcev...
Mirko Kovič
# 06.12.2018 ob 09:14
A ni dolgoletni župan mesta Ljubljana pred volitvami trdil, kaj vse je naredil za Ljubljančane ?? Zanimivo, kajne, da takih člankov o Ljubljani NI BILO pred volitvami !!!! V Kosezah že leta prosjačijo za čiščenje vodotokov, oz. odtočnih kanalov, pa se nič ne dogaja, razen "odra" na koseškem bajarju.
janipapillon
# 06.12.2018 ob 07:57
Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal; če greš vlagat zaslužek nekaj desetletne tlake v domek na Ljubljanskem barju in ne preveriš, da si vsaj nekaj decimetrov nad najvišjim izmerjenim nivojem, kar je čist dost*, potem ti tud bog ne more pomagat. Sej ni treba merit. Le vprašat je treba.
Prva stvar, ko sem konec 90ih hodil okrog bodočega, zdaj že bivšega pritličnega stanovanja, sem šel ugotovit, da smo slab meter nad nivojem pritličja nekdanjega kina Vič, do katerega je pred stoletjem segla najvišja voda.

*@160 km2 vsak decimeter v višino pomeni 16 milijonov kubičnih metrov naravne protipoplavne, za nespametne pa poplavne vodne akumulacije.
Ma kakšno zajezovanje, nasipi, ... upoštevat in izkoristit je potrebno naravne danosti.
Guliarth
# 06.12.2018 ob 07:26
Kot na Siciliji, črna gradnja za katero nobeden ne odgovarja.
Odgovorni pa imajo svoje gradove v oblakih in na nepoplavnem območju.
Naj se jim sodi, za kazen pa vseli na poplavna območja, da tudi oni okusijo kaj so odobrili proti plačilu.
1a34
# 06.12.2018 ob 11:18
Poplave v Sloveniji: milijardna škoda, za katero smo največkrat krivi sami
Ne zdaj prelagati krivdo na 2.000.000 drzavljanov; tocno se ve, kdo je za kaj (objektivno) odgovoren glede drzave in obcin.
P.S. Nesramno pa je, kako v medijih danes strasijo ljudi, da njihovi bloki niso potresno varni. A gre za gradbeni lobi, da bi ljudi navlekli na neprodana draga nova stanovanja, ki stojijo na zazidljivosti parcel izbrancev, ki so pri koritu?
mbvana
# 06.12.2018 ob 10:08
Upravljanje z vodami je pri nas po mojem mnenju izredno slabo vodeno. Najraje bi rekel, da politike upravljanja z vodami sploh nimamo.

Kot prvo je med pristojnimi prezrto pomembno dejstvo, da je Slovenija tako vodnata država, da se večina državljanov prej ali slej sooči z naravnimi vodami, politike ravnanja z njimi pa ni predpisane. Zakon o vodah je dokument, ki vse zavezuje k ravnanju po "treh pikicah". Ko ARSO nekaj vprašaš, ne dobiš odgovora, ko vprašaš koga drugega, dobiš kvečjemu nezavezujoče mnenje. Če imaš potok ali reko na oz. ob parceli si v popolni temi glede tega, kaj lahko in kaj ne smeš. V zakonu piše, da si odgovoren za vzdrževanje. Ja, fino. Pride neurje ki 150 let starega lipovca na brežini zlomi na pol po tvoji parceli, na pol pa po bregu in potoku, ga zajezi, spremeni tok struge, se zarije v brežino do te mere da če ga greš na lastno pest ven vlečt, brežino potoka popolnoma uničiš, stroškov na tisoče evrov, institucije pa tiho. Dobro, žolč sem zlil.

Zdaj pa še vpliv družbe. Tako smo postali fensi, da moramo do vseh vozil po asfaltu. Če gledam razvoj Ljubljane v zadnjem dobrem desetletju, ko so se trgovski centri resnično razpasli preko vseh meja, ko se pri čisto vseh novih objektih parkirišča asfaltira, si ne morem kaj, da ne bi tega kritiziral. Zakaj mora vsa površinska voda v neke zbiralnike in ne vem kam v ponikovalnice, če se lahko z zelenimi parkirišči uredi povsem naravno zadrževanje vode brez blata za ljudi in hudih dodatnih pritokov za vodotoke.

