Britanec se je pred dobrim desetletjem kot mlad popotnik po Evropi znašel brez denarja in tako ob nespodobnem povabilu svoje prve stranke postal spolni delavec. Odločitev za tovrstno delo ni bila težka, saj sam ni imel predsodkov. Svoje delo je opravljal v Veliki Britaniji, Švici in tudi Franciji, kjer je začel tudi aktivizem v nevladnih organizacijah, ki se ukvarjajo s pravicami spolnih delavcev.

Zaradi izključenosti oziroma odrinjenosti na rob družbe so spolni delavci pogosto lahke tarče nasilnežev, opozarja Stevenson, ki meni, da dekriminalizacija spolnega dela ne more v celoti odpraviti vseh težav, s katerimi se srečujejo, reši pa tiste najbolj pereče, povezane z osebno varnostjo. Kljub delu v nevladnih organizacijah pa sam ostaja spolni delavec, saj aktivizem ne omogoča dostojnega preživetja, pripoveduje z nasmehom.

Kljub temu pa je pri delu v nevladnih organizacijah spoznal življenje spolnih delavcev po vsem svetu, nenazadnje, ga je pot nevladnika pripeljala tudi v Ljubljano, na mednarodno srečanje, ki ga je v okviru projekta evropske mreže ProsPol organiziral Mirovni inštitut. Na podlagi tovrstnih mednarodnih izkušenj opozarja, da so težave spolnih delavcev pogosto odvisne od drugih dejavnikov v posamezni državi, zlasti od splošne ravni nasilja in družbene strpnosti do nasilja. Čeprav obenem opozarja, da je spolno delo pogosto del družbenega podzemlja in zato tudi obstoječe raziskave ne zajamejo vseh razsežnosti pojava.

Ali nevladna organizacija, kot je vaša, sploh lahko poveže spolne delavce? So se ti sploh pripravljeni identificirati s svojim poklicem?
To je odvisno od posameznega družbenega konteksta in učinkovitega samoorganiziranja spolnih delavcev. V Argentini denimo obstaja organizacija, v katero je vključenih 15 tisoč spolnih delavcev, v Indiji obstaja organizacija, ki vključuje 65 tisoč spolnih delavcev. Po drugi strani pa v marsikateri državi samoorganiziranje naleti na težavo zaradi kriminalizacije in stigmatizacije spolnega dela. V nekaterih državah je celo prepovedano, da se spolni delavci srečujejo, tako že pomoč spolnim delavcem s podajanjem informacij lahko izpade v področje kaznivih dejanj, povezanih s spolnim delom. Težava je tudi stigma. Marsikateri spolni delavec prav zaradi stigme ne želi odprto govoriti o svojem delu, saj se boji, da se bo ta stigma prenesla na njihovo družino, ali pa šolo, ki jo obiskujejo njegovi otroci, potem je tu tudi strah pred izgubo skrbništva nad otroki. Takšni delavci zato raje ostajajo v osami.

Ali je dekriminalizacija spolnega dela dovolj tudi za odpravo stigmatizacije?
Težko je to reči. Stigma je zapleten fenomen. Vzemimo za primer homoseksualnost, ki je bila v Franciji dekriminalizirana pred 40 leti, stigma pa je še vedno prisotna. V Franciji je delež homofobije izredno visok, kljub močnim LGBT-gibanjem, ki pa so sama večkrat žrtve različnih kaznivih dejanj, povezanih s homofobijo. Prav zaradi tega menim, da se bodo spolni delavci še dolgo soočali s stigmo, ki je povezana tudi s področjem spolnosti na splošno. Po drugi strani pa je dekriminalizacija spolnega dela v Novi Zelandiji pomenila korak naprej. Novozelandski delavci zdaj lahko prijavijo nasilje policije brez strahu, da bodo sami obravnavani, odprli pa so se tudi učinkovitejši načini samoorganiziranja. Dekriminalizacija torej ne odpravi stigme v celoti, je pa prvi korak k spopadanju z najbolj perečimi težavami spolnih delavcev.

