Tek na 100 metrov je bržkone najbolj univerzalna športna disciplina. Štart, 100 metrov proge, cilj. Tekač ne potrebuje nobene posebne opreme, le športne copate, v katerih opravlja svojo dejavnost. Ni pomembno, ali govorite in razumete slovensko, angleško, finsko ali urdu. Tek je enostavno univerzalni jezik.

Premikanje mej je enostavno vgrajeno v DNK človeka. Vedno se trudi podirati navidez nedosegljive meje, ko mu to uspe, se najprej razveseli zgodovinskega dosežka, a že v naslednjem trenutku pomisli, ali lahko ta rekord še izboljša.

84 atletov premagalo mejo desetih sekund
V najkrajši atletski disciplini je bila dolgo časa magična meja 10 sekund, ki jo je prvi uradno premagal Jim Hines leta 1968, ki je na olimpijskih igrah v Ciudad de Mexicu tekel 9,95. Do danes je 84 atletov premagalo to mejo, šele leta 2010 pa se je Francoz Christophe Lemaitre kot prvi belopolti atlet spustil pod to mejo.
Seznam 20 najhitrejših atletov

Nekoč magična meja 9,44
Koliko je meja človeških sposobnosti? Je sploh normalno, da povsem resno razmišljamo o času 8,99!? Da, povsem resno. Dolgo časa je bila magična meja človeških sposobnosti na papirju 9,44. Strokovnjaki so do nje prišli na podlagi številnih metod. Prva je statistična in temelji na razvoju svetovnega rekorda. Prvi danes uradni svetovni rekord znaša 10,6, kolikor je pred natanko 100 leti tekel Američan Donald Lippincott v Stockholmu. Če rekorde postavimo na časovni graf, dobimo krivuljo, ki ustreza logaritemski in v prihodnosti obeta najhitrejši čas okrog prej navedenih 9,44.

Analiza 10-metrskih odsekov da isti ideal
Atletski poznavalci pa so do iste ugotovitve prišli tudi na podlagi analize 10-metrskih odsekov. Celotno razdaljo so razdelili na deset delov dolgih po deset metrov. Izračunali so, koliko časa atlet potrebuje za prvih 10 metrov, koliko za drugih 10 in tako naprej. Sledil je izbor najhitrejših posameznih odsekov v zgodovini (prvih 10 pripada Raymondu Stewartu, drugih Brunyju Surinu, tretjih Mauriceu Greenu in tako naprej). Če seštejemo vse te najhitrejše dele, spet dobimo magično mejo 9,44. Obe teoriji imata le en problem. Problem, ki sliši na ime Usain Bolt.

Pol stoletja pred (zastarelimi) napovedmi
Graf na desni strani prikazuje zgoraj opisano statistično projekcijo. Črna linija je logaritemska funkcija, ki se lepo prilega razvoju svetovnih rekordov (modra barva), a vzorec se podre leta 2008 in 2009, ko je na prizorišče stopila jamajška strela in podrla trend. Bolt je očitno 50 let pred svojim časom.

V idealnem svetu bi lahko tekel 9,36
A šestkratni olimpijski prvak ima v resnici v svojem telesu še ogromno zmogljivost, ki krepko presega tudi trenutni svetovni rekord 9,58, ki ga je postavil leta 2009. Bolt je leto poprej na olimpijskih igrah v Pekingu tekel 9,69. Novinar John Brenkus je v svoji knjigi Popolna točka želel ugotoviti, kje je zgornja meja človeštva v teku na 100 metrov. Opozoril je, da je bil Jamajčan že na tistih olimpijskih igrah sposoben teči 9,36. Da, prav ste prebrali. Njegovo telo je imelo potencial 9,36, ob tem bi potreboval "le" nekaj sreče in ustreznih dejavnikov.

V iskanju tretjine sekunde
Kje se torej skriva teh 33 stotink? Brenkus je v iskanju odgovora na začetno vprašanje raziskal vse "pomanjkljivosti" Boltovega nastopa:
- Reakcijski čas (7 stotink): Bolt je reagiral 17 stotink po štartnem poku. Idealen (sicer arbitraren, a že dosežen) čas je desetinka.
- Pomoč vetra (10 stotink): V kitajski prestolnici na dan svetovnega rekorda veter ni pihal. V primeru najvišje dovoljene pomoči vetra (2 metra na sekundo) bi pridobil natanko desetinko.
- Nadmorska višina (6 stotink): Peking leži na nadmorski višini 43 metrov. Najvišja dovoljena višina (za priznanje svetovnih rekordov) je 1.000 metrov. Če bi Bolt tekel na tej višini, bi bil zaradi manjšega zračnega upora hitrejši za šest stotink.
- Tek do cilja (10 stotink): Bolt je več kot deset metrov pred ciljem vidno popustil in z rokami začel slaviti svetovni rekord. Prejšnje tri rezerve so znanstveno dokazane, o tej lahko le približno ugibamo. Brenkus meni, da je tekmcem s prezgodnjim slavjem prepustil okroglo desetinko sekunde.

Zaradi višine potrebuje manj korakov
Zakaj je Bolt tako hiter? Sam se na družabnih omrežjih predstavlja kot najbolj nadarjen atlet v zgodovini športa. Morda se sliši bahavo, a izjava je resnična. S 195 centimetri sodi med najvišje šprinterje in od večine tekmecev še kako odstopa. Zaradi tega ima veliko prednost, namesto 43 ali 44 korakov celotno razdaljo premaga v le 41 korakih. Bolt pa se lahko zahvali tudi izjemni "notranji zgradbi", saj od tekmecev odstopa tudi v razmerjih mišic, ki so v šprinterskih disciplinah tako pomembe.

Nekaj rezerve je še v telesni zgradbi
Dr. Bassil Aish, ki z Brenkusom redno sodeluje v EPSN-ovi znanstveni oddaji Sports Science, je na podlagi številnih podatkov naredil model idealnega šprinteja. Ugotovil je, da je Boltovo razmerje mišic za šprinterja skorajda idealno. No, do ideala mu manjka "le" 3,7 odstotka. In to je zadnji korak od Boltovega potenciala do potenciala človeštva. Če odštejemo te odstotke, pridemo do sanjskega časa 9,02. Do naslovnih 8,99 manjkajo le še tri stotinke. Tri stotinke, ki ne sodijo v znanstveno analizo, a Brenkus meni, da če bo človek nekoč res prišel do časa 9,02, bo motivacija po rušenju meje devetih sekund tako močna, da bo tekel še tri stotinke hitreje.

Kdaj tako hitro?
Brenkus v svoji knjigi razlaga, da je to dokončni potencial človeka, kot ga poznamo danes. Težko predstavljivih 8,99 pa naj se ni bi zgodilo tako kmalu, za to naj bi bila potreba stoletja. Ali bo človek in z njim najhitrejši šprinter nekoč v prihodnosti res tekel tako hitro, bo pokazal le čas. Precej verjetno pa je, da bo zanimanje za preseganje svetovnih rekordov ostalo sestavni del teka na 100 metrov. V tej generaciji in tistih, ki nam bodo sledile.

slavko.jeric@rtvslo.si