Prvi urednik teleteksta Luka Škoberne in zdajšnji vodja Multimedijskega centra RTV Slovenija Luka Zebec. Škoberne je bil tudi eden glavnih pobudnikov za ustanovitev in prvi odgovorni urednik Radia Študent, potem pa je začel delati na TV Ljubljana, kjer je bil novinar zunanjepolitične redakcije. Foto: MMC RTV SLO/Matej Rijavec
Prvi urednik teleteksta Luka Škoberne in zdajšnji vodja Multimedijskega centra RTV Slovenija Luka Zebec. Škoberne je bil tudi eden glavnih pobudnikov za ustanovitev in prvi odgovorni urednik Radia Študent, potem pa je začel delati na TV Ljubljana, kjer je bil novinar zunanjepolitične redakcije. Foto: MMC RTV SLO/Matej Rijavec
Teletekst RTV Sarajevo (1982)
RTV Sarajevo je poleg RTV Zagreb prvi preizkušal teletekst v tedanji Jugoslaviji. Na fotografiji je kazalo iz 7. novembra 1982. Foto: Arhiv RS
Teletekst
Prenos Gorenjevih naprav za urejanje teleteksta iz Sarajeva v Ljubljano, dokumentiran v tedniku 7D. Foto: Arhiv RS
Jože Vesel
RTV-jev inženir Jože Vesel preizkuša napravo po namestitvi v tretjem nadstropju televizijske hiše. Foto: Milan Kumar
Luka Škoberne
Škoberne ob novi pridobitvi. Foto: Stane Sršen
Marjan Borovšak
Gorenjev inženir Marjan Borovšak (v sredini) na novinarski konferenci ob predstavitvi teleteksta 26. aprila 1984. Foto: Milan Kumar
Teletekst
Uvedbo teleteksta na RTV Ljubljana so v Delu takole napovedali 9. aprila 1984. Foto: Arhiv RS
Teletekst
Istega dne je imelo uredništvo teleteksta prvi sestanek. To je fotografija zapisnika s tega sestanka. Foto: Arhiv RS
Teletekst (prvo kazalo 1984)
Prvo kazalo teletekstovih strani - 7. maja 1984. Foto: Arhiv RS
Teletekst
Članek v Delu prvi dan po začetku oddajanja - 8. maja 1984. Foto: Arhiv RS
Teletekst
Škoberne (drugi z desne) z ekipo prvih sodelavcev. Levo zdajšnji evropski poslanec Milan Zver, ki je med drugim urejal tudi športne strani. Foto: Arhiv RS
Teletekst (Planica 1985)
Marca 1985 so s svetovnega prvenstva v poletih v Planici opravili prvi preizkus neposredne povezave teleteksta z zunanjim računalniškim sistemom. Foto: Arhiv RS
Teletekst
Članek o slabi prodaji Gorenjevih televizorjev z dekoderjem za teletekst v Večeru 11. junija 1985. Foto: Arhiv RS
Urejanje teleteksta (1986)
Takole je potekalo delo v prvih letih oddajanja teleteksta. Foto: Stane Sršen
Prometne informacije s teleteksta avstrijske televizije ORF na teletekstu RTV Ljubljana
Teletekstova stran avstrijske televizije ORF z informacijami o prometu v Jugoslaviji, objavljena na teletekstu RTV Ljubljana. Foto: Stane Sršen
Teletekst
Članek o izmenjavi informacij z avstrijskim in madžarskim teletekstom v tedniku 7D 22. avgusta 1985. Foto: Arhiv RS
Teletekst
Novica brez šumnikov. Foto: Stane Sršen
Teletekst
Neoddajanje šumnikov na teletekstu je v slabo voljo spravilo starosto med slovenskimi jezikoslovci Jožeta Toporišiča (7D). Foto: Arhiv RS

Po medmrežju se danes novice o tem ali onem širijo kot blisk, vsakdo, ki ima primerno napravo in dostop do interneta, lahko v sekundi prek različnih platform določeno informacijo pošlje v svet.