Pravite, da spolni delavci redkeje prijavljajo nasilje policiji, saj se bojijo, da bodo prej obravnavali njih zaradi kaznivih dejanj. Kako obsežen problem je nezaupanje v policijo v različnih državah?
V večini držav je spolno delo kriminalizirano in to nezaupanje se pojavi tudi, če niso kriminalizirani sami delavci, ampak samo nekatere oblike vključevanja v spolno delo, kot je zvodništvo. V takšnem okolju spolni delavci redkeje prijavljajo svoje težave policiji, ker se bojijo, da bo policija raje obravnavala njih kot pa nasilneže. Lahko ponazorim s primerom iz Velike Britanije, kjer se je nekaj deklet samoorganiziralo v manjši bordel, potem pa je neka tolpa začela groziti, da bo bordel požgala. Dekleta so se obrnila na policijo, ki pa je nato zaprla bordel in dekleta obtožila zvodništva, saj je bilo to lažje preganjati od tolpe. Druga težava pa je tudi, da spolni delavci pripadajo določenim na družbeni rob odrinjenim manjšinam. Transeksualci se tako težje obrnejo k policistom, saj pogosto ne razumejo njihovega položaja in težav. Tudi spolni delavci, ki so uporabniki drog, ne prijavljajo nasilja policiji, saj se bojijo, da jih bo policija kaznovala zaradi drog. Veliko spolnih delavcev je tudi migrantov, ki so včasih tudi neregistrirani, zato se ne morejo obrniti na policijo, saj jih ne obravnava enako kot druge ljudi. Ravno zaradi tega so spolni delavci lahke tarče kriminalcev in nasilnežev, saj se ti ne bojijo, da jih bodo prijavili policiji. Pa tudi ob prijavi policija pogosto prijave ne obravnava dovolj resno.

Ali večja izpostavljenost nasilju na eni in pomanjkanje varnosti na drugi strani vpliva tudi na pogled spolnih delavcev na samo nasilje?
Spolni delavci dobro vemo, kdaj je spolni odnos, za katerega dobimo plačilo, konsenzualen in kdaj smo žrtve posilstva. Je pa težava, kadar se težko zoperstaviš nasilju. Če si recimo mlad gej in si v šoli žrtev nasilja sovrstnikov, pa te nihče od zaposlenih v šoli ne zaščiti, se z nasiljem pač sprijazniš in moraš z njim živeti. To pa ne pomeni, da se ti zdi nasilje sprejemljivo, zavedaš se, da ni dobro, a ne moreš nič narediti.

Koliko spolnih delavcev pa je žrtev nasilja? Ali obstajajo vsaj približne ocene?
Težko je delež nasilništva izmeriti ali oceniti, zato je z vsemi tovrstnimi podatki treba ravnati previdno. Ti pojavi nasilja pogosto ostajajo del družbenega podzemlja, zato upravičeno domnevamo, da veliko primerov nikoli ni prijavljenih. Po nekaterih raziskavah je delež nasilja izjemno visok, pri čemer so nasilju bolj izpostavljeni spolni delavci, ki delajo na ulici. Več nasilja pa je tudi med uporabniki drog, transeksualci in migranti. Je pa delež nasilja odvisen tudi od splošnega deleža nasilnih kaznivih dejanj v posamezni državi in od strpnosti do nasilja nad ženskami v določeni družbi.

Ali je med spolnimi delavci razširjena želja po legalizaciji njihovega dela, glede na to, da to pomeni tudi plačevanje davkov, urejanje birokracije in podobno?
Mi ne zahtevamo le pravic, temveč tudi dolžnosti. Hočemo biti polnopravni člani družbe. Želimo si bolniških odsotnosti, pokojnin, policijske zaščite in se zavedamo, da to obenem pomeni legalizacijo obrti in plačevanje davkov. Sam opažam, da bi veliko spolnih delavcev vsaj v Veliki Britaniji registriralo svojo dejavnost v obliki samozaposlitve, vendar pa ne bi svojega dela opredelili kot spolno delo, temveč kot masažo ali drugo storitev. Preprosto ne bi želeli biti zavedeni kot spolni delavci, saj se bojijo, da bi ti podatki lahko nekoč prišli v javnost. Je pa tu zanimiv tudi odnos različnih držav, ki nas pogosto želijo le obdavčiti, pri ostalih vidikih legalizacije pa niso tako dovzetne.

Je v državah, ki spolno delo zadržujejo na robu družbe, zaznati tudi odpor spolnih delavcev do legalizacije in plačevanja obveznosti takšni državi?
Obstaja del spolnih delavcev, ki davkov ne bi plačevali, ker nimajo enakega dostopa do storitev države kot drugi, recimo zaščite policije. V Bangladešu otroci spolnih delavcev ne morejo obiskovati lokalnih šol, zato je razumljivo, da tamkajšnji spolni delavci niso navdušeni nad plačevanjem davkov, od katerih ne dobijo nič. Tu gre pač za situacijo dam-daš. Država pač mora prisluhniti zahtevam spolnim delavcem in jim ponuditi enakopraven dostop do državnih storitev, šele potem se pojavi tudi želja po legalizaciji obrti.

