Vaša ocena: 
Ocena 3,6 od 17 glasov
Ocenite to novico!
| Ena izmed pomembnih nalog medijev je, da pomagajo razumeti svet, v katerem živimo. To lahko počnejo, če so neodvisni in svobodni, ne pa da so glasilo kakršnih koli interesov. | ||
| Sonja Merljak Zdovc za MMC. | ||
| Bolj kot njihova morebitna nesvoboda me trenutno motita vse bolj pretirana senzacionalističnost in populizem (ki se vse pogosteje pojavljata tudi v resnih medijih), ki po mojem mnenju lahko enako ali pa še bolj škodita bralcem, gledalcem ali poslušalcem. Res pa je, da tudi to lahko interpretiramo kot znak nesvobode medijev, ki so ujeti v komercialne interese lastnikov. | ||
| Sonja Merljak Zdovc opisuje svobodo današnje medijske krajine. | ||
| SVOBODA MEDIJEV V SLOVENIJI - 2008 | ||
| Slovenija se je leta 2008 uvrstila med države s svobodnimi mediji, in sicer na 46. mesto, ki si ga z oceno 24 deli s Španijo, Poljsko in Granado. V lanskem poročilu, ki pokriva leto 2007, je bila uvrščena na 46. mesto z oceno 23, leta 2006 pa je bila na 39. mestu z oceno 21. Vir: Poročilo ameriške organizacije Freedom House z dne, 1. maja 2009; STA |
||
| SVOBODNI MEDIJI - 2008 | ||
| Na splošno največ medijske svobode na svetu uživa Zahodna Evropa, na vrhu seznama pa so Islandija, Finska in Norveška. ZDA so z oceno 18 na 24. mestu skupaj s Češko in z Litvo. V skupino držav s svobodnimi mediji se je uvrstilo 71 od 195 raziskovanih držav (36 odstotkov). Vir: Poročilo ameriške organizacije Freedom House z dne, 1. maja 2009; STA |
||
| DELNA MEDIJSKA SVOBODA - 2008 | ||
| Medijska svoboda je najbolj nazadovala v srednji in vzhodni Evropi. Poleg držav, kot sta Rusija in Belorusija, v to skupino sodijo tudi Hrvaška in Bolgarija, kjer so bili novinarji žrtve umorov, ter Bosna in Hercegovina, kjer so žrtve napadov. Med državami z delno svobodo tiska se je zaradi vpletanja sodišč v svobodo medijev in tudi vmešavanja premierja Silvia Berlusconija tokrat znašla tudi Italija. V skupino držav z delno svobodnimi mediji se je uvrstilo 61 od 195 raziskovanih držav (31 odstotkov). Vir: Poročilo ameriške organizacije Freedom House z dne, 1. maja 2009; STA |
||
| NESVOBODNI MEDIJI - 2008 | ||
| Med državami z nesvobodnimi mediji so Kitajska, Rusija, Vietnam, Belorusija, Kuba, Eritreja, Iran, Libija, Mjanmar, Severna Koreja, Uzbekistan, Turkmenistan in druge podobne. V skupino držav z nesvobodnimi mediji se je uvrstilo 64 od 195 raziskovanih držav (33 odstotkov). Vir: Poročilo ameriške organizacije Freedom House z dne, 1. maj 2009; STA |
||
| Novinarski poklic se danes vse bolj bori za preživetje zaradi pritiskov vlad, drugih vplivnih akterjev in svetovne finančne krize. | ||
| Izvršna direktorica Freedom Housa Jennifer Windsor | ||
Očitki na račun omejene avtonomije novinarstva v Sloveniji niso redki. A zgodovina priča, da današnja svoboda medijev, pa naj bo kakršna koli že, ni bila podarjena.
MMC se je o trnovi poti, ki so jo prehodili mediji, da bi si priborili neodvisnost, ob 3. maju, svetovnem dnevu tiska, pogovarjal s strokovnjakinjo za zgodovino novinarstva Sonjo Merljak Zdovc. Povprašali smo jo tako o razvoju svobode medijev po svetu kot tudi na območju današnje Slovenije.
V okvirčkih, priloženih ob strani, si lahko preberete tudi povzetke raziskave o stanju svobode medijev v letu 2008, ki jo je pripravila ameriška organizacija Freedom House.