Še pred 20 leti si takšnega sveta nismo mogli niti približno zamišljati. Razvoj interneta oziroma novičarskih spletnih strani je bil še v povojih, vodilno vlogo pri posredovanju informacij so imeli televizija, radio in tisk. Kljub temu je bil tedaj že kar nekaj časa prisoten tudi teletekst, ki je napovedal prihajajočo informacijsko revolucijo in naznanjal transformacijo produkcije, posredovanja in sprejemanja novic.

Vsebine na teletekstu so se v 30 letih tudi zaradi spremenjenih potreb naših uporabnikov, razvoja spleta ter dostopa do informacij spreminjale in prilagajale uporabnikom. Nekatere smo ukinili, a smo vedno hkrati dodajali nove, sodobnejše. Ob razmislekih o smiselnosti vztrajanja pri teletekstu in o njegovi morebitni zastarelosti se je tehtnica vedno znova nagnila v prid temu servisu, tudi zaradi uporabnikov, ki ste nas opominjali na potrebo po informacijah, do katerih je mogoče priti s pritiskom na le nekaj tipk na vaših televizijskih upravljalnikih. Po temeljiti prevetritvi vsebin in do uporabnika prijaznejšem kazalu je zadnja novost, ki smo jo dodali, rubrika Novice v angleškem jeziku na strani 330.

Teletekst je seveda "otrok" analogne televizije. T. i. "vertikalni zatemnitveni interval" (VBI - Vertical Blanking Interval), neuporabljen "prostor" za prenos slike v analognem televizijskem signalu, so za oddajanje teleteksta prvi izkoristili na britanski televiziji BBC leta 1974.
Deset let pozneje, 7. maja 1984 ob 17.20, so teletekst lahko prvič spremljali tudi televizijski gledalci v Sloveniji. Okrogli jubilej praznujemo tudi na MMC-ju, saj se je prav iz uredništva teleteksta leta 2002 razvil Multimedijski center RTV Slovenija.


Gospod Škoberne, kako ste postali prvi urednik teleteksta RTV Ljubljana?
Ko sem kot bližnjevzhodni dopisnik RTV Ljubljana iz Bejruta in Kaira prišel nazaj v Slovenijo, kljub drugačnemu predhodnemu dogovoru, zame ni bilo več mesta v zunanjepolitičnem uredništvu, kamor bi se moral po logiki vrniti. V začetku 80. let se je iz tujine vrnil tudi Jože Smole in postal predsednik skupščine RTV Ljubljana. Na Japonskem, kjer je bil jugoslovanski veleposlanik, se je zelo navdušil nad računalniki. Njegova ideja je bila že takrat, da bi v osnovne šole uvedli računalnike. Smoletu sem potožil zaradi mojega položaja. Porodila se mu je ideja o teletekstu, predstavil jo je programskemu svetu in ob njegovem navdušenju nad moderno tehnologijo so potem tako rekoč čez noč ustanovili skupino za postavitev teleteksta, mene pa imenovali za vodjo tega projekta. Direktor televizije je bil tedaj Stane Grah.