Sicer pa razlike obstajajo tudi med spolnimi delavci in višino njihovega prihodka? Je to povezano tudi z drugačnim dojemanjem morebitnega zakonskega urejanja spolnega dela?
Težko je oceniti, ali je višina prihodka tudi povod za razlikovanje. Med spolnimi delavci so seveda razlike v prihodkih. So spolni delavci, ki delajo za res bagatelne zneske, so pa tudi spolni delavci, ki v enem koncu tedna z enotno storitvijo zaslužijo več kot večina ljudi v celem mesecu. Po moji oceni večina spolnih delavcev zasluži povprečno mesečno plačo. Kljub različnim prihodkom pa so težave spolnih delavcev podobne. Drži sicer, da so poulični delavci pogosteje žrtve nasilja, toda na Škotskem je bil nedavno umorjen spolni delavec, ki je imel izključno premožne stranke in je delal za res visoke zneske. Spolni delavci so kljub različnim prihodkom enako ranljivi, saj pogosto delajo sami in se ne morejo ustrezno zaščititi pred nasilneži.

Sam sem spoznal več spolnih delavk in delavcev, ki so bili v otroštvu žrtve nasilja. Gre za osamljene primere, ali pa je po vaši oceni med spolnimi delavci več žrtev nasilja v otroštvu?
Bolj bi rekel, da je nasilje v družini splošen družbeni problem, ki se kaže tudi med spolnimi delavci. Obstajajo sicer raziskave, ki so dokazovale, da je med spolnimi delavci več takih, ki so bili v otroštvu žrtve nasilja v družini ali spolnega nasilja, vendar so tudi metodološko problematične, saj so se osredotočile na zelo specifične vzorce. Sam ne bi rekel, da je večina spolnih delavcev obenem žrtev nasilja v družini, prav tako ni dokaza, da je teh žrtev več med spolnimi delavci, kot jih je v drugih poklicih. Podobne raziskave so v preteklosti dokazovale, da je homoseksualnost deviacija in posledica nasilja v otroštvu, danes pa takšnih raziskav ni več. Seveda je tudi med geji nekaj žrtev družinskega nasilja, kar tudi vpliva na njihov odnos do seksualnosti, ampak sam mislim, da te žrtve lahko odkrijemo povsod.

Je denar najpogostejši motiv za vstop v spolno delo ali so prisotni tudi drugi motivatorji?
Najpogosteje je motivator gotovo denar. Nekomu lahko to delo predstavlja tudi zadnji izhod v sili. Veliko spolnih delavk je mater samohranilk, ki se ne morejo prebiti skozi mesec in si pomagajo s spolnim delom. Veliko transvestitov ne dobi rednih služb, pa se potem zatečejo v spolno delo. Je pa spolno delo tudi bolj fleksibilno in nudi veliko več prostega časa za redno službo ali družino. Mnogim predstavlja tovrstno delo tudi najvišje dostopno plačilo glede na njihovo stopnjo izobrazbe. Veliko je različnih razlogov in v ozadju te odločitve ni vselej samo obup. Po neki raziskavi je velik motivator tudi spoznavanje novih ljudi in krajev, ki jih spoznaš prek dela.

Kako je gospodarska kriza vplivala na trg spolnega dela?
Težko je to oceniti, saj so primerjave cen storitev za nazaj pogosto težko izvedljive. Seveda je padec dejavnosti v ekonomiji povzročil zmanjšano povpraševanje na eni in povečevanje števila spolnih delavcev na drugi strani. Slednje ni povezano samo s krizo, saj so se v Veliki Britaniji recimo podražile šolnine na večini univerz, zato se je za spolno delo odločilo več študentov. Ni pa padec cen največja težava padca povpraševanja. Tako se zdaj pogosto ponujajo storitve, ki se včasih niso, kot je denimo nezaščiten spolni odnos.

Ob spoznavanju slovenskih spolnih delavk in delavcev sem sam pogosto dobil občutek, da so z leti dela, ki vključuje vpogled v zasebnost strank, razvili dober občutek za prepoznavanje različnih lastnosti pri ljudeh. Ste sami zdaj boljši v ocenjevanju ljudi kot pred vašo kariero?
(smeh) Drži, da spoznaš veliko različnih ljudi. Večina mojih strank so poročeni moški, ki so obenem homoseksualci in to je edini način, da so z drugim moškim, ne da bi s tem povzročili razpad družine. Tako da je spolno delo lahko tudi nekakšna oblika terapije. Po drugi strani pa k temu svoje prispeva tudi nasilje, zaradi katerega mora vsak spolni delavec ostati pozoren na to, ali se njegova stranka obnaša nenavadno in ali je varno vstopiti v avtomobil s takšnim človekom. Skratka gre za veščino, ki je nujna za preživetje.