Mojca Pajnik: Zaradi kompleksnosti pojavov populizma je izobraževanje ključno, da mladi prepoznajo primere rasizma, da se sprašujejo o učinkih rasizacije in tudi, da se znajo ustrezno odzvati. Foto: MMC RTV SLO
Mojca Pajnik: Zaradi kompleksnosti pojavov populizma je izobraževanje ključno, da mladi prepoznajo primere rasizma, da se sprašujejo o učinkih rasizacije in tudi, da se znajo ustrezno odzvati. Foto: MMC RTV SLO

Slovenija, žal, v ničemer ne zaostaja za drugimi evropskimi državami. Protagonisti populistične politike tako menijo, denimo, da državljanska vzgoja »promovira« pravice LGBT-oseb ali migrantov, s čimer pogosto sporočajo, da je govor, denimo, o diskriminaciji zanje indoktrinacija mladih.

Dr. Mojca Pajnik, Mirovni inštitut, FDV.
Dijaki in dijakinje so v okviru projekta premišljali deklaracijo o človekovih pravicah, o njej razpravljali, reflektirali v odnosu do medijskega okolja. Pripravili so tudi videoprodukcijo na to temo in jo objavili na spletu. Ocenili so za izjemno pozitivno, da so v okviru modulov lahko konfrontirali mnenja, razpravljali in bili dejavno udeleženi tudi v medijski produkciji. Foto: BoBo

Pojavi populizma, rasizma, ki prežemajo aktualno mainstream politiko na globalni ravni, zahtevajo odgovore državljank in državljanov.

Mojca Pajnik, Mirovni inštitut, FDV.

Projekt poteka v sedmih državah EU-ja in razkriva, kako si populistične organizacije prisvajajo nove medije za ustvarjanje sovražnosti do 'drugih'. O tem ozavešča z izobraževanjem o medijski pismenosti in o e-vključevanju proti nasilju. O podrobnostih je za MMC spregovorila vodja projekta e-delovanje proti nasilju doc. dr. Mojca Pajnik z Mirovnega inštituta in Fakultete za družbene vede v Ljubljani.


Kako ste se raziskovalci lotili raziskovanja rasizma in populizma v šolah?
Projekt se usmerja v analizo populizma, diskurzov in praks političnih strank in gibanj v sedmih državah EU-ja. Osredotočili smo se na analizo »trdega populizma«, na presečišču z rasizmom, nacionalizmom, ki prakticira izključevanje drugega in širi politiko strahu. Na drugi strani se je projekt osredotočal na usposabljanje mladih v šolah za razsojanje o pojavih populizma in spodbujanje delovanja proti izključevanju in diskriminaciji, s poudarkom na krepitvi sposobnosti sodelovanja in medijskega opismenjevanja. Poleg tega je vključeval izobraževanje učiteljev in učiteljic o pojavih populizma, rasizma in medijske vzgoje. Testiranje je zajelo mlade od 14. do 19. leta, kar pomeni od 9. razreda osnovne šole do prvega letnika fakultete - v Sloveniji smo testirali na treh srednjih šolah, skupaj je bilo udeleženih 111 dijakinj in dijakov.

Kaj so populistične organizacije in kako izvajajo medijsko nasilje? Kakšen je modus operandi? Kaj ste odkrili?
Populizem stavi na ljudstvo (populus), v njegovi domnevni preprostosti in samoumevnosti. Proučevali smo ga na podlagi intervjujev in z analizo besedil in praks delovanja strank in gibanj. Rezultati pokažejo, da populizem deluje kot prepričevalna strategija, stavi na nacionalna čustva, na avtoriteto voditelja pri pridobivanja množic, denimo na volitvah. Kot ideologija se pogosto kaže v obliki etnonacionalizma, ki izključuje manjšinske skupine. Njegova specifika je, da mu uspe delovati z domnevno demokratične perspektive: v imenu varstva človekovih pravic ali liberalnih idealov demokracije, denimo, zagovarja izgon migrantov, muslimanov, izbrisanih.

Kaj je projekt pokazal v Evropi, kaj pa v Sloveniji?
Kot pritrjujejo učiteljice, ki so izvedle testiranje izobraževalnih modulov v razredih v Sloveniji, pa tudi drugod, je projekt pokazal na pomembnost odpiranja tem, ki so povezane s politiko in procesi izključevanja, v šolah.
V učnih programih manjka vsebin, povezanih z državljansko vzgojo v pomenu spodbujanja kompetenc mladih za kritično mišljenje in delovanje. Pokazal je tudi na potrebo po izobraževanju, ki sloni na večji udeležbi učencev in učenk, da so ti dejavno vključeni v učni proces, da bolj dejavno participirajo, izražajo mnenja in se učijo utemeljevanja.