Pomembno vlogo pri razvoju teleteksta je imelo tudi Gorenje, kajne?
Da, takrat so o teletekstu začeli razmišljati tudi v Gorenju, ki je nekaj let prej kupilo nemško podjetje Körting (1978, op. a.) in nato celotno proizvodnjo barvnih televizorjev iz Bavarske preneslo v Velenje (1983, op. a.). Značilnost televizorjev Körtinga je bila, da so imeli dekoderje za teletekst. Vodja skupine za razvoj teleteksta v Gorenju je bil inženir Marjan Borovšak.
Gorenje in RTV Ljubljana sta začela sodelovati že leta 1982, najprej je bilo predvideno, da bi teletekst začeli oddajati leta 1983, a se je nato vse skupaj zaradi vrste organizacijskih, prostorskih, finančnih in tudi kadrovskih težav nekoliko zavleklo.
Tako je. Gorenje je prvič preizkusilo svoj sistem med olimpijskimi igrami v Sarajevu februarja 1984. Tudi sam sem se odpravil tja, da bi videl, kako stvar deluje. Tehniki Gorenja so v novinarskem središču na teletekstu objavljali informacije, ki so se jim zdele zanimive, denimo dolžine skokov smučarjev skakalcev. Po olimpijskih igrah so naprave, ki so jih za oddajanje teleteksta uporabljali v Sarajevu, pripeljali v Ljubljano. To je bilo veliko presenečenje za marsikoga v tej hiši. Aparature smo namestili v prostorih v tretjem nadstropju televizije, kjer je prej delovala marketinška služba. Kontrolni monitor je bil majhen ruski televizor, ker je bilo to najceneje (smeh). Tedaj z računalništvom nisem imel nobene zveze - in tudi zdaj je še vedno nimam -, z napravami sta me naučila upravljati RTV-jeva inženirja Jože Vesel in Lojze Željko. Sam sem imel velik televizor v svoji sobi, na katerem se je dalo spremljati teletekst. Približno dva meseca smo vadili, preden smo začeli teletekst tudi zares poskusno oddajati, o čemer smo javnost seznanili v časopisih in tudi prek televizije. Kljub precejšnjemu nezaupanju v hiši v ta projekt se je to zgodilo 7. maja 1984. Na začetku je bil to zelo omejen servis, imel je sto strani. Redno zaposlena sva bila samo jaz in tajnica Zorica Miklič. Za tiste, ki novega medija niso sprejemali, smo bili nekakšen "nebodigatreba", ki je v ustaljene predstave o medijih vnašal nekaj novega.

Koliko ljudi je tedaj v Sloveniji lahko spremljalo teletekst?
Približna ocena je bila, da je bilo takrat v Sloveniji od 10 do 12 tisoč televizorjev, ki so imeli dekoder za sprejemanje teleteksta (vseh je bilo približno 540.000, op. a.). Večinoma so jih imeli "gastarbajterji", ki so si kupovali televizorje in sploh niso vedeli, da imajo že vgrajen dekoder. Gorenje je nato začelo izdelovati tudi dekoderje kot dodatek za obstoječe televizorje. Prej jih je bilo mogoče kupiti le v tujini, stali so okrog 500 mark.

V okviru Jugoslovanske radiotelevizije (JRT) je bila sicer pobuda o uvedbi teleteksta v njen program sprejeta že oktobra 1981. Kakšni so bili sploh prvi koraki na tem področju?
Res je, v Jugoslaviji so že prej preizkušali različne sisteme teleteksta. Na zagrebški televiziji so preizkušali francoski sistem Antiope-Didon, na sarajevski pa angleški sistem Ceefax. Ta, t. i. fiksni sistem, je bil enostavnejši, stabilnejši, bolj preverjen in tehnično bolj zanesljiv, medtem ko je francoski, t. i. variabilni sistem, dajal več grafičnih možnosti in je bil zato grafično učinkovitejši. Za nas je bil bolj zanimiv fiksni sistem, ker ga je že uporabljala avstrijska televizija ORF, najbolj pa so ga seveda izpopolnili na BBC-ju. Zato sem odšel tudi na obisk BBC-ja v London, kjer smo jim predstavili svoj projekt. Bili so navdušeni in so nam omogočili vse možnosti za sodelovanje. Povedali smo jim, da imamo v Sloveniji proizvajalca, ki je sposoben proizvesti televizorje z dekoderjem za teletekst in osnovno infrastrukturo za oddajanje. Še bistveno bolj smo se povezali z ORF-om. Z izjemno inovativnim inženirjem Veselom sva se že maja 1983, ko smo ustanovili osnovno jedro tega projekta in razdelali podrobnejši načrt za začetek oddajanja teleteksta, odpravila na Dunaj, kjer so nam na čelu z urednikom Petrom Nidetzkym odprli vsa vrata in nam ponudili kakršno koli pomoč. Mi smo torej iz zelo pragmatičnih in realnih razlogov zagovarjali fiksni sistem. Ker so to imeli sosedje (ORF) in BBC, pa tudi zato, ker sem sam nekoč delal na BBC-ju in sem bil tudi zaradi te osebne izkušnje bolj naklonjen tistemu, kar sem poznal. Pozneje se je sicer zgodil velik konflikt znotraj JRT-ja, ker so že podpisali predpogodbo s Francozi, ko smo mi začeli eksperimentalno oddajati teletekst. Glavni zagovorniki variabilnega sistema so bili na novosadski televiziji, kjer so imeli nekakšen "tihi dogovor" s francoskim proizvajalcem. S projektom, ki smo ga uveljavljali na RTV Ljubljana, smo uresničitev tega njihovega dogovora dejansko onemogočili. Očitali so nam, da prehitevamo. Odvrnil sem, da mi to preizkušamo samo kot eksperiment, da ni nič definitivnega. Čeprav je seveda res, da smo mi s tem, ko smo uvedli fiksni sistem, vplivali tudi na odločitev drugih. K nam so se prihajali učit Zagrebčani in, zanimivo, tudi Italijani. Ko so znotraj JRT-ja uvideli, da variabilni sistem ne bo uspel, so prišli tudi Beograjčani, Novosadčani ...

