Moje srce vas globoko obžaluje, vi predragi tovariši, ki tukaj spite, in čutim vse vaše srčne bolečine, ki so Vas pred smrtjo obdajale. Ah, tovariši, vojska je grozna in preklet bodi na veke tisti, ki je tisto prvi začel. Danes ste dali vi življenje, jutri morda mi, zato počivajte sladko. V Bogu pridemo tudi mi gotovo za vami, kateri dan in uro, pa vam, ljubi tovariši, ne znam odgovora, zato na svidenje v Večnosti.
Zakaj je vendar sploh vojna in to strašno sovraštvo med ljudmi? Koliko solz in prečutih noči žrtvujejo uboge matere, da ohranijo te ljubčeke pri življenju – in pozneje, kakšno neverjetno samozatajevanje in žrtve prenaša zlata mati, da naredi iz otroka človeka. Pa pride vojska in država reče "Pojdi v boj!", pa moraš iti, ako ne, si izdajalec in ustreljen. Kakšna ironija in samodrštvo; ko je bil moški otrok, ji nihče ni prispeval za oskrbo otroka, nihče ni materi bolečin in gorja olajšal, sedaj pa mora tista mati molčati in spet nji srce krvavi, ker vidi svojo ljubezen nesrečno in zmrcvarjeno po nalogu tistih, ki niso za vzgojo nič prispevali in niti drugače kaj pomagali. Kdor trdi, da je pravica na svetu, je neozdravljivo bolan na možganih – in v tem leži prekletstvo človeka, samo grabil bi in zlobno užival.
"Ako človek premisli, komu je vendar podoben, da se tako sovražimo, in vendar imajo še vojaki tako globoka čustva za prijateljstvo, zakaj se tisti, ki imajo korist od tega strašnega klanja, sami med seboj ne bojujejo, preostali narod pa naj pustijo pri miru?" se med drugim sprašuje Filip Jurkovič v svojem 360 strani dolgem popisu vojnih grozot.
Ozadje nastanka knjižne izdaje
Knjiga Pa zbogom, junaki … Vojni dnevnik Filipa Jurkoviča (1914 – 1918) je vrhunec in na nek način sklep projekta, s katerim se je MMC RTV Slovenija pridružil zaznamovanju stoletnice začetka prve svetovne vojne. V letu 2014 so namreč na MMC RTV Slovenija pripravili posebno spletno mesto - www.rtvslo.si/1sv. Na njem so z različnimi vsebinami osvetljevali stoletje oddaljene dogodke in k sodelovanju povabil tudi uporabnike spletne strani. Ti so s fotografijami, pismi, razglednicami in drugim gradivom pomagali razrivati usode svojih prednikov. Odziv bralcev je bil izjemen in nastal je sijajen arhiv drobnih zgodb, ki številkam bojujočih se vojakov, preštevilnih padlih in njihovih najbližjih, dajejo obraz.
Posebej dragoceno je bilo gradivo, ki jim ga je zaupal Dušan Weixler. Vnuk protagonista knjige z družino dolga leta skrbno hrani dnevniški zapis svojega deda Filipa Jurkoviča. Dnevnik inženirja, ki je večji del služenja poveljeval moštvu in gradil različne vojaške objekte, ponuja dragocen vpogled v strahote, ki so jih prestali vojaki, njihova razmišljanja, uničenje in pomanjkanje. Obenem pa je tudi izpoved o izjemnem sočutju in tovarištvu, ki so ga izmučeni vojaki pokazali celo v najtežjih trenutkih.
"Avtor zapisov bralca popelje na bojišče, v strelske jarke, v vojašnice, polne podgan in insektov, med skorumpirane polkovnike, lačne, premražene, izmozgane vojake in prestrašeno prebivalstvo, zlasti pa med tiha, pronicljiva razmišljanja nič hudega slutečega gradbenega delovodje iz Gornje Radgone, ki ga je pri 37 letih povelje za štiri leta priklenilo ob bojišče," je ob izdaji knjige povedala urednica izdaje Maja Kač z MMC RTV Slovenija.