Prva se je z neodvisnim tiskom pohvalila Velika Britanija
"Prvi zakon na svetu, ki je zagotavljal svobodo tiska, so sprejeli že leta 1766 na Švedskem. Kljub temu se je koncept neodvisnega tiska v Evropi večinoma pojavil šele sredi 19. stoletja. Do takrat so vsi časopisi objavljali bolj ali manj uradne informacije. Princip svobodnega tiska – vsaj v mirnem obdobju – kot ga poznamo danes, ko novinarji pokrivajo vse pomembne domače in svetovne dogodke, se je namreč začel uveljavljati šele na začetku 19. stoletja v posameznih državah," je pojasnila naša sogovornica.
V prvi polovici 19. stoletja se je lahko po njenih besedah z neodvisnim tiskom pohvalila samo Velika Britanija, večina Evrope pa ji je pri tem sledila šele na koncu stoletja. In zakaj je prednjačilo prav Združeno kraljestvo? Merljak Zdovčeva pravi, da zaradi družbenopolitičnega razvoja, ki je tisku omogočil, da je že konec 18. stoletja začel objavljati notranjepolitične informacije, ki so bile prej cenzurirane. Leta 1771 so britanski časopisi tako lahko začeli objavljati poročila iz parlamenta, kar so prej lahko počeli le nezakonito.
Monarhi budno nadzirali tisk
"Drugod po Evropi je bilo za svobodo tiska večino časa manj možnosti, predvsem zaradi strahu oblastnikov pred vstajami narodov. Evropski monarhi so tisk budno nadzirali, zato je bilo za takratne časopise značilno, da so prinašali malo notranjepolitičnih prispevkov. Obenem je bil to čas razdrobljenih evropskih državic, zato bralcev v teh deželah notranjepolitične informacije niso posebej zanimale," navaja strokovnjakinja za zgodovino medijev.
|
Preberite tudi odzive ob dnevu svobode tiska: |
V Španiji, na Portugalskem in v Rusiji je cenzura – razen v kratkih obdobjih popuščanja pritiska na časopise – po besedah Merljak Zdovčeve še celotno 19. stoletje onemogočala razvoj neodvisnih časopisov. "V Rusiji je bilo na primer tako obdobje otoplitve v času Aleksandra II. (1855–65), ko so se začeli pojavljati številni novi časopisi. A ker je svoboda tiska omogočila izražanje radikalnih idej, je car kmalu znova omejil izdajanje časopisov. Ruski časopisi so se morali osredotočiti na literarne prispevke in ne na novinarske;
stroga cenzura se je ohranila do leta 1917, ko je prišlo do revolucije."
|
Celotno lestvico držav, ki jih je pod drobnogled vzel Freedom House, si lahko ogledate tukaj. |
Prvi svobodni časnik na Slovenskem Kmetijske in rokodelske novice
Tudi na Slovenskem borcem za svobodo tiska oz. medijev ni bilo postlano z rožicami. Do leta 1848 je namreč, tako MMC-jeva sogovornica, tako kot drugod v Avstriji vladala cenzura. Z njo je za kratek čas pometla marčna revolucija oziroma pomlad narodov, ki je uvedla svobodo tiska, govora in zborovanja, a so pozneje avtonomijo tiska spet čakali slabi časi. "Če cenzuro povežemo predvsem s prepovedjo političnega informiranja bralcev, lahko rečemo, da so prvi svobodni časnik v slovenščini Kmetijske in rokodelske novice, saj so te kot prve začele politično vplivati na slovensko javnost, čeprav so bile zasnovane kot strokovni list," poudarja avtorica učbenika o zgodovini novinarstva.
Na vprašanje, kateri dogodki so bili torej za slovenski narod najpomembnejši, da se je uveljavil svobodni tisk, je odgovorila, da jih je bilo več in jih je težko na kratko strniti, ker so "povezani s specifičnimi zgodovinskimi obdobji in bi morala vsakega izmed njih posebej postaviti v kontekst". Za tak odgovor je Merljak Zdovčeva navedla tudi primer: "Kratko obdobje svobode tiska leta 1848 je bilo povezano s pomladjo narodov. Toda temu je obdobju je sledil Bachov absolutizem, ki je odpravil tiskovno svobodo."
