Šestindvajsetega decembra v Sloveniji zaznamujemo dan samostojnosti in enotnosti kot spomin na 26. december 1990, ko so bili razglašeni uradni izidi plebiscita, ki je bil izpeljan tri dni prej. Praznik se je do leta 2005 imenoval le dan samostojnosti, preimenovan pa je bil po sprejetju novele Zakona o praznikih in dela prostih dnevih. S tem se je želelo poudariti prav enotnost državljanov, ki so se na plebiscitu odločili za samostojno Slovenijo.

In prav enotnost je bila tista, ki je zaznamovala plebiscit o samostojni Sloveniji. Na volišča je odšlo kar 93,2 odstotka volilnih upravičencev, 95 odstotkov pa jih je na vprašanje, ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država, odgovorilo pritrdilno. To je skupno znašalo 88,5 odstotka vseh volivcev, kar je bilo veliko več od potrebnega odstotka udeležbe volivcev za pozitiven izid plebiscita – 50 odstotkov in še en volivec. Rezultati so postali uradni tri dni pozneje, poti nazaj pa ni bilo več. Slovenija je v šestih mesecih načrtovala osamosvojitev.

A kaj se je dogajalo pred tem, kateri dogodki so vplivali na takšno (neponovljivo) enotnost med Slovenci, da so tako množično odšli na volišča (takšne volilne udeležbe namreč niso doživeli noben poznejši referendum ali volitve)?

Ko so se težave šele začele
Prvič se je misel o črni prihodnosti Jugoslavije Slovencem realneje usedla v zavest ob Titovi smrti. Čeprav so se ljudje množično zbirali ob vlaku z njegovo krsto, si je verjetno že marsikdo mislil, da utegne imeti njegov odhod neugodne politične posledice in da se težave šele začenjajo.

In če so se osemdeseta leta začela s Titovo smrtjo, ki je za nekatere morda predstavljal simbol povezovanja med različnimi narodi v Jugoslaviji, so se nadaljevala veliko slabše. Gospodarstvo sta hromila visoka inflacija in dolgovi do tujine in ker je bilo finančno stanje drugih republik še slabše kot pri nas, so se pojavljali očitki, da Slovenija plačuje slabo delo vse države.

Tudi na političnem področju slabše in slabše
Tudi na političnem področju ni bilo nič bolje. V Sloveniji so se pojavljale želje po sodelovanju pri odločanju in politični demokraciji, srbsko vodstvo pa je za te želje ostajalo gluho. Še več, spor med Slovenijo in Srbijo je bil vse ostrejši. Jugoslavija se je tako sredi osemdesetih let znašla v slepi ulici.

O pravi opoziciji v Sloveniji lahko govorimo šele v poznih osemdesetih letih, ko se je začelo povezovanje opozicijskih skupin. Najprej so bila to društva, ki so delovala v okviru Socialistične zveze, v začetku leta 1989 pa so nastale Slovenska demokratična zveza, Socialdemokratska zveza Slovenije, Slovensko krščansko-socialno gibanje ter gibanje Zelenih. Ta združenja so skupaj prvič javno nastopila februarja 1989 na protestnem zborovanju v podporo rudarjem na Kosovu, kar je posredno nakazovalo tudi na nestrinjanje s srbsko politiko.

Poleti 1989 dopolnila k ustavi
Poleti istega leta so se začele pojavljati zamisli o "asimetrični" federaciji. Posebna ustavna komisija v Ljubljani je pripravila dopolnila k slovenski ustavi. Ta so zelo očitno spreminjala razmerje med Slovenijo in Jugoslavijo ter poudarjala pravico do samoodločbe in razdružitve. Na novo so bile opredeljene tudi finančne obveznosti do Beograda, urejanje vprašanja človekovih pravic in rabe slovenščine. Določili so tudi himno Slovenije – Zdravljico. Spremembe je 27. septembra potrdila republiška skupščina, v Srbiji pa so jih označevali za izdajo.

Srbi in Črnogorci so se decembra pripravljali na miting resnice v Ljubljani, da bi, kot so sami pojasnjevali, Sloveniji dali pravo sporočilo o Kosovu in Jugoslaviji. Miting se ni nikoli zgodil.

Zadnji kongres Zveze komunistov Jugoslavije
Januarja 1990 se je nato zgodil še nekaj, kar je dokazovalo, da so Jugoslaviji štete ure. Na 14. izrednem kongresu Zveze komunistov so slovenski predstavniki sejo zapustili, saj so bili vsi njihovi predlogi za konfederacijo preglasovani. Zveza komunistov Jugoslavije se po tem dogodku ni sestala nikoli več.

Istega meseca so bile v skladu z volilno zakonodajo, ki jo je sprejela slovenska republiška skupščina, razpisane prve povojne večstrankarske volitve, ki so jih izvedli aprila. Zmagala je Demokratična opozicija Slovenije (Demos), Lojze Peterle pa je postal prvi premier slovenske nekomunistične vlade po letu 1920. Kot zanimivost naj dodamo, da so se ministri podpisali še pod staro prisego, ki je govorila o spoštovanju socialistične ureditve.

Priprave na osamosvojitev in prvi korak po poti samostojnosti
Vojaško vodstvo Jugoslavije je medtem že izdalo tajen ukaz o prevzemu orožja Teritorialni obrambi. Sloveniji je uspelo obdržati okoli 30 odstotkov orožja. Kljub temu je bilo že jasno, da so vsa prizadevanja zvezne vlade o ohranitvi Jugoslavije propadla. Slovenska vlada je nadaljevala priprave na osamosvojitev, ministrstvo za obrambo pa je v dogovoru z najvišjimi organi republike začelo v tajnosti oblikovati lastne oborožene sile, ki bi Slovenijo varovale pred jugoslovansko armado. Ministrstvo za notranje zadeve je medtem pripravljalo vse potrebno za samostojnejše delo policije, ministrstvo za zunanje zadeve pa je utiralo pot slovenski diplomaciji.

Drugega julija je skupščina razglasila, da zvezni zakoni veljajo le, če niso v nasprotju z republiškimi, v posebni izjavi pa se je zavezala še, da bo v letu dni sprejela novo republiško ustavo. Nato je sledila odločitev za plebiscit. Plebiscitarna pravila so sprejeli v drugi polovici novembra, 23. decembra pa so plebiscit tudi izvedli.

Želja po samostojnosti je tako postala tudi uradna, dan razglasitve neodvisnosti pa je bil 25. junij 1991. Večina članic Evropske skupnosti je Slovenijo priznala 15. januarja 1992, 22. maja istega leta pa je Slovenija postala 176. članica Organizacije združenih narodov.

Vir: Peter Vodopivec: Od Pohlinove slovnice do samostojne države