To pa niso vse pogodbe. Nekje je bilo pač treba postaviti mejo in zaprosili smo zgolj za tiste, katerih pogodbena vrednost presega 7.500 evrov. Gora zbranih podatkov razkriva, da si na ministrstvih varčevanje predstavljajo zelo različno.

Rekorder je ministrstvo za infrastrukturo, ki so ga pogodbe z zunanjimi izvajalci lani stale 66 milijonov 620 tisoč evrov. Sledi zdravstveno - 20,7 milijona, kmetijsko 17; zunanje 6 milijonov.

In kaj se skriva v tej 133 milijonski vreči oziroma kam gre denar? Več deset- oziroma stotisoče evrov je verjetno porabljenih smotrno, denimo za pravno svetovanje pri zadolževanju in v zagovoru pred arbitražnim sodiščem, za to zadnje je zunanje ministrstvo odštelo več kot milijon evrov. Stane tudi vzdrževanje programske opreme, obnavljanje licenc in nadgradnja informacijskih sistemov, denimo na finančni upravi in centrih za socialno delo, kjer so zamenjali tudi več kot sedem let stare računalnike. Pa elektrika, zavarovanje, zdravstveni pregledi, stroški čiščenja, vzpostavitev prevoznosti cest po naravnih nesrečah, sanacija mostov, študije in poštne storitve. Skratka, nujne stvari - ali ceneje ne gre, vedo podpisniki pogodb.

Prestižne obnove in kosila
Toda nekaj zneskov vendarle bode v oči. Denimo stroški generalnega sekretariata vlade za vilo Zlatorog. Ob vseh zapovedih o nujnosti varčevanja so nova kuhinja, notranja in kopalniška oprema, oblazinjeno pohištvo, zavese in dokumetacija za ureditev okolice stali več kot 152 tisoč evrov.

In naprej, zunanje ministrstvo, adaptacija veleposlaništva v Moskvi 171 tisoč evrov, vzdrževanje gradu Jable 105 tisoč evrov; ministrstvo za izobraževanje: 12 tisoč evrov Mercatorju za rezprezentanco v prostorih ministrstva; isto ministrstvo za eno večerjo in tri kosila za 50 oseb - 6.200 evrov, pa denimo 24.000 evrov za označitev objektov za slovenske športnike v Sočiju ...

Skratka: v malhi 133 milijonov, plačanih zunanjim izvajalcem (in gre zgolj za pogodbe z vrednostjo nad 7.500 evrov), so nekateri zneski zagotovo previsoki ali nepotrebni. Ker je kriza.