Vaša ocena: 
Ocena 2,6 od 65 glasov
Ocenite to novico!
| Presenečen sem in razočaran ... Ker ga poznam že zelo dolgo, težko pričakujem, da si bo premislil. Očitno se je za ta korak odločil že veliko prej, čeprav tega ni povedal niti meni. Še prejšnji teden sva podrobno govorila o sezoni 2010, o načrtih, o pripravah, kaj spremeniti in dopolniti po novi izjemni sezoni. Nisva sicer govorila o svetovnem rekordu, pač pa o nadaljnji poti v naslednjem letu in potrebnih korakih, kot vsako leto ... Prišel je tako daleč in je potreboval le še tri leta, da bi bil najboljši vseh časov ... | ||
| Izjava Keva za slovensko tiskovno agencijo | ||
V sredo zvečer je slovensko javnost šokirala novica, da utegne Primož Kozmus končati kariero, a po njegovem sporočilu za javnost je jasno, da jo je za zdaj le prekinil.
Že trener Vladimir Kevo za MMC ni želel dokončno potrditi novice, da je olimpijski in svetovni prvak v metu kladiva končal svojo športno pot. "Točno ne vem, ker se danes nisva pogovarjala. Včeraj sva se in mi je omenil to možnost. V tem trenutku ne morem povedati nič pametnega, to je njegova odločitev," je pretresen dejal Kevo, ko smo ga povprašali, ali lahko potrdi pisanje spletnega portala Dela, da je "Korl" v kolumni četrtkove priloge Polet zapisal, da se poslavlja.
| Vabljeni k branju/poslušanju: - Anketa/komentar: Naprej do konca vesolja ali nazaj na zemljo? - Vabljeni k poslušanju zadnjega večjega intervjuja: Primož Kozmus je prejšnjo sredo gostoval na Valu 202, kjer je med drugim razlagal tudi o svojih načrtih za naslednje tekmovalne sezone in pripravah v Braziliji. |
Tudi svetovna mladinska prvakinja v metu kladiva Barbara Špiler je za MMC dejala, da je presenečena nad novico, v zadnjem času pa ni imela stikov s Kozmusom, saj je ta na dopustu.
| "Super uspehi...olimpijski in svetovni prvak...odločitev je njegova,ki jo moramo spoštovati... ps.Ne vem zakaj...ampak občutek imam podoben kot pri slovesu Mateje Svet..." Uporabnik jbzt |
Je imel dovolj garanja?
Njegovi najbližji so za Odmeve na TV Slovenija povedali, da so veseli, da se je odločil tako, saj je bilo poškodb mišic in hrbtenice, predvsem pa garanja že do zdaj preveč in da upajo, da ga odslej čaka lepše življenje.
30-letni Brežičan je po koncu sezone napovedoval naskok na svetovni rekord Jurija Sediha (86,74 m) in ponovitev olimpijske zmage v Londonu leta 2012. Po mobilnem telefonu je bil nedosegljiv.
V zadnjih letih je bil razred zase
Kozmus je bil leta 2007 in 2008 najboljši športnik v Sloveniji, 17. avgusta letos je na svetovnem prvenstvu v Berlinu osvojil zlato, lani pa je postal olimpijski prvak v Pekingu. 2. septembra je v Celju izboljšal slovenski rekord (82,58 m) in na vseh pomembnejših tekmah opravil s konkurenco.
Prah dvignil že decembra v Cankarjevem domu
Že na lanski prireditvi Športnik leta v Cankarjevem domu je govoril o "mačehovskem" odnosu države do vrhunskih slovenskih športnikov, kar je nato poudaril še večkrat. Že v govoru v Cankarjevem domu je dvignil ogromno prahu z napovedjo svoje upokojitve. Od države je zahteval uvedbo dosmrtne rente za vrhunske športnike "Napovedujem konec kariere, če ne bo to urejeno. V letu 2009 bom še treniral. Ko bo urejen status športnika, bom šel na uradna tekmovanja. Če ne bo tako, bom po končani sezoni uradno zaključil kariero," je izjavil po koncu prireditve.