V čem se Slovenija razlikuje od drugih držav?
Državljanska vzgoja, kot načelo izobraževanja in tudi kot predmet v šoli, ki je v Sloveniji v 80. letih prejšnjega stoletja prinesla izjemno pridobitev za šolo, je prepogosto predmet političnih obračunavanj. Kot v preteklosti, je tudi danes treba to načelo braniti, ga zagovarjati in delovati za njegovo ohranjanje. Državljanska vzgoja je namreč v polju političnega obračunavanja nemalokrat reducirana na domovinsko vzgojo. Kompetence za presojanje o stvareh politike so reducirane na izpostavljanje slovenske etnogeneze, kar je zelo problematična redukcija same ideje.
V tovrstnih preračunavanjih Slovenija, žal, v ničemer ne zaostaja za drugimi evropskimi državami. Protagonisti populistične politike tako menijo, denimo, da državljanska vzgoja »promovira« pravice LGBT-oseb ali migrantov, s čimer pogosto sporočajo, da je govor, denimo, o diskriminaciji zanje indoktrinacija mladih.

Kako naj mladi prepoznajo populizem in rasizem v digitalnih medijih in družbenih omrežjih?
V primeru rasizma, denimo, ne govorimo samo o biološkem rasizmu, ki ga je v njegovi eksplicitnosti razmeroma lahko prepoznati, ampak tudi o kulturnem rasizmu, ki izključuje na bolj subtilen način, denimo na presečišču izključevanja na podlagi etničnosti, spola, razreda, starosti, vere in tako naprej. Zaradi kompleksnosti teh pojavov je izobraževanje ključno, da mladi prepoznajo primere rasizma, da se sprašujejo o učinkih rasizacije in tudi, da znajo ustrezno odreagirati.

V kakšni starosti otroci oziroma mladostniki sploh lahko zaznajo rasizem oziroma populizem? V kakšni starosti pa lahko postanejo njegove žrtve?
Gibanja, denimo, ki zasledujejo populistično, tudi rasistično ideologijo, rekrutirajo mlade nekje od 15. leta starosti naprej. Šola mora delovati za to, da mlade usposobi kritičnega presojanja o nasilju, da pridobijo kompetence, da se znajo upreti procesom izključevanja in diskriminacije, kot tudi, da poznajo in prakticirajo možnosti protirasističnega delovanja.

Kdo mora zagotoviti medijsko oziroma digitalno pismenost? Kakšni so rezultati delavnic, ki ste jih izvajali v Sloveniji?
V projektu in izobraževalnih modulih, ki so jih izvedle učiteljice, smo sledili smernicam participativnega modela vzgoje za medije. Ta, v nasprotju s protekcionističnim, ki je pretirano zaščitniški v odnosu do razumevanja novih tehnologij, tudi moralizatorski, sloni na ideji, da se mladi o medijih izobražujejo tudi z mediji. Dijaki in dijakinje so premišljali o deklaraciji o človekovih pravicah, o njej razpravljali, reflektirali v odnosu do medijskega okolja. Pripravili so videoprodukcijo na to temo in jo objavili na spletu. Ocenili so za izjemno pozitivno, da so v okviru modulov lahko povedali svoja mnenja, razpravljali in bili dejavno udeleženi tudi v medijski produkciji.

Ključno sporočilo?
Pojavi populizma, rasizma, ki prežemajo aktualno mainstream politiko na globalni ravni, zahtevajo odgovore državljank in državljanov. Pomembno je, da šola te apolitične procese vključuje med vsebine, da deluje za povečanje kompetentnosti mladih v presojanju o procesih izključevanja in diskriminacije.

Slovenija, žal, v ničemer ne zaostaja za drugimi evropskimi državami. Protagonisti populistične politike tako menijo, denimo, da državljanska vzgoja »promovira« pravice LGBT-oseb ali migrantov, s čimer pogosto sporočajo, da je govor, denimo, o diskriminaciji zanje indoktrinacija mladih.

Dr. Mojca Pajnik, Mirovni inštitut, FDV.

Pojavi populizma, rasizma, ki prežemajo aktualno mainstream politiko na globalni ravni, zahtevajo odgovore državljank in državljanov.

Mojca Pajnik, Mirovni inštitut, FDV.