Prepričan sem, da bi to lahko rešili in da je potrebna zgolj malo širša javna razprava in konsenz na temo prekomerne izrabe (u bistvu že zlorabe) površin.
oziris.va
# 06.12.2018 ob 09:17
Škoda zaradi močnejših neurij in poplav bo v prihodnosti vse večja, saj so občinske in mestne uprave v zadnjih desetletjih zanemarjale vzdrževanje protipoplavne infrastrukture, nepremišljeno izdajale dovoljenja za gradnjo na poplavnih območjih in uzakonile črne gradnje. Foto: Rok Omahen

Je treba še kaj dodati? NE.
copcop
# 06.12.2018 ob 08:49
Po poplavah pa ne odgovarja nihče. Še najmanj uradnik, ki je izdal gradbeno dovoljenje

Pravilno. Kdor gradi, naj se najprej prepriča kje in potem trpi posledice lastne odločitve. Če investitor sprejme neumno odločitev, zakaj bi moral odgovarjati uradnik?
hepimen
# 06.12.2018 ob 08:34
Kaj je pa država kriva, če investitorji kupijo parcelo, po možnosti ravno zato cenejšo, in želijo graditi na poplavnem območju? Saj so predhodno večkrat opozorjeni in zelo dobro vedo, v kaj se spuščajo. Podobno, kot za džabe kupijo nekastrma plazovita zemljišča, potem se pa čudijo, da so se s hišo pripeljali v dolino, ker kljub nasvetom in opozorilom geomehanika niso naredili opornega zidu za 50 jurjev...

Je pa oblast kriva, da zanemarja vzdrževanje vodotokov in kanalizacij, zaradi česar se zgodijo poplave izven območja 100-letnih vod, čeprav padavine niso tako obilne.
čofotalček
# 06.12.2018 ob 07:12
"Če so ti ukrepi pravilno načrtovani, izvedeni in vzdrževani, so stavbe razmeroma varne pred poplavami. Izjema so redke katastrofalne poplave s petdesetletno ali stoletno povratno dobo (stoletne poplave), pred katerimi ni učinkovite zaščite."
Varovanje objektov pred stoletimi vodami je običajna praksa in je zelo učinkovito. Edino ceste nižjega reda bi se morale varovati le pred pogostimi poplavami.
LosAlamos
# 07.12.2018 ob 10:10
Ja ko reče kak župan, da je treba neki nardit je treba nardit. Ne glede na morebitne posledice.
Tk daleč smo prišli. Potem pa krivda na kolektivni duh.
amigo
# 07.12.2018 ob 09:49
Čemu potem sploh služi gradbeno dovoljenje? Pobiranju denarja? Zakaj so potem vsi urbanistični načrti in ostale kolobocije. Da eni imajo delo? Na poplavnem in plazovitem območju gradnja ni dovoljena. Brez diskusije.
aaa
# 07.12.2018 ob 08:30
@GORILA
Saj nima veze kaj dela uradnik. Edini smisel gradbenega dovoljenja je, da se lahko (ali pa ne) na nekem zemljišču zgradi objekt, ki bo tam (seveda, če ga bo kdo v skladu z namenom tudi uporabljal) dolgoročno služil svojemu namenu. In za tako presojo definitivno ni odgovoren tisti ki gradi. V nasprotnem primeru je gradbeno dovoljenje samo draga in nepotrebna birokracija.
stari maček
# 06.12.2018 ob 17:52
Sportivko.Se ni investiralo nič v prezeklosti.
stari maček
# 06.12.2018 ob 17:50
2004-08 ko je bila država v dobrem stanju,ker je dobrega podedovala,ni bilo krize in se ni naredilo popolnoma nič,razen skopalo veliko b.jamo,tajkune in stečaje.
Lovec
# 06.12.2018 ob 12:54
Uf spet dolg članek. V Ljubljani se pozna, da je bilo veliko narejenega v to smer, če seveda verjamem, da projekti kopanja v centru Ljubljane prispevajo bistvenemu izboljšanju pred poplavami. Je pa res, da so v komunističnih časi, ko je vladala skrajna levica in smo gradili demokratični socializem po meri človeka in s človeškim obrazom naredili veliko napak pri okoljskih planih in prostorskih načrtih. Pač niso upoštevali kmečke logike in poznavanja terena ampak so slepo sledili revolucionarnim planom.
pero5
# 06.12.2018 ob 12:50
Po poplavah pa ne odgovarja nihče. Še najmanj uradnik, ki je izdal gradbeno dovoljenje
---
Pravilno. Kdor gradi, naj se najprej prepriča kje in potem trpi posledice lastne odločitve. Če investitor sprejme neumno odločitev, zakaj bi moral odgovarjati uradnik?
Problem je, ko investitor sprejme neumno (ali samo namerno pohlepno) odločitev in s svojo gradnjo naredi ogromno škode več ljudem v vasi nižje ob reki. So stanovalci starih stavb, ki jih ni še nikoli prej tako zalilo, sami krivi za to? Oni še najmanj, odgovornost je na strani investitorja, še bolj pa na strani tistega, ki izdaja dovoljenje - izdaja ga z namenom, da ima vsako gradnjo pod kontrolo in ima pregled nad vsem skupaj.

