Vaša ocena: 
Ocena 5,0 od 5 glasov
Ocenite to novico!
Novi kazenski zakonik problematiko šikaniranja na delovnem mestu oz. mobinga ureja bolje, a je treba storiti še več - predvsem poskrbeti za pomoč oškodovancem.
Člani komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti so med razpravo o mobingu spoznali, da so velika težava tega področja tudi terminološke zadrege, saj nekateri raje kot o mobingu in šikaniranju govorijo o trpinčenju na delovnem mestu kot širšem
pojmu. Ob tem pa, opozarjajo člani komisije, so tu še pojavi spolnega nadlegovanja in izkoriščanja na delovnem mestu.
Vrhovna državna tožilka Savica Pureber je razložila, da se tožilstvo z mobingom kot kaznivim dejanjem ukvarja eno leto, od uveljavitve novega kazenskega zakonika. Do zdaj so dobili ovadbe zoper 77 posameznikov; v 34 primerih so kazensko ovadbo zavrgli, v sedmih so predlagali opravo preiskovalnih dejanj, v dveh so vložili obtožni predlog, pravnomočne sodbe do zdaj še ni bilo.
V petih letih 20 odstotkov delavcev trpinčenih
A število primerov, ki se znajdejo na sodišču, je le konica vrha ledene gore, opozarja predstojnica kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa Metoda Dodič Fikfak. Po raziskavi, ki so jo opravili, je namreč trpinčenje na delovnem mestu v zadnjih petih letih izkusilo skoraj 20 odstotkov slovenskih delavcev. Med prestrukturiranjem in krizo pa je po vseh študijah pojav nedvomno v porastu.
Glavni inšpektor za delo Borut Brezovar je opozoril, da vsega, kar ljudje občutijo kot trpinčenje na delovnem mestu, vseh sporov med delavcem in delodajalcem, ni mogoče opredeliti kot šikaniranje in mobing v smislu zakonskih določb. Takšnih je tudi 80 odstotkov prijav, ki jih prejmejo na inšpektorat. Kot je dejal, veliko nezadovoljstva izhaja iz preobremenjenosti zaposlenih in povečevanja obsega dela.
Ljudje se bojijo posledic, postopki so dolgi, mučni
Franc Posel iz društva Pogum pa ugotavlja, da se ljudje kljub zakonodaji ne odločajo, da bi svoje primere prijavili, ker se bojijo posledic, tudi če so že odpuščeni, saj poznajo sistem in moč delodajalcev. Če pa se, so postopki na sodišču mučni in dolgi, različni pritiski na oškodovanca se stopnjujejo, priče so povezane, prilagaja se dokaze, pravi odvetnica Tjaša
Strobelj. Zato ljudem, ki se obrnejo nanjo, velikokrat predlaga izredno odpoved.
Predstavnica Društva SOS telefon Doroteja Lešnik je poudarila, da bi zakonodajnim podlagam morala nujno slediti vzpostavitev mehanizmov za konkretne oblike pomoči. Žrtve šikaniranja nimajo na voljo praktično nobene učinkovite pomoči, s tem pa se je strinjala tudi varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik. Šikaniranje je v slovenskem pravnem redu relativna novost, tudi odvetniki žrtve odvračajo od iskanja pravnega varstva, češ da so možnosti za uspeh relativno majhne, še pravi varuhinja.
Varuhinja: Naj nad tem bedi en organ
Zato varuhinja meni, da bi bilo smiselno, da bi za preprečevanje vseh oblik šikaniranja pooblastili en organ, ki bi se lahko specializiral za ta vprašanja. To so člani komisije tudi vključili v enega svojih sklepov in predlagali vladi, da za to pooblasti en organ.
Vse to nas pelje v propad...
Zadnji dogodki so pokazali, da si bogataši v rekordno kratkem času lahko kupijo pravno zaščito in varnost. Reveži pa čakajo leta.
Lastniki kapitala zaradi takega ignoratskega odnosa vse bolj grdo dela z zaposlenimi. Čudno da jim sploh dajejo plačo.