Decembra 2018 je Zveza prijateljev mladine Moste Polje predstavila ključne sistemske spremembe, ki so nujne za boljše in hitrejše reševanje stisk družin. Del teh rešitev predlagajo že od leta 2014, žal pa se še vedno niso uresničile.

1. Pravočasno in ažurno izdajanje odločb o pravicah iz javnih sredstev pri centrih za socialno delo in hitro odločanje o pritožbah zoper odločitve na MDDSZ. Težava zamud pri izdajanju odločb o pravicah iz javnih sredstev se namreč povečuje, in ne zmanjšuje. Vedno več je zamud pri izdajanju odločb za prosilce, ki so v hudi socialni stiski in za katere je odločitev o pravici vprašanje preživetja. Zakonodajalec bi moral predpisati pavšalni znesek, ki se prosilcu izplača, če CSD ne odloči o njegovi pravici v osmih dneh od podaje vloge.

2. Celostna rešitev stanovanjske problematike socialno najšibkejših. Sprejetje nacionalnega stanovanjskega programa in uvedba socialnih stanovanj, s katerimi bo dolgoročno rešena stiska socialno najbolj ogroženih družin v kombinaciji s kakovostno aktivno politiko zaposlovanja in načini, kako te družine opolnomočiti in jim omogočiti avtonomno rešitev stanovanjskega vprašanja. Neprofitna stanovanja z razumnimi stroški in jasno urejena pravila za primer akutne socialne stiske družine v neprofitnem najemnem stanovanju. Večja aktivnost države in lokalnih skupnosti na področju preprečevanja deložacij. Pristojni organi morajo začeti izvajanje ukrepov ozaveščanja posameznikov in družin o možnostih za preprečitev nastanka brezdomstva, vključno s pripravo finančnega sanacijskega načrta, ki bo posameznikom in družinam omogočil poplačilo obveznosti v sprejemljivem obdobju. Stanovanjski skladi in drugi lastniki neprofitnih stanovanj morajo dejavno reševati posamezno stanovanjsko problematiko in je ne smejo poglabljati s sprožanjem postopkov deložacije, dokler niso sami storili vsega, kar je v njihovi moči, da bi pomagali družini pri iskanju rešitev, ki bi ji omogočile nadaljnje bivanje v neprofitnem stanovanju. Če občina razpolaga z večjim številom neprofitnih stanovanjskih enot, mora za rešitev nastalega stanja poglabljajočega se zadolževanja omogočiti zamenjavo stanovanja z manjšim, ki je cenovno ugodnejše in družini omogoča lažje odplačevanje zapadlih neporavnanih obveznosti iz prejšnjega najemnega razmerja.

3. Vzpostavitev poroštvenega sklada države, namenjenega ureditvi moratorijev za plačila najemnin, posojil za rešitev osnovnega stanovanjskega vprašanja ter stroškov vode, elektrike in ogrevanja. Moratorij bi moral biti zagotovljen v prehodnem obdobju socialne ogroženosti družin, ki nastopi zaradi izgube zaposlitve, smrti v družini ali drugega izrednega dogodka. S tem ukrepom bi družinam omogočili, da v določenem obdobju poskusijo rešiti nastali položaj brez strahu pred izgubo bivališča. Porok za obveznosti, ki v tem času nastanejo in jih ob neuspeli rešitvi položaja družina ne more povrniti, je država prek poroštvenega sklada. Trajanje moratorija se mora omejiti na največ tri leta in je povezano z aktivnim iskanjem zaposlitve. Družini oziroma posamezniku se v obdobju moratorija pomaga s pripravo finančnega sanacijskega načrta za trenutno krizno obdobje in za obdobje po kriznem obdobju. Tako se opolnomoči posameznik oziroma družina in omogoča njihovo aktivno legitimacijo.

4. Osnovna šola mora biti brezplačna. Če je treba določene vsebine plačevati, je treba vnaprej zagotoviti, da so plačane iz šolskega proračuna za otroke iz socialno šibkih družin. Vsi otroci v javnih vrtcih in javnih šolah imajo enake pravice in dostop do enakih vsebin ne glede na premoženjske razmere staršev. Prav tako je treba poskrbeti, da so za dijake iz socialno šibkih družin stroški obvezne opreme pokriti iz javnih sredstev, da se odločba o tem izda na pristojnem CSD-ju ob začetku šolskega leta in da pristojni CSD o tem obvesti šolo. Dijaki ne smejo biti socialno izključeni zaradi premoženjskih razmer njihovih družin.

5. Uporaba načela sorazmernosti, ko gre za odločitve o vložitvi izvršb, o dopustitvi izvršb in o sredstvih izvršbe, ko gre za plačila storitev javnih zavodov ali družb v državni lasti in storitve predstavljajo del nujnih življenjskih stroškov in so družine brez premoženja in prihodkov ter ni možnosti za poplačilo v izvršbi. Izvršilni postopki v primeru družin brez premoženja pomenijo zgolj dodaten strošek za javno blagajno, družine pa še bolj oddaljujejo od dokončnega poplačila dolgov in jim onemogočajo, da bi lahko obveznosti odplačali v sprejemljivem obdobju.

6. Ureditev sistema otroških dodatkov, po katerem bo otroški dodatek popolnoma izvzet iz socialnih transferjev, ker njegov namen ni osnovna socialna varnost, ampak predstavlja boljše možnosti za zdrav razvoj in enake možnosti otroka. Prav tako se v otroški dodatek ne sme posegati za poplačilo kakršnih koli drugih terjatev do staršev (npr. neupravičeno prejetih javnih sredstev). Iz socialnih transferjev oziroma presojanja upravičenosti do socialnih transferjev morajo biti izvzete tudi štipendije in plačila za delo prek študentskega servisa.
7. Vzpostavitev kakovostnih programov, ki bodo omogočali aktivacijo ljudi v delovne procese oziroma družbene programe in bodo pripomogli k večji zaposljivosti teh ljudi.

8. Omogočiti izobraževalnim ustanovam seznanitev s ključnimi podatki o socialni ogroženosti posameznih otrok, s čimer bi se lahko bolje in hitreje odzivale na potrebe najranljivejših otrok. Posredovanje tovrstnih podatkov naj izvajajo centri za socialno delo.

9. Celovit pristop k reševanju posameznih problematik in medresorsko sodelovanje z vključitvijo humanitarnih in nevladnih organizacij, ki imajo neposreden stik z ljudmi na terenu. Predlagamo vzpostavitev medresorske skupine za boj proti revščini, ki bo s predstavniki pristojnega ministrstva ter humanitarnih in nevladnih organizacij skrbela za odpravo sistemskih anomalij, ki se kažejo v praksi.