Zelo težko smo živeli, nismo imeli za položnice, za gretje, za elektriko. Ne da nismo vedeli, katero bi plačali prej, pravzaprav nismo zmogli plačati skoraj nobene …"

"Nabirali so se nam dolgovi, nekaj ga je še zdaj nepoplačanega, in resno me je bilo strah, da bomo morali iz stanovanja. Ob vsem tem pa ponovno nismo uspeli s prošnjo za neprofitno stanovanje," skrbi, ki jih je šestčlanska družina imela še minulo pomlad, opisuje mama štirih otrok.

Prav takrat je starejši par, ki se je iz manjšega kraja preselil bližje mestu, omahoval, ali naj nekdanji dom prodajo ali pa ga skušajo dati v brezplačen najem nekomu, ki bi nujno potreboval streho nad glavo. Ker je bilo te strehe kar nekaj, gre za nekdanjo domačijo in novejšo hišo ob njej, je bila primerna predvsem za veliko družino. Take družine sami niso poznali, zato so se določili ponuditi pomoč eni izmed družin iz projekta Botrstvo.

Priložnost, da bi za pet let lahko dobili v brezplačen najem kar dve hiši, je bila za družino, ki ji je po neštetih selitvah znova grozila deložacija, kot iz nebes: "Joj, to pa je res prišlo nepričakovano! Kljub temu odločitev ni bila preprosta. Istočasno sta se mešala strah in veselje, nismo vedeli, v kaj se spuščamo, kaj nas tam čaka, ali sploh gremo na boljše. Veliko je bilo treba tvegati," takratne dileme podoživlja mama.

Družina je s selitvijo v povsem neznan konec države in menjavo šolskega in vrtčevskega okolja za štiri otroke veliko tvegala. Tvegal pa je tudi zakonski par, ki je družini želel pomagati, je iskrena naša druga sogovornica, hči lastnikov obeh hiš. "Odločitev je bila težka. Ne veš, ali bo družina skrbela za stavbo, bo čisto, bo zanemarjeno. Ne veš, ali bo vse razbila. Bo morda težava pri stikih s sosedi? Bo zmogla plačevati bivanjske stroške, elektriko, kurjavo ali pa boš na koncu, ker si sprejel družino v brezplačen najem, moral plačevati še njihove stroške? Bo družina zahtevala, da skrbiš zanjo, te bo nenehno klicarila? Številni pomisleki so nam rojili po glavi! Na koncu pa je v prid tej odločitvi pretehtalo dejstvo, da se zavedamo, koliko družin je ostalo brez vsega, da so otroci dejansko brez strehe nad glavo in da še vedno se splača poskusiti in dati priložnost nekomu. Morda pa le ni vse tako črno, čeprav na prvi pogled morda kaže drugače. In tako se je pokazalo tudi v našem primeru."

Ob prvem srečanju ni kazalo tako idilično, trčila sta namreč dva svetova in kup strahov. Sogovorničin oče si je poleg tega, da naj gre za res socialno zelo ogroženo družino z veliko otroki, želel tudi, da bo družina zelo delovna in pripravljena zaradi dane priložnosti izboljšati svoje življenje.

"Potem so se vselili v novejšo hišo, stara pa jim je bila na razpolago, da jo lahko uporabljajo, če jo želijo. Takrat so nastale prve skrbi, predvsem z njihove strani. Skrbelo jih je, kaj če si premislimo in bomo zahtevali izselitev iz obeh hiš. Po mojem osebnem mnenju so bili taki pomisleki povsem realni in bi jih v takem položaju najbrž imela tudi sama. O tem smo se velikokrat pogovarjali in sčasoma so uvideli, da nimamo takih namenov. Že pred vselitvijo smo namreč podpisali notarsko overjeno pogodbo, tako da so bili pravno res dobro zaščiteni. Po tem so odnosi postali res korektni, povabijo nas na kavo, tudi na kosilo, nastal je res lep odnos med najemodajalcem in najemnikom," je nekaj mesecev po oddaji hiše zadovoljna sogovornica.

Zdaj lahko rečemo, da gremo domov …
Čeprav finančna slika družine ob brezposelnosti mame in hudi bolezni očeta še zmeraj ni rožnata, je njihovo življenje v novem domu vendarle neprimerno lažje: "Zdaj ko smo naredili ta res velik korak, smo zelo zadovoljni. Že sama misel, da se nismo prisiljeni seliti, da imamo to dokaj trdno streho nad glavo, da lahko mirneje spiš, ker ne hodiš vse noči iz sobe v sobo z mislijo, kaj če boš moral že zjutraj pobrati stvari in se izseliti … Točno veš, da greš domov, to je velika psihična razbremenitev. In da se bodo zdaj lažje reševale še naše druge težave, upam," finančni dolgovi iz preteklosti vedno bremenijo mamo štirih otrok.

V veliko pomoč jim bo lahko tudi kos zemljišča, dovolj velik, da si bodo na njem lahko pridelovali precej hrane.

Tvegali smo in za zdaj nam ni žal
Vse kaže, da so se izpolnile želje lastnika in da je družina s socialnega dna upravičila njihovo zaupanje: "Trenutno bi rekla, da je bila odločitev dobra. Dober je občutek, ko veš, da imajo zato štirje otroci streho nad glavo, njihovi starši so pomirjeni, so delavni, se trudijo in upam, da se bo morda še kdo opogumil za tak korak. Na našem podeželju je veliko praznih hiš in verjamem, da bi bila lahko še kakšna pridna družina z veliko otroki dober najemnik! Zato, če kdo želi, naj razmisli in potem morda poskusi z novo življenjsko izkušnjo in da nekomu novo priložnost. Mi smo tvegali in za zdaj nam ni žal!" sklene hči starejšega para, ki šestčlanski družini že nekaj mesecev brezplačno nudi prostoren dom.

Najlepša hvala, da ste nas rešili!
Seveda bi se lahko izteklo tudi drugače, saj je tako trdna zaveza dati nepremičnine v petletni najem dotlej popolnoma neznani družini veliko tveganje. A ker so se z najemodajalci spletle lepe vezi, ker so otroci lepo sprejeli novo okolje in ker je družino lepo sprejela tudi okolica, kar v majhnem kraju ni prav samoumevno, se zdi, da bo nov dom za družino pomenil tudi povsem nov začetek: "To je res neprecenljivo, mislim, da sploh ne obstaja beseda, s katero bi se lahko zahvalili tem ljudem."

Jana Vidic, Val 202