Nesvoboda se je do konca 80. let kazala s (samo)cenzuro
Seveda je – še posebej v duhu današnjih kritik omejevanja svobode medijev – treba pojasniti, kako se je na Slovenskem sploh kazala nesvoboda. Poznavalka zgodovine novinarstva pravi, da navadno kar s cenzuro, pri čemer je izpostavila čas Avstrije; v dvajsetem stoletju, predvsem po drugi svetovni vojni, pa nesvobode ni zaznamovala le cenzura, ki je bila stalnica do konca osemdesetih let, "ampak še bolj samocenzura, ki je novinarjem pogosto onemogočala, da bi pisali, kot so želeli".
Pogovor pa ni mogel mimo presoje stopnje avtonomije v današnji medijski krajini. So po mnenju sogovornice, ki je tudi novinarka, slovenski mediji dovolj svobodni? "Sama o tem iz osebne izkušnje ne morem govoriti, ker nisem doživela nikakršnih pritiskov, zato lahko kvečjemu povzamem opozorila drugih: kršitve naj bi bile predvsem v ekonomskih in v zadnjih letih ponovno tudi političnih pritiskih na novinarje," je dejala.
Bolj kot morebitna nesvoboda moti senzacionalizem
Marjetka Nared
marjetka.nared@rtvslo.si
sarkazem
kaj pa je to freedom haus
Ti pa kar beri Slovenski tednik in Ekspres, samo nevem če še kdo od njiju izhaja, zdaj ko ni več proračunskega denarja za financiranje.
ti kar beri FHM, vsekakor boš manj ponemuljen kot od Dela, Dnevnika, Večera, Mladine in POPtv
a to imaš v mislih najnovejši projekt Širce?
mimogrede, Freedomhouse je objavil poročilo za leto 2009 -- mediji v Italiji in Izraelu so v tem letu zdrsnili med pol-svobodne (tabela)
Levičarje bolijo predvsem brezplačniki, ne skrbi jih, da so vsi ostali mediji pod političnim vplivom leve buržuazije. Meni na kraj pameti ne pade, da bi kupil kakšno slovensko tiskano izdajo. Še dobro, da so se podpisniki tako imenovane Peticije zoper cezuro javno oznanili, da takoj vidimo kam pes taco moli. Od mene ne dobijo slovenski mediji tudi evra ne več. Če Širca zamenja vodstvo RTV preneham tudi plačevati RTV naročnino. Naj naredijo iz RTV politični medijski brezplačnik, če mislijo preko javne RTV širiti politično propagando.
Kar je desnih medijev in novinarjev, je pa tako ali tako zanemarljivo.
Od neodvisnosti novinarjev in medijev je še zelo daleč, sicer pa so bili novinarji vedno predvideni za prvo bojno vrsto "revolucije".
Ob istem, čedalje bolj obubožanem koritu, se zgolj izmenjavajo prašiči razičnih pasem!!!
Če bi ostalo pri dialektiki kmečkih uporov, se bo jeseni slabo pisalo SLEHERNI politični opciji, ki nas je pripeljala do tega mizernega moralnega stanja v družbi!
Žarišča vse bolj glasnih uporov iz atenskih četrti, se že selijo po Evropi. Danes Berlin, Hamburg, včeraj Pariz (in ostala francoska mesta),...celo na Hrvaškem se je pričela prebujati študentarija (ipak nisu glupi,...braća Hrvati!!!).
EU kot protiutež USA in Kitajsko-Indijski nevarnosti "nima niti za burek".
Bojim se, da nas čaka nova revolucija! In da bo, žal, precej krvava!
Kako je že rekel Einstein?
"Ne vem, s kakšnim orožjem bodo bili 3.svetovno vojno? Zagotovo pa se bo v 4.svetovni vojni uporabljalo zopet loke in puščice!"
Stric Bertl je že pred mnogimi leti pogruntal tisto, kar nam - po nekem "naravnem algoritmu" - sledi na vsake toliko!
Ti si karikatura.
Močno neuravnotežen izbor sogovornikov za televizijo, ki naj bi bila menda ugledna in kvalitetna. V slovenskem Združenju novinarjev in publicistov so opozorili »na nenavadno stališče finske javne televizije YLE, ki ob ostri obtožbi, izrečeni na račun slovenskega premierja in delovanja slovenske države ter slike, ki so jo s tem ustvarili o njej, ni pripravljena za svoje trditve navesti nobenih dokazov, s katerimi bi potrjevala svojo zgodbo in trditve.