Je pa tako, če uradnik ne izda dovoljenja so vsi ogorčeni, kako se pridne ljudi z vizijo, ki bi radi na veliko gradili, podi iz slovenije. Če pa uradnik izda dovoljenje (tudi pod pritiski vez, politike, podkupnine), potem pa pride do sranja, pa je spet najlažje na njegov podpis pokazati.
koncert
# 06.12.2018 ob 12:33
Ljudje točno vedo kje gradijo.
Torej so si krivi sami.

Le odgovorni ljudje v državi in na občinah imajo in morajo imeti podatke, kje so bile pred 20 leti poplave - oni dajo soglasje, kje se lahko gradi.
KLIPAN
# 06.12.2018 ob 11:40
Ljudje točno vedo kje gradijo.
Torej so si krivi sami.
SamoSamov
# 06.12.2018 ob 11:21
Ja, vedno isto ..., in kdo bo odgovoren, kdo je odgovoren ?
Poleg tega, dame in gospodje, se objekte po najbolj osnovni pameti enostavno postavlja k vznožju hribov ali višje, ne pa na sredini doline in podobno ...
anity
# 06.12.2018 ob 11:09
jodlzi .... obcina sprejme prostorski nacrt in ce je sprejela nacrt v katerem je oznacila poplavna obmocja za stanovanjsko gradnjo, bi bilo potrebno vse, ki so sodelovali in potrdili poslati v zapor za 20 let. Ce pa je ze sprejet prostorski nacrt in UE izda dovoljenje pa se njih. Potem se bo nehalo namerno ogrozanje naivnih ljudi, ki se obicajno v tak kraj komaj priselijo in ne poznajo ogrozenosti terena.
janez100
# 06.12.2018 ob 09:35
Vodotoki niso očiščeni (včasih so jih prebivalci redno čistili), naravna razlivna območja pa so čedalje bolj pozidana, saj npr. MOL prostorski načrt prilagaja interesom "vplivnih" investitorjev, ki so seveda ustrezno povezani z županom. Če vsega tega ne bi bilo in bi gradili tam, kjer so gradili Rimljani in tudi Avstroogrska, teh težav ne bi bilo. Gradnje zadrževalnikov so tako samo legalizacija neumnosti, pri kateri so določeni bajno zaslužili.
Kupec pa tudi nosi del krivde, saj je navsezadnje sam kriv, da je kupil hišo na poplavnem območju in čisto razumem zavarovalnice, da nočejo zavarovat.
ANUŠKA
# 06.12.2018 ob 09:14
Ljudje pa imajo radi kolektivno krivdo, zato pa se ne čudit, da je tako.
GORILA
# 06.12.2018 ob 09:14
Kaj je pa država kriva, če investitorji kupijo parcelo, po možnosti ravno zato cenejšo, in želijo graditi na poplavnem območju?

..država je kriva, ker si sploh drzne zahtevati gradbeno dovoljenje... saj veš, brezvezna birokracija, zatiranje gospodarstva in podobno!
GORILA
# 06.12.2018 ob 09:12
@Miha Z
A ni zanimivo, da želežniških tirov nikoli ne poplavi. Tudi stoletne in tisočletne vode ne. Torej je jasno, v kateri višini je potrebno graditi. Avstro-ogrsko slovanski inženirji so že vedeli.

...čist 100% to ravno ne drži... sem se pred leti moral voziti z avtobusom, ker je Sava malo zalila tračnice!
zapravico
# 06.12.2018 ob 09:10
Ve se za primer,ko so nekateri dobili denar za urejanje vodotokov naredili niso nič,pa tudi nobeden ni preverjal,če je bilo to izvedeno
Neikius
# 06.12.2018 ob 09:09
Pa še to, nekateri ne dojemate - država smo mi vsi. Torej ja, gre za kolektivno odgovornost.
zapravico
# 06.12.2018 ob 09:08
Te poplave so nastale zaradi “pametnih “ ljudi ki ne pustijo,da bi se poglobil mali graben pri jezu,kjer smo se kot mladi kopali,in to je bil včasih eden naravnih zadrževalcev vode.
Neikius
# 06.12.2018 ob 09:06
Točno to kar govorim že več kot 5 let so potrdili - divje in stihijske gradnje, brez vsakega planiranja.
Kazalo