Vaša ocena: 
Ocena 3,8 od 5 glasov
Ocenite to novico!
Samomorilnost postaja vedno večje breme sodobne družbe, saj si je leta 2000 življenje vzelo približno milijon ljudi.
Slovenija spada med države z najvišjim samomorilnim količnikom. Med letoma 1997 in 2005 si je na 100.000 prebivalcev življenje vzelo med 25 in 30 ljudi. Med s samomorilnim vedenjem najbolj obremenjenimi regijami je celjska, kjer pa so zadnji dve leti opazili pozitivne premike, saj je v letih 2005 in 2006 samomor naredilo 20 do 30 ljudi manj.
Samomorilno vedenje se pojavlja v vseh življenjskih obdobjih, pogosto pa je posledica socialno-ekonomskih, družinskih in osebnostnih kriz. Med glavnimi dejavniki tveganja pa naj bi bila neprepoznana in nezdravljena depresija, znotraj te skupine ljudi pa so posebej ogroženi tisti, ki so si že poskušali vzeti življenje.
WHO: Preprečevanje samomora skozi življenjska obdobja
Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je za temo letošnjega dneva za preprečevanje samomora izbrala preprečevanje samomora skozi življenjska obdobja. Tudi slovenski strokovnjaki opozarjajo, da se lahko stiska, ki vodi v samomor, pojavi v vseh obdobjih posameznikovega življenja.
Ampak jaz še vseeno, ne da podpiram samomorilce, ampak v določenih momentih razumem njihovo odločitev in je ne bom obsojal (če gre za primere, ki si jih naštel v začetku tretjega poglavja + še če človek ne more živeti z terminalno boleznijo ali invalidnostjo). Tudi se strinjam s tem, da je človeku potrebno poskušat pomagat, če je to le bežno stanje v katerem se znajde zaradi kakšne stiske, ki jo je možno odpraviti.
Je pa ena stvar kjer se zagotovo ne bom strinjal - Človek se ima pravico ubiti, če se želi. In smešno bi bilo, da bi se pri tem oziral na zakon - kdo pa ga bo sodno preganjal, ko bo že mrtev - nihče. V nobeni državi.
Drugače pa res - dobro povedano! Ko bi še drugi tako lepo napisali in argumentirali, bi se pol manj kur... en na drugega.
Koliko neznank se nam postavi, kajti se nikoli ni nihce prisel nazaj iz dejanske smrti in nam povedal: "Hej, bil sem tam dva meseca vasega casa in vsa zadeva je...." Vse kar imamo na to temo je neko brezvezno blebetanje vseh religij ki so si ustvarile unikaten privilegij razlaganja pojma smrti ter ponujanja odresitve za suzenstvo na tej zemlji. Izmislili in prilastili so si neke neresnice, polresnice in celo lazi kakor najvecjo resnico in luc vecnosti, kajti zelo hitro so ugotovili, da je lepse in lazje ziveti v upanju kakor brez njega, saj so ljudje priklenjeni na upanje, ki je sestavni del njihovega zivljenja ki je zgrajen tako da od cloveka zahteva veliko mero upanja in vsi ki imajo oblast in moc to s pridom izkoriscajo.
Samomor pa je dejanje ki je odvisno od casa in okoliscin. Ce gre za samomor z namenom, da se prepreci se vecja skoda (primer vohunov med vojno ki se raje usmrtijo kakor da bi pod obremenitvijo mucenja in kemicnih sredstev izdali svoje sodelavce in druge ljudi s katerimi so sodelovali) in v takem primeru preziveli cenijo to kot herojsko dejanje kar sigurno je. Po drugi strani pa imamo samomore ki so predvsem psiholoskega motiva in le ti so destruktivni, kajti tako kot se to dogaja v ZDA se nekomu, ki se je ze odlocil oditi s tega sveta zazeli oditi v veliki druzbi in zato naredi mnozicen pokol nedolznih. Taksna dejanjs so zverinska in kazejo na psihopatsko asocialno osebo z hudobnimi nameni mascevanja zaradi svojih lastnih problemov nedolznim ljudem.
Ker so samomorilci destruktivni le v dolocenem momentu v katerem bodisi pokoncajo sebe ali pa se koga zraven je povsem logicno, da jih je potrebno pravocasno odkriti in jim pomagati prebroditi svoje psiholosko stanje, ne pa im reci, da se vsakdo ima pravico ubiti (po nobenem zakonu to ni dovoljeno), kajti na ta nacin se zavrne se zadnja moznost sprave s svetom ki jo ti ljudje v resnici vseskozi iscejo. Seveda pa je psihopate potrebno zapreti v primerne psihijatricne prostore za zelo dolg cas.
2. Kot povedano - človek, ki nastavi bombo pod vrtec je lahko heroj samo takšnim ljudem, kot si ti in ki imajo glavo na istem mestu kot ti. To so ljudje, ki se imajo za ful razgledane in svobodomiselne, po drugi strani pa jemljejo pravico "debatiranja" o stvareh, o katerih imamo več pojma kot vi, ker se bojite, da boste izpadli kreteni - zate je to prepozno
3. Če bi uporabil več argumentov in ne samo tri pikice (ampak to je zato, ker samo bluziš in ne veš kaj bi povedal, zgodbe ne znaš in ne upaš dokončati, ker bi te zabil), bi ti morda napisal še kaj.ž
4. Smrt vsem........poetom. Ali kako že gre SIG......... (znaš dokončati????)
Americani ne izginjajo kakor plahi Slovenci....