Mogoče je res dobro premislil, in se tako odločil.
Je pa še nekaj. Če so vzroki za prenehanje tisti, ki so nekje navedeni, zdravstveni problemi, družinski pretresi, je razumljivo, da se človek vpraša, kako naprej. Če pa je vzrok to, da ni uspel s svojo pobudo, da bi športniki po koncu kariere dobivali doživljensko rento, v višini dvakratne povprečne slovenske plače, pa je malo precenil vrednost njihovega početja. Če je njegova kariera trajala 15 let, res da je vložil veliko truda, treningov, odrekanja, naj sešteje koliko denarja je dobil kot nagrade pri svojih rezultatih, in naj to primerja z delavcem v proizvodnji, ki ves mesec, vsak delovni dan po 7 ali 8 ur fizično dela, pa bo videl, da ni bil tako slabo plačan. Pri tridesetih letih svojega življenja pa je še premlad za doživljensko rento v višini dvojne povprečne plače v sloveniji, in bo treba še kaj DELAT, za preživetje, da bo napolnil 40 let delovne dobe, in imel temu primerno penzijo. Kot smo, ali bodo to morali imeti ostali slovenci,ki res ne dobivajo kolajn za svoje delo, ampak mizerno plačo.
Vse dobro mu želim, ima še vse življenje prad sabo.
......Banda..............DAJTE MU 10.000. NEPA TAJKUNON POŽRESNIN.....................SAJ JE VENDARLE NAŠ JUNAK IN TO ŠE KAKŠEN JUNAK.
SLOVENIJA NE POZABITE
PRIMOŽ KOZMUS JE OLIMPIJSKI IN SVETOVNI PRVAK V METU KLADIVA!
NEKAJ VAM TO POVE ALI???
ČE VAM NE PA STE ITAK VSI DEB*LI
FORZZA PRIMOŽ
Veliko si dal Sloveniji, nam navijačem, ki smo trdno verjeli vate. Je pa tudi res da si moral hudo garat in trenirat da si prišel do tam kjer sedaj si: top3 ATLET NA SVETU IN NAJBOLSI V NAŠI DEŽELI! Ampak srčno upam da boš javnosti kdaj rekel (pa naj bo to čez 2 leti) kaj te je gnalo k prekinitvi odlične kariere! Saj si vendar bil na vrhuncu svojih močih in kariere( A JE TAKO?) Mogoče se motim pa se za pretiravanje vnaprej opravičujem. Srčno upam da boš povedal kaj je bilo narobe...(Mogoče pa ni nič narobe) Saj je možno da boš nadaljeval kariero! TO SI SRČNO ŽELIM JAZ IN VERJETNO VSI, KI STE NAVIJALI ZA NJEGA IN GA GLEDALI PO EKRANIH KAKO JE LIL ZNOJ ZA NAŠO PREPOZNAVNOST V ATLETSKEM SVETU!
Srečno v Življenju NAŠ JUNAK PRIMOŽ KOZMUS!
Simon!
Pozabljaš Primoža Peterko ;-)
cestitke za super kariero, ne glede na to, kako se bos dokoncno odlocil. nam ni treba polagati racunov.
upam, da spilerjeva ponovi tvoje uspehe! za slovensko atletiko se tudi po kozmusu ni za bat!
Kolumna "Zadnja kolumna" iz poleta: http://www.delo.si/tiskano/html/zadnji/P
olet
Hvala za vse. Srečno!
Kaj bi nato rekli če bi se pojavila kakšna nova disciplina na OI ali pa tudi ne in bi en 20letnik nepričakovano brez večjih uspehov do takrat v svoji karieri po spletu okoliščlin prišle do zlata!!A si takšen tudi zasluži rento do konca življenja?!Koncu koncev bi bil prvi njegov komentar evo moje kariere je konec sedaj bom užival s toel rento.
