Na ta dan se spominjajo trpljenja Jezusa Kristusa, njegove smrti na križu in vstajenja od mrtvih.

Rode: Vstajenje zmaga nad smrtjo
Velikonočne maše so pripravili tudi v cerkvah na Slovenskem. V ljubljanski stolnici jo je vodil slovenski metropolit in ljubljanski nadškof Franc Rode. V pridigi je Kristusovo vstajenje označil za zmagoslavje nad smrtjo in za uresničitev najglobljega človeškega hrepenenja po večnem življenju. Kot je opozoril, pa ne gre za večno podaljševanje zemeljskega življenja, kar bi bilo po njegovih besedah klavrno, temveč za večno življenje v preobraženem telesu, ki ga bo gospod spremenil po svoji podobi.

V Kopru je velikonočno mašo vodil škof Metod Pirih, v Mariboru pa škof Franc Kramberger. Osrednjo protestantsko mašo v Moravskih Toplicah je vodil škof evangeličanske cerkve v Sloveniji Geza Erniša. Sicer pa letos veliko noč sočasno praznujejo kristjani vseh cerkva, tudi pravoslavnih. Osrednja maša je bila dopoldne v ljubljanski pravoslavni cerkvi.

Cerkev praznuje veliko noč od 4. stoletja. Dan, ko naj bi Kristus vstal od mrtvih, se začne s slovesno procesijo in sveto mašo, nadaljuje pa se z družinskim zajtrkom. Vstajenske slovesnosti in maše bodo potekale po vsej Sloveniji. V Ljubljani jo bo vodil nadškof in metropolit Franc Rode, v Mariboru škof Franc Kramberger, v Kopru pa škof Metod Pirih.

Popoldne je v cerkvi sv. Jožefa na Poljanah nadškof Rode vodil tudi zaobljubljeno potresno pobožnost za ljubljanske župnije ob 109-obletnici ljubljanskega potresa, v novogoriški župnijski cerkvi Kristusa Odrešenika pa je potekala slovesna maša in podelitev zakramentov uvajanja katehumenom, ki jo je vodil koprski pomožni škof Jurij Bizjak.

Povezava z judovsko pasho
Z velikim četrtkom se v katoliški cerkvi začenja sveto tridnevje. Velika noč je vselej na prvo nedeljo po prvi pomladanski luni in se torej določa po luninem koledarju. Cerkev praznuje ta praznik že od 4. stoletja kot poseben pomladanski praznik, navezuje pa se na starejši judovski praznik, na judovsko veliko noč, pasho, s katero se Judje spominjajo rešitve Izraelcev iz egiptovske sužnosti. Pasha pomeni obed ali jagnje, ko so Judje obhajali sveti obed z žrtvovanjem jagnjeta. Kasneje je postalo jagnje simbol za Kristusa kot osebo, ki se žrtvuje za druge.

Poimenovanje velike noči v večini evropskih jezikov izvira iz izraza pasha. V Franciji pravijo veliki noči paques, v Italiji pasqua, V Rusiji pasha, v španščini je velika noč pasena. Angleški izraz za veliko noč je easter, nemški pa Ostern. Slovenskih narečnih besed za ta praznik je več, med njimi vuzam, vezom ali vuzem, izraz pa izvira iz velelne oblike glagola vzeti, kar se nanaša na uživanje mesa po postu (vzem).

Velika noč je v večstoletnem praznovanju v slovenski tradiciji prinesla tudi več običajev, ki jih ponekod izvajajo danes. V četrtek, ko utihnejo cerkveni zvonovi, se verni spominjajo Kristusove zadnje večerje, med katero je postavil zakrament evharistije, pa tudi začetka njegovega trpljenja. Na ta dan je bil Kristus izdan in v katoliški cerkvi se z njim začne sveto tridnevje kot simbol oznanjevanja "Gospodove smrti".

Začetek velikega tedna sicer predstavlja cvetna nedelja, teden dni pred veliko nočjo, priprave na praznik pa potekajo skozi 40-dnevni postni čas, ki se začne na pepelnično sredo, letos je bila ta 25. februarja, in je namenjen premišljevanju o skrivnosti odrešenja.