Kakšen je bil širši kontekst, v katerem se je razvil teletekst RTV Ljubljana?
To je bil čas, ko se je Slovenija v medijskem smislu osamosvajala, v smislu odrekanja tutorstva kakršemu koli nadzoru, sugeriranju oziroma vplivanju iz Beograda. To se je začelo že z ustanovitvijo nacionalnega televizijskega dnevnika. Sprva je šlo, a ne samo za to, za uveljavljanje slovenskega jezika, kulture in samobitnosti v smislu nacionalne kulture in lastnega medijskega prostora. V začetku sedemdesetih let smo na RTV Ljubljana na vsak način želeli imeti na vseh pomembnih dogodkih svojega poročevalca, tako v Jugoslaviji kot v tujini. Kot zunanjepolitični novinarji smo zelo veliko hodili po svetu in smo imeli neprimerno večji miselni manevrski prostor, kot so ga imeli takrat kolegi iz drugih RTV-centrov v Jugoslaviji. Teletekst je bil samo ena izmed etap tega osamosvajanja slovenskega medijskega prostora v odnosu do neke federalne ali unitarne koncepcije. Hkrati je pomenil začetek nekega novega obdobja v razvoju medijske scene in RTV-ja posebej. To je bil preskok, ki ga v tistem času v resnici nihče ni pričakoval. Odzivi so bili presenetljivo dobri, ker smo bili ažurni in kratki.

Kaj se vam zdi, da je bilo najpomembnejše pri tem projektu?
Poudaril bi, da je pri takšnih zadevah zelo pomembno soglasje oziroma usklajenost med tehničnim in uredniškim delom. Če tega ni, projekt ne more uspeti. Mi smo imeli srečo, da smo se tudi kot ljudje dobro razumeli in si povedali tudi tisto, kar včasih ni bilo prijetno. Okrog tega projekta se je zbrala skupina sodelavcev, ki so vanj verjeli. V glavnem so bili zelo mladi, sam sem bil še najstarejši, takrat sem imel nekaj manj kot 40 let. Skupina je bila zelo kohezivna in pripadna tej ideji. Če nimaš ekipe, ki je zagreta za zadevo in se z njo identificira, zanesljivo ne boš uspel. Ne spomnim se, da bi kdaj kdo zavrnil kakršno koli delo. Tudi pisanje horoskopa ni bilo zoprno, pri tem je bil zelo priden tudi zdajšnji evropski poslanec Milan Zver, ki je takrat delal pri nas. Povedal bi še to: če nekdo nekaj naredi, ga je treba tudi korektno plačati. Honorarji sodelavcev niso bili razkošni, a če gledamo preostala uredništva, smo bili gotovo najboljši.