Lepo so rekli dobivali bi rento dokler se nebi za nekaj izobrazli ali pač kakor koli že znašli!!!Vsi športniki vedo,da se ne bodo morali celo življenje preživaljati s športom in bodo tudi po karieri nekaj morali početi...Poznamo veliko odličnih športnikov ki niso zahtevali rente pa sedaj čisto ok živijo se pač ukvarjajo s čim drugim.Še vedno pa jim šport predstavlja največje veselje.
...ampak zame bo še vedno poleg Čopa in Špika, ter Debevca, največji CAR v slovenskem športu...
...zakaj? Ker tako kot v življenju štejejo SAMO prva mesta...vsi ostali so luzerji...ON je to vedel zato je šel na ZLATO!!!
S takim dejanjem pa nikomur ne dokažeš nič, če je morda to vezano na tiste njegove izjave....Mogoče le to, da bi z eno medaljo imeli "rentaše" pri tridesetih letih........
Korl veliko sreče v navadnem življenju......
In sedaj, ko je Kozmus osvojil še naslov svetovnega prvaka, je vsa javnost skočila na noge in obtožuje državo, ker ni izpolnila njegovih zahtev? Eden je celo napisal, da država raje pomaga invalidom kot Kozmusu!!!! Kdo pa bolj potrebuje pomoč???
Zares me zanima, kdo je sedaj hipokritičen. Tisti, ki ga kritizirajo ali tisti, ki so ob navdušenju zaradi osvojitve naslova SP Kozmusa nenadoma začeli podpirati?
Kozmusu sicer vsa čast za vse njegove dosežke, ki ga postavljajo med prve tri slovenske športnike vseh časov. Zares upam, da ni nehal tekmovati zaradi sporo z državnimi organi, ki so se sicer začeli kmalu po zmagi na SP (spomnimo se napada na smučarijo). Če je nehal zaradi kakega drugega razloga, vsa čast in podpora mu, sicer pa ...
Po drugi strani pa ima celo prav, Borci WW2 še vedno stanejo državo 120 mioEUR letno, pa jih 90% nikoli ni imelo v roki puške, samo partijsko knjižico!
Zadnja kolumna
V petek sem doživel eno najlepših presenečenj v življenju. Ne bom ga opisoval. Vsi, ki so sodelovali, vedo, o čem govorim. Hvala vam, prijatelji!
V zadnjih desetih dneh se mi je v kratkem zavrtel življenjski cikel. Proslavili smo rojstvo dveh otrok prijateljev. V krogu prijateljev in družine sem proslavil svojih trideset let. Mati in stric se borita za življenje. Poslovili smo se od svakove babice.
Čas teče. Vsak piše svojo življenjsko zgodbo. Povsem drugačno, le začetek in konec sta znana. Srečo imamo, da lahko izberemo scenarij, ki nam ugaja. Potrebno je le malo poguma in samokritike, da prilagodimo želje svojim danostim in okolju. Preseneti nas lahko le narava, ki pa ima to pravico. Prepustimo se ji in uživamo njene ideje, ki jih nam sporoča. Šele to je življenje, ki ga želimo. A mnogi se ga bojite. To je ljubezen. Brezpogojna.
Moje življenje se je začelo 30. 9. 1979 v Novem mestu. Otroštvo sem preživel na kmetiji. V objemu preprostih, kmečkih ljudi sem dobil najlepšo popotnico za življenje, kar si jih lahko zamislim. Na posestvu v Presladolu smo s sestričnami in bratranci preživeli trenutke, ki bodo večno zapisani v naših najlepših mislih. Naučil sem se delati, spoštovati, oproščati, uživati, živeti. Vse to od »lokalnih frajerjev«. Mati, oče, sestra, stari starši, sestrične, bratranci, tete, strici, prijatelji, vaški posebneži. To so moji učitelji. Odlični so, še vedno me vsak dan naučijo kaj novega. Življenjskega, kot radi pravimo. To so ljudje, za katere živim, za katere bom vedno dal besedo in dejanja.