Dragoceno dopolnilo zapisov je tudi fotografsko gradivo, saj so se poleg dnevnika ohranili štirje zajetni albumi razglednic, ki jih je Jurkovič ženi in otrokom pošiljal z bojišč. "Te bi sicer zahtevale posebno izdajo, izbor najbolj reprezentativnih pa je lepo in obenem zgovorno dopolnilo Jurkovičevim besedam," dodaja.
Dnevnik je izšel ob pomoči strokovnjakov, dr. Petre Svoljšak z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU, kjer so zaslužni tudi za prepis dnevnika, prav tako dr. Tomaža Lazarja iz Narodnega muzeja Slovenije, mag. Marka Štepca iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije, v zgodovinski kontekst pa je zapis umestil dr. Žiga Koncilija.
Knjižna izdaja Jurkovičevega dnevniškega zapisa je zanimivo branje za vse ljubitelje zgodovine, ki jih zanima čas prve svetovne vojne. Pogled na vojno dogajanje skozi vojakove oči pa je obenem neprecenljiv zgodovinski vir za proučevanje tega štiriletnega obdobja, ki je svet postavilo v realnost 20. stoletja.
Knjiga bo predstavljena na dveh dogodkih
Knjiga, ki je izšla v sodelovanju z ZKP RTV Slovenija, bo predstavljena tudi na Knjižnem sejmu v Cankarjevem domu in na valovih 3. programa Radia Slovenija – Programa Ars. V soboto, 25. novembra bodo med 16.30 in 17.30 v režiji Alena Jelena osvetlili okoliščine nastanka in vsebino knjižne izdaje skozi preplet odlomkov Vojnega dnevnika v interpretaciji Ivana Lotriča, pogovorov vodje Založbe ZKP RTV Mojce Menart z avtorjevim vnukom Dušanom Weixlerjem, zgodovinarko dr. Petro Svoljšak in urednico izdaje Majo Kač ter žive glasbene refleksije multiinstrumentalista Tomaža Raucha.
V sredo, 20. decembra 2017 pa bo v sklopu cikla sredinih večerov na temo prve svetovne vojne v Muzeju novejše zgodovine Slovenije predstavitev dnevnika in pogovor z avtorjevim vnukom Dušanom Weixlerjem in zgodovinarjema dr. Žigo Koncilijo ter mag. Markom Štepcem.
Moje srce vas globoko obžaluje, vi predragi tovariši, ki tukaj spite, in čutim vse vaše srčne bolečine, ki so Vas pred smrtjo obdajale. Ah, tovariši, vojska je grozna in preklet bodi na veke tisti, ki je tisto prvi začel. Danes ste dali vi življenje, jutri morda mi, zato počivajte sladko. V Bogu pridemo tudi mi gotovo za vami, kateri dan in uro, pa vam, ljubi tovariši, ne znam odgovora, zato na svidenje v Večnosti.
Zakaj je vendar sploh vojna in to strašno sovraštvo med ljudmi? Koliko solz in prečutih noči žrtvujejo uboge matere, da ohranijo te ljubčeke pri življenju – in pozneje, kakšno neverjetno samozatajevanje in žrtve prenaša zlata mati, da naredi iz otroka človeka. Pa pride vojska in država reče "Pojdi v boj!", pa moraš iti, ako ne, si izdajalec in ustreljen. Kakšna ironija in samodrštvo; ko je bil moški otrok, ji nihče ni prispeval za oskrbo otroka, nihče ni materi bolečin in gorja olajšal, sedaj pa mora tista mati molčati in spet nji srce krvavi, ker vidi svojo ljubezen nesrečno in zmrcvarjeno po nalogu tistih, ki niso za vzgojo nič prispevali in niti drugače kaj pomagali. Kdor trdi, da je pravica na svetu, je neozdravljivo bolan na možganih – in v tem leži prekletstvo človeka, samo grabil bi in zlobno užival.
