Zgodovina Dirke po Italiji je izšla v zbirki Hudičev jezik, zbirki odličnih kolesarskih knjig, s katerimi kolesarske navdušence zalaga založba Aktivni mediji. Foto: MMC RTV SLO/Corsa Rosa
Zgodovina Dirke po Italiji je izšla v zbirki Hudičev jezik, zbirki odličnih kolesarskih knjig, s katerimi kolesarske navdušence zalaga založba Aktivni mediji. Foto: MMC RTV SLO/Corsa Rosa
Z zlomljeno ključnico je Magni leta 1956 padel v jarek. Ko se je zbudil iz nazavesti, je zahteval, naj ga posadijo nazaj na kolo. Tisto leto je dirko končal kot skupno drugi. Foto: MMC RTV SLO/Corsa Rosa
Knjiga, seveda, ne pozabi na največjega kolesarja vseh časov Eddija Merckxa, ki je na Giru zmagal kar 5-krat, danes nedosegljivi dvojček Giro in Tour v eni sezoni pa je osvojil kar trikrat (v letih 1970, 1792 in 1974). Foto: MMC RTV SLO/Corsa Rosa

23. maja letos je Mikel Landa na zmagovalnem odru 16. etape jubilejne stote Dirke po Italiji prejel priznanje, ki ga od leta 1965 na dirki podelijo samo po enkrat, in sicer priznanje za osvojeni Cima Coppi. Na etapi je sicer zmagal letos skupno tretji Vincenzo Nibali, toda Landa je bil tisti, ki se je prvi pripeljal na skoraj 2800 metrov visok prelaz Stelvio, najvišjo točko letošnje Dirke po Italiji, in osvojil je priznanje Cima Coppi, že drugič v karieri, prvič dve leti pred tem za vzpon na 2100 m visoki makedamski Finestre.

Tudi letos smo na MMC-ju pripravili nagradno igro Navidezna dirka. Še vedno se lahko prijavite, letos prvič podeljujemo nagrade tudi za zmagovalce posameznih etap!

Dnevni zmagovalci gorskih etap in kronometrov bodo za nagrado prejel knjigo Klub rumene majice – kako razmišljajo zmagovalci Dirke po Franciji avtorja Edwarda Pickeringa in bidon.
Preostali dnevni zmagovalci bodo prejeli knjigo Dirka po Italiji: zgodovina najznamenitejših Girov avtorja Brendana Gallagherja in bidon.

Upoštevane so spremembe, ki so opravljene do 11.00 za vsak dan. Podrobnejša navodila lahko preberete tukaj.

Skupni zmagovalec bo dobil
300 evrov vplačila v sklad ALTA GLOBAL, drugi 200 evrov in tretji 100 evrov vplačila v isti sklad. Prvih deset bo prejelo bidon.


Ja, zakaj Cima Coppi? Organizatorji Dirke po Italiji so se leta 1965 odločili, da se morajo pokloniti največjemu sinu italijanske kolesarske pentlje Faustu Coppiju (na Giru je zmagal kar 5-krat), zato v večni spomin nanj vsako leto najvišjo točko dirke poimenujejo po njem, zgodbo nam oriše tudi knjiga.

Tako Giro kot Tour sta svoji barvi dobila po časopisnem papirju
Sicer knjiga Brendana Gallagherja Dirka po Italiji (Corsa Rosa): zgodovina najznamenitejših Girov, ki je letos spomladi izšla pri založbi Aktivni mediji, kronološko skozi zgodbe v javnosti bolj ali manj znanih kolesarskih gladiatorjev popisuje zgodovino 6 let mlajše sestre francoske pentlje, Dirke po Italiji.

Knjiga nas popelje od začetkov leta 1909, ko izvemo, da je Giro italijanski odgovor na francoski Tour, da ga rožnata barva zaznamuje, kot rumena Tour, zaradi barve časopisnega papirja in da je bila prva izvedba organizirana tako rekoč v enem dnevu, pa do 99. izvedbe, lanske, ko je svojo drugo in 69. italijansko zmago osvojil Vincenzo Nibali.

Gallagher se prek anekdot, zgodb o neverjetni trmi in junaštvih dotakne vseh vidnejših zmagovalcev in njihovih sotrpinov 99 izvedb Gira. Od 5-kratnega zmagovalca Alfreda Binde, 3-kratnega zmagovalca Gina Bartalija, pa že omenjenega Coppija.

Seveda ne izpusti največjega med kolesarji, kanibala Merckxa, pa francoskega junaka Bernarda Hinaulta, za Italijane edinega pravega Coppijevega naslednika Pantanija (ki je leta 1998 kot zadnji v eni sezoni zmagal tako na rožnati kot rumeni kolesarski pentlji) pa še danes aktivnega Alberta Contadorja, zmagovalca letošnje stote izvedbe Toma Domoulina in drugih.

Nadčloveški napori Fiorenza Magnija
Mikel Landa je po spustu iz Stelvia v Bormio, kjer je bil cilj letošnje 16. etape, kot že mnogi drugi pred njim, izjavil, da se je na vrh Stelvia pripeljal z zadnjimi atomi moči. Pa vendar … ko v knjigi beremo boj 3-kratnega zmagovalca Dirke po Italiji Fiorenza Magnija (zmagal 1948, 1951 in 1955), se nam zdi izjava Lande kot poceni štos.

Namreč … Dirka leta 1956, ko je Magni zasedel drugo mesto, je bila zanj dirka, na kateri ni hotel odnehati. Na dvanajsti etapi od Grossetta do Livorna je padel in si zlomil levo ključnico, nekako je prišel do cilja, vendar je nato v bolnišnici zavrnil mavec in se rajši odločil za elastični povoj. Delno mu je zadostoval, vendar je bil na levi strani telesa šibek, zato mu je mehanik odrezal kos zračnice in jo z enim koncem pritrdil na krmilo.

Magni je z zobmi zgrabil drugi konec in vzpostavil trdno ravnotežje, da je lahko do konca izkoristil hrbtne mišice. Vozil je dobesedno s stisnjenimi zobmi. Toda na osemnajsti etapi (!) je spet padel, v jarek, in si zlomil še nadlahtnico, izgubil zavest in se ovedel šele v rešilcu. Zahteval je, da ga izpustijo, sedel na kolo, se zapeljal do pelotona in končal dirko …

Ko sta bila Masi in Colnago še mehanika
Ja, mehanik, ki je Magniju odrezal kos zračnice, s katero je Italijan osvojil končno drugo mesto, je bil legendarni mehanik in (kasnejši) izdelovalec kolesarskih okvirjev Faliero Masi, njegov namestnik pa še bolj legendarni, prava institucija kolesarstva, Ernesto Colnago, ki je bil takrat star komaj dobrih 20 let.

Knjiga Dirka po Italiji (Corsa Rosa): zgodovina najznamenitejših Girov nam sicer s tema podatkoma ne postreže, a je kljub temu (skorajda) enciklopedija morda kdaj neupravičeno (šele) druge med kolesarskimi preizkušnjami, v vsakem primeru pa resnično obvezno branje za vse, ki jih zanima zgodovina kolesarskega športa.

Navsezadnje … ni veliko kolesarskega čtiva, ki bi ga lahko brali v slovenskem jeziku, zato je treba za pogum pohvaliti tudi založbo, ki navdušene kolesarje že nekaj časa zalaga s kakovostnim berilom.