Osnovno šolo sem obiskoval v Brestanici. Raje kot šolske klopi smo s prijatelji gulili asfalt na bližnjem igrišču. Ni bilo športa, v katerem se nismo preizkusili. Žoga je bila rekvizit, ki nas je družil, nas izoblikoval. Ni bilo vremena, ki bi nam preprečilo partijo nogometa ali košarke. Znali smo proslaviti zmago in priznati poraz. Bili smo prijatelji.
Leta 1994 sem se vpisal na srednjo ekonomsko šolo. Z družino smo se preselili v Brežice. Začel sem zahajati na atletski stadion. Glavni »krivec« za to je bila sestra. Tudi, da sem prijel za kladivo, je kriva ona. Hvala, sestrca! Tako se je pri petnajstih začelo zame povsem drugačno, športno življenje. Vse, kar sem počel, je bilo na prvem mestu kladivo. Cilj je bil znan, olimpijsko zlato. Res, da se je na prvi pogled zdel nedosegljiv, a veljalo je poskusiti. Iz leta v leto sem lepo napredoval. Postal sem stalni član mladinske reprezentance in z osemnajstimi nastopil na mladinskem svetovnem prvenstvu. Končal sem srednjo šolo in treba se je bilo odločiti. Študij v Ljubljani ali met kladiva. Odločitev je vsem znana.
Stopil sem na profesionalno športno pot. Začel sem trenirati dvakrat dnevno. Disciplina, ki jo zahteva šport, je bil moj adut. Bil sem sposoben držati enoličen ritem, ki prinaša rezultat. Preboj med elito mi je uspel leta 2000, ko sem izpolnil normo za olimpijske igre v Sydneyju. To je bilo zame tudi najtežje leto, izgubil sem očeta. Potem sta sledili dve leti boja s poškodbami. Leta 2003 se je v Parizu na svetovnem prvenstvu začel niz velikih rezultatov. Vrh sem dosegel lani z zlato kolajno v Pekingu in ga potrdil letos v Berlinu. Zlata olimpijska kolajna = uresničitev sanj! Kam naprej?
Kar nekaj let je že tega, ko sva se s Kevom pogovarjala, da »tapravi« odnehajo na vrhuncu. Želim si naprej, do svetovnega rekorda, a nimam moči za to dejanje. Stagniranje, čeprav na svetovnem vrhu, me utruja. Prišel sem do svojega vrhunca. Čas je za slovo. Olimpijski in svetovni prvak je dovolj, več ne zmorem. Rad vas imam! Zbogom!
Vsi, ki ste me spremljali! DRUŽINA, VLADIMIR KEVO, MARJAN OGOREVC, SEVERIN LIPOVŠEK, KHALID NASIF,ANDREJ VIZJAK, PRIJATELJI, GENERALNI SPONZOR – GEN ENERGIJA, SPONZORJI (Mobitel, Krka, Geoplin, Luka Koper, Avtohiša Radanovič, Atletska zveza Slovenije, Slovenska vojska).
Hvala!
Nikomur nisem povedal za to dejanje. Vzel sem si to pravico. Hvala za razumevanje!
Življenje je lepo!!!
Primož Kozmus
V petek sem doživel eno najlepših presenečenj v življenju. Ne bom ga opisoval. Vsi, ki so sodelovali, vedo, o čem govorim. Hvala vam, prijatelji!
V zadnjih desetih dneh se mi je v kratkem zavrtel življenjski cikel. Proslavili smo rojstvo dveh otrok prijateljev. V krogu prijateljev in družine sem proslavil svojih trideset let. Mati in stric se borita za življenje. Poslovili smo se od svakove babice.
Čas teče. Vsak piše svojo življenjsko zgodbo. Povsem drugačno, le začetek in konec sta znana. Srečo imamo, da lahko izberemo scenarij, ki nam ugaja. Potrebno je le malo poguma in samokritike, da prilagodimo želje svojim danostim in okolju. Preseneti nas lahko le narava, ki pa ima to pravico. Prepustimo se ji in uživamo njene ideje, ki jih nam sporoča. Šele to je življenje, ki ga želimo. A mnogi se ga bojite. To je ljubezen. Brezpogojna.