Dramatične novinarske zgodbe, v katerih novinar javnosti prikrije vire in ne predstavi dokazov za svoje trditve, ki bi omogočali preverjanje, so značilnost rumenega tiska«.
Izkazalo se je, da je finskega novinarja Berglunda do prej omenjenih akterjev vodil razvpiti »novinar« Blaž Zgaga, ki je znan po bolestnem sovraštvu do Janše. Pred leti je v vrsti člankov v Večeru namigoval, da je pojočega majorja Troho ugrabil kar predsednik SDS, kar se je izkazalo za popoln nesmisel, saj je Troha zaigral samougrabitev.
Zgaga je bil na sodišču zaradi klevet obsojen !!!
Lani je pripravil t. i. novinarsko peticijo proti cenzuri s podobno neresničnimi obtožbami proti premierju, ki naj bi bil zaradi vpliva na medije sporen kot predsedujoči Evropski uniji, in to v času, ko je bilo javno znano, da je premier v konfliktu z lastniki največjih medijev v državi in da nanje nima vpliva.
Piko na i celotni »zaroti« proti Janši pa je razkril novinarski zapis v Nedeljskem dnevniku, ki je znan po dobrih zvezah z nekdanjim predsednikom države in zadnjim prvim možem slovenske komunistične partije Milanom Kučanom.
Novinar Aleksander Lucu je tako 31. avgusta zapisal: »V enem od tedenskih biltenov vladajoče stranke se namreč že nekaj številk panično sprašujejo, kje je Milan Kučan. Se je umaknil, se je ustrašil ali pa celo pripravlja veliki pok? Resnica je, da se ni ustrašil, pač pa umaknil, kajti za veliki pok je že vse pripravljeno.« Ob tem je zapisal, da bo s »Finskega prišla podrobna razlaga suma korupcije pri poslih s Patrio«.
Skratka, premeteno narejena zgodba, ki jo je slovenska tranzicijska levica prek naivnih in zaupljivih severnjakov, ki ne poznajo slovenske realnosti, lansirala v slovenski prostor tik pred volitvami.
vir:Finance
OVCE!
Kdaj so novinarji začeli pisati komedije.
podpis
Ja resno mislim!
Levo, levo in še bolj levo. Samo pred volitvami si oglejte sobotne priloge in intervjuje v njem, kje je bil kakšen desni politik, samo trojček, pa Pahor pa Golobič, pa Kresalka in na koncu še pika na i še nekakšen levokomunističen profesor od ne vem že kje, mislim da iz Francije.
Kje so zdaj prispevki o revščini....
Poglejte ponedeljkovo prilogo MAG, vse kar je slabo ima priimek Janša. In to je neodvisno novinarstvo.
Pa še poglejte novinarje ki kandidirajo na listi SD.
V Sloveniji smo daleč on neodvisnega novinarstva.
pri nas so novinarji kot trobilo ki pišejo kar jim kapital naroča.Kapitalisti (tajkuni)so pa vsi povezani z levico lahko si novinar
če le znaš pisati in seveda če simpatiziraš z pravimi hvalit moraš kučmana pa turka pahorja o golobiču pa niti ene slabe besede,pa gre
kot ste bili iz medijev obveščeni, sem bila na predčasni skupščini Dela izvoljena za novo predsednico nadzornega sveta. To je vzbudilo precej odmevov v medijih in v javnosti, pa tudi nekatere jezne in užaljene reakcije, vključno s poskusi osebne diskreditacije, da je šlo za izdajo, da sem si hotela prigrabiti milijardno premoženje, da se bom preda a novim politično-kapitalskim združbam (Šroti, Gantar) itn. Da bi stvar osvetlila tudi z druge strani, mi dovolite, da vam predstavim svoj vidik, ne da bi razkrivala stvari, ki niso za javnost, ali da bi kogar koli obtoževala, čeprav je to težko korektno napisati.
Naloženo mi je bilo, da naj potem, ko bo Pivovarna Laško pridobila pomemben kapitalski delež v časopisni hiši Delo, uredim tako, da bomo imeli zagotovljen večletni vpliv na imenovanje nadzornega sveta Dela in s tem na uredniško politiko.
