Čeprav je Milan Kučan, tedanji predsednik republike, 8. julija 1990 na slovesnosti v Kočevskem rogu, ki jo je vodil skupaj s tedanjim nadškofom in metropolitom dr. Alojzijem Šuštarjem, poudaril, "da vzemimo odgovornost nase z vsem dostojanstvom in opravimo dejanje sprave iskreno iz spoštovanja do umrlih, padlih in pobitih", se zdi, da so besede izzvenele v prazno.

Tudi po 25 letih od prvega poskusa sprave ena stran zavzeto opravičuje narodnoosvobodilno gibanje, druga stran pa ga obtožuje izključno skozi prizmo prikritih grobišč. V podobnem tonu bo zelo verjetno izzvenela tudi slovesnost pred Hudo Jamo, nov poskus sprave, udeležil pa naj bi se je tudi predsednik republike Borut Pahor.
Številni so prepričani, da se z omenjenimi dogodki danes ukvarjamo zato, ker o II. svetovni vojni v Sloveniji razpravljajo politike, in ne stroka, torej zgodovinarji.

Jože Pirjevec je prepričan, da bi bili Slovenci brez narodnega odpora danes zgolj pleme in da je treba razmejiti med narodnoosvobodilnim bojem in povojnimi poboji. Jože Dežman opozarja na revolucijo, ki je zajela tudi Slovenijo in leninizem. Prepričan je, da bi morali vse pobite prekopati in jim omogočiti dostojen pokop. Verjame, da je po letu 1945 Slovenija nazadovala. Roman Leljak verjame, da je pieteta nujna. Vsem žrtvam bi morali omogočiti dostojen pokop, po njegovem mnenju pa je težava, da nihče izmed storilcev ni bil obsojen, je dejal v oddaji Razprava. Vasilij Polič, sin politkomisarja črnomaljske čete, opozarja, da so se poboji dogajali tudi v drugih državah in da so se zločini dogajali na obeh straneh.
Že po nekaj minutah oddaje Razprava je sicer postalo jasno, da argumentirane jasne in vsebinske Razprave kljub preteklim sedemdesetim letom ne bo mogoče izvesti.

Boštjan Veselič, TV Slovenija