Moje življenje se je začelo 30. 9. 1979 v Novem mestu. Otroštvo sem preživel na kmetiji. V objemu preprostih, kmečkih ljudi sem dobil najlepšo popotnico za življenje, kar si jih lahko zamislim. Na posestvu v Presladolu smo s sestričnami in bratranci preživeli trenutke, ki bodo večno zapisani v naših najlepših mislih. Naučil sem se delati, spoštovati, oproščati, uživati, živeti. Vse to od »lokalnih frajerjev«. Mati, oče, sestra, stari starši, sestrične, bratranci, tete, strici, prijatelji, vaški posebneži. To so moji učitelji. Odlični so, še vedno me vsak dan naučijo kaj novega. Življenjskega, kot radi pravimo. To so ljudje, za katere živim, za katere bom vedno dal besedo in dejanja.
Osnovno šolo sem obiskoval v Brestanici. Raje kot šolske klopi smo s prijatelji gulili asfalt na bližnjem igrišču. Ni bilo športa, v katerem se nismo preizkusili. Žoga je bila rekvizit, ki nas je družil, nas izoblikoval. Ni bilo vremena, ki bi nam preprečilo partijo nogometa ali košarke. Znali smo proslaviti zmago in priznati poraz. Bili smo prijatelji.
Leta 1994 sem se vpisal na srednjo ekonomsko šolo. Z družino smo se preselili v Brežice. Začel sem zahajati na atletski stadion. Glavni »krivec« za to je bila sestra. Tudi, da sem prijel za kladivo, je kriva ona. Hvala, sestrca! Tako se je pri petnajstih začelo zame povsem drugačno, športno življenje. Vse, kar sem počel, je bilo na prvem mestu kladivo. Cilj je bil znan, olimpijsko zlato. Res, da se je na prvi pogled zdel nedosegljiv, a veljalo je poskusiti. Iz leta v leto sem lepo napredoval. Postal sem stalni član mladinske reprezentance in z osemnajstimi nastopil na mladinskem svetovnem prvenstvu. Končal sem srednjo šolo in treba se je bilo odločiti. Študij v Ljubljani ali met kladiva. Odločitev je vsem znana.
Stopil sem na profesionalno športno pot. Začel sem trenirati dvakrat dnevno. Disciplina, ki jo zahteva šport, je bil moj adut. Bil sem sposoben držati enoličen ritem, ki prinaša rezultat. Preboj med elito mi je uspel leta 2000, ko sem izpolnil normo za olimpijske igre v Sydneyju. To je bilo zame tudi najtežje leto, izgubil sem očeta. Potem sta sledili dve leti boja s poškodbami. Leta 2003 se je v Parizu na svetovnem prvenstvu začel niz velikih rezultatov. Vrh sem dosegel lani z zlato kolajno v Pekingu in ga potrdil letos v Berlinu. Zlata olimpijska kolajna = uresničitev sanj! Kam naprej?
Kar nekaj let je že tega, ko sva se s Kevom pogovarjala, da »tapravi« odnehajo na vrhuncu. Želim si naprej, do svetovnega rekorda, a nimam moči za to dejanje. Stagniranje, čeprav na svetovnem vrhu, me utruja. Prišel sem do svojega vrhunca. Čas je za slovo. Olimpijski in svetovni prvak je dovolj, več ne zmorem. Rad vas imam! Zbogom!
Vsi, ki ste me spremljali! DRUŽINA, VLADIMIR KEVO, MARJAN OGOREVC, SEVERIN LIPOVŠEK, KHALID NASIF,ANDREJ VIZJAK, PRIJATELJI, GENERALNI SPONZOR – GEN ENERGIJA, SPONZORJI (Mobitel, Krka, Geoplin, Luka Koper, Avtohiša Radanovič, Atletska zveza Slovenije, Slovenska vojska).