Zakaj bi morali nekomu, ki je obupal nad družbo in življenjem soliti pamet, da si ne sme skrajšat življenja. Prevelik problem delamo iz tega.
Najprej, samomorov je več vrst - človek naredi samomor zaradi neprilagojenosti v družbi, zaradi tega ker je stisnjen v kot, zaradi stresa, bolezni, lahko pa tudi zaradi tega, da pomaga-reši druge. Seveda se ne strinjam, da bi nekdo kar impulzivno naredil samomor, t.j. brez tehtnega premisleka, (razen v zadnjem primeru altruističnega samomora), ampak če nekdo stvar premisli in mu ni več do življenja v družbi, ki mu ne odgovarja (in bodimo iskreni - Svet dandanes je vse druga kot pa prijazen za življenje), kdo smo mi, da ga obsojamo in mu odvzemamo svobodno odločitev. Navsezadnje - življenje je njegovom in z njim lahko počne kar želi.
No, če pogledamo najprej z ekonomične strani - človek, ki naredi samomor, pusti za sabo prazno mesto v družbi (vloga v družbi, služba, življenski prostor), ki ga v prenatrpanem svetu zlahka zapolni drug posameznik (nihče ni nenadomestljiv). S tem zmanjša porabo surovin in zmanjša onesnaževanje okolja.
Druga stvar, če pogledamo bolj z duhovne plati, pa je, če si že toliko nesocializiran (večinoma ne po svoji krivdi - družba je diskriminatorna, rasistična, obsojevalna), da ne najdeš načina kako se vklopiti in živeti srečno skupaj z drugimi, si ves čas v depresiji in žalosten, ne najdeš izhoda in ne osebe, ki bi ti pomagala iz nastale situacije je potem za posameznika verjetno bolje če preneha obstajati (še posebej je to bolje za tiste, ki verjamejo v posmrtno življenje ali pa, še bolj, za tiste ki verjamejo v reinkarnacijo - bo vsaj umrl srečen oz. v upanju na nekaj boljšega, če že živeti ne more tako).
Tretje - osebe, ki naredijo samomor, potrebujejo za to veliko veliko poguma in jih ne smemo označevati kot strahopetce, ki so bili nepripravljeni se spoprijeti z izzivi in pastmi življenja, saj pri tem kažemo svojo lastno slabost in po eni strani nevoščljivost, ker so oni lahko naredili ta pogumen korak, mi si ga pa ne upamo in še leta in leta do smrti, prepuščeni toku življenja in družbe (ker se bojimo smrti), otopljeni pričakujemo končno odrešitev.
No, na koncu koncev ne morem, da se ne bi strinjal s tistimi, ki pravijo, da je za samomor kriva družba - ampak ne zaradi tega, ker v tej osebi ni videla znakov, ali ker ni ukrepala zoper samomora, ampak zaradi tega, ker družba ne stremi k temu, da bi človek v njej z veseljem živel, ustvarjal, sodeloval, jo oblikoval (razen če se ne prepustiš toku, otopiš za stvari, ki so ti nerazumljive in neznane ter se priključiš množičnem občutku)
Morda deluje ta komentar kruto (predvsem za tiste, ki so izgubili bližnjo osebo na takšen način - to je razumljivo, ampak vsaka smrt je za družbo v začetku destruktivna in nerazumljiva, ne samo samomor), ampak potrebno je pogledati izven okvira obsojanja in se ne slepiti z nekimi lažnimi vzroki in iskati načine kako preprečiti samomore. Moramo se namreč zavedati, da samomori so obstajali vedno in vedno bodo, tudi, ko bo družba popolna in bodo vse človekove želje in potrebe (predvsem duhovne) izpolnjene. In če hočemo razumeti samomor, se moramo sami poglobiti vase, o tem razmišljati ter morda stopiti v stik s kakšno osdebo, ki je že poskusila narediti samomor in se osebno prepričati o resničnih vzrokih, ki je to osebo pripeljala do tega.
Jaz sem že večkrat razmišljal o samomoru (ampak mnogo manjkrat o tem, da bi ga storil, kot pa o samomoru in smrti kot takšnim) in lahko samo rečem, da je ta komentar le delček tistega, do česa sem prišel pri svojih razmišljanjih, zato se bojim, da bo moj komentar zvenel drugače, kot je bilo mišljeno (vsaj za tiste, ki bodo povzemali neko splošno dogmo družbe o samomoru), zato bom na koncu dodal samo še nek dokončen sklep, do katerega sem (do sedaj) prišel : Vsak ima pravico do samomora in nikogar ne bom obsojal zaradi tega (pa naj je za sabo pustil vso familijo, prijatelje), naj bo še tako nesmiseln, ker nikoli ne bom poznal tistih pravih vzvodov, razmišljanj in vzrokov, ki so to osebo pripeljale do tega, AMPAK sam ne bom nikoli (vsaj na tej stopnji življenja in zavesti), dokler je toljiko dojenčkov, otrok in ljudi na Svetu, ki nimajo možnost uveljaviti svoje pravice do življenja!
Slovenci, ki so se na plebiscitu odlocili za ozemeljske pripojitve Avstriji taksnih problemov..enostavno povedano ne poznajo oziroma veliko manjsi meri !