Kako je potekalo delo?
Teletekst smo oddajali, ko je oddajal televizijski program, drugače ga ni bilo mogoče spremljati. Pomembno je bilo, da smo upoštevali osnovno dejstvo: teletekst je uspešen, če so informacije na njem redno obnovljene, torej aktualne in sveže. Od vsega začetka je bilo naše vodilo, da ima teletekst smisel, če je ažuriran in hiter. Še posebej t. i. servisne informacije morajo biti vsakič znova natančno obnovljene. To je ena od mojih zamer zdajšnjemu teletekstu, da tega ne dela. Sam sem bil zoprn do svojih sodelavcev, če niso vsako uro obnavljali teh informacij. Moram pa reči, da sem imel srečo, da sem imel take sodelavce. Cel kup stvari smo si izmislili, med drugim povezavo z letališčem. Eden izmed največjih prodorov v zavest uporabnikom nam je uspel, ko je bil potres v Kolumbiji in smo takratno nacionalno tiskovno agencijo Tanjug prehiteli za 16 ur. Zakaj? Ker smo imeli dogovor z BBC-jem, da se vse njihove informacije lahko uporabijo na našem teletekstu. Ta dogovor nam je omogočal, da smo lahko delovali mimo ustaljenih informacijskih poti oziroma nacionalne agencije, zlasti ko je šlo za mednarodne dogodke. Informacije smo dobivali neposredno z BBC-ja in ORF-a. Spremljali smo oba njihova teleteksta in njihove informacije prenašali v naš teletekst. Z ORF-om smo pozneje pripravili še eno dodatno inovacijo. Bili smo prvi primer, da smo dosegli dvostranski sporazum in si izmenjavali teletekst strani. Oni so pri njih objavljali naše strani v slovenščini, mi pa pri nas njihove strani v nemščini. Na takšen način smo izmenjavali podatke o vremenu, stanju na cestah, temperaturi morja in podobno. Za to smo morali imeti dober signal, ki smo ga uredili s pomočjo tedanjega direktorja Oddajnikov in zvez Petra Morija. Ena izmed uredniških inovacij je bil tudi prenos podatkov iz Planice leta 1985, od koder smo neposredno vpisovali podatke o poletih, denimo o hitrosti vetra itd. To je bil prvi preizkus neposredne povezave teleteksta z zunanjim računalniškim sistemom. Poročali smo tudi z enega izmed ključnih kongresov Zveze komunistov Jugoslavije. To je bil 13., predzadnji kongres leta 1986. Tajnica Zorica je v Sava centru v Beogradu pisala pomembna sporočila in prehiteli smo vsa televizijska in radijska poročila.

Kako ste sodelovali z radiem in televizijo?
Najprej je treba poudariti, da teletekst ni bil samo projekt televizije Ljubljana, ampak je bil projekt treh TOZD-ov (temeljnih organizacij združenega dela) - televizije, radia in oddajnikov. Vsa hiša se je čutila del projekta, zato so vsi trije deli hiše sklenili samoupravni sporazum o uvedbi in razvoju teleteksta. Blaž Lavrič je bil takrat odgovorni urednik na radiu in moram reči, da smo se absolutno korektno dogovorili glede sodelovanja. Domače informacije smo dobivali najprej ravno z radia, ki je imel že takrat fenomenalno dopisniško mrežo. Vse informacije, ki so jih prejeli radijci, smo vključili v sistem teleteksta. Vsako uro, ko so bila radijska poročila, je bila ena kopija teh poročil pripravljena tudi za nas in so nam jo prinesli v uredništvo. Ob tem smo vseskozi poslušali radio. Tudi oni so dobivali informacije še iz drugih virov, ne samo iz Tanjuga. Od nas so jemali tiste mednarodne novice, o katerih Tanjug ni poročal. Televizija je bila takrat v primerjavi z radiem bistveno počasnejša. Uredniki televizijskega dnevnika so na teletekstu preverjali, ali so v oddajo vključili vse pomembne novice. Verjetno najbolj iskren podpornik tega projekta v celotnem kolegiju informativnega programa je bil takrat Drago Pečko. Razumel je, da je ta projekt nekaj novega in da ga je treba podpreti. Tudi urednik časnika Delo je, preden so končali redakcijo, vključil teletekst in preveril, ali imajo v časopisu vse pomembne teme. Mi smo bili takrat najbolj osvežen medij v Sloveniji. Mednarodne informacije smo, kot že rečeno, dobivali z BBC-ja in ORF-a. Tanjugove in Reutersove novice smo prejemali prek teleprinterja, nekatere tudi prek telefaksa. Skupaj smo imeli tri terminale za urejanje teleteksta, eden je bil v moji pisarni. Več ljudi je torej delalo na istem terminalu in so se menjali. Eden je zbiral informacije in sestavljal novico, drugi jo je že postavljal v sistem, lektorica je pregledovala tekst.