Ne bom razlagala podrobnosti, kako je potekalo urednikovanje časopisa in kdo vse se je neposredno in posredno vtikal v delo Danila Slivnika. Lahko pa mi verjamete, da je to preseglo vse meje dobrega okusa in psihološkega dostojanstva. Ne nazadnje nismo boljševiki, ampak stranka, ki temelji na demokratičnih vrednotah.
Sodu pa je izbila dno zahteva predsednika, da naj se Večer proda Avstrijcem. Menila sem, da je takšna nekritična prodaja tujcem nesprejemljiva. Zato sem se temu uprla, končno pa tudi Avstrijci, ki so pod vplivom avstrijskih socialistov, niso bili garant, da Večer v prihodnje ne bi propagiral komunistične kontinuitete.
Predsednik mi je to zameril in je prekinil komunikacijo z mano. Še nekaj mesecev prej jo je prekinil tudi z Danilom Slivnikom. Od strani smo dobivali informacije, da je Delo slabo, pa tudi namige, da bo Slivnik zamenjan. Tudi sama sem dobila občutek, da me utegnejo odstaviti kot državno sekretarko in kot predsednico nadzornega sveta Kada.
Da so bili moji občutki pravi, se je izkazalo, ko me je konec maja poklical k sebi minister Vizjak in mi dejal, da se je pogovarjal s predsednikom in da želi, da odstopim kot državna sekretarka in kot predsednica NS Kada. Odgovorila sem, da sem s predsednikom dogovorjena, da v skladu z vladno uredbo o nezdružljivosti funkcij odstopim do roka, to je do 31. avgusta 2007, da pa za odstop iz NS Kada ni razlogov, saj ne bo več obstajala kolizija interesov. Vizjak je odgovoril, da ministrstvo mora imeti neposredni vpliv na Kad, kar je bilo v osnovnem nasprotju z intencijo vladne uredbe o nezdružljivosti funkcij oziroma je to samo idejo uredbe v osnovi negiralo.
S Slivnikom nama je postalo kristalno jaso, da gre za maščevanje in da je samo še vprašanje časa, kdaj bova odstavljena.
Da bi preprečila, da bi se Delo in Večer zlorabljala za politične in človeške diskreditacije in kadrovske čistke med starimi kadri, ki jih čedalje bolj izpodrivajo novi, do včeraj stranki povsem neznani obrazi, sva se odločila, da bova kljub tveganju, da bova očrnjena kot izdajalca, te namere prehitela in da bova obvarova la avtonomijo teh tiskanih medijev.
Da bo moja drža v Delu ostala demokratična in nevtralna, vam zagotavljam z vso odgovornostjo. Ne bom prestopila k SLS ali postala element manipulacije pri formiranju nove LDS, kot nekateri širijo govorice. Svoje intelek tualne moči bom pripravljena ponuditi tistim, kjer bom lahko uresničevala vrednote, za katere se borim že vse življenje. Ne tako, kot pri tistih, ki se za te vrednote borijo šele po tem, ko so bili izgnani ali so izstopili iz Zveze komunistov.
Ves čas od slovenske osamosvojitve sem ostala zvesta SDS in pomladni opciji, čeprav sem imela lepe ponudbe z druge strani in čeprav sem v Sloveniji ostala brez dela in sem si morala poiskati službo v Bosni.
Seveda pa ločim med zvestobo desnosredinskim demokratičnim vrednotam in zvestobo predsedniku kot osebi. Nikomur pa ne morem biti slepo vdana, tudi njemu ne.
Zato vam zagotavljam, da bosta časopisa Delo in Večer stala na enaki razdalji do vseh strank in okrepila svojo neodvisnost. Vsebina časopisov bo široko odprta za izmenjavo mnenj vseh in vsakogar, torej tudi za vaša stališča in predloge. Ne bomo dovolili, da bi se po krivici črnili dolgoletni člani SDS, kot se je v zadnjem času dogajalo v časopisu Finance, kjer je odgovorni ured nik Peter Frankl potrdil, da se pogovarja s predstavniki kabineta predsednika vlade.
Prav tako so v celoti neresnična podtikanja, ki jih širijo moji strankarski kolegi, da sem si z manipulacijami pridobila milijardne koristi (najbrž v sit, menda ja ne v evrih?).
Tisti, ki je začel širiti te laži, dobro ve, da nisem lastnica teh deležev, ki jih nadziram. Svoje premoženje sem prijavila Kosovi komisiji in ga je mogoče vsak dan preveriti.
