Torej s tistimi, ki tečejo za preživetje in boljše življenje, ne pa za rekreacijo in zabavo. Organizatorji nam želijo sporočiti - podobno kot je sporočal plakat Marine Abramović za letošnjo jubilejno 50. Barcolano - da smo vsi skupaj na istem čolnu.

Na Ljubljanskem maratonu so k sreči globalna razmerja obrnjena na glavo. Pozitivni apartheid. Najboljši kenijski in etiopski tekači so postrojeni udobno ob startni črti, z dovolj prostora, brez gneče. Vsi ostali tekači pa se za njimi za tesno zaprtimi ogradami gnetejo kot kokoši v baterijski reji. Baterijska reja pa vemo, da se v proizvodnji zaradi etične nevzdržnosti opušča. Rekreativni tekači lahko na primer pred startom v boksu za nekaj minut podoživijo razkošje sprejemnih begunskih centrov.

In prav je, da zmagovalcev za fotopriložnost ni uspelo ugrabiti predsedniku države, ampak da so se z njimi srečali afriški prosilci za mednarodno zaščito.

Zapis novinarja Uroša Esiha v Večeru.