Hvala!
Nikomur nisem povedal za to dejanje. Vzel sem si to pravico. Hvala za razumevanje!
Življenje je lepo!!!
Svaka čast Kozmusu!!!
Država pa katastrofa,...
Sej res sm LOL.
Škoda no , cela Slovenija in tudi sam sem ga podpiral in bi še ga naprej če bi nadaljeval. Res je , da je dobro če spoštuješ želje in odločitve športnikov, ki so že toliko storili za državo, vendar se mi zdi, da je ta odločitev nekoliko preuranjena
7. oktober 2009 ob 21:51
In kaj naj bi on naredil za svoj narod? On je za Slovenijo naredil več kot bodo vsi politiki v naslednjih 50 letih.
Pa praviš, da se mu je šlo samo za denar. Komu se pa ne gre? A ti v službi zahtevaš, da ti dajo manjšo plačo ali večjo?
Nekateri pravite, da je izsiljeval denar. Kaj pa množice delavcev, ki gredo na cesto? A oni pa ne zahtevajo boljših plač?
Kdo še?
Vendar roko na srce, zakaj bi si nekdo ki je zmagal v neki disciplini na OI zaslužil rento, saj je to v prvi vrsti njegov dosežek ki si ga je sam želel. Marsi kateri oz. vsak smrtnik mora hoditi v službo 35 let pa marsikdo ne dočaka minimalne rente, beri penzije saj prej pride matilda ali pa država nima denarja.
Nemorem verjet da ga toliko ljudi podpira, človek mora vedet gdaj odnehat vndar nejmu še najboljša leta prihajajo in pomilujem vse bedake katerim se zdi to pametna ideja,ker je daleč od te!!!
Kozmus, kakorkoli se boš odločil, Slovenci smo s tabo. Država in slovencelni pa pač naj še naprej polnijo žepe ta pravim!
ps.Ne vem zakaj...ampak občutek imam podoben kot pri slovesu Mateje Svet...
škoda ga jee, res ://
V vrhu je, nove zmage so pred njim.
Nekaj mora biti uzad!!!
Po povedal moderator
p.s. običajno je Polet na internetu na voljo že v sredinih večernih urah, prav zanima me, če bo tudi danes tako (seveda dvomim)
naj spomnim
Čeplak je šla v Monako, zdravstveno kartico ,slovensko, pa je obdržala
Čop je hotel trgat državni grb iz dresa, pa so mu najbrž prišepnil, da je to kaznivo, pol je hotu pa v Italijo, pa so mu rekl naj vrne zdravstveno nazaj, pa je šel? ne ni, no pa še nekaj se jih bi našlo
7. oktober 2009 ob 21:29
Prijavi neprimerno vsebino
Mislim zakaj je končal?
V vrhu je, nove zmage so pred njim.
Nekaj mora biti uzad!!!
Upam da ni nič odzadaj. Največji športniki so tisti , ki se poslovijo na vrhuncu kariere. Če je res je vsaj pokazal, da ne samo izsiljuje ampak misli resno, sicer pa več ju3 :(
V parih dneh torej končujeta karieri dva velikana slov. športa.
V vrhu je, nove zmage so pred njim.
Nekaj mora biti uzad!!!
?????????????
ti si pa kmet z velko
Bravo za vse dosežke.
verjetno gre za neke vrste "izsiljevanje" rente... veterani vojne za Slovenijo bi si tudi zaslužili rento, pa je nimajo.. pa so raskirali lastna življenja za Slovenijo!!
Si pač slovencelj (z malo začetnico). Kozmus pač ne more trenirati v nevzdržnih razmerah in tvegati kakšno poškodbo. Država za športnike pač ne nameni niti centa, medtem ko bodo invalidom zgradili novo dvigalo za 120.000 EUR (če verjamete, slovenceljni z malo začetnico).
Drugače pa - je olimpijski ter svetovni prvak.
SLAVA MU-