V mojem primeru je bilo očitno toliko neučakanosti, da se kljub naročeni medijski gonji ni moglo do kraja uporabiti starega boljševističnega pravila »najprej diskreditacija, nato likvidacija«, ampak se diskreditacija izvaja tudi po likvidaciji, če je seveda ta mišljena le kot odstavitev iz funkcij, ki sem jih imela? Morda pa je treba najti le dežurnega krivca za hitri upad priljubljenosti?
Bodite prepričani, da bo vsebina Dela in Večera v prihodnje najboljši dokaz, da je vse to, kar pišem, res. Zato vas prosim, da ne nasedate propagandi zoper mene in da si ohranite toliko svobode in dostojanstva, da si boste sodbo o meni ustvarili sami, ne pa od tistih, ki jo vsiljujejo s prišepetavanjem, s pisanjem pamfletov ali prek zvočnikov.
Trdno sem prepričana, da bomo vi, kot osebe, ki ste aktivni v politiki, in jaz, ki sem odgovorna za nekatere medije, našli skupni jezik in da bomo dejavno sodelovali.
Končno pa ste vi kot politične osebe odvisni od javnega mnenja, enako kot so časopisne medijske hiše odvisne od bralcev. Med te sodite tudi vi in vaši znanci, enako pa tudi drugi, ki imajo drugačna politična stališča in poglede. Tako je tudi prav.
Vedno vam ostajam na razpolago tudi za osebni pogovor, kjer sem vam pripravljena pojasniti tudi podrobnosti, ki jih žal nisem mogla zapisati.
Lepo vas pozdravljam,
Andrijana Starina Kosem
Danes ?
"Za-crknt-ut-krohota!!"
Tule je pa nekdo s takimi izjavami tako hudo bolan, da nujno
potrebuje zdravniško oskrbo v instituciji zaprtega tipa.
Taka trditev je na nivoju 2 letnega otroka !!
Resnica je povsem drugačna:
1
danes medije popolnoma nadzoruje - kapital.
Ta nadzoruje tudi politiko zato je govorjenje o
političnem nadzoru slaboumno.
2
kapital nadzoruje celo FDV, kjer je cilj samo eden:
diplomant mora biti čimmanj razgledan in izobražen - najbolje je,
če je celo polpismen. Tak mora biti zato, da ga je lažje
"voditi-žejnega-čez-vodo".
3
Iz zanesljivih virov mi je znano, da mora študent, ki hoče
tam narediti izpit kupiti le potopisno zbirko knjig
nekega zelo znanega profesorja, ki je reden gost
RTV SLO v oddajah o USA.
Za ekstremni primer si lahko vzamemo enega najmočnejših
novinarjev Dnevnika katerega pisarije sem pred dobrim letom
dni poskusil lektorirati, kar je bilo mogoče le s skrajnim naporom,
saj je bilo besedilo popolnoma nerazumljivo (da o vejicah, katere
je verjetno namerno postavljal na napačna, mesta sploh ne govorim)
in napisano tako, kot da je človek imel stalno vsaj "litrčk šnopsa u rit".
Malo manj je tega vpliva kapitala na "proizvodnjo bebavih pisunov"
videti drugje. Vendar, če si človek vzame le malo časa in pobrska
po rubrikah kot so "znanost" in "zanimivosti" lahko kmalu uvidi,
da ne pišem kar tja v tri dni.
Svoboda medijev ?
Haahahaahaahihihhihhhiiiii
Dejstvo je, da se naša svoboda
neha s prehodom iz zibke v vrtec.
Svoboda je iluzija katero trži kapital !
Prepričan , sem da so novinarji zelo svobodni, bolj so levičarji bolj so svobodni...........(seveda so vsi istočasno tudi nestrankarski, ha, ha, ha, ha, .)
Stanje v medijih je ena največjih sramot naše demokrature: pisanje po naročilu, politična zagrizenost in pristranskost novinarjev, neobjektivnost, manipulativnost, lažnivost, samocenzura.
Take medije lahko brez nelagodja in sramu bere/posluša/gleda le idiot.
To pa je najbrž tudi cilj: iz ljudi narediti nerazumne idiote, ki so v nedogled pripravljeni žvečiti še tako velike neumnosti, ki jim jih servirajo mediji.