A kot je bilo slišati na današnji okrogli mizi v Mariboru, so tudi pozitivne zgodbe, predvsem o številnih prostovoljcih, ki nesebično pomagajo prišlekom.

Maribor je poleg Ljubljane eno redkih slovenskih mest, kjer se izvajajo programi vključevanja beguncev v družbo. Vanje je bil vključen tudi begunec iz Sirije Adel Šarbotli, ki je v Slovenijo prišel pred nekaj več kot letom dni, z novim študijskim letom pa je tu začel študirati gradbeno inženirstvo. Da mu je to uspelo, je bilo ključno, da se je hitro naučil slovenskega jezika, je povedal.

Če se zaposlijo, izgubijo druge ugodnosti
Prav znanje jezika je po mnenju drugih sodelujočih na okrogli mizi tisto, kar podre mejo med begunci in domačini. "To je magično orodje za razbitje predsodkov," je povedala prostovoljka in podjetnica Tatjana Nekrep, ki je v svojem podjetju zaposlila dva Eritrejca.

Ker ima podjetje na Pragerskem, kjer se je lokalna skupnost pred dvema letoma uprla vzpostavitvi begunskega centra v kraju, je pričakovala, da bosta nova sodelavca deležna podobnega odziva krajanov. A se to ni zgodilo. "Največ sta k temu pripomogla sama fanta, ki sta pokazala izjemno prizadevnost pri delu in kulturo vedenja. Z vsakim sta se potrudila spregovoriti vsaj nekaj besed v slovenščini," je pojasnila.

Manj zadovoljna je s sistemskimi rešitvami. Begunca je zaposlila prek razpisa zavoda za zaposlovanje in se pri tem spopadla s številnimi administrativnimi ovirami, še posebej jo je zmotilo, da sta fanta ob prevzemu dela izgubila druge ugodnosti. "Osebi z mednarodno zaščito se torej ne splača iti v to. Drugi, ki so lepo sedeli doma, so na koncu dobili enako vsoto denarja," je poudarila.

Najbolj nastrojeni tisti, ki z begunci še nikoli niso imeli stika
Tudi na Slovenski filantropiji po besedah Francija Zlatarja ugotavljajo, da takšni državni programi niso spodbudni, hkrati so razočarani, da se le redki slovenski delodajalci odločajo za sodelovanje. "Naše poslovno okolje na splošno ni pripravljeno na sprejemanje ljudi iz drugih kulturnih okolij," je pojasnil.

Težava so tudi stanovanja. "Pogosto so begunci prisiljeni, da takoj, ko pridobijo status, iščejo stanovanje na trgu. A lastnikov, ki bi bili pripravljeni oddati stanovanje beguncem, je malo," je povedal.

Na splošno opaža, da so proti beguncem nastrojeni predvsem tisti Slovenci, ki še nikoli niso imeli neposrednega stika z njimi. "Ko se enkrat ta stik vzpostavi, se meje hitro porušijo," je še povedal Zlatar in kot eno od koristnih rešitev navedel ozaveščanje v šolah.

Tri mesece za "osnovni orientacijski program"
Veliko je sicer odvisno od vsakega posameznega begunca, kako hitro se bo vključil v družbo. Država jim med drugim ponuja trimesečni orientacijski program s ciljem učenja osnov slovenščine in spoznanja osnovnih veščin in postopkov.

To je po besedah Laure Rauš iz Slovenske filantropije dobra osnova, a za številne traja premalo časa. Pri nekaterih beguncih je namreč najprej treba prestati opismenjevanje, saj so nepismeni že v svojem jeziku. "Iluzorno je pričakovati, da bo v treh mesecih osvojil vse, kar potrebuje, še posebej če ima za seboj izjemno travmatične izkušnje," je prepričana. "Zanje je največji izziv pridobiti občutek varnosti," je dodala.