Zelo veliko pozornosti ste namenjali skrbi za jezik.
Skrb za jezik je bila od vsega začetka zelo pomembna. Ugotavljam, da je v medijskem prostoru preveč "šlamparij" okrog jezika. Mi smo temu vprašanju namenjali kar precejšnjo pozornost. Na začudenje vseh smo predlagali, da potrebujemo lektorja. Takrat so bili na RTV-ju ukinjeni razpisi za nova delovna mesta, sam pa sem vztrajal, da mora biti v redakciji tudi lektor. Vodilo je bilo (to je najbrž še zdaj), da morajo biti na teletekstu povedi oziroma stavki kratki in da ni podrednih stavkov. Moje mnenje je, da je sistem teleteksta informativen in ne prenaša podredij, čeprav lahko kdo temu strokovno oporeka. Ampak mislim, da si v sistemu, v katerem moraš v treh, štirih stavkih povedati bistvo, ne moreš privoščiti podredij, ker se potem osnovni smisel sporočila izgubi. Moram reči, da sem imel zelo velik konflikt z gospodom Jožetom Toporišičem, ki nas je ožigosal za "šlampaste" oziroma neodgovorne do slovenskega jezika, ker teletekst na začetku ni imel šumnikov. Te bi lahko celo oddajali, a težava je bila v tem, da jih nihče ne bi mogel sprejeti. Ni bilo še takšne tehnologije, ker so seveda vse skupaj izumili Angleži. Zato niti nismo hkrati s teletekstom uvedli sprva načrtovanih videostrani, ampak šele nekaj let pozneje.

Vašega delovanja na teletekstu je bilo nato razmeroma hitro konec. Zakaj ste se že sredi leta 1986 poslovili od uredniškega mesta?
Če hočeš razvijati medij, moraš imeti ljudi. Ne glede na to, da so bili študentje, ki so delali pri nas, zavzeti, s profesionalnimi ljudmi pač zadevo organiziraš drugače, kot če "flikaš" s honorarnimi sodelavci. Hotel sem sistematizirati delovna mesta, ki so bila nujno potrebna. Pisal sem direktorju televizije Grahu in mu večkrat izrazil svoje želje. Naznanil sem, da če v enem mesecu ne bo odgovora, pri tem projektu ne bom več sodeloval. Ker ni bilo odziva, sem držal besedo. Za mano je urednica postala Darja Orehovec.

Uporabljate teletekst? Katere vsebine spremljate? Ste vedeli, da je star že 30 let? Bi ga pogrešali, če bi ga ukinili? ... Vabljeni h komentiranju pod novico!


Jutri si boste lahko prebrali nekaj več o razvoju teleteksta RTV Slovenija v naslednjih letih. Vabljeni ste tudi k ogledu spodnjih videonovic.

30-letnica teleteksta
Teletekst kot novost (maj 1984)
Predstavitev teleteksta (junij 1984)
Luka Škoberne in Milan Zver o začetkih teleteksta (TLP, november 2006)
Obletnice teleteksta RTV Slovenija (10 let, 15 let, 20 let)
Časovna kapsula - teletekst (oddaja NPU, april 2014)
30-letnica teleteksta
Teletekst kot novost (maj 1984)
Predstavitev teleteksta (junij 1984)
Luka Škoberne in Milan Zver o začetkih teleteksta (TLP, november 2006)
Obletnice teleteksta RTV Slovenija (10 let, 15 let, 20 let)
Časovna kapsula - teletekst (oddaja NPU, april 2014)