Po evangelijskem izročilu je Jezus umrl na križu v petek ob treh popoldne, še isti večer so ga tudi pokopali, ker je bila sobota strog dan počitka. Veliki petek je edini dan v letu, ko ni maš, ampak potekajo le obredi, ki spominjajo na Jezusovo trpljenje in smrt. Ta dan je tudi strogi post.

Na veliko soboto potekajo čez dan molitve ob božjemu grobu, ki ga uredijo v cerkvah. Verni ta dan prinesejo k blagoslovu velikonočne jedi (prekajeno meso, potico, pirhe, hren, jajca ...), ki jih bodo zaužili v nedeljo, na velikonočno jutro. Po vseh slovenskih pokrajinah nosijo k blagoslovu jajca že več stoletij, sprva verjetno rdeče barve, kar kaže tudi ime za velikonočno jajce, pirh, kar naj bi v madžarščini pomenilo rdeče (piros), ista beseda pa v grščini pomeni ogenj. Prvi pirhi so bili namreč rdeče barve. Jajce je simbol večnosti, simbolizira pa tudi Kristusovo vstajenje, ponovno stvarjenje in upanje.

Slovenske pisanice med najlepšimi v Evropi
Slovenska velikonočna jajca, ki se imenujejo tudi pisanice ali pisanke, se uvrščajo med najlepše okrašene primerke v Evropi. Tudi pri nas prinaša pirhe velikonočni zajec, simbol plodnosti. Po vsej Evropi se je uveljavilo več običajev v zvezi s pirhi, med njimi tudi metanje pirhov na polja, kjer so jih tudi zakopali. To naj bi pomagalo, da bi se življenje spomladi lahko spet obnovilo. V Angliji otroci iščejo velikonočna jajca, ki jih je skril zajček, od vseh velikonočnih dejavnosti pa je bil v Angliji priljubljen lov na zajce.

Med cerkvene obrede velike sobote sodi tudi blagoslov ognja. Zvečer pa se začne velikonočna vigilija oziroma bedenje, ki jo spremljajo posebni obredi, ki ponazarjajo Jezusovo vstajenje od mrtvih. Ti vključujejo tudi obnovitev krstnih obljub in krst katehumenov - odraslih, ki so se odločili za sprejem katoliške vere.

Velikonočna nedelja, dan, ko naj bi Jezus Kristus ob prvem jutranjem svitu vstal od mrtvih, se začne s slovesno procesijo. V preteklosti so za ta največji krščanski praznik družinski člani dobili novo oblačilo in obutev in se v velikem številu sprva zbrali v velikonočnem jutru okrog božjega groba v cerkvi, temu pa je sledila vstajenjska procesija. Po vrnitvi v cerkev je potekala sveta maša, ljudje pa so po njej odhiteli na domove, kjer so se družine zbrale pri skupnem velikonočnem zajtrku.

Sveti dan brez dela
Uživanje zajtrka je slovesen družinski obred. Včasih so ga jedli le z rokami brez jedilnega pribora. Vsak je dobil del od vseh blagoslovljenih velikonočnih jedi in moral pri tem paziti, da je z vsemi ravnal dostojno. Velika nedelja je vedno med ljudmi veljala za tako svet dan, da se ni smelo nič delati in ne hoditi zdoma, ampak so lahko šli zdoma šele na velikonočni ponedeljek.

Velikonočni ponedeljek je praznik, dan sprostitve, ki je namenjen veselemu druženju, obiskom in izletom. Včasih so ljudje na ta dan sekali pirhe in pomaranče. Nekateri birmanski botri so na ta dan z velikonočnimi dobrotami obdarovali svoje birmance. Nekdaj je veljalo še, da po veliki noči, ko je zemlja blagoslovljena, otroci zunaj lahko hodijo bosi in se ni bati prehlada. Nekdaj so si na ponedeljek mladi oblekli nove obleke, ki so simbolizirale prenovitev, ki jo prinese velika noč.

Velikonočno praznovanje se ne konča na velikonočno nedeljo, ampak vsaj v bogoslužnem pogledu traja ves teden. Štirideset dni po veliki noči v cerkvi obhajajo Gospodov vnebohod. V okviru cerkvenega leta se velikonočni čas konča šele na binkošti, 50 dni po veliki noči. Posebno so v tem času poudarjene nedelje, imenovane kar velikonočne nedelje.