Dirigent: Simon Krečič
Solist: Ivan Pejić, violina

Program:
F. Mendelssohn-Bartholdy: Hebridi, uvertura, op. 26
F. Mendelssohn-Bartholdy: Koncert za violino in orkester v e-molu, op. 64
F. Mendelssohn-Bartholdy: Simfonija št. 4 v A-duru, op. 90, Italijanska

»Za uvod v tokratni koncertni spored bi rad odgovoril na dve vprašanji, ki bi si ju ob poslušanju verjetno postavil koncertni poslušalec. Zakaj skladbe le enega skladatelja? Ker so mi zelo všeč koncerti, ki imajo zelo jasno programsko rdečo nit. Želim si, da bi imel spored lep sklenjen dramaturški lok z uvodom, bogato vsebino in logičnim sklepom. Tako me na koncertih solistični dodatki vedno bolj motijo. Želim si, da bi poslušalci odšli s koncerta s sporočilno mislijo tako skladatelja kot snovalca koncertnega sporeda. Zakaj prav Mendelssohn? Mendelssohnovo glasbo zelo cenim. Mislim, da je ravno prava mešanica skrajno nadarjenega, “mozartovsko” lahkotnega skladateljskega peresa, ter razmišljajočega in poglobljenega skladatelja v eni osebi. Njegova glasba je lahkotna, a nikdar površna, globoka in poduhovljena, a hkrati nikoli ne zabrede v pretirano potrtost,« je ob prvem koncertu nedeljskih matinej dejal dirigent Simon Krečič, dolgoletni sodelavec Simfoničnega orkestra RTV Slovenija in zdaj umetniški direktor Opere SNG Maribor.
Kot solist se bo predstavil prav tako dolgoletni sodelavec orkestra, vodja drugih violin, Ivan Pejić.

O programu:
Ko se je mladi glasbenik Felix Mendelssohn-Bartholdy, ki je imel pri dvajsetih letih za seboj že opazno glasbeno kariero, odpravil na potovanje po evropskih deželah, ni vedel, kaj vse ga čaka na poti. Zavedal pa se je, da bo potovanje kot nalašč za neizkušenega, nadobudnega mladeniča, ki si na področju umetnosti išče svoj prostor pod soncem. Pot ga je vodila skozi Weimar – tam je obiskal Goetheja – najprej v London. Tam je tudi nastopil, potem pa se je skupaj s prijateljem Klingemannom peš odpravil na severni del otoka in vse do Škotske. Med drugim ju je pot vodila do Fingalove jame. Zanjo sta vedela že prej, poznala sta jo iz literature. Tam je Felix dobil pravi navdih, da je pozneje lahko dokončal uverturo Hebridi, op. 26. Začetek naj bi si skiciral že pred obiskom jame. Delo, napisano kot samostojna skladba (ne kot uvod v dramsko ali operno delo), ima okvirno sonatno obliko.

V zadnjih letih življenja je skladateljevo zdravje zaradi dela začelo pešati. Vendar mu ustvarjalne moči, muzikalnih domislic ter volje do življenja ni zmanjkalo. Vse to se lepo kaže v njegovem zadnjem večjem orkestralnem delu, Koncertu za violino in orkester v e-molu, op. 64, ki ga je načrtoval kar šest let. Napisal ga je za violinista Ferdinanda Davida, koncertnega mojstra Orkestra Gewandhausa iz Leipziga, katerega dirigent je bil vrsto let tudi sam. Delo se ponaša z nekaterimi novostmi, po katerih se razlikuje od klasične zasnove solističnega koncerta iz obdobja klasicizma. Delo je bilo končano leta 1844, izvedeno pa leta 1845, dve leti pred skladateljevo smrtjo.

Mendelssohn je umrl pri 38 letih, kljub mladosti pa je imel takrat za seboj že uspešno dirigentsko kariero v nekaterih največjih evropskih mestih takratnega obdobja, zapustil pa je tudi obsežen opus skladb vseh zvrsti – od krajših del za solistične inštrumente do številnih del za komorne zasedbe, vokalno-instrumentalnih skladb za večje zasedbe in del za večje orkestrske zasedbe; med drugim je kot vsak pravi veliki skladatelj v tistem obdobju svojo muzikalnost preizkusil tudi s skladanjem simfonij. Četrte in hkrati zadnje simfonije, znane tudi z imenom »Italijanska«, mu za življenja ni uspelo izdati v tiskani obliki, saj jo je, ker ni bil zadovoljen, pred izvedbo najprej tri leta popravljal in še pozneje upal, da mu bo do konca življenja uspelo popraviti tudi prvi stavek. Navdih za simfonijo je dobil na prej omenjenem potovanju . Obisk Italije mu je svetoval Goethe sam, ki si je že leta prej tja odšel nabirat izkušnje in zamisli za svoje ustvarjanje. (Izvleček iz koncertnega lista, ki ga je napisala Aleksandra Gartnar, študentka Oddelka za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani)